Adolf Rojc - Bogdan je bil prvoborec in komandant. Postavljena je bila plošča 29. 11. 1983.

• EŠD 21711

.
»Področje, ki sta ga pokrivali Spodnjevipavska in Zgornjevipavska četa, je bilo tako obsežno, politično razgibano in vojaško pomembno, da se je kmalu po ustanovitvi Gregorčičevega bataljona pokazala potreba, da se ustanovi še ena četa. To zamisel je opravičeval tudi vse večji dotok novih prostovoljcev v partizanske vrste. Tako je iz jedra, ki ga je sestavljal Vojkov vod, kateri je izšel iz nanoške bitke brez izgub, zdaj nastala še Trnovska četa, ki pa so jo borci imenovali kar Vojkova četa. Formirana je bila okoli 27. septembra 1942 v dolini Korenine, severno od Sinjega vrha nad Ajdovščino, kot 3. trnovska četa Gregorčičevega bataljona, s prvotno nalogo, da bo delovala na območju Idrije in Črnega Vrha, s kasneje ustanovljenima četama pa se je to območje razširilo še na Zgornjo Tribušo, Konomlje in Ledine. Ob nastanku je štela 25 borcev, kasneje pa tudi več, med katerimi so bili: […] Adolf Rojc-Bogdan […]
'Napad na bunker na Mali Peči nad Črnim Vrhom nad Idrijo: 5. novembra 1942 smo krenili iz tabora na Brinovem griču prek Lomov na Malo Peč. Bilo je 12 borcev prostovoljcev, in sicer: […] Bogdan […]
Rojc Adolf-Bogdan, r. 1923, Zalošče, Dornberk, v NOV 29. julija 1942, Zgornjevipavska četa¸ padel marca 1943«

• Jože Hočevar, Prvi primorski partizanski bataljon Simona Gregorčiča, Nova Gorica/Koper: Skupnost borcev 1. primorskega partizanskega bataljona Simona Gregorčiča,  2002, str. 153, 154, 156, 157, 247.

     Opomba: Datum smrti (marec 1943) v tem tekstu se razlikuje od datuma na plošči in Sistory (november 1943).

PADLEMU PRVOBORCU
ROJC ADOLFU-BOGDANU
KOMANDIRJU 3. ČETE 3. BATALJONA
19. SNOUB SREČKA KOSOVELA
ROJEN 11.1.1923 ZALOŠČE
PADEL NA TEM KRAJU 12.11.1943
29.11.1983
ZZB NOV BRANIK DORNBERK

.
vsi123

Pod ploščo Janezu Evangelistu Kreku je še manjša plošča s pojasnilom:

Spominska plošča vzidana 1922

okupatorji so jo 1944 odstranili

obnovilo 1979 svojemu rojaku v čast

svobodno ljudstvo selške doline

Planinska koča na Golakih poimenovana po narodnem heroju Ivanu Turšiču-lztoku.

Vir: Vodnik po partizanskih poteh str. 358

Ivan Turšič, Slovenski biografski leksikon 

Edvard Ferjančič - Taras je bil rojen 1898 v Vipavi, se med I. svetovno vojno boril na soški fronti in bil v oficirski šoli v Lipnici ter vojaško službo končal med borci na Koroškem. Leta 1922 je bil posvečen za duhovnika in do 1925 služboval v Solkanu ter nato v raznih krajih. Leta 1944 ga je goriški nadškof imenoval za župnika v Kojskem v Goriških brdih. 

Marca 1943 je z ilegalnim imenom Taras začel sodelovati z OF in bil jeseni istega leta izvoljen za tajnika, nato pa za predsednika okrajnega narodnoosvobodilnega odbora (NOO). Svoje vernike je v tistem času reševal pred nemškim nasiljem. Pozneje je sprejel mesto verskega referenta pri pokrajinskem NOO ter po osvoboditvi bil med soustanovitelji primorskega pokrajinskega odbora  duhovnikov OF. Po končani vojni je sodeloval z zavezniško komisijo o razmejitveni črti in kot vodja skupine Bricov prispeval k priključitvi Goriških brd Sloveniji. Umrl je leta 1957 zaradi padca z lestve pri okraševanju cerkve. 

Ob stoletnici rojstva so mu borci NOB ter ostali želeli postaviti spominsko ploščo na stavbi župnišča, kar pa je preprečila škofija. Zato je bila plošča postavljena na poslopje zdravstvenega doma. Leta 1999 je izšla knjiga ZBOROVANJE v Kojskem, 10.10.1998 OB STOLETNICI ŽUPNIKA FERJANČIČA. Uredila sta ja Milena Beguš in Drago Košmrlj, izdal Odbor borcev BBO in operativnega štaba za zapadno Primorsko. Ob njegovi 120 letnici rojstva je bila 1. oktobra 2019 organizirana spominska slovesnost v Vili Vipolže.

Vir: ZB za vrednote NOB Nova Gorica, slika 2 Google maps

EDVARD FERJANČIČ - TARAS

1898 - 1957

PREDSEDNIK OKROŽNEGA ODBORA

OF IN NOO ZA BRDA

Z VERO V BOGA IN ČLOVEKA SE JE 

POSVETIL URESNIČITVI TEŽENJ

LJUDI BOJU ZA SVOBODO IN 

PRIKLJUČITEV PRIMORSKE K

DOMOVINI SLOVENIJI

.

KOJSKO, 10.10.1998             BRICI, BORCI IN AKTIVISTI NOB

Druga plošča je tigrovska:

[tigr]

TU JE DOMOVAL SLAVKO VUGA

IN TU JE DELOVALA TROJKA

LENARČIČ IVAN

STARC ANTON

SLAVKO VUGA

[grbi] občine, VSO, Slovenije

Na drevesu ob cesti je pritrjen preprost lesen križ s strešico in leseno tablo z napisom.

      Pripoved Vlada Sedeja:
  Znamenje je postavljeno tik ob cesti iz Idrijske Bele proti Krekovšam, kakšnih 100 metrov naprej od Babjega zoba. Tik pred znamenjem se začne zajezitev Belce in tudi na karti OSM piše Jez na Belci. Zanimivo je, da je tik nad križem, kakšnih 50 m više, že s ceste vidna visoka skala, pod katero je vhod Jamo Divji možje. V njej so v sredi novembra 1943 nekaj dni skrivali skupino vsaj 7 ranjencev z goriške fronte, ki so jih potem prepeljali v bolnico pri Tratniku (glej Partizanska bolnišnica Pavla v Trnovskem gozdu str. 31).

  Sedanje znamenje je na mestu nekdanjega križa postavil Miha Ferjančič, ki je umrl marca 2023.
  Njegov sin Emil mi je poslal zapis o zgodbi. To je Miha okrog leta 1980 povedal tudi meni, ko sva bila sodelavca v Slovenijalesu. Tudi stari križ sem videl že pred približno petdesetimi leti.

  Skušal sem ugotoviti tudi širši okvir tega dogodka. Pogledal sem v knjigo Stanka Petelina Osvoboditev Slovenskega Primorja. Lahko bi se zgodilo okrog 20. decembra 1944, ko so Nemci sprožili decembrsko ofenzivo. Po načrtu (glej str. 81)  naj bi ena od kolon prodrla iz Idrije po dolini Idrijce proti Zadlogu.

      Pripoved Emila Ferjančiča:
  Odkar pomnim, je bil na tistem mestu križ, postavili so ga bili domačini iz Bele. Bil je čisto preprost in zabit v tla ob cesti. Z leti je propadal, cesto so širili in Miha Ferjančič (Emilov oče), ki mu je zgodba šla zelo do srca, je naredil novo znamenje. Zgodbo o njem je očetu povedala Šinkovčeva gospodinja iz Bele.

  Decembra 1944 se je pri njih (pri Šinkovcu) ustavila skupina partizanov. Med njimi sta bila tudi dva skoraj otroka in gospodinji sta povedala, da imata 16 let. Enemu od njiju, ki je bil skoraj bos, je gospodinja dala čevlje,  ki so jih imeli pri hiši. Za partizani so mimo prišli Nemci in čez nekaj časa se je slišalo streljanje. 
  Spomladi so pri Babjem zobu domačini našli razpadajoči trupli. Eno je bilo obuto v čevlje, ki so jih prepoznali.
Več podrobnosti (kdo ali od kje bi bila fanta, kakšno je bilo število enih in drugih ipd.) žal ne vem. 

TUKAJ
SO NEMCI DECEMBRA
1944 USMRTILI DVA
PARTIZANA
STARA KOMAJ 16 LET

• Franc Podbršček. Sistory.      
  datum rojstva: 19. 9. 1882, kraj rojstva: Gorenja vas, vojni status: Civilist, datum smrti: 30. 6. 1944, kraj smrti: Kanal, vzrok smrti: Ustreljen, povzročitelj smrti: Nemške (okupacijske) enote

• Milena Podbršček. Sistory. 
  datum rojstva: 10. 1. 1921, kraj rojstva: Gorenja vas, vojni status: Civilist, datum smrti: 30. 6. 1944, kraj smrti: Kanal, vzrok smrti: Ustreljen, povzročitelj smrti: Nemške (okupacijske) enote
  
  

»SEZNAM PADLIH BORCEV NOV IN ŽRTEV FAŠISTIČNEGA NASILJA 1941−1945 IZ OBČINE NOVA GORICA TER SEZNAM POKOPANIH PADLIH BORCEV, TALCEV IN ŽRTEV V GROBNICI
[…]
1572. Franc PODBRŠČEK           1882 Gorenja vas
                                                      1944 ŽFT
[…]

1576. Milena PODBRŠČEK          1921 Gorenja vas
                                                     1944 ŽFT«

• Slavko Velikonja [ur.], Spomenik padlim  borcem NOVJ in žrtvam fašističnega nasilja 1941−1945 iz občine Nova Gorica, Nova Gorica: Občinski odbor ZZB NOV, 1983, str. 94.

• Fotografija: Podbršček Franc, Milena Geneanet, Pokopališče Kanal, Kanal, str. 39. 

[križ]                                       

PODBRŠČEK                                     

FRANC       27. 9. 1882−30. 6. 1944   [fotografija v medaljonu]
MILENA     10. 10. 1921−30. 6. 1944  [fotografija v medaljonu]

Marmorna plošča z rdečo zvezdo v desnem zgornjem kotu

                                                                                                      [zvezda] 

POMEMBNEJŠI DOGODKI IZ NOB NA SOLČAVSKEM 

19. AVGUSTA 1942 SE PRVIČ OGLASIJO PRI PLESNIKU V LOGARSKI DOLINI 
PARTIZANI SIMONOVEGA BATALJONA DRUGE GRUPE ODREDOV 

15. DECEMBRA 1942 NAPADEJO PARTIZANI PRVE KOROŠKE ČETE NEMŠKO 
POSTOJANKO V SOLČAVI 

V POLETJU 1943 JE BIL ORGANIZIRAN SKOJ IN OF 

14. FEBRUARJA 1944 JE BILA PRI PLESNIKU KONFERENCA KOROŠKIH AKTIVISTOV 

SPOMLADI 1944 ZAČNE DELOVATI NA SOLČAVSKEM BOLNICA VZHODNO 
KOROŠKEGA ODREDA, TEDAJ JE USTANOVLJENO TUDI SOLČAVSKO-LOGARSKO 
PODROČJE,KI SE 12. AVGUSTA 1944 PREIMENUJE V KOMANDO MESTA SOLČAVA 

21. JUNIJA 1944 NAPADE V KAČJEKU ČETA VOJSKE DRŽAVNE VARNOSTI 
NEMŠKO KOLONO-PADE 16 VERMANOV  

OD 1. JULIJA DO 22.OKTOBRA 1944 JE DELOVALA PARTIZANSKA ŠOLA V 
SOLČAVI 

OD POLETJA DO KONCA OKTOBRA 1944 SO IMELI TU SEDEŽ POKRAJINSKI 
ODBOR OF IN OBLASTI KOMITE KPS ZA KOROŠKO Z AGITPROPOM, 
VZHODNOKOROŠKI ODRED IN KOROŠKA GRUPA ODREDOV  

OKTOBRA 1944 JE BILA PRI ROGOVILCU KONFERENCA POLITIČNIH AKTIVISTOV 
KOROŠKE, NOVEMBRA PA SEJA POKRAJINSKEGA ODBORA OF ZA KOROŠKO, 
KI SE JE JE UDELEŽIL TUDI FRANC LESKOŠEK - LUKA  

OD AVGUSTA 1944 DO JANUARJA 1945 STA IMELI NA SOLČAVSKEM SVOJO 
BAZO OBVEŠČEVALNA GRUPA GLAVNEGA ŠTABA NOV IN POS TER 
ZAVEZNIŠKA MISIJA 

1.OKTOBRA 1944 SO BILE VOLITVE V KRAJEVNE NARODNOOSVOBODILNE 
ODBORE  

OB VPADU OKUPATORJA JE BILO NA SOLČAVSKEM OD 24.OKTOBRA  
1944 DALJE POŽGANIH 290 STANOVANJSKIH HIŠ IN GOSPODARSKIH 
POSLOPIJ  

V ČASU OKUPACIJE JE BILO IZSELJENIH ALI INTERNIRANIH 188 
DOMAČINOV  

NARODNOOSVOBODILNEGA BOJA SE JE UDELEŽILO 169 SOLČAVANOV 
IN SOLČAVANK 

FAŠISTIČNO NASILJE JE ZAHTEVALO 47 ŽRTEV: 20 PADLIH V BOJU, 
27 USTRELJENIH TALCEV IN UMRLIH V TABORIŠČU 

• Jože Koršič. Sistory.
  datum rojstva: 14. 4. 1923, kraj rojstva: Gornje Cerovo, vojni status: NOV in POS, voj. enota, čin: IV. SNOB Simona Gregorčiča, datum smrti: 10. 10. 1943, kraj smrti: Ložice, vzrok smrti: Oborožen spopad, povzročitelj smrti: Nemške (okupacijske) enote

• Fotografija: Koršič Jožef , Pokopališče Gornje Cerovo- Kojsko, Geneanet,str.  8. 

                           KORŠIČ

[fotografija v medaljonu] JOŽEF

                                       1923  -  PADEL 1943

»1419.  Starič    Ludvika Ludvik, roj. 28. 2. 1915, Ljubljana, sedlarski pomočnik-nakupovalec
 lesa v Velikem Mlačevem-Grosuplje. Umrl 28. 5. 1966.«

• Janez J. Švajncer, Partizanska spomenica 1941, Seznam nosilcev, Logatec: Vojni muzej Logatec, 2017, str.180.

»Eno prvih junijskih nedelj (1. ali 8. junija 1941) smo se že sestali na Polževem z Jožetom Koscem in Pepetom Piškurjem z Ivančne Gorice - z njima nas je povezal Ludvik Starič iz Mlačevega − « 

• Radko Polič, Čudežna pomlad, Zapis osvobodilnega boja v grosupeljskem in stiškem okrožju 1941−42, I. del, Ljubljana: Založba Borec, str. 13.

• Fotografija: Starič Ludvik Geneanet, Pokopališče Vavta vas, str. 34

   STARIČ LUDVIK
* 1915    + 1966- NOSILEC SPOMENICE 1941

   DRUŽINA IN [napis zakrivajo rože]

     Franc Babnik: SIstory navaja Ime in priimek: Franc Babnik, Oče: Janez, Mati: Uršula, Datum rojstva: 04. 01. 1889, Kraj rojstva: Bizovik, Kraj bivanja: Bizovik, Datum smrti/izginotja: 23. 01. 1944, Kraj smrti/izginotja: Wiemar/Buchenwald, Kraj pokopa: Wiemar/Buchenwald, Država pokopa: Nemčija

»Priimek in ime:        Babnik Franc            

Datum rojstva:                 4. 1. 1889            

Kraj rojstva:                     Bizovik  

Kraj bivanja:                    Bizovik

Datum smrti v taborišču: 28. 1. 1944«

(Seznam jugoslovanskih Buchenwaldčanov*, Buchenwald, Zbornik, Ljubljana: Založba Borec, 1983, str. 372)

.

      Franci Babnik: SIstory navaja Ime in priimek: Franc Anton Babnik, Oče: Franc, Mati: Ana, Datum rojstva: 21. 09. 1919, Kraj rojstva: Štepanja vas, Kraj bivanja: Bizovik, Datum smrti/izginotja: 00. 00. 1942, Kraj smrti/izginotja: Ilova gora, Kraj pokopa: NULL.  

»Isti dan kot po Ivano Bricelj-Hrastarjevo so prišli bizoviški belogardisti tudi po partizansko mater Ano Babnik. Sinova France in Stane sta bila pri partizanih, mož in sin Marjan v internaciji. Doma je bil le najmlajši 12-letni Albin. Že proti večeru sta stopila v hišo starejši belogardist Franc Mojškerc, po domače Pavšcev, in Šuštarjev Janez ter gospodinji napovedala aretacijo. Mojškerc je bil močno pijan, a ga je še žejalo. Svojemu pajdašu je dejal, da mora še na »dva deci«.

Babnikova je ravno pripravljala večerjo in prosila belogardista, če jo lahko skonča. Brez besed sta odšla iz hiše in se pred vežnimi vrati za kratek čas ustavila. Albin Babnik je šel za njima in obstal za vrati. Slišal je, da je eden izmed belogardistov dejal drugemu: » Naj le skuha, saj bo skuhala za na oni svet.« Otrok je zajokal in povedal materi, kaj je slišal. Mati je takoj pograbila par starih čevljev, kot da gre z njimi k čevljarju, prijela otroka in odhitela proti hribu. Imela sta srečo, da ju ni nihče videl. Za njima so poslali patruljo, ki se je vrnila praznih rok.« (Štefanija Ravnikar Podbevšek, Sv. Urh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str.223–224)

 Iskalnik grobov Žale, Bizovik, https://grobovi.zale.si/#  ,pokaže podatek za Ana Babnik (1895-1979).

           VEČNI SPOMIN BABNIKOVIH
.
OČE FRANC    * 4. 2. 1889        + 23. 1. 1944
SIN FRANCI     * 21. 9. 1919      + JUNIJA 1942

NAJHUJŠA VSEH JE BOLEČIN V NESREČI SREČNIH DNI SPOMIN

• Stanko Cepec. Sistory.
  datum rojstva: 16. 5. 1927, kraj rojstva: Lovrenc na Pohorju, vojni status: NOV in POS, voj. enota, čin: XIII. SNOUB Mirka Bračiča, II. četa, datum smrti: 14. 3. 1945, kraj smrti: PVB Zima nad Konjiško vasjo, kraj pokopa: Ožbalt, vzrok smrti: Posledice ran, povzročitelj smrti: Nemške (okupacijske) enote

»PADLI BORCI
(Od ustanovitve brigade do osvoboditve)
[…]
CEPEC STANKO * Lovrenc na Pohorju; podlegel ranam 14. 3. 1945 v bolnišnici Zima nad Konjiško vasjo«

• Mirko Fajdiga, Bračičeva brigada na Štajerskem, Koroškem in Gorenjskem, II. del, 2. knjiga, Maribor: Založba Obzorja, 1994, str. 724.
  
  

»SEZNAM BORCEV ŠERCERJEVE BRIGADE OD 23. 3. 1944 DO 15. 5. 1945
[…]
CEPEC Stanko
ranjen in umrl 14. 3. 1945 v bolnici »Zima« na Konjiški gori«

• Jože Marolt, Šercerjeva brigada na Štajerskem, Maribor: Založba Obzorja, 1993, str. 736.

• Fotografija: Cepec Stanko Geneanet, Pokopališče Ožbalt, Ožbalt, str. 9. 

     [križ]
[fotografija v medaljonu]  CEPEC STANKO
                                          1927  -  1944

                                             BOREC ŠERCERJEVE BRIGADE
                                            PODLEGEL RANAM V PARTIZANSKI
                                                                       BOLNIŠNICI ZIMA.

• SIstory navaja Ime in priimek: Anton Lukanc, Oče: Alojz, Mati: Antonija, Datum rojstva: 03. 10. 1922, Kraj rojstva: Podklanc, Kraj bivanja: Podklanc, Stara občina: Dravograd, Nova občina: Dravograd, Poklic (soc. status): študent, Datum smrti/izginotja: 00. 00. 0000, Kraj smrti/izginotja: Šidsko polje, Kraj pokopa: NULL, Država pokopa: Srbija. 

    »Slovenski bataljon je premeril skoraj vso sremsko fronto. Njegovi možje in fantje so marširali zdaj podnevi, zdaj ponoči, v snegu, mrazu in vetru, lačni, bosi, raztrgani. Tudi godrnjali in kleli so, dokler niso spet zapeli.     V noči med 16. in 17. januarjem 1945 je bataljon zasedal položaje zapadno od Iloka, med Opatovcem in Sodinom. Straže in patrulje so mu varovale spanje. Potrebna je bila nenehna čuječnost tik zahrbtnega, zagrizenega nasprotnika, ki se je v Sremu še krčevito upiral.
   Na vzhodu se je pričelo že prav rahlo svetlikati jutro.
   Kaj pa je to? Kakor da v daljavi brnijo kamioni. Potem pa, kakor da škriplje sneg. Stopinje! Koraki! Brnenje motorjev!
   Švabi so tu! Napadajo!
   Rafali sekajo na naše položaje. Iz temine se izlušči belo pobarvan nemški tank, obdan z belo oblečenimi vojaki. Brzostrelke in strojnice besno grgrajo. Tankovski topovi bruhajo ogenj in smrt. Bombe in granate zasipavajo utrjene položaje. To je peklenska budnica!
   Borci grabijo po orožju in se obupno branijo. Povelja komandirjev se v trušču komajda slišijo. Na juriš! Na nož! Prepozno …
   Sovražniku je presenečenje uspelo  na več mestih, kjer je skoncentriral premočne sile z obilno tehniko. Prebil je fronto tudi na krilu bataljona in ga pričel obkoljevati.
    Ubogi fantje! Nobena hrabrost jim ni mogla pomagati, da ne bi na gosto popadali. Trije so s protitankovskimi bombami navalili na tank, a jih je smrt iz njega pometla po tleh. V bunkerju je obležal puškomitraljezec, ki je komaj zapustil šolske klopi. S svojo 'mašinco' je podrl vrsto napadalcev, zdaj pa se je je še mrtev oklepal. V Beogradu je zanj trepetalo ljubeče materino srce. Mrtev je bil tudi komandant Dolšak.
    'Umik! Nazaj! Reši se, kdor more!'
    Preživeli borci so bežali po zasneženem polju. […]
    Toda za bežečimi so ostajala trupla. […]
    Po tem spopadu je bataljon odpisal 77 mrtvih borcev, še več pa ranjenih, nekaj tudi ujetih.   […]
    Sremske poljane je pojila kri vseh narodov Jugoslavije, tudi Slovencev – v potrditev bratstva in enotnosti vseh.
    Sremske poljane so postale drugi Doberdob, nov slovenskih fantov grob …"

• Rudi Dobovišek-Kučej, Iz prostovoljčevih zapisov, v: Fran Roš, Slovenski izgnanci v Srbiji 1941–1945, Maribor: Založba Obzorja, 1967, str. 479, 480.

 »SEZNAM borcev in umrlih ranjencev slovenske prostovoljske brigade v Srbiji, vključene v I. krajiško brigado kot njen 5. bataljon: 
 […] Lukanc Anton […]«

• Fran Roš, Slovenski izgnanci v Srbiji 1941–1945, Maribor: Založba Obzorja, 1967, str. 480, 481.

[križ]

                 LUKANČEVI

ANTON   + 3. 10. 1922  †17. 1. 1945

PADEL NA SREMSKI FRONTI.

Kurir je podlegel za ranami v spopadu s kovorskimi domobranci.

Plošča je bila odkrita leta 1961.

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 278.

Od spomenika do spomenika NOB v občini Tržič, Tržič: Družbenopolitične organizacije, Skupščina občine, 1981, str. 27.

Na tem mestu je padel
dne 4. 12. 1944 kurir

Kobler Jože - Živko

- 3. 3. 1925