Spomenik na grobu 40 talcem je na Spominskem območje Frankolovo, v katero sodijo  še spomenik na grobu 60 talcem, spomenik z imeni talcev, spominska hiša z muzejsko predstavitvijo dogodkov in drevored jablan, kjer  so Nemci 12. februarja 1945 obesili 98 talcev in enega ustrelili.

Frankolovski poboj velja za enega najhujših nacističnih vojnih zločinov na slovenskem ozemlju med drugo svetovno vojno. Bil je povračilni ukrep za smrt enega najpomembnejših nacističnih funkcionarjev, vodje celjskega okrožja in deželnega svetnika Antona Dorfmeistra. Dorfmeister je bil ranjen 2. februarja 1945, ko je partizanska Bračičeva brigada v soteski Tesno postavila zasedo avtomobilski koloni, ki se je vračala z Dorfmeistrove poroke. Za posledicami ran je umrl naslednjega dne v celjski bolnišnici. Kot maščevanje za Dorfmeistrovo smrt so nacisti v mariborskih, celjskih in trboveljskih zaporih zbrali sto talcev in jih osemindevetdeset obesili na drevesa ob cesti, enega ustrelili med begom, Hermana Zdolška, ki je bil tistega dne v celjski bolnišnici, pa ustrelili dva dni kasneje v Bukovžlaku.

Prvo obeležje je bilo postavljeno že med vojno (na vsakem grobu  hrastov križ s posvetilom partizana Jurija Gorenjščka, očeta enega od obešenih talcev). Po vojni sta bila križa nadomeščena z granitnima monolitoma. 

Na starejših fotografijah (fotografija 3/2) na spomeniku ni videti rdeče zvezde. Na Google Street View iz leta 2013 in na fotografiji 3/5 zvezda je. D. Divjak pa poroča, da je zvezda bila odstranjena februarja 2022 na zahtevo področne enote ZVKD Celje.

• EŠD 6655 (Stranice - Spominsko območje Frankolovo)
• Pomniki naše revolucije, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1961, str. 198.

  40 ŽRTEV 
  NACIZMA
  12-II-1945

Kmetija je bila ena od  središčnih točk, kjer so se zbirali prvi domoljubi in aktivisti za osvoboditev ozemlja, ki je bilo priključeno Italiji po Rapalski pogodbi leta 1920. Spominsko ploščo so na pročelje postavili leta 1951.

Po polomu  vojske Avstro-Ogrske monarhije na reki Piavi leta 1918, so celotno Primorsko zasedli Italijani in začeli s poitalijančevanjem prebivalstva, ki se je temu upiralo na najrazličnejše načine.

Med najvidnejšimi osebami na obeh družbenih polih sta bila France Bevk in Frančišek Sedej Borgia.

Na Barabonovi kmetiji je Peter Fornazarič v času vojne Italije z Abesinijo (1935-1941) sezidal bunker z namenom shranjevanja pršuta, bele moke idr., kar so italijanske oblasti zaplenjevale za vojsko, vendar prostor ni bil nikoli uporabljen v ta namen. Leta 1939 je v bunkerju Peter začel z žganjekuho, ki je bila pod Italijo prepovedana oz. strogo nadzorovana (posebna taksa, registracija in zapečatenje kotlov). 

Zidarska dela bunkerja je naredil sovaščan Ambrož Lutman, pri čemer sta bila zelo previdna zaradi Italijanskih priseljencev (kolonov) v sosednji hiši, po domače pri Centralovih.

Po napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941 je Italija maja 1941 vzpostavila nadzor še nad Ljubljano in Dolenjsko z Belo Krajino. OF je 15. junija 1941 sprejela odločitev o osvoboditvi Slovenskega Primorja, na kar so v to območje začeli prihajati najpomembnejši aktivisti.

Razen pomembne dejavnosti gibanja TIGR (1927-1941) se na Goriškem kot prvi zametek upora  šteje srečanje na Kremancah nad Renčami,  8. julija 1941.

Drugo zborovanje se je zgodilo 6. aprila 1942 na Skalnici  nad Solkanom, ko se je v odpor vključila tudi KPS in vzpostavila novi Pokrajinski Komite KPS za Primorsko v Slovenskem Primorju.

Začetek organiziranega dela za Osvobodilno fronto na Vogrskem je treba videti v ustanovitvi vaškega ali terenskega odbora OF  v začetku februarja  1942 v hiši Oskarja Gorjana na Puščah, kjer je bil obrazložen program OF (pisanje parol, rezanje telefonskih žic, podiranje tel. stebrov, propaganda vključevanje novih članov OF in velika konspiracija). 

Peter Fornazarič in žena Olga (roj. Žižmond) sta dopustila in omogočala uporabo vseh njunih prostorov na kmetiji, vključno s skrivnim bunkerjem.

Vhod v bunker  skozi šparget na drva, ki je bil v svinjaku, je bila  Petrova domiselna ideja, bunkerja tako niso nikoli odkrili, kljub izdaji.

Kurišče špargeta je na pomični plošči na koleščkih, pod katerim so stopnice v bunker. V bunkerju je  mizica z dvema stoloma,  postelja, radio, dve električni pečici (bunker je imel že takrat električno napeljavo). Ob luknji za dimnik so lahko postavili peč. 

Tomo Brejc je kot vodilni aktivist po prihodu na Vogrsko stanoval pri Olginem stricu Feličeju Žižmondu (po domače Andrejčevih). Ko je prišel prvič na sestanek zavednih žena, ki ga je sklicala Olga, je z njim  prišel tudi Julij Beltram. Tedaj  mu je Olga  pokazala skrivališče pod špargetom. 

Nekega dne je Tomo Brejc zaupno povedal, da nujno potrebujejo ravno ta varen prostor  za nekoga, ki prihaja iz Bele krajine. Nakar je že istega dne zvečer  pripeljal Aleša Beblerja, ključnega človeka v NOB, poverjenika CK KPS in poverjenika Izvršnega Odbora OF ter Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet za Primorsko (1942-1944).

Na Barabonovi domačiji so v  času  od jeseni 1942 do pomladi 1943 delovali  aktivisti OF: Tomo Brejc -Pavle, Aleš Bebler - Primož, Franc Leskošek  - Luka, Anton Velušček  - Matevž, Julij Beltram - Janko, Branko Babič - Vlado, Mirko Bračič, Dušan Pirjevec  - Ahac in drugi.

Decembra 1942 se je na Vogrskem pojavil Ivan Kerševan - Črni Martin, ki je kasneje izdal bunker na Vogrskem in številne  bunkerje ter  ljudi po celi Vipavski dolini (300 ljudi).

• Spomini na preganstvo iz Goč (1943) - Vipavska.eu (javnost.si)  

10. marca 1943 je Črni Martin pripeljal na Vogrsko celo tržaško kvesturo na lov za Alešem Beblerjem, ki se je takrat skrival v bunkerju. Prišlo je 15 kamionov, 3 osebni avtomobili oficirjev, posebni avto z žarometom in dva z radiem. Kljub mučenju Olga po šestih urah preiskave ni izdala ničesar. Pretepeno in izmučeno so jo nato peljali v Tržaške zapore, kjer so jo soočili z možem Petrom, ki je bil zaprt od 11. januarja 1943, potem ko so zaradi likvidacije treh italijanskih vojakov  Italijani izvedli rastrelamento in je 2000 vojakov hodilo po hišah ter aretiralo 14 moških, med njimi tudi Petra. Takrat so v bunkerju ravno imeli sestanek Aleš Bebler, Anton Velušček, Franc Leskošek, Branko Babič, Dušan Pirjevec in Blaž.

Prav zaradi dobre kamuflaže vhoda skozi kurišče špargeta bunker  ni bil nikoli odkrit.

Danes je v bunkerju Pr ' Barabonu urejen muzej o dogodkih in dogajanju krutega vojnega časa med NOB, kjer obiskovalec doživi  opis primorskih ljudi v velikem osvobodilnem boju  in plastično podobo razmer, ljudi, razpoloženja, politične zrelosti in neomejene pripravljenosti na žrtve za osvoboditev domovine

• Na lepše, oddaja o turizmu. RTV SLO .
• Julij Beltram: Vogrsko v ogledalu časa
• Branko Babič: Primorska ni klonila - spomin na vojna leta.
• Aleš Bebler: Čez drn in strn – spomini.
• Jože Pirjevec: Partizani. 
• Cita Bole Ferjančič: Prekomorke.
• Rado Zakonjšek: Partizanski kurirji.
• RTV SLO, Edinstveni bunker, v katerem so se zbirali aktivisti za osvoboditev Primorske.

V tej hiši je bil leta 1942 ustanovljen Pokrajinski komite KPS  za Slovensko Primorje, organizator in voditelj Primorskega ljudstva v borbi za svobodo. Vogrsko, 22. 7. 1951

V črno marmornato spominsko ploščo je vklesan in z rdečo barvo obarvan seznam 31 predvojnih članov in članic Sokola, ki je deloval v tej stavbi v Trnovem, odprti leta 1940.

Na tleh pod ploščo je dodan podstavek z napisom v spomin padlim borcem.

Na nasprotni strani stavbe je na istem mestu postavljen doprsni kip Cirila Staniča (1904-2003), stavbenika in projektanta stavbe telovadnega društva.

Vodnik po partizanskih poteh, str. 70.

1941 1945

ZA SVOBODO

PADLIM BORCEM

BRAJER ANTON   BUH MARJAN

ČAKŠ JURE   DOLHAR JOŽE

EYPPER ERNEST   KOVAČIČ MIRO

FETTICH-FRANKHEIM OTON

FILIPIČ BOJMIR   FILIPIČ RUŽA

GRŽINIČ ZORKO   MOČNIK CVETO

HARMEL MILICA   KISEL MILAN

MALAHOVSKY DANICA  HAM JOŽE

POLUTNIK JAKOB   PROHASKA JOŽE

RAVNIK RUDI   SEVER FILIP

STEPIŠNIK MIRKO   ŠIFRER MATKO

ŠKRAJNAR ANTON   VITEK MILAN

ŠIROK ANTON   ŠINKOVEC VIKTOR

UČAKAR BOŽIDAR   UČAKAR MARJAN 

VESTER BORIS   VESTER SLAVKO

VRABEC FERDINAND 

STEPIŠNIK MILAN

Nova Štifta je v partizanskem bojevanju imela zelo pomemben položaj, kjer se iz gozdnega predela prehaja v dolino. Povezuje Travno goro s Sušjem in Žlebičem in s tem prehod z Velike na Malo goro, oziroma z Notranjskega osvobojenega na Dolenjsko osvobojeno ozemlje.

Sovražnikova postojanka v Ribnici je bila zelo pomembna na prometnici Ljubljana - Kočevje, zato je bil namen partizanov uničenje te postojanke. Eden izmed napadov je bil predviden 19. aprila 1944. Sovražnik je v noči s 17. na 18. april izpadel iz Ribnice  z dvema kolonama po 200 mož in sicer s prvo direktno na Kot, z drugo pa preko Zadolja zasedel položaje nad Kotom. Tu je bil napaden ruski bataljon, ki se je umaknil proti Travni gori.Štab X. brigade je poslal v pomoč dva bataljona, ki sta iznad Lipovščice pregnala sovražnika nazaj v Ribnico. V ruskem bataljonu sta padla dva borca ( pokopana v Sodražici), v obeh bataljonih pa 6 borcev, ki so bili pokopani v bližini kapele na Novi Štifti. Po vojni je bilo 5 padlih prekopanih, sorodniki Karla Debeljaka pa so se odločili, da ostane pokopan in leta 1948 so mu postavili spominsko ploščo. Pred kratkim je bilo postavljeno novo obeležje, ki obsega peščen nasip dimenzije 2 x 1,5 m, na katerem je postavljena granitna skala višine 90 in širine 80 cm z napisom v obliki bronastih črk.

.                                     ☆

                                  KAROL

                               DEBELJAK

                       21.11.1925 - 19.4.1944

                         BOREC 10. SNOUB

     »Ivan Perčič je bil rojen leta 1905 v Bervačah pri Grosupljem. Njegov oče je bil po poklicu zidar. Z nekaj prihranki se je vrnil iz Amerike in kupil manjše posestvo. V družini je bilo deset otrok. Doma je bila trda za vsakdanji kruh, zato se je šel Ivan po končani šestletni osnovni šoli učit kovaštva. Leta 1924 se je izučil, v istem letu je tudi izgubil očeta.
   Zaposlil se je kot kovaški pomočnik, nato pa je moral k vojakom. Ko je odslužil vojaščino, ni dobil zaposlitve. Nekaj časa sta s starejšim bratom tesarila v gozdu, nato pa se je Ivan odločil, da si poišče delo v Franciji. V novembru 1929 je odpotoval v Francijo, kjer je preživel nato 17 let. Delal je v rudnikih Mines de Mericourt, Brassac-les-Mines in Vicoigne. Vmes je bil večkrat brez zaposlitve. Premagovati je moral različne težave in nevšečnosti od delodajalcev, posebej še, odkar se je v letu 1933 včlanil v francosko delavsko partijo. V rudnikih si je nakopal rudarsko bolezen silikozo. Malo pred koncem vojne so hudo bolnega postavili na cesto. Po enajstmesečnem zdravljenju je dobil zaposlitev pri Združenju Jugoslovanov  Parizu, kjer je ostal do novembra 1946, ko se je za stalno vrnil v Slovenijo.
    Ivan Perčič je bil v Franciji eden izmed organizatorjev odporniškega gibanja proti fašističnim okupatorjem v departmantu Nord. Organiziral je ilegalne trojke, sodeloval pri številnih sabotažnih akcijah itd.
     V maju leta 1945 sta s Klaro Povše v Nordu ustanovila Združenje Jugoslovanov, ki je v prvih tednih imelo 72, kasneje pa 120 članov. Tu je vodil tajniške posle do svojega odhoda v Pariz, kjer je prevzel funkcijo blagajnika Združenja Jugoslovanov v Franciji. Tajniške posle v Nordu je za njim prevzela Klara Povšetova. 
     Za svoje delov odporniškem gibanju Francije je Ivan Perčič od vodstva tega gibanja prejel visoko in zasluženo odlikovanje.
     Po vrnitvi v Slovenijo se je naselil v Kamniku, kjer je bil pri bivšem okrajnem ljudskem odboru inšpektor za delo. Leta 1952 je bil upokojen. Za svoje delo in prizadevanja za zbližanje naših izseljencev z rojstno domovino je bil leta 1955 odlikovan z redom bratstva in enotnosti druge stopnje.
   Leta 1957 je Ivan Perčič v 52. letu umrl za posledicami silikoze.

   Klara Perčič, Povšetova, je bila rojena Gabrškova iz Šentvida pri Lukovici. Devetnajstletna se je omožila s Povšetomi in izselila sta se v Francijo. […]

  V naprednem delavskem gibanju je sodelovala že od leta 1938. Po okupaciji se je takoj vključila v odporniško gibanje proti okupatorju. Opravljala je kurirske posle pod pretvezo, da išče zaposlitve ter za družino živež in stanovanje. Pri ilegalnem delu je sodelovala z Ivanom Perčičem, s katerim sta po osvoboditvi ustanovila v Nordu Združenje Jugoslovanov. Vključila se je tudi v poljsko organizacijo protifašistične fronte žensk, kjer je bila nekaj časa tajnica. Po Perčičevem odhodu  v Pariz je Klara vodila tajniške posle pri Združenju Jugoslovanov v Nordu in bila 1. julija 1945 izvoljena za delegatko za prvi kongres Združenja Jugoslovanov, ki je bil v Parizu od 12. do 14. julija 1945. Kot delegatka se je udeležila tudi drugega kongresa združenja, nato pa je bila dodeljena kot pomoč delegaciji, ki se je leta 1946 udeležila mirovne konference.

   Po vrnitvi v Vicoigne je pomagala pri organiziranju skupine naših izseljencev, ki so se za stalno vrnili v domovino. S skupino se je vrnila tudi sama s hčerkami. Po vrnitvi sta se s Perčičem poročila.«

•  Ina Slokan, Ivan in Klara Perčičeva iz Francije, Slovenski izseljenski koledar, Letnik XVII, leto 1970, str. 248, 249.

VOZEL                 PERČIČ    -      POVŠE
                             KOMANDANT REGIMENTA V FRANC. POKRETU ODPORA 1941 -1945
                             IVAN          * 16. 12. 1905                + 5. 11. 1957

                                 KLARA roj. GABERŠEK
                                 * 27. 7. 1910      + 3. 2. 1991

                                ENA SE TEBI JE ŽELJA SPOLNILA,
                               DA V ZEMLJI DOMAČI TI TRUPLO LEŽI
.
                               Opomba: Gre za zadnja dva verza iz 8. kitice pesmi V spomin Andreja Smoleta 
   avtorja Franceta  Prešerna.  

Rot Vincencij. Sistory.

  Podatki o smrti vojni status:  Sodelavec partizanskega gibanja,   datum smrti: 17.07.1942,   kraj smrti: Rakitna,   država smrti: Slovenija,   kraj pokopa: Rakitna,   država pokopa: Slovenija,   vzrok smrti: Talec - ustreljen,   povzročitelj smrti: Italijanske okupacijske enote

»Druge žrtve fašističnega nasilja […] 
Rakitna
6. ROT VENČESLAV, roj. 3. maja 1922. Med poletno ofenzivo so ga Italijani 17. julija 1942 ustrelili v Rakitni.«

• Stanko Petelin-Vojko, Priloge, Krajevna skupnost Podpeč–Preserje v NOB, Ljubljana: Koordinacijski odbor za zgodovinopisje pri predsedstvu občinske konference SZDL Ljubljana–Vič–Rudnik, oktober 1983, str. 431.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

Rot GabrielSistory.

  Podatki o smrti vojni status:  Domobranec,   datum smrti: ??. 6. 1945,   kraj smrti: Teharje,   država smrti: Slovenija,   kraj pokopa: Teharje,   država pokopa: Slovenija,   vzrok smrti: Žrtev povojnih pobojev,   povzročitelj smrti: JA 

Geslo: vojni nagrobniki brez oznak123 

[križ]
ROTOVI
SIN VINANCIJ                * 3. 5. 1922         + 18. 7. 1942
SIN GABRIJEL               * 1. 9. 1923          + 15. 5. 1945  

• Franc Černe. Sistory.

Datum rojstva: 00. 00. 1914, Kraj rojstva: Zgornje Pirniče, Kraj bivanja: Zgornje Pirniče, 
Datum smrti/izginotja: 9. 3. 1944, Kraj smrti/izginotja: Stirpnik, Kraj pokopa: Sv. Lenart,  Selška dol

[križ]

ČERNE FRANC
         *  24. 1. 1914     PADEL 6. 3. 1944

Spomenik 16 borcem, padlim 24. decembra 1942 v boju z nemško vojsko. Odkrit ob 10-letnici osvoboditve, 8. maja 1955.

Pomniki naše revolucije, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1961, str. 44.

Spominska obeležja NOB občine Kamnik, Kamnik: Kulturna skupnost, Zveza združenj borcev NOB, 1975, spomenik št. 26.

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 210.

Pomniki revolucionarnega delavskega gibanja in NOB v domžalski občini, Domžale: Kulturna skupnost, Občinski odbor ZZB NOV, 1979, str. 39.

Vodnik po poti spominov NOB občine Kamnik, 1988, str. 37.

Ne pozabite nas: obeležja svobode: spomini in spomeniki, Mengeš: Združenje borcev NOB, 2016, str. 26.

EŠD 12029

Peter Levec
Božični obisk

24. decembra 1942 je bila na Kostavski planini huda bitka. Padle partizane je sovražnik dal prepeljati v dolino – ljudem za strah.

»Da, včerajšnji dan je bil težek in vroč.
Sklenili krog nas so železen obroč …
A danes – vse húdo je mimo!
Na lahkih saneh s snežnih vrhov
v dolino – k domačim drsimo.« 

Jutránjega vetra lahkotni dotik
in z drevja usuje se biserno ivje.
Leskeče se sneg. Že prvi voznik
med hiše ob cesti zavil je. 

»Ah, čujte, ljudje! Zakaj molčite?
Zakaj tako mrko se danes držite?
Nas res ne poznate? Nikogar od nas?
Saj jaz sem Poljančev, tisti je Janez …
Kako je odmeval včasih naš vrisk!
Smo spomnili se, da božič je danes,
pa prišli iz hoste smo k vam na obisk.« 

Vsa vas pa molči. V boleči tišini
odmeva le tujčevo vpitje in smeh.
Solzijo na soncu se sveče ledene
in mrtveci spe na saneh.

(Peter Levec, Brezkončni marec, Ljubljana: Partizanska knjiga, 1971, str. 9)

Geslo: herojsmrt123

OB DESETI OBLETNICI OSVOBODITVE

.

POSTAVLJAMO V SPOMIN NA TEŽKE BOJE

DNE 24. 12. 1942 NA TEM OBMOČJU

KJER SO V BORBI Z OKUPATORJEM

IN DOMAČIMI IZDAJALCI PADLI

.

NARODNI HEROJ

BLEJC MATIJA - MATEVŽ  MENGEŠ

PER FRANC - VIDO  KORENO

PESTOTNIK TINE - MIHA  PALOVČE

OGRIN JANEZ - LOJZE  MENGEŠ

PODBEVŠEK PETER - DUŠAN  BREZOVICA

KOTAR FRANC - RIKO  TRZIN

PLEVEL NACE - MATIJA  NEVLJE

MASELJ META - MARICA  ZLATO POLJE

SMOLNIKAR MAKS - JOVO  LJUBLJANA

DEBELJAK HERMAN - RUSO  ZAGORJE

BUKOVEC VIKTOR - ČAPAJEV  ŠT. JURIJ

NAGLIČ RUDI - ŽAN  ČRNUČE

SEVER IVAN - IVO  PODLIPOVCA

ŽUPANČIČ                CVAJER  TRBOVLJE

BRODAR            SLAVKO  DOLGO BRDO

                                GAŠPER  DOBROPOLJE

.

8. 5. 1955 ZVEZA BORCEV NOV

KAMNIK TUHINJ - ŠMARTNO

Janez (Ivan) Seunig (Sevnik, Seunik) - Marko se je rodil leta 1925 v Tacnu. Dne 2. februarja 1944 je pri Tacnu kot 18-letni aktivist OF padel v spopadu z nemškimi vojaki.

Na kraju smrti mu je bila posajena spominska vrba.

Vir:

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 58.

Spominska plošča na pročelju večnamenske dvorane v Cirkulanah, posvečena rojaku dr. Vladimirju Bračiču, pedagogu, v šol. letu 1958/59 ravnatelju ptujske gimnazije in slovenskemu regionalnemu geografu-proučevalcu socialnih razmer v Halozah in Podravju. Bil je udeleženec NOB, družbeno-politični in kulturni delavec, večkratni urednik Časopisa za zgodovino in narodopisje, organizator mariborskega visokošolskega študija, prvi rektor mariborske univerze in zaslužni profesor Pedagoške fakultete v Mariboru. Vir: Slovenstvo na Ptujskem.

• »Mirko Polomski, borec za svobodo 

V Polomu je Vladimirja Bračiča spomladi leta 1941 doletela italijanska okupacija. Slovenske šole Italijani niso ukinili, zato je na položaju učitelja ostal še v tekočem šolskem letu in nato v letu 1941/42. Okupatorjev pritisk in nasilje nad slovenskim civilnim prebivalstvom pa ga je kot zavednega slovenskega domoljuba kmalu privedlo do spoznanja, da se bo treba upreti. Po tem, ko so porušili šolo v Polomu, je skupaj s haloškim rojakom Frančkom Kozelom, ki je že nekaj mesecev pred tem ilegalno bival pri njem,  julija 1942 odšel v partizane, kjer je postal obveščevalec s partizanskim imenom Mirko Polomski. Zanimivo je, da je ime Mirko Bračič, pod katerim so mnogi poznali Vladimirja Bračiča, kot svoje partizansko ime uporabil drug partizan, Miran Bradač, partizanski poveljnik, ki je padel v boju decembra 1943.

Že septembra 1942 je bil Vladimir Bračič zajet in poslan v internacijo v Italijo. Pol leta je prebil v taborišču pri Padovi, nakar so ga premestili v zloglasno taborišče na otoku Rabu. Po kapitulaciji Italije se je septembra 1943 vrnil v Slovenijo in se vključil v enote NOV na Primorskem. Tu je ostal do konca vojne, bil politični komisar 19. slovenske narodnoosvobodilne udarne brigade Srečko Kosovel, zatem pa komisar podoficirske šole 30. divizije, inštruktor v italijanski brigadi, javni tožilec v 17. brigadi Simona Gregorčiča in komisar podoficirske šole 9. korpusa.«

[Elektronski vir] BRAČIČ VLADIMIR KRATEK ŽIVLJENJEPIS

• »V Cirkulanah nas na dr. Vladimirja Bračiča spominja dvoje javnih obeležij: spominska plošča, odkrita leta 1999 na večnamenski dvorani, in doprsni kip, odkrit deset let pozneje, pri osnovni šoli. Leta 2009 so zasnovali in označili tudi Bračičevo planinsko pot, ki vodi pretežno ob občinski meji. V letu 2019, ob stoti obletnici njegovega rojstva, smo v njegovi rojstni hiši v centru Cirkulan uredili še spominsko sobo. Namenu smo jo slovesno predali 27. septembra 2019, ob rojstnem dnevu Vladimirja Bračiča.«

[Elektronski vir]  https://www.bracic-vladimir.info/p/braciceva-obelezja-v-cirkulanah.html

         V CIRKULANAH SE JE RODIL UTEMELJITELJ 

            IN PRVI REKTOR UNIVERZE V MARIBORU 

                    DEKAN PEDAGOŠKE FAKULTETE 

                       PROF. DR. VLADIMIR BRAČIČ 

HUMANIST, SOCIALNI GEOGRAF PEDAGOG IN POLITIK 

                                      1919 - 1996

UNIVERZA V MARIBORU OB 80 - OBLETNICI ROJSTVA

Na Hribu svobode, staro ledinsko ime Brinškov hrib na vzpetini  med Trnovim in Bistrico, stoji spomenik. Posvečen je prekomorcem, borcem ostalih enot IV. Armade in domačinom, ki so padli v zaključnih bojih druge svetovne vojne na širšem območju Ilirske Bistrice. Spomenik, ki so ga slovesno odkrili leta 1966, je delo akademskega kiparja Janeza Lenassija, medtem ko je prostor Hriba svobode uredila arhitektka Živa Baraga. Za monumentalni spomenik iz železobetona, ki ga je zgradilo podjetje Primorje, sta avtorja prejela leta 1966 nagrado Prešernovega sklada. Lenassijev spomenik je bil izbran na osnovi zveznega natečaja, na katerega je prispelo veliko predlogov. V kostnici spomenika so pokopani posmrtni ostanki 284 borcev. Spomenik je bil uvrščen med najpomembnejše velike skulpture na prostoru nekdanje Jugoslavije. Njegovo sliko smo lahko srečali v številnih monografijah, posvečenih veliki plastiki oziroma javnim spomenikom.

Tomo Šajn, „ Spomenika na Hribu svobode“, v: Ivan Simčič, ur., Trnovo ob 300-letnici omembe trga (Ilirska Bistrica: Društvo za krajevno zgodovino in kulturo, 2013), str. 151.

Pomniki naše revolucije, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1961, str. 145-146.

EŠD 191

Foto: Nejc Bratina

vir fotografij 3/2 in 3/3: https://www.spomenikdatabase.org/ilirska-bistrica

Geslo: prekomorci123

                                       PADLIM
IZ KRAŠKE GLOBOČINE
VAŠ ZADNJI DOM KIPI           BORCEM PREKOMORCEM
SPOMIN NA VAS NE MINE     BORCEM IV ARMADE JA
MED ŽIVIMI ŽIVI                      BORCEM DOMAČINOM
.
.
9.11.1965 POSTAVIL OSREDNJI ODBOR PREKOMORCEV
                 KIPAR LENASSI
                 ARHITEKT BARAGA
                 VERZI BORDON
                 GRADILO SGP PRIMORJE AJDOVŠČINA

»Tone Ivančič-Kusov, Smrekar, Orana, 40-letni kmet iz Brkinov, pozneje partizanski učitelj in referent za propagando.

[…]

Tone Ivančič-Kusov (gl. spredaj). Besedilo je nastalo na pokopališču v Hrušici maja 1944, ko so Nemci požgali vas Podbeže, ljudi zaprli v skedenj ter jim s strojničnimi rafali pokosili noge, da so živi zgoreli.

Rokopis hrani avtorjeva sestra. Če 17.  
.
   Podbeške žrtve  

Štiriindvajset jih je bilo. 
Zdaj ni jih več.      
Na vse, kar se je zgodilo,
ostal je le spomin boleč.   
.
Zasut je grob,
le mrtvi v njem ne spijo
in vsako noč opolnoči
nazaj domu hitijo.  
.
Na mesto tja, kjer so prelili kri,
kjer živi so zgoreli,
med plameni in krvjo
za večno onemeli.       
.
Kaj praviš ti, nemška mati,
kako gledaš ti na ta zločin,
ta pokol nedolžnih žrtev,
ki ga je zagrešil tvoj sin?«

• (Slovensko pesništvo upora 1941–1945, Druga knjiga, Partizanske, Izbral in uredil Boris Paternu, sodelovala Irena Novak-Popov, Novo mesto: Tiskarna Novo mesto Dolenjska založba, V Ljubljani: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1995, str. 33, 37)

NAD VAŠIM SKUPNIM GROBOM

DRAGI BRATJE UTIHNIL JE

VIHAR KRVAVIH DNI SRCE KI GA

SOVRAŠTVO JE RANILO ZDAJ

V TIHI ZEMLJI VEČ NE KRVAVI

SVOBODE ZARJA KI ZA NJO

STE PADLI NAD DOMOVINO NAŠO

VSTAJA ŽE A DUŠE VAŠE ZDAJ

V SVOBODI VEČNI PRI BOGU

POTOLAŽENE ŽIVE V TRPLJENJU

STE ZA VEČNOST DOZORELI

DOBOJEVALI STE SVOJ ZADNJI

BOJ ZA ŽRTEV STE PLAČILO 

ŽE PREJELI

UŽIVAJTE ZDAJ

V GROBU POKOJ SVOJ !

ŽALUJOČI SORODNIKI

-----

ŽRTVAM POŽIGA

PODBEŽE

18. 5. 1944