Grob sestavljata manjši pravokotni površini, omejeni z robniki in cvetjem. Zadaj stoji dvodelen kamnit nagrobnik z zaključkom v obliki stiliziranega Triglava ter vzidano ploščo z vklesanim napisom, posvečenim Mihi Obretanu in soborcu iz Banata. 

• EŠD 19296
• Mihael Obretan. Sistory.
  datum rojstva: 22. 9. 1913, kraj rojstva: Strojna, vojni status: NOV in POS, voj. enota, čin: Koroški odred, datum smrti: 28. 3. 1945, kraj smrti: Šentlambert nad Zagorjem, kraj pokopa:  Šentlambert, vzrok smrti: Posledice boja, povzročitelj smrti: Nemške (okupacijske) enote

                KOT BORCA STA 

        DALA ŽIVLJENJE V N.O.V

OBRETAN MIHA       ROJ. 22.7.1913 NA

KOROŠKEM RANJEN UMRL 28.3.1945

   IN NJEGOV SOBOREC IZ BANATA 

                 PADEL 8.1.1945

              VEČNA JIM SLAVA!

Z.B.

S.  

Na železniškem postajališču je spominsko znamenje kurirjem-vezistom med NOB; Postavilo ga je ZŽP Ljubljana.Vir: Vodnik po partizanskih poteh, str. 505.

Temna kamnita plošča je posvečena organizatorjem odpora v avgustu 1941 proti okupatorjem in domačim izdajalcem ter trem borcem, ki so padli v hiši septembra 1944. 

EŠD 28797

V TEJ HIŠI JE BIL V AVGUSTU 1941
ZASNOVAN ODPOR PROTI OKUPATORJU
IN DOMAČIM IZDAJALCEM
DNE 2. SEPTEMBRA 1944 SO V NJEJ PADLI
BORCI NOV

RIBIČ FRANC * 1927 DRTIJA
SMRKOLJ JANEZ * 1914 RIBČE
ŽIDAN MIRKO * 1927 BESNICA

V TRAJEN SPOMIN ZB KRESNICE

• Alojzij Hrovat. Sistory.
  datum rojstva: 22. 1. 1925, kraj rojstva: Gorenje Polje, vojni status: NOV in POS, voj. enota, čin: XIX. SNOUB Srečka Kosovela, 2.bat., 3. četa, datum smrti: 18. 1. 1944, kraj smrti: Otlica pri Ajdovščini, vzrok smrti: Oborožen spopad, povzročitelj smrti: Nemške (okupacijske) enote

• Fotografija: Alojzij Hrovat Geneanet, Pokopališče Soteska – Straža, str. 10.

ZUPANČIČ – HROVAT

HROVAT ALOJZ
SIN ALOJZIJ  + 1925  PADEL 1944

Edvard Ferjančič - Taras je bil rojen 1898 v Vipavi, se med I. svetovno vojno boril na soški fronti in bil v oficirski šoli v Lipnici ter vojaško službo končal med borci na Koroškem. Leta 1922 je bil posvečen za duhovnika in do 1925 služboval v Solkanu ter nato v raznih krajih. Leta 1944 ga je goriški nadškof imenoval za župnika v Kojskem v Goriških brdih. 

Marca 1943 je z ilegalnim imenom Taras začel sodelovati z OF in bil jeseni istega leta izvoljen za tajnika, nato pa za predsednika okrajnega narodnoosvobodilnega odbora (NOO). Svoje vernike je v tistem času reševal pred nemškim nasiljem. Pozneje je sprejel mesto verskega referenta pri pokrajinskem NOO ter po osvoboditvi bil med soustanovitelji primorskega pokrajinskega odbora  duhovnikov OF. Po končani vojni je sodeloval z zavezniško komisijo o razmejitveni črti in kot vodja skupine Bricov prispeval k priključitvi Goriških brd Sloveniji. Umrl je leta 1957 zaradi padca z lestve pri okraševanju cerkve. 

Ob stoletnici rojstva so mu borci NOB ter ostali želeli postaviti spominsko ploščo na stavbi župnišča, kar pa je preprečila škofija. Zato je bila plošča postavljena na poslopje zdravstvenega doma. Leta 1999 je izšla knjiga ZBOROVANJE v Kojskem, 10.10.1998 OB STOLETNICI ŽUPNIKA FERJANČIČA. Uredila sta ja Milena Beguš in Drago Košmrlj, izdal Odbor borcev BBO in operativnega štaba za zapadno Primorsko. Ob njegovi 120 letnici rojstva je bila 1. oktobra 2019 organizirana spominska slovesnost v Vili Vipolže.

Vir: ZB za vrednote NOB Nova Gorica, slika 2 Google maps

EDVARD FERJANČIČ - TARAS

1898 - 1957

PREDSEDNIK OKROŽNEGA ODBORA

OF IN NOO ZA BRDA

Z VERO V BOGA IN ČLOVEKA SE JE 

POSVETIL URESNIČITVI TEŽENJ

LJUDI BOJU ZA SVOBODO IN 

PRIKLJUČITEV PRIMORSKE K

DOMOVINI SLOVENIJI

.

KOJSKO, 10.10.1998             BRICI, BORCI IN AKTIVISTI NOB

Druga plošča je tigrovska:

[tigr]

TU JE DOMOVAL SLAVKO VUGA

IN TU JE DELOVALA TROJKA

LENARČIČ IVAN

STARC ANTON

SLAVKO VUGA

[grbi] občine, VSO, Slovenije

• Dušan Levpušček. Sistory.
  datum rojstva: , kraj rojstva: , vojni status: NOV in POS, voj. enota, čin: , datum smrti: , kraj smrti: , država smrti: , kraj pokopa:  , država pokopa: , vzrok smrti: , povzročitelj smrti: Nemške (okupacijske) eno

• Fotografija: Levpušček Dušan Pokopališče Levpa, Geneanet, str. 11. 

[križ] 

[fotografija v medaljonu]             LEVPUŠČEK 
                                                            DUŠAN
                                   SOČAN  r. 19. IV. 1925
                                PADEL KOT KOMANDIR 
                                                  VASI BASKE.
                              [? ni berljivo]  11. XI. 1943
                                          SLAVA MU!

Marmorna plošča z rdečo zvezdo v desnem zgornjem kotu

Pomembnejši dogodki iz NOB na Solčavskem (naštetih 15 dogodkov)

Anton Klinec. Sistory.
datum rojstva: ??. ??. 1917, kraj rojstva: Medana, vojni status: NOV in POS, voj. enota, čin: Prekomorska brigada, kraj smrti: Dalmacija, država smrti: Hrvaška, država pokopa: Hrvaška, vzrok smrti: Oborožen spopad, povzročitelj smrti: Nemške (okupacijske) enote

Leto rojstva na nagrobniku (1921) in na Sistory (1917) se ne ujemata

[križ, fotografija v medaljonu, v vojaški uniformi]
 
          TUKAJ POČIVA
          KLINEC ANTON
16. 6. 1921            28. 4. 1945
           PADEL V NOV
    KOČEVJU MALA LIPA
     SLAVA MU
                          STARŠI

     Franc Babnik: SIstory navaja Ime in priimek: Franc Babnik, Oče: Janez, Mati: Uršula, Datum rojstva: 04. 01. 1889, Kraj rojstva: Bizovik, Kraj bivanja: Bizovik, Datum smrti/izginotja: 23. 01. 1944, Kraj smrti/izginotja: Wiemar/Buchenwald, Kraj pokopa: Wiemar/Buchenwald, Država pokopa: Nemčija

»Priimek in ime:        Babnik Franc            

Datum rojstva:                 4. 1. 1889            

Kraj rojstva:                     Bizovik  

Kraj bivanja:                    Bizovik

Datum smrti v taborišču: 28. 1. 1944«

(Seznam jugoslovanskih Buchenwaldčanov*, Buchenwald, Zbornik, Ljubljana: Založba Borec, 1983, str. 372)

.

      Franci Babnik: SIstory navaja Ime in priimek: Franc Anton Babnik, Oče: Franc, Mati: Ana, Datum rojstva: 21. 09. 1919, Kraj rojstva: Štepanja vas, Kraj bivanja: Bizovik, Datum smrti/izginotja: 00. 00. 1942, Kraj smrti/izginotja: Ilova gora, Kraj pokopa: NULL.  

»Isti dan kot po Ivano Bricelj-Hrastarjevo so prišli bizoviški belogardisti tudi po partizansko mater Ano Babnik. Sinova France in Stane sta bila pri partizanih, mož in sin Marjan v internaciji. Doma je bil le najmlajši 12-letni Albin. Že proti večeru sta stopila v hišo starejši belogardist Franc Mojškerc, po domače Pavšcev, in Šuštarjev Janez ter gospodinji napovedala aretacijo. Mojškerc je bil močno pijan, a ga je še žejalo. Svojemu pajdašu je dejal, da mora še na »dva deci«.

Babnikova je ravno pripravljala večerjo in prosila belogardista, če jo lahko skonča. Brez besed sta odšla iz hiše in se pred vežnimi vrati za kratek čas ustavila. Albin Babnik je šel za njima in obstal za vrati. Slišal je, da je eden izmed belogardistov dejal drugemu: » Naj le skuha, saj bo skuhala za na oni svet.« Otrok je zajokal in povedal materi, kaj je slišal. Mati je takoj pograbila par starih čevljev, kot da gre z njimi k čevljarju, prijela otroka in odhitela proti hribu. Imela sta srečo, da ju ni nihče videl. Za njima so poslali patruljo, ki se je vrnila praznih rok.« (Štefanija Ravnikar Podbevšek, Sv. Urh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str.223–224)

 Iskalnik grobov Žale, Bizovik, https://grobovi.zale.si/#  ,pokaže podatek za Ana Babnik (1895-1979).

           VEČNI SPOMIN BABNIKOVIH
.
OČE FRANC    * 4. 2. 1889        + 23. 1. 1944
SIN FRANCI     * 21. 9. 1919      + JUNIJA 1942

NAJHUJŠA VSEH JE BOLEČIN V NESREČI SREČNIH DNI SPOMIN

Na neobdelano prostostoječo skalno gmoto je pritrjena napisna plošča. Napis je vklesan.

S. Petelin v knjigi »Vojkova brigada« opisuje dogodek: »Akcija je bila izredno dobro pripravljena in zato nadvse uspešna. Organiziral jo je Anton Bavec-Cene, komandant 2. Bataljona Soškega odreda, izvedel pa jo je z 38 prostovoljci. Cenetovi borci so že zgodaj zvečer 26.2.1943 obkolili lesene barake, v katerih se je zadrževalo 24 karabinjerjev in vojakov, nato pa so po kratkem in silovitem obstreljevanju takoj  jurišali. Med sovražnikom je nastala nepopisna zmeda. Brž, ko so borci vdrli v barake, so karabinjerji in vojaki videli edino rešitev zase le še v vdaji. To so brez vsakega oklevanja tudi storili. Uspeh je bil toliko pomembnejši, ker med partizani ni bilo ne padlih ne ranjenih borcev.

Uspešno izveden napad na Zakriž je bil izrednega propagandnega pomena tako za domače prebivalstvo kakor tudi za tamkajšnje italijansko vojaštvo. Partizanska zmaga je na domačine napravila tako močan vtis, da se jih je v naslednjih dneh več kot sto petdeset odločilo za vstop v naše enote.«

Datum odkritja:  19. 5. 1968

Foto: Miloš Kermavnar

Pomniki naše revolucije, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1961, str. 270.

EŠD 21040

NA TEM MESTU STA 1. IN 4. ČETA
2. BATALJONA SOŠKEGA ODREDA,
POD VODSTVOM KOMANDANTA
2. BATALJONATOV. BAVEC TONETA,
DNE 26. JANUARJA 1943
Z DOBRO PRIPRAVLJENO AKCIJO
LIKVIDIRALA ITALIJANSKO-
KARABINJERSKO POSTOJANKO
SPOMINSKO OBELEŽJE
POSTAVILA ORGANIZACIJA
ZB NOV ZAKRIŽ-RAVNE

Kurir je podlegel za ranami v spopadu s kovorskimi domobranci.

Plošča je bila odkrita leta 1961.

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 278.

Od spomenika do spomenika NOB v občini Tržič, Tržič: Družbenopolitične organizacije, Skupščina občine, 1981, str. 27.

Na tem mestu je padel
dne 4. 12. 1944 kurir

Kobler Jože - Živko

- 3. 3. 1925

Spomenik je dal postaviti glavni odbor Zveze borcev Ljudske Republike Slovenije 21. julija 1954. Načrt zanj je napravil arhitekt Franci Šubelj.

Zgodovinsko ozadje: 

      Štirinajsta divizija je nastala v juliju leta 1943 kot posledica preoblikovanja slovenske partizanske vojske, kar je sovpadalo s preoblikovanjem jugoslovanske narodnoosvobodilne vojske, da bi se tako pred zavezniki uspela dokazati kot legitimna vojaška sila v boju proti nacizmu in fašizmu. Vrhovni štab Narodnoosvobodilne vojske in Partizanskih odredov Jugoslavije je na predlog glavnega štaba NOV in PO Slovenije 27. junija 1943  potrdil ustanovitev 14. in tudi 15. divizije, ki sta tako postali prvi diviziji na novo reorganizirane slovenske narodnoosvobodilne vojske. V okviru 14. divizije je bilo nato ustanovljenih več brigad, vendar so jo skozi preostanek vojne sestavljale tri - Tomšičeva, Šercerjeva in Loška brigada (imenovana tudi Bračičeva). Od oktobra 1943 je bila divizija sestavni del 7. korpusa NOV in PO Slovenije, od konca februarja 1944 do osvoboditve pa del četrte operativne cone, ki je pokrivala Štajersko.

      Decembra 1943 je v dogovoru med vrhovnim poveljnikom Narodnoosvobodilne vojske (NOV) in partizanskih odredov (PO) Jugoslavije Josipom Brozom - Titom in vodstvom slovenskega osvobodilnega boja nastala zamisel, da bi 14. divizijo poslali na Štajersko z namenom okrepitve vojaške prisotnosti in da bi divizija služila kot potreben temelj za širjenje tretjega slovenskega korpusa v Narodnoosvobodilni vojski Jugoslavije. Narodnoosvobodilni boj se je na Štajerskem namreč širil občutno počasneje kot v drugih slovenskih pokrajinah, saj je nemški okupator v letu 1942 osvobodilnemu gibanju na Štajerskem zadal več težkih porazov. Kot zelo primeren razlog za napotitev tja je bila tudi priložnost za znatno povečanje vojaške sile NOV; prisilna nemška mobilizacija Slovencev v nemško vojsko je na Štajerskem proti koncu leta 1943 začela izgubljati zagon in vojaški potencial bi bilo škoda izpustiti. Z občutno močnejšo vojsko bi tako ob kapitulaciji Nemčije slovensko narodnostno ozemlje bilo pod temeljitim nadzorom  Slovenije. Divizija naj bi začela z delovanjem v Halozah, kjer osvobodilno gibanje sploh še ni bilo razvito, poleg tega pa je pohod ponujal možnost elementa presenečenja za okupatorja. To sta bila glavna dva razloga, zakaj je bila smer pohoda določena skozi Hrvaško.

      14. divizija je na pohod odšla 6. januarja 1944 iz Dolnjega Suhorja v Beli krajini (takrat še Suhor). Že med enomesečnim pohodom skozi Hrvaško se je okrog Zagreba zapletla v boje z ustaši; ko pa je pri Podčetrtku 6. februarja prečkala reko Sotlo in s tem tudi mejo, so se začeli boji z Nemci. Ti so se hitro organizirali, ji začeli postavljati zapore in jo obkoljevati. Spopad pri Bučah v noči na 7. februar je naznanil začetek tritedenske nemške ofenzive proti 14. diviziji, v kateri se je slednja večkrat znašla v navidez nerešljivih položajih, ko jo je sovražnik poskušal obkoliti in uničiti, in se na koncu venomer uspela izvleči. Spopadi so potekali praktično vseskozi, divizijo pa so dodatno pestili hud mraz, ki se je spustil tudi do 20 stopinj po ničlo; globok sneg (ponekod celo do enega metra); obrabljena oblačila in obutev; tovor poginulih živali, ki so ga morali nositi sami; in naraščajoče število ranjencev, ki so jih morali prenašati s sabo ali puščati pri kmetih ali v partizanskih bolnišnicah, ker v okolici niso imeli na voljo osvobojenega ozemlja, kamor bi jih pošiljali. Vse to je divizijo pripeljalo na skrajni rob fizičnih in psihičnih zmogljivosti. Nemška ofenziva je od prvega spopada pri Bučah v noči na 7. februar trajala vse do 26. februarja, divizija pa se je morala vseskozi prebijati iz nemških obkolitvenih obročev. Najhujše boje je bojevala na Graški gori, imenovani tudi ''gora jurišev'', pri Belih Vodah pa je padel tudi partizanski pesnik Karel Destovnik - Kajuh. Da bi se izognila stalnemu nemškemu pritisku, se je razdelila na štiri dele in uspešno pričakala konec ofenzive. En del se je prebil na Pohorje, ostali v Mozirske planine.

       Potrebno je poudariti, da ji brez gmotne pomoči kmetij na območjih Konjiške gore, Paškega Kozjaka, Šaleškega hribovja, Mozirskih planin, Kozjanskega in Pohorja ne bi uspelo vzdržati nemške ofenzive, saj je ob njenem koncu bila že na koncu z močmi.

       Poglavitni razlog, da so Nemci končali ofenzivo je bila presoja, da so divizijo uničili. Poleg tega je teren, po katerem se je gibala divizija, bil težko prehoden in preobširen, da bi ga lahko Nemci v celoti obvladali. Še večjo težavo je zanje predstavljala delitev divizije na več skupin, kar jim je preprečilo, da bi jo v celoti obkolili in udarili po njej.

       Divizija se je na pohod odpravila s 1112 borci in borkami. Pohod skozi Hrvaško je terjal 7 mrtvih, 29 ranjenih, 34 bolnih, 10 borcev pa je moralo ostati v Kalniškem pogorju in stražiti odloženo strelivo. Ob tveganem prehodu preko Sotle je v diviziji ostalo še 1025 borcev in bork. Ko je 26. februar prišel h koncu in so boji ponehali, je diviziji ostalo skupno 440 borcev, dovolj zdravih za boj (ok. 40%); ranjencev je bilo 305, medtem ko je število mrtvih, ujetih in pogrešanih znašalo 367 (skoraj tretjina). Na nemški strani je padlo ali bilo ranjenih med 500 do 600 vojakov oz. petina njihove vojaške sile

      Divizija si je v manj kot dveh mesecih po koncu ofenzive že tako opomogla, da jo je aprila leta 1944 sestavljalo skoraj dvakrat toliko borcev, kolikor jih je imela na voljo konec februarja. Vpliv njenega delovanja je čutila vsa Štajerska, kajti intenzivnost osvobodilnega gibanja je naglo naraščala in splošna mobilizacija je krepila enote 4. operativne cone in 7. korpusa NOVJ na Dolenjskem. Boj je do osvoboditve bíla skupaj kar 22 mesecev in velja za simbol narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem.

Viri: 

• Marjan Žnidarič, Na krilih junaštva in tovarištva, Ljubljana 2009, str. 107 - 142, 379 - 386.
• Božo Repe, S puško in knjigo: narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda, Ljubljana 2015, str. 193.
• EŠD 11208
• Vodnik, 21, 22.
• Pomniki naše revolucije, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1961, str. 193.

Viri slik:

• Naložene z dovoljenjem avtorja fotografij, dostopne na: http://spomeniki.blogspot.si/2012/05/dolnji-suhor-pri-metliki-spomenik-14.html
• Podrobno o 14. diviziji na:

https://docplayer.si/176203532-Univerza-v-mariboru-filozofska-fakulteta-oddelek-za-umetnostno-zgodovino-magistrsko-delo-tina-lovrec.html

Pohod XIV.divizije na Štajersko

Da bi pospešili oboroženo vstako na Štajerskem, je Glavni štab NOV in PO Slovenije v soglasju z Vrhovnim štabom poslal XIV. divizijo na Štajersko.

6. januarja 1944 so se Tomšičeva, Šercerjeva in Bračičeva brigada , skupno 1112 prekaljenih ter dobro oboroženih in opremljenih borcev in bork odpravilo s Suhorja in iz sosednjh vasi na pot.

 Po enomesečnem pohodu, preko rvaške je divizija v noči na 7. februar 1944 pri Sedlarjevem prešla Sotlo in stopila na tla Štajerske, kjer nato kljub izredno neugodnim vremenskim razmeram v nepretrganem boju z veliko močnejšimi nemškimi silami izpolnila svojo nalogo.XIV. divizija, 26. oktobra 1944 razglašena za udarno, 2. novembra 1951 pa za proletarsko, je bila z ukazom Vrhovnega poveljnika oboroženih sil FLRJ (Federativna ljudska republika op.D.D.) maršala Josipa Broza-Tita z 14. aprila 1953 preimenovana v XIV. proletarsko divizijo Borisa Kidriča.

Spomenik ob cesti na Suhorju je odkril Glavni odbor ZB LR Slovenije 21. julija 1954. Izdelan je bil po načrtu arhitekta Francija Šublja.

Vir: arhiv ZB NOB Metlika (83)

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. 138.

https://slov.si/doc/suhor_spomeniki.pdf

na strani proti šoli:
                   [zvezda]
.
napis na strani obrnjeni proti križišču:
    S TEH POLOŽAJEV SO
    6. 1. 1944 TOMŠIČEVA
 ŠERCERJEVA IN BRAČIČ-
EVA BRIGADA V SESTAVU
    XIV DIVIZIJE BORISA
   KIDRIČA KRENILE NA
   ZGODOVINSKI POHOD
    PREKO HRVATSKE NA
            ŠTAJERSKO
 .
napis na južni (desni) strani:
  OB DESETLETNICI
POHODA POSTAVILA
    ZVEZA BORCEV
       21. VII. 1954

V skalo na Starem gradu pri Smledniku je bila 9. junija 1961 na pobudo krajevne organizacije ZB NOV Smlednik vzidana spominska plošča v spomin na partizansko javko. Preko te javke so od leta 1941 pa do pomladi 1945 potekale kurirske zveze med okrožjem Škofja Loka in okrožjem Kamnik.  

• Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 57.
• Gozdana Miglič, Spomin je moč: pomniki revolucije v občini Ljubljana-Šiška, Ljubljana: OK SZDL Ljubljana-Šiška, 1985, str. 106.

Na tem mestu je bilo zbirališče partizanskih skupin 

1941 - 1945

ZB Smlednik 9. 7. 1961