"BABIČ LADO    1922 - 1942

NAMESTNIK POLITKOMISARJA

I. SNOUR TONETA TOMŠIČA

KOČEVAR VOJKO   1924 - 1945

ŠTABNI KURIR 28. UDAR. BRIGADE"

ŠPAROVČEVI
IVAN 1914 PADEL V N.O.V. 1945

Na trgovinici v Domu vaščanov v Vogljah je spominska plošča iz marmorja (60 cm x 25 cm) s kurirskim emblemom in z vklesanim posvetilom.

Kurirska postaja G-24 se je zadrževala v Vogljanski gmajni. Zvezo so vzdrževali čez Savo z G-25 na medvoškem območju, G-9 na kamniško-domžalskem območju in G-20 v Olševski gmajni. Delovanje teh kurirjev je bilo izredno težavno, ker so zveze potekale po ravninskem predelu med gostimi sovražnimi postojankami in čez Savo med Prebačevim in Smlednikom. Prvi kurir te postaje je bil domačin Anton Galjot – Nande s Prebačevega, komandir Janez Arh – Leskovec iz Stare Fužine v Bohinju, za njim Franc Naglič – Dane iz Prebačevega.

Kurirji postaje G-24 so se vse do poletja 1944 zadrževali v Vogljanski gmajni. V tem času pa so se zaradi bližnjih postojank domobrancev in neprestanega zasledovanja začeli seliti v Olševsko gmajno, pogosto tudi v repenski hrib in celo na Rašico. Toda tudi tu so  jih domobranci in Nemci 28. avgusta 1944 v skupini terenskih aktivistov napadli. Ob napadu so zajeli ranjenega komandirja Franca Nagliča-Daneta ter kurirja Jožeta Bobnarja in Andreja Pušavca, oba iz Vogelj in vse tri takoj po zajetju tam ustrelili.

Marmornato ploščo so postavili nekdanji kurirji in ZZB NOV Voglje 1980.

VIRI:

Šenčursko območje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem,

Samo tako živi narod: pomniki predvojnega naprednega delavsko-kmečkega gibanja in NOB v Šenčurju in okolici, Šenčur: KO ZZB NOV Šenčur, Visoko in Voglje, 1989, str. 93-94.

http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=21584            

EŠD:  21584, memorialna dediščina 

Geslo za iskanje sorodnih obeležij: Kurirji123

NA TEM PODROČJU JE

V ČASU NOB DELOVALA

RELEJNA KURIRSKA

POSTAJA G-24

KURIRJI IN

ZZB NOV

1980

Gačnik Janko je bil slovenski pedagog, koroški učitelj in kulturni delavec, velik domoljub in borec za pravice Slovencev. 
[…]
Tudi druga svetovna vojna mu je prinesla neprijetnosti. Fašisti so ga zaradi sodelovanja v osvobodilnem gibanju zaprli in internirali v Italijo. Od tam se je leta 1943 prebil do zbirnega taborišča Gravina, kjer je učil in spodbujal svoje rojake. Gačnik Janko je bil na mnogih področjih družbeno aktiven tudi po 2. svetovni vojni.

• Gačnik, Janko Obrazi slovenskih pokrajin 

• Fotografija: Gačnik Janko Pokopališče Libeliče, Geneanet, str. 10 

   GAČNIK JANKO
UČITELJ IN BOREC
      1895 - 1967

Kaplje preteklosti, 45

Javka Kapla je 5 minut hoje nad hišo Tirna 4-a. Žal je brez napisa, sestavlja jo kamnita miza in pet štorov. 

Kurirji S-21a so jih pričakali na obrežju reke in jim z baterijo dalči znak, če je bil prehod prost. Ko pa so Nemci ta dogovor odkrili, so se sporazumevali z metanjem kamenja v reko.

Zaradi težkega položaja je bila S-21a v decembru 1944 začasno ukinjena in priključena k S-29.

Vir: R.Zakonjšek, Kurirji, str.365.

• Ferdinand Čermelj. Sistory.
  datum rojstva: 14. 2. 1918, kraj rojstva: Gojače, vojni status: NOV in POS, datum smrti: , kraj smrti: Sv. Mihael pod Čavnom, vzrok smrti: Ustreljen, povzročitelj smrti: Italijanske vojaške/policijske enote

• Fotografija:  Čermelj Ferdo Pokopališče Gojače – Črniče, Geneanet, str.4.  

[križ, oljčna vejica]

ČERMELJ FERDO
1918 PADEL V NOV
   FEBRUARJA 1943

Spominska plošča je bila vzidana na pročelju rojstne hiše narodne herojinje Slave Klavora. Hišo so kasneje podrli in z njo je izginila tudi plošča.

Jakopič, Albert, ur. Vodnik po partizanskih poteh. Ljubljana: Borec, 1978, str. 526.

Pomniki naše revolucije, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1961, str. 214, 219.

OPIS SPOMENIKA:  Samostoječa naravna neobklesana skala z zglajeno čelno ploskvijo, na katero je pritrjen izstopajoč napis  (višina 150 cm). Avtor: neznan.

OPIS DOGODKA:  Spominsko obeležje označuje pomemben dogodek v zgodovini gorenjskega partizanstva in sicer datum 26.7.1941, ko je bila ob Fistrovi hiši na Cegelnici 16 ustanovljena 1. kranjska četa, ki so jo sestavljali domačini iz Naklega in bližnje okolice. Poleg devetnajst partizanov je enota imela tudi dve partizanki in sicer Pavlo Mede-Katarino in Rozko Mede-Rezko. Med organizatorji je bil tudi Gabrijel Mede-Peter iz Strahinja. Za komandirja je bil imenovan Franc Mrak s Kokrice, za političnega komisarja pa Stane Toplak iz Kranja. Četo je nato komandir Franc Mrak dne 2. avgusta 1941 vodil skozi Udin Boršt na Malo Poljano pod  Storžičem, kjer je takrat že taborila novoustanovljena Tržiška četa. Dne 4. avgusta 1941 sta se obe navedeni enoti pri Verbičevi lovski koči za Storžičem združili v Storžiški bataljon t. j. prvi partizanski bataljon v Sloveniji.  

VIRI:  : - kras.hostei.com/paper.php?knjiga=feniksova_skrivnost_konglomeratnega_krasa, Poglavje  

               2.3.6.2 CEGELNICA/NEPREMIČNINSKA DEDIŠČINA; 

Pomniki NOB v občini Kranj, ZZB NOV SR Slovenije, Občinski odbor Kranj, Kranj 1975, str. 117-118;

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 218;

KRIŽNAR, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodno osvobodilnim bojem 1941-1945. Kranj, 2007, str. 101-108;

Spominsko obeležje je postavil Krajevni odbor ZB NOV Naklo, odkrito je bilo 24. aprila 1955.

EŠD: 5150, memorialna dediščina

    NA TEM MESTU

JE BILA DNE 26.7.1941

    USTANOVLJENA

    PRVA KRANJSKA

           ČETA

Na zidu elektrarne Mariborski otok je spominska plošča padlim v NOB. Vir: Vodnik po partizanskih poteh, str.532.

Spominska plošča je bila posvečena padlim dijakom klasične gimnazije in je bila odkrita ob 200. obletnici delovanja klasične gimnazije leta 1959, zasnoval jo je arhitekt Jaroslav Černigoj. Danes v stavbi deluje Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani. V avli, v kateri se je nahajala plošča, je postavljenih več spominskih obeležij novejšega datuma, povezana z zgodovino fakultete, toda plošče padlim dijakom ni več.

Jakopič, Albert, ur. Vodnik po partizanskih poteh. Ljubljana: Borec, 1978, str. 532.

Arih, Aleš. Spomeniki vojne, revolucije, svobode: Umetnostna galerija Maribor, maj 1985. Maribor: Zavod za spomeniško varstvo, 1985, brez pag.

Spominska plošča iz belega marmorja nosi vlesan napis, obarvan z rdečo barvo. Na plošči je navedenih 161 imen padlih dijakov in profesorjev s prve mariborske gimnazije. Med njimi je pet narodnih herojev (Karel Destovnik Kajuh, Lizika Jančar, Jože Menih, Jože Šeško in Silvira Tomasini), šest profesorjev (Jurij Čarf, Jože Fluks, Nikodem Košenina, Nada Kovačič, Ivan Pregrad in ponovno Jože Šeško) in en doktor (Franjo Crnek). Pred ploščo je urejeno manjše korito za zelenje. Plošča je bila odkrita 29. februarja 1950 (po drugi navedbi 1947).

Jakopič, Albert, ur. Vodnik po partizanskih poteh. Ljubljana: Borec, 1978, str. 532.

Arih, Aleš. Spomeniki vojne, revolucije, svobode: Umetnostna galerija Maribor, maj 1985. Maribor: Zavod za spomeniško varstvo, 1985, brez pag.
.
»Peter Levec-Boris, 19-21-letni dijak gimnazije, od l. 1941 do 1943 na prisilnem delu na veleposestvu blizu Gradca, od koder je 27. 6. 1943 pobegnil in se pridružil borcem Kamniškega odreda oz. na novo ustanovljene Šlandrove brigade, sekretar SKOJ-a, proti koncu vojne vezist na partizanskem letališču v Beli krajini in pri angleški vojni misiji. […]
Peter Levec-Boris, (glej spredaj). Besedilo je verjetno nastalo spomladi 1944, kmalu po likvidaciji komisarja Maksa Čepiča, ki je bil osumljen, da je skrivaj sodeloval z Gestapom. S posvetilom »Junaškemu tovarišu Maksu iz Maribora« je objavljeno v avtorjevi zbirki Koraki v svobodo, 1945, str.  39. Gu 25 
.
Padlemu tovarišu

Molče izpil sem grenki žolč pelina.
Tovariš, nisem jokal za teboj.
Če strla bi me grenka bolečina,
saj ti bi mórda zdvomil nad menoj.
Glej, ti, ki z vedrim orlovskim zanosom
jeklen si vstal nad težo sužnih dni,
z mladostnim dostojanstvenim ponosom
sproščen pogledal – smrti si v oči.

Zato pa v tej pekoči boli
prikril pred svetom svojo sem bolest.
Poglej, kot ti sem stisnil pest,
a ne le jaz – ker nas je milijone!
Morilci, glas pravice še živi
in večnost se pred vami ne uklone!
Odsev krvi prelite ne zatone,
tvoj plamen v prsih mojih plameni!

Tako mi je, kot da sem ves razklan,
težko mi je, prijatelj, zate –
a le en hip: V spominu svetlem nate
ob tebi vstajam krepek in zravnan.

(Boris Paternu [ur.], Slovensko pesništvo upora 1941–1945, Druga knjiga, Partizanske, Novo mesto: Tiskarna Novo mesto, Dolenjska založba; V Ljubljani: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1995, str. 362, 365)

LEPO JE, VEŠ, MAMA, LEPO JE ŽIVETI,

TODA ZA KAR SEM UMRL, BI HOTEL ŠE ENKRAT UMRETI!

KAJUH

☆

PADLI ZA SVOBODO V NOB

ADAMIČ BRANKO, ADAMIČ IGNAC, AUDIČ JANKO, BAJT ZVONKO, BALAŠA ARPAD, BEČELA

LJUBO, BENČAN JURIJ, BERGKEZ MAKS, BERLIČ ZVONKO, BOROVKA ARNOŠT, BOŽIČ LJUBO, 

BRANISELJ MARJAN, BUČINEK DRAGO, CEPUDER SAŠA, CEROVŠEK IVO, CIZEJ JANEZ, COPIČ

FRANC, CRNEK DR. FRANJO, PROF. ČARF JURIJ, ČEPIČ MAKS, ČERIN BORIS, ČERIN VITKO, 

ČRNKO JANJA, DAJČMAN HERMAN, DERNOVŠEK JANEZ, DESTOVNIK KAREL - KAJUH, NARODNI

HEROJ, DOBRAVC HELENA, DOLANC MELITA, DOLINŠEK KAREL, DURJAVA MAKS, ERBEŽNIK BORIS,

ERBEŽNIK VITO, FATUR JOSIP, FATUR VILKO, FERJANČIČ VIKTOR, FERK JOSIP, FERMEVC LELIJA,

PROF. FLUKS JOŽE, FRELIH ANTON, FROM SLAVKO, GERZINIČ NEDA, GLAZER MATIJA, GNIUŠEK

BORUT, GOBEC BRUNO, GOLOUH RUDOLF, GRADIŠNIK ZORKA, GRUDEN LEON, HIRŠ BOGOMIR, HIRŠ

KAREL, HLEBŠ ZVONIMIR, HOJNIK SLAVKO, HROVAT STOJAN, JANČAR LIZIKA, NAR. HEROJ, 

JELENC MATEVŽ, JELENC ZDRAVKO, JUSTIN DRAGO, KAC BORIS, KAC MIROSLAV, KAISER MILKA,

KAMENŠEK PETER, KARER ZLATKA, KATOL IVAN, KERENČIČ MARICA, KERENČIČ ZVONKO,

KJUDER KAREL, KLADNIK SAVO, KLINE VLADIMIR, KOCUVAN ADOLF, KOHNSTEIN RUDOLF, KOREN

ALOJZ, KOREN MARJAN, KOROŠEC PAVEL, KOS ADOLF, KOŠAK VILKO, PROF. KOŠENINA NIKODEM,

KOVAČIČ MAKS, PROF. KOVAČIČ NADA, KRANJC BOGDAN, KRAŠNA ZVONKO, KUNTU FRANC,

LAH ERVIN, LAH JANKO, LAH VASILIJ, LAZNIK MAKSIMILJAN, LEBAN SAVA, LEDINEK BORIS, 

LEGIŠA LADISLAV, LENARDON STANE, LESJAK DARKO, LESKOVEC BOJAN, LEŠNIK MIRKO, LIKOF

OLGA, LUBANJŠEK HERMAN, LUŠIN DUŠAN, MAJCEN MIROSLAV, MAJCEN ZLATAN, MAJER

ČRTOMIR, MAKUC BORIS, MARION LINO, MASTINŠEK ZLATKO, MENIH JOŽE, NAR. HEROJ,

MEZGEC VINKO, MILETA TOMISLAV, MILOSTNIK SMILJAN, MISLEJ DANICA, MRAVLJAK IVAN,

MRAVLJAK MILAN, NABERGOJ ŠTEFAN, OBREZA DANILO, OGRIZEK PETER, OSTAPOVIČ FEDOR,

PADEŽNIK JANKO, PAHERNIK VOJKO, PAHOR KARLO, PAJTLER MILIVOJ, PEČOVNIK BRANKO,

PEČOVNIK ZORA, PERTOT EGON, PETKOVŠEK NIKO, PINTER FRANC, PLASKAN EMILIJA, PLEŠNIK

BOGOMIR, POTOČNIK STEVO, POTOKAR FERDINAND, PROF. PREGRAD IVAN, PUC SREČKO, PULKO

JOŽE, PUPIS BOJAN, REGORŠEK JURIJ, REHER RIHARD, REMS MILOŠ, REŠL OLDRIH, ROBIČ RADO,

ROGAN LUDVIK, ROZBAUD MILAN, ROTH MIROSLAV, SEKIRNIK SAVINA, SENJOR SMILJANA,

SEVER ALBIN, SLOKAR DRAŠKO, STARC STANISLAV, ŠERBAK MIRAN, ŠEŠKO JOŽE, PROF. NARODNI

HEROJ, ŠPENDL ERNEST, ŠROK MIHAEL, ŠROL BRANKO, ŠUŠKOVIČ VIKTOR, TOMASINI SILVIRA,

NARODNI HEROJ, TUREL BRUNO, TUŠAK MIRKO, VODEB LJUBAN, VOJNILOVIČ BORIS, VREČKO

ZVONKO, VRŠČAJ INGO, ZABLAČAN ZVONKO, ZAGERNIK IVAN, ZAGERNIK TONE, ZIMIČ DUŠAN,

ŽIGER VLADO, ŽITNIK OTO, ŽIVEC BOGDAN.  

"Ulica Zofke Kukovič. Zofka Kukovič je bila doma v Miklavžu. Pri njenem očetu mlinarju je bila postojanka, kjer so se ustavljali kurirji in partizani, ki so s Pohorja prihajali v Slovenske gorice. Kmalu je postala terenska delavka in pomagala pri zbiranju materiala in hrane za partizane. Marca 1945 so jo Nemci odpeljali od doma, kamor se ni več vrnila. Čez nekaj dni jo je, ustreljeno v tilnik, naplavila Drava." 

• Naši izviri 20/104 (2020), 33.   December 2020, stran 33

»Pesem je nastala v zvezi z znano partizansko kurirko Zofijo Kukovič, ki so jo marca 1945 ustaši ustrelili in vrgli v Dravo. Prvotno je imela štiriindvajset kitic in se je še dolgo po vojni pela na sedminah po vsem Ptujskem in Dravskem polju. V decembru 1969 so jo v Gerečji vasi zapeli Drevenškovi. Zapis Nežke Vavpotič hrani GNI, zv. 30, str. 90. Va82.
.
    Pesem Zofke Kukovec [Kukovič] 
Sonce se za domom nagne,
sap'ca rana zapihlja,
luna se na nebu dviga,
nešteto zvezdic jo spremljá.
. 
Mila luna se ozira
na šmiklavško mirno vas,
po potu se krdelo bliža,
naravnost gre tja v vas.
. 
Pri kukavičjih se ustavi.
'Odprite', jim zakriči.
Mati hčerki tako pravi:
'Pojd' odpirat, ljuba hči!'
. 
Esesarji so b'li pred vrati

…………………………
.

Lepo tam se pogostijo,
hišo vso preiščejo.
. 
Še enkr[a]t se da povelje,
dekle mora s sabo it',
ona pa se Bogu 'zroči:
'Naj bo, če mora se zgodit'.'
. 
K Dravici so jo peljali,
tam jo mučili strašno,
v tilnik so ji strel pognali,
nazadnje vrgli še v vodo.
. 
Dravica, ti si oprala
moje truplo ranjeno,
Dravica, ti si hladila
moje 'zmučeno telo.
. 
Ljubi bratje, kje ste bili,
kje ste bili takrat vi,
da vi mene bi rešili,
esesarje bi strgali?«

•  Boris Paternu, Slovensko pesništvo upora, Tretja knjiga, Zaledne, Novo mesto: Tiskarna Novo mesto Dolenjska založba, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, str. 25.

.

»Otilija Lešnik,57–61-letna kmetica […]

Besedilo je nastalo 10. 5. 1945 v Dogošah na domači kmetiji in je posvečeno dekletu, ki so jo mučili in umorili Nemci. Tipkopis besedila hrani avtoričina hči G. Bauman. Ks 83.

    Zofki

Kje si Bog, kje si, o Bog,
da bi nas rešil teh strašnih nadlog?
Kaj ne slišiš naše prošnje glas,
ki sega gor v nebo od nas?
. 
Al' se po božji volji godi,
da kruti hudobnež nedolžne mori?
Kak' jagnje nedolžno je mogla umret
mlinarjeva hčerka, rožca deklet.
.
Med rožcami je ko rožca hodila,
pri svetem Miklavžu je cerkev krasila,
po logu zelenem prepevala,
od vseh vaščanov ljubljena.
. 
Pa nesreča strašna je prišla nad nas,
ki se je z grozo spominja šmiklavška  vas.
Pridrli so v mlin sredi temne noči,
ljudi strahovali in ropali …
. 
Pa kaj bi nam b'lo za posvetno stvar,
saj to nam kmetom ni tol'ko mar,
pa vzeli so Zofko miljeno,
najmlajšo hčerko mlinarjevo.
. 
In vlekli so te v viharno noč,
od ljubih sestric in mamice proč.
Oh kaj so delali, kam so šli,
da ni bilo za teboj nikake sledi?
. 
Oh mamica, ljuba mamica vi,
zakaj mi niste pomagali?
Moja prošnja, moje vpitje ne pride do vas,
vi ne slišite vaše hčerke glas …
. 
Oh moje ljube sestrice,
zakaj mi niste pomagale?
V grozi zadnjo uro živim,
sama umiram in trpim.
. 
Preljuba moja brateca,
z menoj sta mučenika oba;
naj vaju tolaži mili Bog
in vaju reši vseh nadlog.
. 
Za mé pa vse minulo je,
zdaj zadnja ura prišla je,
konec je zdaj te strašne noči,
srce mi zastane in več ne živi.
. 
Že mrtvo so vrgli te v vodo,
Drava je zibala tvoje telo,
valovi so milo te objeli,
deklici krasni posmrtnico peli.
. 
Še smrt in trpljenje bridko tvoje
jim srca ni omehčalo.
Prepovedali so britof žegnani,
zdaj telo tvoje na gmajnici spi …
. 
In vsa presrečna se nam zdiš,
saj tak kak v paradižu spiš,
krog tebe ptički žvrgolijo
in krasne rožice cvetijo.
. 
In Drava noč in dan šumlja,
le spavaj Zofka miljena.
Saj prišel bo vstajenja dan,
tisti dan ni več daleč od nas.
. 
In tvojo žrtev bo spoznal
naš narod, s častjo te obdal.
Nam pomagaj večni Bog
in reši strašnih nas nadlog.

• Boris Paternu, Slovensko pesništvo upora, Tretja knjiga, Zaledne, Novo mesto: Tiskarna Novo mesto Dolenjska založba, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, str. 97, 102–103.

[križ] [Kristusova glava]ZAUPANJE! JAZ SEM SVET PREMAGAL.
Tukaj čaka večnega vstajenja
devica - mučenica
ZOFKA KUKOVIČEVA
* 26. IV. 1924
+ mučeniške smrti
21. IV. 1945
[slika v medaljonu] 

.Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. 131.

1 - JUN - 1943 

SO PADLI 

OD BELOGARDISTIČNE ZASEDE 

KAMBIČ ANTON - DUŠAN

 KOMANDANT ZDO

 IN SPREMLJEVALCI 

TOMŠIČ ANTON - KOSTJA 

BERDIK JANEZ

REMUS JANEZ