»Ivan Perčič je bil rojen leta 1905 v Bervačah pri Grosupljem. Njegov oče je bil po poklicu zidar. Z nekaj prihranki se je vrnil iz Amerike in kupil manjše posestvo. V družini je bilo deset otrok. Doma je bila trda za vsakdanji kruh, zato se je šel Ivan po končani šestletni osnovni šoli učit kovaštva. Leta 1924 se je izučil, v istem letu je tudi izgubil očeta.
   Zaposlil se je kot kovaški pomočnik, nato pa je moral k vojakom. Ko je odslužil vojaščino, ni dobil zaposlitve. Nekaj časa sta s starejšim bratom tesarila v gozdu, nato pa se je Ivan odločil, da si poišče delo v Franciji. V novembru 1929 je odpotoval v Francijo, kjer je preživel nato 17 let. Delal je v rudnikih Mines de Mericourt, Brassac-les-Mines in Vicoigne. Vmes je bil večkrat brez zaposlitve. Premagovati je moral različne težave in nevšečnosti od delodajalcev, posebej še, odkar se je v letu 1933 včlanil v francosko delavsko partijo. V rudnikih si je nakopal rudarsko bolezen silikozo. Malo pred koncem vojne so hudo bolnega postavili na cesto. Po enajstmesečnem zdravljenju je dobil zaposlitev pri Združenju Jugoslovanov  Parizu, kjer je ostal do novembra 1946, ko se je za stalno vrnil v Slovenijo.
    Ivan Perčič je bil v Franciji eden izmed organizatorjev odporniškega gibanja proti fašističnim okupatorjem v departmantu Nord. Organiziral je ilegalne trojke, sodeloval pri številnih sabotažnih akcijah itd.
     V maju leta 1945 sta s Klaro Povše v Nordu ustanovila Združenje Jugoslovanov, ki je v prvih tednih imelo 72, kasneje pa 120 članov. Tu je vodil tajniške posle do svojega odhoda v Pariz, kjer je prevzel funkcijo blagajnika Združenja Jugoslovanov v Franciji. Tajniške posle v Nordu je za njim prevzela Klara Povšetova. 
     Za svoje delov odporniškem gibanju Francije je Ivan Perčič od vodstva tega gibanja prejel visoko in zasluženo odlikovanje.
     Po vrnitvi v Slovenijo se je naselil v Kamniku, kjer je bil pri bivšem okrajnem ljudskem odboru inšpektor za delo. Leta 1952 je bil upokojen. Za svoje delo in prizadevanja za zbližanje naših izseljencev z rojstno domovino je bil leta 1955 odlikovan z redom bratstva in enotnosti druge stopnje.
   Leta 1957 je Ivan Perčič v 52. letu umrl za posledicami silikoze.

   Klara Perčič, Povšetova, je bila rojena Gabrškova iz Šentvida pri Lukovici. Devetnajstletna se je omožila s Povšetomi in izselila sta se v Francijo. […]

  V naprednem delavskem gibanju je sodelovala že od leta 1938. Po okupaciji se je takoj vključila v odporniško gibanje proti okupatorju. Opravljala je kurirske posle pod pretvezo, da išče zaposlitve ter za družino živež in stanovanje. Pri ilegalnem delu je sodelovala z Ivanom Perčičem, s katerim sta po osvoboditvi ustanovila v Nordu Združenje Jugoslovanov. Vključila se je tudi v poljsko organizacijo protifašistične fronte žensk, kjer je bila nekaj časa tajnica. Po Perčičevem odhodu  v Pariz je Klara vodila tajniške posle pri Združenju Jugoslovanov v Nordu in bila 1. julija 1945 izvoljena za delegatko za prvi kongres Združenja Jugoslovanov, ki je bil v Parizu od 12. do 14. julija 1945. Kot delegatka se je udeležila tudi drugega kongresa združenja, nato pa je bila dodeljena kot pomoč delegaciji, ki se je leta 1946 udeležila mirovne konference.

   Po vrnitvi v Vicoigne je pomagala pri organiziranju skupine naših izseljencev, ki so se za stalno vrnili v domovino. S skupino se je vrnila tudi sama s hčerkami. Po vrnitvi sta se s Perčičem poročila.«

•  Ina Slokan, Ivan in Klara Perčičeva iz Francije, Slovenski izseljenski koledar, Letnik XVII, leto 1970, str. 248, 249.

VOZEL                 PERČIČ    -      POVŠE
                             KOMANDANT REGIMENTA V FRANC. POKRETU ODPORA 1941 -1945
                             IVAN          * 16. 12. 1905                + 5. 11. 1957

                                 KLARA roj. GABERŠEK
                                 * 27. 7. 1910      + 3. 2. 1991

                                ENA SE TEBI JE ŽELJA SPOLNILA,
                               DA V ZEMLJI DOMAČI TI TRUPLO LEŽI
.
                               Opomba: Gre za zadnja dva verza iz 8. kitice pesmi V spomin Andreja Smoleta 
   avtorja Franceta  Prešerna.  

Rot Vincencij. Sistory.

  Podatki o smrti vojni status:  Sodelavec partizanskega gibanja,   datum smrti: 17.07.1942,   kraj smrti: Rakitna,   država smrti: Slovenija,   kraj pokopa: Rakitna,   država pokopa: Slovenija,   vzrok smrti: Talec - ustreljen,   povzročitelj smrti: Italijanske okupacijske enote

»Druge žrtve fašističnega nasilja […] 
Rakitna
6. ROT VENČESLAV, roj. 3. maja 1922. Med poletno ofenzivo so ga Italijani 17. julija 1942 ustrelili v Rakitni.«

• Stanko Petelin-Vojko, Priloge, Krajevna skupnost Podpeč–Preserje v NOB, Ljubljana: Koordinacijski odbor za zgodovinopisje pri predsedstvu občinske konference SZDL Ljubljana–Vič–Rudnik, oktober 1983, str. 431.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

Rot GabrielSistory.

  Podatki o smrti vojni status:  Domobranec,   datum smrti: ??. 6. 1945,   kraj smrti: Teharje,   država smrti: Slovenija,   kraj pokopa: Teharje,   država pokopa: Slovenija,   vzrok smrti: Žrtev povojnih pobojev,   povzročitelj smrti: JA 

Geslo: vojni nagrobniki brez oznak123 

[križ]
ROTOVI
SIN VINANCIJ                * 3. 5. 1922         + 18. 7. 1942
SIN GABRIJEL               * 1. 9. 1923          + 15. 5. 1945  

• Franc Černe. Sistory.

Datum rojstva: 00. 00. 1914, Kraj rojstva: Zgornje Pirniče, Kraj bivanja: Zgornje Pirniče, 
Datum smrti/izginotja: 9. 3. 1944, Kraj smrti/izginotja: Stirpnik, Kraj pokopa: Sv. Lenart,  Selška dol

[križ]

ČERNE FRANC
         *  24. 1. 1914     PADEL 6. 3. 1944

Spomenik 16 borcem, padlim 24. decembra 1942 v boju z nemško vojsko. Odkrit ob 10-letnici osvoboditve, 8. maja 1955.

Pomniki naše revolucije, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1961, str. 44.

Spominska obeležja NOB občine Kamnik, Kamnik: Kulturna skupnost, Zveza združenj borcev NOB, 1975, spomenik št. 26.

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 210.

Pomniki revolucionarnega delavskega gibanja in NOB v domžalski občini, Domžale: Kulturna skupnost, Občinski odbor ZZB NOV, 1979, str. 39.

Vodnik po poti spominov NOB občine Kamnik, 1988, str. 37.

Ne pozabite nas: obeležja svobode: spomini in spomeniki, Mengeš: Združenje borcev NOB, 2016, str. 26.

EŠD 12029

Peter Levec
Božični obisk

24. decembra 1942 je bila na Kostavski planini huda bitka. Padle partizane je sovražnik dal prepeljati v dolino – ljudem za strah.

»Da, včerajšnji dan je bil težek in vroč.
Sklenili krog nas so železen obroč …
A danes – vse húdo je mimo!
Na lahkih saneh s snežnih vrhov
v dolino – k domačim drsimo.« 

Jutránjega vetra lahkotni dotik
in z drevja usuje se biserno ivje.
Leskeče se sneg. Že prvi voznik
med hiše ob cesti zavil je. 

»Ah, čujte, ljudje! Zakaj molčite?
Zakaj tako mrko se danes držite?
Nas res ne poznate? Nikogar od nas?
Saj jaz sem Poljančev, tisti je Janez …
Kako je odmeval včasih naš vrisk!
Smo spomnili se, da božič je danes,
pa prišli iz hoste smo k vam na obisk.« 

Vsa vas pa molči. V boleči tišini
odmeva le tujčevo vpitje in smeh.
Solzijo na soncu se sveče ledene
in mrtveci spe na saneh.

(Peter Levec, Brezkončni marec, Ljubljana: Partizanska knjiga, 1971, str. 9)

Geslo: herojsmrt123

OB DESETI OBLETNICI OSVOBODITVE

.

POSTAVLJAMO V SPOMIN NA TEŽKE BOJE

DNE 24. 12. 1942 NA TEM OBMOČJU

KJER SO V BORBI Z OKUPATORJEM

IN DOMAČIMI IZDAJALCI PADLI

.

NARODNI HEROJ

BLEJC MATIJA - MATEVŽ  MENGEŠ

PER FRANC - VIDO  KORENO

PESTOTNIK TINE - MIHA  PALOVČE

OGRIN JANEZ - LOJZE  MENGEŠ

PODBEVŠEK PETER - DUŠAN  BREZOVICA

KOTAR FRANC - RIKO  TRZIN

PLEVEL NACE - MATIJA  NEVLJE

MASELJ META - MARICA  ZLATO POLJE

SMOLNIKAR MAKS - JOVO  LJUBLJANA

DEBELJAK HERMAN - RUSO  ZAGORJE

BUKOVEC VIKTOR - ČAPAJEV  ŠT. JURIJ

NAGLIČ RUDI - ŽAN  ČRNUČE

SEVER IVAN - IVO  PODLIPOVCA

ŽUPANČIČ                CVAJER  TRBOVLJE

BRODAR            SLAVKO  DOLGO BRDO

                                GAŠPER  DOBROPOLJE

.

8. 5. 1955 ZVEZA BORCEV NOV

KAMNIK TUHINJ - ŠMARTNO

Janez (Ivan) Seunig (Sevnik, Seunik) - Marko se je rodil leta 1925 v Tacnu. Dne 2. februarja 1944 je pri Tacnu kot 18-letni aktivist OF padel v spopadu z nemškimi vojaki.

Na kraju smrti mu je bila posajena spominska vrba.

Vir:

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 58.

Spominska plošča na pročelju večnamenske dvorane v Cirkulanah, posvečena rojaku dr. Vladimirju Bračiču, pedagogu, v šol. letu 1958/59 ravnatelju ptujske gimnazije in slovenskemu regionalnemu geografu-proučevalcu socialnih razmer v Halozah in Podravju. Bil je udeleženec NOB, družbeno-politični in kulturni delavec, večkratni urednik Časopisa za zgodovino in narodopisje, organizator mariborskega visokošolskega študija, prvi rektor mariborske univerze in zaslužni profesor Pedagoške fakultete v Mariboru. Vir: Slovenstvo na Ptujskem.

• »Mirko Polomski, borec za svobodo 

V Polomu je Vladimirja Bračiča spomladi leta 1941 doletela italijanska okupacija. Slovenske šole Italijani niso ukinili, zato je na položaju učitelja ostal še v tekočem šolskem letu in nato v letu 1941/42. Okupatorjev pritisk in nasilje nad slovenskim civilnim prebivalstvom pa ga je kot zavednega slovenskega domoljuba kmalu privedlo do spoznanja, da se bo treba upreti. Po tem, ko so porušili šolo v Polomu, je skupaj s haloškim rojakom Frančkom Kozelom, ki je že nekaj mesecev pred tem ilegalno bival pri njem,  julija 1942 odšel v partizane, kjer je postal obveščevalec s partizanskim imenom Mirko Polomski. Zanimivo je, da je ime Mirko Bračič, pod katerim so mnogi poznali Vladimirja Bračiča, kot svoje partizansko ime uporabil drug partizan, Miran Bradač, partizanski poveljnik, ki je padel v boju decembra 1943.

Že septembra 1942 je bil Vladimir Bračič zajet in poslan v internacijo v Italijo. Pol leta je prebil v taborišču pri Padovi, nakar so ga premestili v zloglasno taborišče na otoku Rabu. Po kapitulaciji Italije se je septembra 1943 vrnil v Slovenijo in se vključil v enote NOV na Primorskem. Tu je ostal do konca vojne, bil politični komisar 19. slovenske narodnoosvobodilne udarne brigade Srečko Kosovel, zatem pa komisar podoficirske šole 30. divizije, inštruktor v italijanski brigadi, javni tožilec v 17. brigadi Simona Gregorčiča in komisar podoficirske šole 9. korpusa.«

[Elektronski vir] BRAČIČ VLADIMIR KRATEK ŽIVLJENJEPIS

• »V Cirkulanah nas na dr. Vladimirja Bračiča spominja dvoje javnih obeležij: spominska plošča, odkrita leta 1999 na večnamenski dvorani, in doprsni kip, odkrit deset let pozneje, pri osnovni šoli. Leta 2009 so zasnovali in označili tudi Bračičevo planinsko pot, ki vodi pretežno ob občinski meji. V letu 2019, ob stoti obletnici njegovega rojstva, smo v njegovi rojstni hiši v centru Cirkulan uredili še spominsko sobo. Namenu smo jo slovesno predali 27. septembra 2019, ob rojstnem dnevu Vladimirja Bračiča.«

[Elektronski vir]  https://www.bracic-vladimir.info/p/braciceva-obelezja-v-cirkulanah.html

         V CIRKULANAH SE JE RODIL UTEMELJITELJ 

            IN PRVI REKTOR UNIVERZE V MARIBORU 

                    DEKAN PEDAGOŠKE FAKULTETE 

                       PROF. DR. VLADIMIR BRAČIČ 

HUMANIST, SOCIALNI GEOGRAF PEDAGOG IN POLITIK 

                                      1919 - 1996

UNIVERZA V MARIBORU OB 80 - OBLETNICI ROJSTVA

Na Hribu svobode, staro ledinsko ime Brinškov hrib na vzpetini  med Trnovim in Bistrico, stoji spomenik. Posvečen je prekomorcem, borcem ostalih enot IV. Armade in domačinom, ki so padli v zaključnih bojih druge svetovne vojne na širšem območju Ilirske Bistrice. Spomenik, ki so ga slovesno odkrili leta 1966, je delo akademskega kiparja Janeza Lenassija, medtem ko je prostor Hriba svobode uredila arhitektka Živa Baraga. Za monumentalni spomenik iz železobetona, ki ga je zgradilo podjetje Primorje, sta avtorja prejela leta 1966 nagrado Prešernovega sklada. Lenassijev spomenik je bil izbran na osnovi zveznega natečaja, na katerega je prispelo veliko predlogov. V kostnici spomenika so pokopani posmrtni ostanki 284 borcev. Spomenik je bil uvrščen med najpomembnejše velike skulpture na prostoru nekdanje Jugoslavije. Njegovo sliko smo lahko srečali v številnih monografijah, posvečenih veliki plastiki oziroma javnim spomenikom.

Tomo Šajn, „ Spomenika na Hribu svobode“, v: Ivan Simčič, ur., Trnovo ob 300-letnici omembe trga (Ilirska Bistrica: Društvo za krajevno zgodovino in kulturo, 2013), str. 151.

Pomniki naše revolucije, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1961, str. 145-146.

EŠD 191

Foto: Nejc Bratina

vir fotografij 3/2 in 3/3: https://www.spomenikdatabase.org/ilirska-bistrica

Geslo: prekomorci123

                                       PADLIM
IZ KRAŠKE GLOBOČINE
VAŠ ZADNJI DOM KIPI           BORCEM PREKOMORCEM
SPOMIN NA VAS NE MINE     BORCEM IV ARMADE JA
MED ŽIVIMI ŽIVI                      BORCEM DOMAČINOM
.
.
9.11.1965 POSTAVIL OSREDNJI ODBOR PREKOMORCEV
                 KIPAR LENASSI
                 ARHITEKT BARAGA
                 VERZI BORDON
                 GRADILO SGP PRIMORJE AJDOVŠČINA

»Tone Ivančič-Kusov, Smrekar, Orana, 40-letni kmet iz Brkinov, pozneje partizanski učitelj in referent za propagando.

[…]

Tone Ivančič-Kusov (gl. spredaj). Besedilo je nastalo na pokopališču v Hrušici maja 1944, ko so Nemci požgali vas Podbeže, ljudi zaprli v skedenj ter jim s strojničnimi rafali pokosili noge, da so živi zgoreli.

Rokopis hrani avtorjeva sestra. Če 17.  
.
   Podbeške žrtve  

Štiriindvajset jih je bilo. 
Zdaj ni jih več.      
Na vse, kar se je zgodilo,
ostal je le spomin boleč.   
.
Zasut je grob,
le mrtvi v njem ne spijo
in vsako noč opolnoči
nazaj domu hitijo.  
.
Na mesto tja, kjer so prelili kri,
kjer živi so zgoreli,
med plameni in krvjo
za večno onemeli.       
.
Kaj praviš ti, nemška mati,
kako gledaš ti na ta zločin,
ta pokol nedolžnih žrtev,
ki ga je zagrešil tvoj sin?«

• (Slovensko pesništvo upora 1941–1945, Druga knjiga, Partizanske, Izbral in uredil Boris Paternu, sodelovala Irena Novak-Popov, Novo mesto: Tiskarna Novo mesto Dolenjska založba, V Ljubljani: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1995, str. 33, 37)

NAD VAŠIM SKUPNIM GROBOM

DRAGI BRATJE UTIHNIL JE

VIHAR KRVAVIH DNI SRCE KI GA

SOVRAŠTVO JE RANILO ZDAJ

V TIHI ZEMLJI VEČ NE KRVAVI

SVOBODE ZARJA KI ZA NJO

STE PADLI NAD DOMOVINO NAŠO

VSTAJA ŽE A DUŠE VAŠE ZDAJ

V SVOBODI VEČNI PRI BOGU

POTOLAŽENE ŽIVE V TRPLJENJU

STE ZA VEČNOST DOZORELI

DOBOJEVALI STE SVOJ ZADNJI

BOJ ZA ŽRTEV STE PLAČILO 

ŽE PREJELI

UŽIVAJTE ZDAJ

V GROBU POKOJ SVOJ !

ŽALUJOČI SORODNIKI

-----

ŽRTVAM POŽIGA

PODBEŽE

18. 5. 1944

Nemška plošča, ki so jo postavili avstrijski komunisti:

Hier liegt
Paul Kölich
* 24. 1. 1891, gefallen 8. 10. 1943
als Freiheitskämpfer

Ruhe im Frieden

Pavel Kelih je povezal Matijo Verdnika- Tomaža s selskimi uporniki. Ustrelili so ga orožniki na vratih doma, kamor se je večkrat vračal. 

Padlim za svobodo, 27, 28

Pokopališče je bilo opuščeno, ko ga je leta 1996 zasul plaz. Sedaj je na urejeni zelenici samo znamenje, ki spominja na ta dogodek in obeležje posvečeno partizanu Pavlu Kelihu.

• Otoki. Bajtiše

PADLEMU
PARTIZANU
1941-1945 DEM
GEFALLENEN
PARTISANEN

PAVEL KELIH

ZVEZA 
KOROŠKIH 
PARIZANOV
1971
VERBAND

DER KÄRNTNER

PARTISANEN

Na cestnem otoku v križišču v naselju Kazlje ceste, Štorje - Štanjel, se na desni strani takoj opazi kamnita gmota, kjer je na obdelani površini marmornata plošča z napisom. Stoji na urejeni s kamnom urejeni površini, kjer sta levo in desno cvetlični koriti ter na desni strani z drogom za zastave ter nastavkoma še za dva zastavna droga. Površino dodatno dopolnjuje košato drevo, ki spomladi s svojo zeleno krošnjo dopolnjuje celoto.

3. marca 1943 so v bližini naselja partizani napadli kamion z italijanskimi vojaki. Pri tem so ubili štiri vojake in jih sedem ranili. Italijani so se maščevali z uboji vaščanov in požigom 29 domačij.

Pomniki naše revolucije, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1961, str. 146.

            ZVEZDA

   3.3.1943 SO FAŠISTI

     POŽGALI KAZLJE

   ZVERINSKO MUČILI

  IN UMORILI TOVARIŠE

  STANISLAVA PUPISA

  FRANCA PUPISA

  ALOJZA VRANA

  PAVLA VRANA

        SLAVA ŽRTVAM

KRAJANI IN OK O AKTIVISTOV OF

KAZLJE 6.3.1983

Kapetan Anton  Ankon

Rodil se je 16, junija 1910 na Lavrici pri Ljubljani. Že v Kraljevini Jugoslaviji se je izšolal za vojaškega mornariškega pilota. Ob kapitulaciji Jugoslavije je 16. aprila 1941 z mornariškim letalom Do-22H čez Grčijo pobegnil v Aleksandrijo, poleg njega in njegove posadke pa je takrat pobegnilo  še osem posadk ter letal. Vseh devet letal je uspešno priletelo in v bližini Aleksandrije pristalo v zalivu Abukirk. Britanci so pilote in člane posadk z letali takoj sprejeli kot prostovoljce v RAF. Ankon je dobil vojaško številko 178169. Ti letalci so sestavljali tako imenovano abukirsko eskadriljo oziroma No. 2 Yugoslav Squadron, kot so jo imenovali Britanci. V tej enoti so leteli do 21. aprila 1942, ko so enoto zaradi izrabljenosti letal ukinili. Ankon je potem letel v drugih enotah RAF do ustanovitve 352 Sq RAF/1. lovske eskadrilje BOV in POJ. Kot vodja skupine je 25. septembra 1944 povedel štiri letala Spitfire v stoto bojno operacijo 1. lovske eskadrilje NOV in POJ, on pa je letel v letalu Spitfire Vb EP 309Y. Poleteli so z letališča Canne v Italiji, cilj napada pa je bilo bombardiranje nemških položajev blizu kraja Ljubuški. Zaradi zelo goste nizke oblačnosti nad ciljem je bilo napad skoraj nemogoče izvesti. Kljub vsemu je Ankon napadel skozi oblake in se zaradi prenizke višine zaletel v tla, tako da je umrl pri opravljanju svoje osme bojne naloge v I. lovski eskadrilji. Po smrti je bil povišan v čin kapetana in odlikovan za hrabrost.

Vir:Aleš Bedič, Letalo Spitfire Slovenec, MORS Vojaški muzej SV, Maribor 2023

Posmrtne ostanke kapetana Ankona, katerega truplo je na kraju nesreče našla in zakopala starejša pastirica na planini, so leta 1988 prenesli na pokopališče v Zavojane pri naselju Vrgorac, kjer so mu soborci obenem postavili tudi primeren spomenik. Julija 2014 sta zgodovinarja Helena Jaklič in Iztok Petrič na njegov grob položila venček ter prižgala svečo.

https://www.facebook.com/photo.php?fbid=4473234706052904&id=853981087978302&set=a.854489701260774

Geslo: nedokončano123

Geslo: letalci123

zvezda

KAPETAN PILOT NOVJ

LEOPOLD ANKON

RODJEN 15.6.1910 U LJUBLJANI

POGINUO 25.9.1944

NA IZVRŠAVANJU RATNOG

ZADATKA U BORBI ZA 

OSLOBODJENJE DOMOVINE

POSTAVILI

KOMANDA RV-PVO

VAZDUHOPLOVCI PREKOMORCI

• Frankarli Franc. Sistory.

.
»FRANKARLI FRANC (Ivan), Šmarje
rojen 7. 1. 1893, kmet, aktivist, aretiran 5. 5. 1944, umrl aprila 1945 v Dachauu«(Vid Vremec [ur.], Slovenska Istra v boju za svobodo, 2. dopolnjena izdaja, Koper: Lipa, 1998, str.768)

Opomba: V Sistory in v knjigi Slovenska Istra v boju za svobodo zapis priimka: FRANKARLI, mesec rojstva 1., na nagrobniku zapis priimka FRANCARLI, mesec rojstva 11. Razlikujejo se tudi podatki o datumu smrti: v Sistory  ?? 4. 1945 in knjigi Slovenska Istra v boju za svobodo aprila 1945, na nagrobniku pa 5. 2. 1945.

Geslo: vojni nagrobniki brez oznak123 

[fotografija v medaljonu]

FRANCARLI
FRANC
* 7. 11. 1893        + 5. 2. 1945

[zvezda]

ŠTRUC 

ŠTEFAN 1906 - 1988

LJUBA 1940 -