Na dvoriščni steni Veterinarske bolnišnice spominska plošča z imeni 17 veterinarjev, ki
so padli v NOV.

Vir: Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 71.

V borbi za svobodo domovine

v letih 1941 -1945

so dali življenje slovenski veterinarji

Jereb Dušan, Čuček Franc, Žlajpah franc, Demošer Franc, Majcen Sandi, Lah Dušan, Koren Lojze, Mežnaršič Silvo, Obal Štefan, Bergant Jože, Mervič Bojan, Kodela Jože, Kc Boris, Valentinčič Ludvik, Škofič Peter, Šporen Viktor, Ivan Poreraj

Bil je besen srd, bila gosta smrt

mi smo pali, narod v veke stoj nasprt

Oton Župančič

Spominska plošča osmim žrtvam je bila odkrita 22. julija 1952.

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 29.

KOT ŽRTVE STE PADLI 

V 

BORBI ZA NAS

HAUPTMAN MIROSLAV

JAMŠEK MARJAN

KRANJC JOŽE

OTRIN RAJKO

PERDAN IVAN

TAVČAR ALOJZ

BRAJER ANTON

ZUPAN BOGDAN

ZFU

PODRUŽNICA 1

Spomenik je bil postavljen v spomin okupirane Ljubljane oziroma se nahaja na sledi žičnate ograje, tam, kjer je v času okupacije stal prehod in zapornica. Iz slike je razviden en večji kamniti spomenik, z vklesanimi človeškimi podobami. Poleg večjega spomenika pa stojijo še štirje manjši stebrički (dva na eni, dva na drugi strani). 

Avtor spomenika je kipar Ivan Štrekelj, odkrit je bil leta 1960. 

Spomenik je visok okoli 3,00 m, podstavek pa je velikosti okoli 1,00 x 0,50 m. Osrednji del spomenika predstavljajo trpeče ljudi med okupacijo v letih 1941 - 1945.

ESD 560040

Špelca Čopič, Damjan Prelovšek in Sonja Žitko, Ljubljansko kiparstvo na prostem, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1991, str. 174.

(zgoraj)

»Petnajstletnica osvoboditve Ljubljane«,

(spodaj)

»Partizanski pohod ob žici okupirane Ljubljane, 1960.«

V avli Osnovne šole Alojza Kebeta je bila vzidana in odkrita leta 1959 spominska plošča 39 dijakom, ki so padli v NOV, bili ustreljeni ali umrli v koncentracijskih taboriščih. Avtor plošče je kipar Anton Sigulin in je bila postavljena na pobudo Gimnazije Ljubljana-Šentvid.

S sklepom Skupščine občine Ljubljana Šiška z dne 18. februarja 1992 o soglasju k preimenovanju osnovnih šol se je osnovna šola preimenovala v Osnovno šolo Šentvid.

Opomba 1: Zaradi pomanjkanja prostora so veliko avlo pregradili in naredili učilnico. Plošča je ostala skrita nekje za novimi stenami in sedaj ni več dostopna.

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 57.

Gozdana Miglič, Spomin je moč: pomniki revolucije v občini Ljubljana-Šiška, Ljubljana: OK SZDL Ljubljana-Šiška, 1985, str. 67.

PADLI ZA SVOBODO SLOVENSKEGA LJUDSTVA

DIJAKI ŠENTVIŠKIH ŠOL

1941 - 1945

AHAČIČ FRANC

BABNIK KONRAD

BERGANT IVANKA

BERGANT VIKI

CIRMAN FRANCI - BOŽO

ERMAN ŠTEFAN 

JAMA JOŽE - SINE

JEZERŠEK ALOJZ

JENKO FRANC

JERANČIČ EDVARD

KNAPIČ MIRKO

KNAPIČ CIRIL

KOMEL JOŽE - NIKO

KOCIJAN JOŽE

KOPAČ STANISLAV 

KRATKY ANTONIN

MRHAR FRANC

NASTRAN JANEZ

OMEJEC SREČKO - JUP

PENGOV RAJKO

PERŠIN CIRIL - GAL

PIPAN TONE

ROGELJ FRANC

ROTAR JOŽE

ROZMAN VINCENC

ROZMAN AVGUST

SEDEJ STANISLAV 

SEUNIK JANE

SMOLE ANTON - PAVLE

ŠTRUKELJ SLAVKO

ŠTRUKELJ MARJAN 

ŠVAJGER LADISLAV 

ŠVEGELJ FRANC

USNIK ROZALIJA 

VRHOVEC ANTON

TREBUŠAK DUŠAN

ZABUKOVEC FRANC

ŽIVALIČ FRANC

ŽONTAR JANKO

Na kovačnici je spominska plošča narodnemu heroju Angelu Besednjaku. Vir: Vodnik po partizanskih poteh, str.532.

Tonalitna plošča z napisom je pritrjena na kamnit kvadrast podstavek. Na levi stoji visoka štiristrana betonska piramida z zvezdo, na desni cvetlično korito. Znamenje je bilo prvotno odkrito 1949.

• EŠD 19283

.
    »Prvi maj leta 1944 so Švabi oznanili z največjim pompom in raznimi predpripravami. Na takratnem športnem igrišču so napravili govorniški oder in ga kar moči obdali s kljukastimi križi našitimi zastavami. Bilo je pač treba kar najlepše okrasiti zborovalni prostor, saj je bil napovedan kot glavni govornik sam zvezni vodja Heimatbunda Franc Steindl. 
    Zgodaj zjutraj tega dne so SS-ovci iz Izlak zastražili vso dolino, da se gospodu Steindlu ne bi kaj neljubega pripetilo, akoravno so tedanji glavni faktorji Zagorja trdili, da so partizani že iztrebljeni. Pred 9. uro dopoldne je vodstvo rudnika privleklo na športni prostor prav vse delavce, kolikor jih je pač še bilo doma, in prav tako so morali priti tudi vsi delavci in nameščenci vseh ostalih podjetij in ustanov ter ostalo ljudstvo, da komandanti Zagorja pokažejo gospodu Steindlu, koliko zvestih privržencev imajo v svojem območju. Govor vodje Heimatbunda se je v glavnem nanašal na 'bandite', ki jim je napovedal boj na smrt in poudarjal, da je tu sedaj nepremagljivi rajh in da bo ostal tukaj tja do drugega vesoljnega potopa. 
  Več dni pred 1. majem se je zadrževala skupina partizanov na območju Ravenske vasi (Sv. Urh) in tam imela sestanke z aktivisti ter tudi z ostalim prebivalstvom. V tej skupini sta bila med drugim tudi Zagorjana Srečko Pečar-Mijo in Ivo Levstik-Gojc. Zadrževali pa so se v posameznih hišah po tri dni - 28., 29. in 30. aprila ter 1. maja so pri Šikovcu vulgo Škratu ložirali Srečko Pečar, Ivo Levstik in Vojka Napokoj iz Moravč, Vili Vresk iz Trbovelj in Tončka (podrobnejši podatki o Tončki piscu niso znani). V času, ko je vodja Heimatbunda Steindl prepričeval Zagorjane o veličini in nepremagljivosti slavne nemške armade, so stali na griču nad Škratovo hišo tovariši Pečar, Levstik, Vojka in Tončka ter opazovali Zagorje in 'slavni' švabski apel na športnem prostoru. Tovariš Vresk se je pa zadrževal v podstrešni sobi Škratove hiše. Okrog 11. ure so ljudje na športnem igrišču opazili, kako se SS-ovci plazijo proti Škratovi hiši. Slutili so, da to ne pomeni nič dobrega. Istočasno pa so bili na jasnem, os mora biti s tem v zveza ostudno delo domačih izdajalcev. Na žalost se niso motili. Kmalu so zaropotale nemške strojnice. SS-ovci so se namreč - maskirani z zelenjem – skrivaj priplazili do griča ter užgali. Pečar, Levstik in Volka so zdrveli po kolovozu, ki drži proti Končanu. Švabi - hiteč za njimi – so pa streljali. Prva je padla Vojka, kakšnih dobrih sto metrov od Škratove hiše. Kmalu za njo je smrtno zadet obležal Levstik, medtem ko je bil Srečko Pečar teže ranjen v nogo in se je s težavo zavlekel v grmovje nad Končanovo planino. Ko so se mu Švabi približali, ki so šli po sledi krvi, se je sam ustrelil, da ne bi prišel živ v roke nemškim zverinam. Tovarišica Tončka pa se je takoj skrila v grmovje, ko so padli prvi streli, in si tako rešila življenje. Švabi so namreč mislili, da so vsi partizani zbežali. Medtem je Škratova, mlada gospodinja, obvestila Vilija Vreska, da so prišli Švabi. Odel se je v črno haljo in zbežal v smeri proti tako imenovanemu 'Koritu' in dalje v nasprotno stran, kamor so Švabi streljali, s čimer si je tudi rešil življenje. Žal je pozneje padel tudi on in daroval svoje življenje za našo svobodo. 
   SS-ovcj so takoj sezuli žrtvam škornje in jopiče ter jim pobrali vse, kar so imeli pri sebi. Vlekli so jih kot hlode do križa ob cesti, katero delo so morali opraviti nekateri bližnji stanovalci iz tega kraja. Švabi so po tem dejanju prišli k Škratu in našli v hiši ženo gospodarja ravno v trenutku, ko je tlačila v peč aktovko. Eno je namreč že prej porinila v peč. Ostal pa je še en nahrbtnik. Tega in aktovke so se Švabi takoj polastili in ju pregledali. Gospodinjo so neusmiljeno pretepli. Začele so se aretacije. Prijeli so posestnika Poldeta Kosa, dva njegova sinova in hčerko, Škratovo ter njeni dve dekli, nadalje Tončko Drnovšek, Ivana Kovača iz Ravenske vasi ter Lebeničnika. Zadnji trije so bili namreč v Ravenski vasi po opravkih. Pri Škratu so vpregli v voz par konj in na voz naložili vse tri žrtve ter vse odpeljali v Zagorje na žandarmerijo. Tam so postavili voz z mrtvimi žrtvami na ogled in opomin Zagorjanom, aretirane pa so vrgli v klet. Škrat je zbežal z doma. 
   Njegova dva mlada otroka so začasno izročili sosedu Martinovcu s pripombo, da jih bodo odpeljali v zavod v rajh, češ saj Lojzeta Škrata in njegove žene ne bo nikdar več domov. Obeh konj in voza Škrat ni nikdar več videl. 
    Nad zagorsko dolino je ta dan in še nekaj dni pozneje vladala groza. Zagorjani so sicer hodili gledat žrtve, toda brez solz so objokavali junake, borce za svobodo. Še bolj so stisnili pesti ter se zakleli, da bodo ostali zvesti svojemu narodu. Neke nemške 'gospodične' in tudi neka domačinka ter nekateri Nemci so zasramovali mrtve borce in jim pljuvali v obraz.    
   Drugega maja so nesrečne žrtve odpeljali na Izlake in jih zakopali za  tamkajšnjo šolo. Nekaj dni pozneje so poslali partizani smrtno obsodbo zagorskemu županu dr. Scheichenbauerju, vodji Heimatbunda Holznerju in učiteljici Josipini Sauer. Ta je takoj izginila iz Zagorja in se ni več vrnila. 
   Vse aretirane so odpeljali v Trbovlje. Nekatere so kmalu izpustili, le Škratovko so dva meseca mučili v zaporu in jo končno izpustili. Pri Škratu je ostala doma samo mati gospodarja. Prenašala je aktovko, ki je Švabi niso našli v peči, v košu po grmovju za hišo in jo končno tamkaj skrila. Od samega strahu ni upala niti pogledati, kaj je v aktovki. Saj so dan za dnem hodili Švabi delat hišno preiskavo, tako da je bila hiša stalno odprta. Pri preiskavah v hiši so si gestapovci in ostali mnoge reči večje vrednosti prisvojili. Žena ni vedela, kaj naj počne. Šla je k Zaletelovim in jim zaupala vse. No – in je prišla pokojna Zaletelovka po aktovko ter jo odnesla. Med drugim so bile v aktovki tudi bombe. Se danes pravi stara Škratovka: 'Dobro, da nisem aktovke zažgala, kakor sem mislila; mene in hišo bi razneslo!' -  Škrata in soseda Martinka, ki sta zbežala, so Švabi iskali teden dni. Končno so nehali delati obiske v obeh navedenih hišah. 
    Po osvoboditvi smo Srečka Pečarja in Ivana Levstika pokopali v Zagorju ob veliki udeležbi domačinov. Zveza borcev Zagorju je vsem trem žrtvam NOV postavila nad Škratovo hišo spominsko ploščo – letos pa je kolektiv Zunanjega obrata zagorskega rudnika postavil na tem mestu narodnim mučenikom spomenik. Slovesno odkritje tega spomenika je bilo – kakor smo že poročali – v nedeljo, 2. maja 1954. Zagorjani in ostali so z veliko udeležbo te spominske slovesnosti pokazali, da znajo ceniti tiste, ki so dali za našo svobodo vse, in da cenijo dragocene pridobitve naše narodnoosvobodilne vojne, ki je rešila naš narod suženjstva in pogina.«

M. Š., Pred desetimi leti v Zagorju, Zasavski vestnik, Glasilo Socialistične zveze delovnih ljudi Zasavja, Leto VII, Štev. 23, Trbovlje, 9. junija 1954, str. 5. Elektronski vir: Zasavski vestnik, št. 23, 1954, str. 5 Dostop: 11. 3. 2024.
.
»Besedilo Slavka Tauferja je posvečeno spominu treh tovarišev, Ivu Levstiku-Gojcu, Feliksu Pečarju-Miju in Vojki Nepokoj-Meti, ki so padli 1. maja 1944 na Zeleni travi pri Zagorju. Po podatkih iz objave v Borcu, 1. XXIV, 1977, št. 5, str. 313–314 je tudi avtor padel jeseni 1944. PI 396.
.

V spomin padlim na Zeleni travi

Vsa v luči je bila pod nama dolina, ko sva tiste dni
gledala nanjo. – Spomnim se, Ivo, dni, ko se je mogočna
procesija sproščene množice vila pod nama. Vse rdeče
so plapolale zastave v modrino neba.
Bil je prvi maj, praznik dela,
veličasten in svetal, –
pa je prišla tema.
Raztrgana in razbičana se je razbežala množica.
Bledel si ob spoznanju,
a že je svetloba preletela obraz.
Videl si luč, sevajočo v nove dni, dni prebujenja.
Sedaj je zopet prvi maj. 
Tiho stojim ob samotnem gozdu, pod menoj spi dolina.
Slaboten sij se razliva nadnjo.
Vidim ogenj – mogočno gore kresovi v prvi maj.
Vem, da si blizu, samo dolina je med nama.
Čakam in gledam. Rad bi objel vso dolino, jo privil nase,
da sliši utrip svobodnega srca.
Fanfare done v prebujajoče se jutro, pozivajoč rudarje
k obljubi, da se še bolj zarijejo v zemljo, kradeč ji zaklade
za tujca.
Apel …
Ne ponosen, veličasten kot nekdaj.
Saj so vam ukradli prvi maj, vaš prvi maj, rudarji.
Besede so bič po vaših telesih.
Čemu nemite, rudarji, kovarji svobode? Pokonci pesti,
saj to je vaš dan, vaš svobodni prvi maj.

V ta svobodni prvi maj zapojo mitraljezi, prinašajoč smrt.
Gojc, Mijo in Vojka, srce trepeče za vas, saj ste v dosegu
rafalov.
Nema stoji množica in čaka – roke sklepajoč k molitvi.
Reši zemlja, reši junake.
Potihnejo salve …
Režeče hijene skrunijo vaša mrtva telesa.
Gojc, ti živiš, in Mijo in Vojka, večno bo vaše življenje med
nami.
A vi, rudarji, ob tej največji daritvi spreglejte, spoznajte
resnico.
S smrtjo junakov je pisana vaša svoboda,
zato visoko pesti v svobodni maj.
Živite, junaki, svetla so vaša imena!
A ti, zemlja slovenska, ko sprejemaš vase svoje najboljše
sinove, oplodi se z njimi in daruj nam nova, svobodna
življenja.
Ko pa bo zopet maj, pridemo na vaš poslednji dom
z najlepšo
gorsko rožo.
Vaša imena so z nami Gojc, Mijo in Vojka.
Pred nami je boj – in naša svetloba.

(Boris Paternu [ur.], Slovensko pesništvo upora 1941–1945, Prva knjiga, Partizanske, Ljubljana: Mladinska knjiga, Partizanska knjiga, 1987, str. 462–463.)

SKROMEN SPOMENIK PADLIM BORCEM ZA SVOBODO SLOVENSKEGA NARODA
KI SO PADLI NA DAN DELAVSKEGA PRAZNIKA 1. MAJA 1945
PEČAR FELIKS - MIJO ROJ. 2. 6. 1910
LEVSTIK IVO - GOJC ROJ. 8. 1. 1910
NAPOKOJ VOJKA ROJ. 18. 8. 1922

OPIS SPOMENIKA: Vzidana podolgovata plošča iz poliranega sivega marmorja (velikost 90 cm x 45 cm). Napis na njej je vklesan in rdeče obarvan.

OPIS DOGODKA:  Po vdoru okupatorja v naše kraje je bil Franc Vodopivec, rojen 27. avgusta 1913, čevljar, imenovan za sekretarja vojno-revolucionarnega komiteja za Kranj in njegovo okrožje; leta 1942 je bil Vodopivec imenovan za sekretarja pokrajinskega komiteja KPS za Gorenjsko. Vodopivec je neposredno vodil vse priprave za odhod prvih aktivistov v ilegalo. Že v prvih dneh avgusta 1941 je pripravil ustanovitev Kranjsko-tržiškega bataljona. Za Franca Vodopivca lahko trdimo, da je bil prvi organizator vstaje v Kranju. Politično je sodeloval predvsem s Stanetom Žagarjem in Tomom Brejcem ter drugimi vodilnimi komunisti Gorenjske.

Pri opravljanju nalog ga je na Bašeljskem sedlu 13. julija 1942 zadela sovražnikova krogla.

Delavski kulturni dom v Kranju si je nadel častno ime: Dom Franca Vodopivca. Tudi ulica, kjer je bival padli revolucionar, se imenuje po njem: Vodopivčeva ulica.

Spominska plošča je bila odkrita leta 1953.

VIRI: Pomniki NOB v občini Kranj, str. 12.

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 231.

EŠD 5127

V TEJ HIŠI JE ŽIVEL VODOPIVEC FRANC-CIRIL,

KI SE JE KOT SEKRETAR MESTNEGA KOMITEJA

KOMUNISTIČNE PARTIJE SLOVENIJE KRANJ

BORIL ZA PRAVICE DELOVNEGA LJUDSTVA,

POZNEJE PA NA ČELU VOJNEGA KOMITEJA

NEUTRUDNO DELOVAL NA ORGANIZIRANJU

NARODNO-OSVOBODILNEGA BOJA. PADEL JE

KOT PARTIZAN LETA 1942 POD STORŽIČEM.

Na pokončni stranici obdelanega kamnitega stebra je bronasta glava partizana, narodnega heroja Milana Majcna. Pod njo je napis na bronasti plošči. Spomenik je bil odkrit  28. oktobra 1971.

Poleg spomenika stoji informacijska tabla, ki opisuje Majcnovo medvojno delovanje.

Do preimenovanja vojašnice, se je vojašnica imenovala po Milanu Majcnu.

Kip Tita, ki je po navedbi v knjigi Spomeniki naj govore, stal na območju vojašnice, je bil iz novomeške vojašnice odstranjen po osamosvojitvi. Prevzel ga je Dolenjski muzej v Novem mestu, ki ga še  danes hrani na javno dostopnem vrtu pred Ropasovo hišo. Bil je izdelan iz armiranega betona in je bil delo hrvaškega kiparja-vojaka Pavla Hudeka.

• Spomeniki naj govore (1972)

geslo: vojska123

MILAN MAJCEN

V trikotnem, s smrekami omejenem prostoru, so leseni stebri z imeni treh padlih. Park, urejen 1981 v spomin padlim domačinom in 7 enotam NOV, je februarja 2021 v razpadajočem stanju
EŠD 20736

Dolenjski list_1981_04_30_

str. 17

Podrobnosti:

Kuzarjev kal je bil med NOB v pravem pomenu besede »Partizanska vas«. 

Aprila 1941 so zbirali orožje razpuščene jugoslovanske vojske in ga kasneje izročili partizanom.

Julija 1941 je vaška mladina ukinila vse zabave in prepovedala vsako sodelovanje z okupatorjem.

Oktobra 1941  je bil ustanovljen odbor OF za vas Kuzarjev kal.

Marca 1942 je bila zaprisega. Takrat je bila že vsa vas vključena v OF.

Vsi sposobni moški v vasi so šli v partizane. Drugi, ki so ostali doma, so aktivno podpirali partizane. 

V spominskem parku drevesa obeležujejo:

3 padle borce iz vasi – 3 lipe, pred njimi so hrastovi stebri z napisi padlih

18 aktivnih borcev – 18 smrek - omorik

7 kmetij oziroma družin – 7 rdečih borov na levi strani

7 enot NOV, ki so se borile in taborile v vasi – 7 črnih borov na desni strani

56 prebivalcev vasi predstavlja 56 hrastovih stebričkov, ki povezujejo park v celoto.

Spominski park je bil odprt 26.4.1981

Vir: Osebni arhiv Ivana Somraka

SPOMINSKI PARK NOV

1941 - 1945                                                           1981

3 PADLI: Somrak Jože, Lužar Franc

                       Novak Ludvik                                3 LIPE

18 AKTIVNIH BORCEV NOV                                SMREKE 

                                                                               OMORIKE

7 DRUŽIN  :   Berus, Luštek, Lužar, Novak,       7 BOROV levo

56 ČLANOV     Saje, Somrak, Željko              56 STEBRIČKOV

7 enot NOV:     ZDO, 4. SNOUB "M. Gubca",

                            5. SNOUB "I. Cankar", 10 in 12 SNOUB,

                         1SAB, ŠTAB 15. Divizije         7 BOROV desno

Pokrovitelj: GOZDNO GOSPODARSTVO 

                                  NOVO MESTO                         Varstvo    

                                                                               OOZSMS 

                                                                                      Prečna

Obeležje ni razumljeno in označeno kot partizansko; pesnik in dachavec Fran Albreht je bil nosilec partizanske spomenice.

• Fran Albreht. Wikipedija.

V ŽIVLJENJU TRO SE DUŠE KAKOR V STOPAH
TRPLJENJA MLINI PA JIH ZMELJEJO
V PREŽLAHTEN KRUH DOBROTE IN LJUBEZNI ...

FRAN ALBREHT
(1889--1963)

SLOVENSKI PESNIK IN KNJIŽEVNIK

SVET KPO OBČINE KAMNIK NOV. 1965

Spominski kamen ob izpraznjenem grobišču je posvečen Francu Hriberniku - Stanetu. Odkrit je bil leta 1961.

V noči 30. aprila na 1. maj 1945 so domobranci v Bodoveljski grapi zajeli dva kurirja postaje G-13 a. Med mučenjem sta izdala taborišče postaje G-15 in sedež obveščevalnega centra za Škofjo Loko ter vanj pripeljala domobrance, ki so ob 5. uri zjutraj napadli speče kurirje in obveščevalce. Padel je Franc Hribernik, huje ranjena njegova sestra Francka Hribernik. Drugi so se srečno umaknili.

Franc Hribernik je bil rojen 24. 10. 1918 v Puštalu. Pred vstopom v NOV je bil mizar v Gorenjski predilnici v Škofji Loki. Bil je delavski zaupnik in član Jugoslovanske strokovne zveze. V narodnoosvobodilnem gibanju je pričel aktivno sodelovati pozimi 1941. 6. 6. 1943 je vstopil v Škofjeloško četo, kjer je postal intendant. Ob ustanovitvi 1. (Tomaževega) bataljona Gorenjskega odreda v začetku februarja 1944 je bil pomočnik intendanta Ivana Čemažarja - Brdavsa. Po njegovi smrti 30. 3.  1944 je postal bataljonski intendant. V jeseni 1944 je bil premeščen v obveščevalni center Škofja Loka Gorenjskega vojnega področja. To delo je opravljal do svoje smrti.

Sprva je bil pokopan na Zovščah (Puštal), kjer stoji ta spominski kamen. Sedaj počiva v družinskem grobu na starem škofjeloškem pokopališču.

Stane Krapež [ur.], Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Založba Borec, 1986, str. 254-255.

Opomba 1:

 Stane Hribernik (roj. leta 1940 v Puštalu 9), Puštal 106, 4220 Škofja Loka, sin padlega Franca Hribernika - Staneta, se je večkrat  obrnil na ZB Škofja Loka s prošnjo, da bi napis na skali obnovili in uredili grob, ki ga je zaraščala trava. Izgovarjali so se, da je spomenikov že dovolj, da je borec Franc Hribernik - Stane napisan  na spominskem kamnu na Brnkovi Pstoti, da ga v tem grobu ni več (bil je le tri tedne, ko so ga skupaj z atom pokopali na Mestnem pokopališču Škofja Loka), a tudi obljubljali, da bodo napis obnovili. Ker se to ni zgodilo, se je pred približno dvema letoma odločil, da bo kamen odpeljal domov. Še vedno namerava sam dati obnoviti napis na njem (še v letošnjem letu), potem pa ga postaviti na primerno mesto nekje na  travnati površini ob svoji hiši Puštal 106. Tabla nad kamnom je bila zarjavela in je ni več. (Razgovor s Stanetom Hribernikom na njegovem domu 11. 1. 2024)

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 266.

               [zvezda]
        HRIBERNIK FR.
             "STANE"
BORC 1. 5. 1945. PADEL

.
Tabla nad spomenikom:

               [zvezda]
HRIBERNIK FRANC - STANE
               partizan
Rojen  24. 10. 1918 Puštal
Padel     1. 5. 1945
            SLAVA MU!