Trem talcem, ki so bili tu ustreljeni; odkrita avgusta 1957.
Vodnik po poteh, 448

15 . 2. 1944
SO BILI NA TEM MESTU ŽRTVOVANI TALCI

ŠVARA VIKTOR    *18.7.1914.   SVETO
DERMAN IVANA   *6.11.1890    ŠKRBINA
DERMAN MARA   *13.3.1931    ŠKRBINA

                                                 SLAVA JIM!                

Na ploščah je navedenih devet imen družine Grebenc, od tega pet ustreljenih kot talcev. Trije leta 1942, ko so Italijani v Roški ofenzivi streljali talce v Lopušni dolini.
.

»Na odru se je pobliskalo, ljudi v dvorani se je začel lotevati strah, dve ženski sta se prijeli za roke in prva je spregovorila. 
    »Sem Marija Grebenc iz Vrbljenja, to pa je moja sestra Lojzka. Ko so naju umorili, sem bila stara 29, sestra pa 27 let. Skupaj sva se igrali, pasli živino, obdelovali polja in umrli. Doma smo imeli kmetijo. V družini nas je bilo devet bratov in sestra. Vsi smo se imeli zelo radi, bili smo pobožni in člani Marijine družbe. Vsak večer smo molili in prosili svetnike, naj nam pomagajo skozi vojno vihro. Pa ni pomagalo. Za svobodo, katero vi uživate, je naša družina žrtvovala šest življenj. 
         Drama se je začela v roški ofenzivi poleti 1942. leta. 26. julija tega leta so Italijani obkolili vse vasi na Ljubljanskem barju in aretirali vse moške, ki so jih zalotili doma. Zaprli in zasliševali so jih v cerkvi v Iški vasi. Iz naše vasi so izločili deset moških in jih v gozdu pod Gorenjim Igom ustrelili. Med njimi sta bila najina brata 20-letni Jože in 22-letni Franc. Bila sta zala in marljiva fanta, cvet vasi. Tretji brat, Ivan, je padel ob koncu vojne kot oficir Cankarjeve brigade pri Pijavi gorici. Mesec dni po najini smrti so doma aretirali še očeta Ivana in učiteljico Heleno Modic. Ubili so ju, njuna groba pa so po naključju odkrili šele leto dni po vojni. Vprašajte Frakeljna, zakaj ju je ubil.«
Jože Vidic, Ženska desetina z Ljubljanskega barja na pohodu v smrt, Po sledovih črne roke, Ljubljana: Založba Borec, 1982, str. 348.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -- -

»Po vrnitvi iz zapora se je Frakelj – Skalar s povečano vnemo lotil preganjanja aktivistov in pristašev OF. Na pohodu v Vrbljene so 27. januarja 1944 aretirali Pavlo Furlan, Lojzko in Marijo Grebenc, Franco Štrumbelj, sestro Matije Škrabe, katere mož je umrl na Rabu,in mater osmih otrok, Ivano Lesico, Marijo Podržaj, ki je mož Jože tokrat ni mogel reševati, Angelo Kumše – Ruparjevo in kot edinega moškega Pavlinega brata Martina Furlana. Na spis ku za aretacijo je bila tudi Francka Grebenc, ki pa se je že po aretaciji umaknila na rajon.«
(Ferdo Gestrin, Svet pod Krimom, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016, str. 250)

 - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

»Kmalu po končani nemški ofenzivi, že 21. novembra 1943 je prišla na Barje četa domobrancev – največ je bilo Ižancev – pod vodstvom poročnika Franca Fraklja. V neposredni bližini te postojanke na Barju je Kozlarjeva gošča. […]
Sledila je večja aretacija črne roke, saj je zajela kar enajst domačinov, deset žensk in enega moškega (žrtve so navedene kakor so bile aretirane) in to iz Vrbljena.
1. Angelo Kumše, rojena 1920, kmečko hčer;2. […]
4. Lojzko Grebenc, rojeno 1916, kmečko hčer in sestro
5. Marijo Grebenc, rojeno 1915, kmetsko hčer;
          […]
V zvezi z aretacijo in streljanjem pa pripoveduje Angela Kumšetova:
'V četrtek, 27. januarja 1944 sem zagledala domobrance. Prihajali so od Oblakovega skednja čez vrtove, Štrumbljevega in našega. […] Ob petih, ko se je zmračilo, zagledam skozi hišno okno več oboroženih, ki so prihajali izza sosedove hiše. Bilo jih je pet ali šest. Z mamo, ki je sedela ob peči, sva najprej mislili, da so partizani, saj je Grebenčeva v mraku prišla povedat, da je veliko domobrancev pred nočjo odšlo proti Brestu. V hišo je prišel le en domobranec, drugi so obkolili hišo.  […] Hitro sem se morala obleči, zelo je priganjal. […] Nato so prignali Grebenčevi, Marijo in Lojzko, Frančiško Štrumbelj, Ivano Lesica in Marijo Podržaj. […] Ko smo se pribli[ž]ali Ižanski cesti, mi je Lojzka tiho rekla: 'Do sedaj sem upala, da nas bodo partizani rešili, zdaj pa ne več.' […] Frakelj, ki je ves čas stal pred nami, je poslal v postojanko nekega domobranca po žico; ko je prinesel telefonsko žico, nam je Frakelj vsakemu posebej zvezal roke na hrbtu. Ko je povezal vseh enajst, mene je povezal zadnjo, ker sem stala zadaj, se je vstopil pred nas in nam s satanskim glasom izrekel predsmrtni govor: 'Zdaj je enkrat za vselej konec vaših norčij, jaz sem za vas molil in Boga prosil, niste me ubogali in poslušali, zato greste tja, kamor ste si zaslužili. Vedite, proklete kurbe partizanske, da se bomo borili do zadnjega moža, do zadnje kaplje krvi in tudi zmagali bomo, ker je Kristus z nami, tako mi Bog pomagaj.' […] Padali so udarci, brce in žalitve, kakršnih v življenju še nismo slišale. Vsaka druga beseda je bila 'proklete kurbe partizanske'. Nato je Frakelj ponovno vzel pripravljeno telefonsko žico in nam zvezal še roke, po dve in dve skupaj, zadnje v vrsti smo bile tri. […] Med zmerjanjem in zasmehovanjem smo končno prišli v peto postojanko, v grad na Lisičjem. Ustavili so nas za gradom. […] Nas so odgnali v kapelo in čakale smo na spoved. […] Zrinili so nas pred grad in zahtevali, naj se postavimo po štiri ob grajskem zidu za streljanje. Lojzka Grebenčeva pa je rekla: 'Kaj nas boste kar tu postrelili, vsaj tja v gozd nas odženite,' sestra Marija pa je še dodala: 'Ženske, nikar ne prosite milosti, saj jo ne boste dobile, čimprej nas pobijejo, prej bomo rešene. Le čemu bi še živele med takimi ljudmi, kot so to!' […] Ko smo prišli v hosto na strelišče, so nas postavili štiri v vrsto, stala sem prva, na moji levi je stala Lojzka, poleg nje sestra Marija. Lojzka me je vprašala: 'Ti, Angela, poglej, če je jama skopana, ali nas bodo tu zagrebli.' Pogledam desno in ji povem, da ni nič skopanega. Moj krvnik pa nama odgovori: 'Ja, proklete kurbe partizanske,  še jamo bi kopal za vas! Navrh boste ležale kot psi, pa naj vas zveri požro, niste za drugo.' […] Streljali so nas v hrbet, vsaka zvezana ženska je imela svojega krvnika s puškomitraljezom, pomočnikov in drugih varuhov pa je bilo še veliko več. Ko so repetirali za strel in je orožje zaregljalo, sem nagonsko pogledala čez ramo in videla, kako drži orožje naperjeno v moj hrbet.« […]
Po omenjenih aretacijah in umorih so domobranci še izvajali nasilje. Po njihovi zaslugi so bili odpeljani v internacijo in zapore še naslednji domačini:
[…]2. februarja 1944 so bili aretirani:

1. Pavla Grebenc, rojena 1927, iz Vrbljena, je bila zaprta in internirana v Rawensbrücku
[…]
     13. Alojzija Grebenc, rojena 1887 iz Vrbljena, mati devetih otrok, od katerih so bili trije   partizani, štirje in mož Janez pa ustreljeni, je bil aretirana 12. Februarja 1944 in internirana v Dresden«

(Angela Kumše, Pripoved neke dobe, Ljubljana: Koordinacijski odbor za zgodovino pri OK SZDL Ljubljana Vič-Rudnik, 1989, str. 99, 102, 103, 104, 105, 106, 108, 109, 110, 115, 116.

 - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - 

»45. GREBENC Janez, rojen 1882 v Vrbljenah.
  46. GREBENC  Lojzka, rojena 1916,
  47. GREBENC  Marija, rojena 1915.
Lojzko in Marijo so 28. januarja 1944 pri gradu Lisičje ubili domobranci 21. čete pod vodstvom Franca Fraklja-Skalarja. 8. februarja 1944 so pod Grmezom na Barju ubili še Janeza.«
(Vir: Dr. Makso Šnuderl, Fašistično domobranski teror, str. 11; Jože Vidic, Po sledovih črne roke, str. 342 in 362; Angela Kumše, Pripoved neke dobe, str. 103; Dr. Ferdo Gestrin, Svet pod Krimom, str. 198)
(Silvo Grgič, Zločini okupatorjevih sodelavcev, Umorjeni aktivisti in simpatizerji Osvobodilne fronte ter drugi Slovenci, V Ljubljani: Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1997, str. 97)
 - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - 

»V IMENU KRISTUSOVEM SO MORILI NEDOLŽNE LJUDI 
     Dne 27. januarja 1944 je ista likvidatorska skupina "črne roke" s postojanke Barje pod vodstvom Franca Fraklja obkolila vas Vrbljenje, vdrla v hišo in odvedla Martina Furlana, njegovo sestro Pavlo. Angelo Kumše, Marijo Grebe[n]c in njeno sestro Alojzijo, Frančiško Štrumhelj — mater 8. otrok, katere mož je umrl v internaciji na Rabu — Ivano Lisica in mater 51etnega otroka Marijo Podržaj. V postojanki na Barju so jim priključili še Pavlo Peršin, mater 10 mesecev starega otroka, Ančko Škrabar, katere moža so mesec prej isti zločinci pobili v Kozlarjevi hosti, in Mimi Grum, vse tri iz Tomišlja. Zvezali so jih s telefonsko žico, nakar jim je zločinec Frakelj povedal, da so Rupnikova vojska in da se borijo v imenu Kristusa, da bodo uničili vse partizane in njihove pristaše do zadnjega moža ter da bodo aretiranci v imenu Kristusovem ustreljeni. Zaključil je z besedami: "Zmagali bomo v imenu Kristusovem, tako nam Bog pomagaj!" 
     Tako zvezane žrtve so odpeljali na grad Lisičje pri Škofljici, kjer sta jih v posebni sobi dva duhovnika v duhovniškem oblačilu zasliševala in hotela od njih zvedeti še nadaljne podatke o pristaših osvobodilnega gibanja. V bližini gradu so jih pokosili z strojnicami, Angeli Kumše pa se je ranjeni posrečilo zbežati.«
Avtor ni naveden, Sodnijski proces v Ljubljani (nadaljevanje), Edinost, neodvisno glasilo kanadskih Slovencev, Let. 4, št. 187, Toronto, Ontario, sreda, 6. novembra 1946, stran 4.
 - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - 

»BORCI NARODNOOSVOBODILNE VOJSKE V LETIH 1941 DO 1945 IZ KRAJEVNE SKUPNOSTI TOMIŠELJ
[…]
11. GREBENC Ivan, rojen 1913, iz Vrbljena, v OF je sodeloval od septembra 1941. Maja 1942 je vstopil v partizane, bil je borec 4. čete Šercerjevega bataljona, Krimskega odreda; padel avgusta 1944 kot politkomisar čete v 8. brigadi pri Šmarskem tunelu.«((Angela Kumše, Priloga, Pripoved neke dobe, Ljubljana: Koordinacijski odbor za zgodovino pri OK SZDL Ljubljana Vič-Rudnik, 1989, str. 125)

   [Triglav obkrožen z vencem]
                   TIHI DOM
.           GREBENC

JANEZ        oče   1882   ustreljen    1944
IVAN           sin    1913   padel         1944
FRANC       sin    1920   ustreljen    1942
JOŽE          sin    1923   ustreljen    1942
MARIJA      hči    1915   ustreljena  1944
ALOJZIJA   hči    1916   ustreljena  1944

Spomenik je postavljen na ograjen plato. Na kamnit kvader, zidan iz obdelanega kamna, je vzidana marmorna plošča z vklesanimi imeni 54 padlih. Avtor je Teodor Lojk. Postavljen je bil 21. 7. 1951.

• EŠD 24095
• JSNP 109

http://www.pespoti.si/pkv-tocka.php?id=183

Geslo za iskanje sorodnih obeležij: Kurirji1234

Plošča pred topom

PREBIVALCEM GORE

V ZAHVALO ZA POMOČ IN SKUPAJ

PREŽIVETI ČAS MED NOB

1941--1945

ARTILERIJCI IX. KORPUSA S POMOČJO:

VOJAŠKEGA MUZEJA SLOVENSKE VOJSKE

ZZB NOB AJDOVŠČINA - ZZB NOB PREDMEJA . OBČINE AJDOVŠČINA - KS PREDMEJA

PREDMEJA 24. JUNIJ 2007

Desno

V VASI PREDMEJA JE ART. DIVIZION XXXI. DIVIZIJE

6. MARCA 1944 PREJEL PRVO HAVBICO 100 MM

IN SE KASNEJE RAZVIL V ARTILERIJO IX. KORPUSA

25. JUNIJ 2001      KRAJANI ZZB PREDMEJA

OOZZB AJDOVŠČINA

ARTILERIJCI IX. KORPUSA

Levo

MED NOB JE TOD DELOVALA

RELEJNA KURIRSKA POSTAJA P5

PADLI KURIRJI:

JAKOB MIKUŽ

LUDVIK KOGEJ

AVGUST RUPNIK

JOŽEF BIZJAK

ANICA COTIČ

Na vseh poteh je smrt v zasedi,

a vi ste vse jih prehodili

in koder padli ste, po vaši sredi

ponosnih glav v svobodo smo stopili.

1985 SOBORCI IN KRAJANI

.

       Osrednji spomenik

      ŽRTVE NOV 1941 - 1945

                   BORCI

BIZJAK FRANC           1909 - 1944

BIZJAK FRANC           1913 - 1944

BIZJAK JANKO            1912 - 1945

BIZJAK MARJAN         1908 - 1945

BIZJAK STANKO          1913 - 1943

BLAŠKO ANDREJ        1904 - 1945

BOLČINA CVETKO      1926 - 1946

BOLČINA ZDRAVKO   1925 - 1944

BRATINA FRANC         1925 - 1945

BRATINA RUDOLF       1901 - 1945

BRATINA RUDOLF       1924 - 1945

ČIBEJ FRANC               1915 - 1944

ČIBEJ IVAN                   1909 - 1943

ČERNIGOJ FRANC      1925 - 1943

KRAPEŽ JOŽEF           1913 - 1944

LIKAR FERDINAND     1925 - 1944

LIKAR VIKTOR             1924 - 1943

PERGAR MARJAN       1926 - 1945

POLANC JOŽEF           1913 - 1943

VELIKONJA ALBERT    1907 - 1944

VELIKONJA ANTON     1899 - 1944

VELIKONJA FRANC     1911 - 1943

VELIKONJA IVAN         1914 - 1943

VELIKONJA IVAN         1919 - 1944

VIDIC FRANC               1923 - 1944

ŽONTA ALBERT           1925 - 1944

ŽONTA ALFONZ           1910 - 1944

ŽONTA FRANC             1914 - 1945

ŽONTA FRANC             1912 - 1944

                   TALCI

BIZJAK ALOJZ              1885 - 1945

BIZJAK ANTON             1880 - 1944

BIZJAK ANTON             1895 - 1944

BIZJAK BRANKO           1942 - 1943

BIZJAK BRIGITA            1885 - 1943

BIZJAK EMIL                  1921 - 1943

BIZJAK ŠTEFAN             1872 - 1943

BIZJAK IVANA                1921 - 1943

BRATINA RUDOLF         1930 - 1945

BRATINA IVAN                1893 - 1944

ČIBEJ FRANC                 1888 - 1945

ČIBEJ JANEZ                  1874 - 1944

LIKAR ANDREJ               1887 - 1943

LIKAR FRANC                 1860 - 1944

LIKAR JOŽEF                   1879 - 1945

LIKAR MARICA                1925 - 1945

POLANC BORIS               1930 - 1944

VELIKONJA FRANČIŠKA 1888 - 1944

                UMRLI V INTERNACIJI

BOLČINA FERDINAND   1892 - 1944

BOLČINA MARIJA           1912 - 1944

POLANC ALOJZ              1920 - 1944

VELIKONJA EDVARD      1908 - 1944

VIDIC IVANA                    1927 - 1944

ČIBEJ JANKO                  1925 - 1943

Postavljena leta 2016.

V spomin romskim žrtvam holokavsta 
v 2. svetovni vojni 1941 – 1945

.

AMARE GONDI PRU ROMENGRU PORRAJMOS
ANDU DUJTHU THEMESKRO MARIBE 1941--1945

.
ZVEZA ROMOV SLOVENIJE
                        MURSKA SOBOTA, 2. AVGUSTA 2016
MINISTRSTVO ZA KULTURO RS IN MO MURSKA SOBOTA 

Plošča je pravokotne oblike (79 X 65 cm) iz sivega marmorja, napis je vklesan. Datum odkritja: 1978

Fotografija 1: ZSV Gorica, 1982

                     [zvezda]
     LEPO JE ŽIVETI A ŠE LEPŠE
     JE ZA DOMOVINO UMRETI
ČOHA ANDREJ      R  1924   P  1943
ČOHA MIRKO        R  1922   P  1944
ČOHA HENDRIK UMRL V DACHAVU
                               R  1927   P  1946
LOKAR ANTON     R  1912   P  1945
  F Č                                         Z B
                  LOKAVEC 1978

[zvezda]
OSKAR 
ŠKERJANEC
12. 11. 1921    29. 3. 1945
[Kristusov monogram XP] 

[križ]
KRIŽMANČIČ
LADO
2. 6. 1926   PADEL 1944

V osnovni šoli je bila razstava o zgodovini Ribnice in njenega območja. Odprta je bila avgusta 1975 in je spadala med zunanje razstave MNO Maribor. Prikazovala je delavsko gibanje in NOB. Še zlasti natančno sta bila prikazana napad 1. pohorske čete na nemško orožniško postajo v Ribnici 11. 8. 1941 in prvo osvoboditev Ribnice 23. 8. 1944.

• Vodnik po partizanskih poteh, str. 562. 

Ob nekdanji osnovni šoli v Novih Selih je kamnit spomenik z napisom.

Jože Klarič se je rodil 23. maja 1907 v vasici Maverc ob Kolpi. V Kočevju se je izučil za trgovskega pomočnika in kasneje v Novih Selih odprl svojo trgovino. Bil je aktiven kulturni delavec in član revolucionarnega levo usmerjenega krila Sokola. Ob okupaciji sc je takoj vključil v narodno osvobodilno gibanje, Že 1941 se je povezal z narodnim herojem prof. Jožetom Šeškom, takratnim sekretarjem Okrožnega komiteja KPS za Kočevsko, in organiziral prve odbore OF na območju Banje Loke. Kmalu se je moral umakniti v ilegalo. Med vojno je opravljal različne naloge: bil je sekretar rajonskega odbora OF, predsednik Izvršnega odbora NOO za Ribniško - Notranjsko okrožje. Bil je udeleženec Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju od 1. - 3. oktobra 1943, član Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora, član Glavnega odbora OF Slovenije, poslanec Ustavodajne skupščine LRS in zvezni poslanec.

Po vojni je bil predsednik novomeškega okrožnega odbora KPS in nato sekretar istega odbora. 1947 je postal pomočnik ministra za trgovino in preskrbo. Od 1951 do 1958 je bil sekretar Okrajnega komiteja ZKS Kočevje. Po ukinitvi okraja Kočevje je bil tajnik sveta za zadružništvo pri Gospodarski zbornici Sloveniji.

Avtor idejne zasnove za spominsko ploščo ni znan.

Spominska plošča je bila odkrita 26. junija 1986.

Vir: mag. Irena Škufca, “Spominska obeležja narodnoosvobodilne borbe na Kočevskem, 2005

JOŽE KLARIČ 
SEKRETAR  
RAJONSKEGA ODBORA 
OF BANJA LOKA.

                   .
V NAŠ ČAS SI VSTOPIL KAKOR LUČ, SVETLOBA 
PRIHODNOSTI, KI UPANJE PRINAŠA.  
VSA TVOJA POT BILA JE BOJ ZVESTOBA 
ŽIVLJENJU. TAKŠNA NAJ BO TUDI NAŠA.

C. ZLOBEC KRAJANI KOSTELA 1986

Spominsko obeležje 20. padlim in umrlim v taboriščih v 2. svetovni vojni iz Otovca in okoliških vasi.
Datum odkritja: 26. 11. 1978

          DALI ŽIVLJENJA ZA SVOBODO

GRAHEK LEOPOLD        KUSOLD KONRAD

GIMPELJ BOŽIDAR         MARINIČ EDVARD

GRŠIČ JANEZ                  ŠTRUCELJ JANEZ

GRŠIČ ANTON                 ŠEPETAVEC ANTON

GREGORIČ ALBIN           VRŠČAJ ANTON

JERMAN JOŽE                 VRŠČAJ MATIJA

JERMAN JAKOB              ZUPANČIČ MITJA

KERIN EDVARD               ZUPANČIČ JOŽE

KERIN JANEZ                  SMREKAR FRANC

KOBE ALOJZ                    ŽUGELJ JANEZ

Po Sistory datum smrti: 26. 6. 1945, kraj smrti: Gusen/Mathausen.

»61343 Zaplotnik Janez, 26. 6. 1906, Tupaliče pri Preddvoru, kmet – 6. 1. 1944, Visoko, umrl 10. 4. 1945, Gusen.« (France Filipič, Slovenci v Mauthausnu, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1998, str. 390)

ZAPLOTNIK
sin JANEZ
*26. 6. 1906     + MATHAVZEN 1945

Posvečena je petim žrtvam NOB, padlim v hiši januarja 1945. Odkrita je bila leta 1976.

• EŠD 20278
• Vir fotografija 1:  facebook.com/Trebeljevo

Zasavski tednik 23.9.1964:»V območje KO ZB NOV Štanga spada tudi vas Reka-Gozd, ki leži pod znanim turističnim krajem, goro Obolno. Mimo vasi Reka-Gozd in po robu Obolnega je 1941. leta stekla nemško-italijanska meja. Partizani so čestokrat prešli mejo. Pri domačinih so našli zmeraj razumevanje in zaščito, kljub temu da je bil okupator nasilen proti vsem domačinom, ki so podpirali partizane.

    Iz partizanskega časa je znana po vsem štangarskem okolišu tragedija, ki jo je doživela Krmučeva domačija v vasi Reka-Gozd. Tu so domačije razmetane. Nad gospodarjem Štrausom, ki ima svoj dom v bližini ceste Litija–Štangarske poljane–Trebeljevo–Ljubljana se nahajajo v precejšnji razdalji po strmih bregovih še samotne domačije Rekar, Žnidar, Ahlin in druge. Nad Štrausom je bila tudi Krmučeva domačija, ki je prislonjena na podnožje 771 metrov visokega Obolnega.

 - V Krmučevi domačiji so dobili mnogi zasavski kurirji streho, zavetje in hrano. Za to so izvedeli Nemci, ki so ob neki hajki pridrveli do samotne Krmučeve domačije. Doma so dobili gospodinjo, dve hčerki in dva vnuka. Nasilni Nemci so se odločili za nečloveško maščevanje. Krmučevim so pobrali živež in vse, kar je bilo kaj vrednega. Nato so zaprli v hišo staro mater z obema hčerkama in vnukoma, nato pa so zažgali poslopje. Tako je zgorelo pet ljudi.

    Zveza borcev v Štangi se je odločila, da bo ob dvajsetletnici osvoboditve odkrila na nekdanji Krmučevi hiši spominsko ploščo, ki naj bo našim zanamcem živ opomin, kakšna je bila usoda slovenskega ljudstva pod okupatorjem in kakšne so bile žrtve za našo svobodo.«

(Vir: (jž),  Tragedija pod Obolnim, Zasavski tednik, Glasilo SZDL Zasavja, Leto XVII, št. 39, Trbovlje, 23. IX. 1964, str. 5.  Elektronski vir:

dlib.si/Zasavski_tednik_23-9-1964/PDF    Dostop: 6. 1. 2024.

          V TEJ HIŠI SO FAŠISTI
4. JANUARJA 1945 POBILI IN SEŽGALI

    FRANČIŠKO ILOVAR     *1895
    IVANO ILOVAR               *1915
    FRANČIŠKO ŠKODA      *1911
    BOGOMILO ŠKODO      *1933
    FRANCA ŠKODO           *1943

Pri Kerenčičevih v Pesnici je bila leta 1941 izredno važna postojanka osvobodilnega gibanja. Pri njih so se zbirali skojevci, tu so hranili tudi material za pokrajinsko tehniko. Od konca junija 1941 se je tu zadrževal prof. Jože Kerenčič. Od tu je odhajal v Slovenske gorice in tam organiziral upor. Pri Kerenčičevih so se leta 1941 sestajali člani pokrajinskega komiteja KPS za severno Slovenijo.  Konec leta 1943 in v 1944 je pri njih delovala okrožna tehnika. Štirje člani Kerenčičeve družine so dali življenje v boju za svobodo.  Na Kerenčičevi hiši je bila odkrita spominska plošča leta 1954.Vir: Vodnik po partizanskih poteh, str.527.

.

Ali je to DVOJNIK ??? naslednjega zapisa Kerenčičeva domačija, Pesnica?  Na stavbi Pesnica 39, Pesnica pri Mariboru

Kerencičeva domačija