V Sistory je Franc Surina zabeležen kot Slovenec, rojen v Jelšah pri Rupi 29. 9.[sic] 1906, padel v Koroški vasi, pokopan v Podgradu.

[zvezda] [slika v medaljonu]
OVDE POČIVA
U MIRU
BORAC
SURINA FRANZ
ROĐ. U RUPI DNE 29. 9. 1906
PAO U NOVOMESTO
SELO PODGRAD
DNE 25. 7. 1944
.. SLAVA NJEMU ..
OVAJ SPOMEN PODIŽU
RASTUŽENI RODITELJI

Po informaciji Jane Doberšek iz Planine je na domačiji Kolar - Vovk, Planina pri Sevnici 52, spominska plošča 1. Celjski četi.

NA TEJ VOVKOVI DOMAČIJI SO 25. 8. 1941 OBKOLJENI BORCI 1. CELJSKE ČETE V JUNAŠKI BORBI PREMAGALI NEMŠKE OROŽNIKE IZ PLANINE.
TO SO BILI PRVI OHRABRUJOČI PARTIZANSKI STRELI NA KOZJANSKEM.
ZDRUŽENJE BORCEV NOV PLANINA PRI SEVNICI

1942-1945
POSTAVIL DELOVNI KOLEKTIV
BLASNIKOVE TISKARNE

Datum odkritja: 27. 4. 1977

Ploščo je vzidal občinski komite ZKS Črnomelj.

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. 101.

[srp in kladivo]
V TEJ HIŠI JE ŽIVEL IN
DELOVAL V LETIH 1924--1941
FRANC ŠPEHAR
KANDIDAT ZA ČLANA CK KPS
OK ZKS ČRNOMELJ 27. 4. 1977

Po izdajstvu kurirke, ki je vzdrževala zvezo med PK KPS za severno Slovenijo in CK KPS, so agenti gestapa in ovre 10.12.1941 vdrli v stanovanje čevljarja Franca Prešerna, kjer je kot ilegalec prebival organizacijski sekretar CK KPS Tone Tomšič. 

Na stavbi je bila leta 1978 odkrita spominska plošča, delo arhitekta Vlasta Kopača.

Vir: Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 45.

Opomba 1: Na cestni fasadi hiše na Aljaževi ulici 6 dne 19.4.2022 spominske plošče ni.

Geslo: nedokončano123

23. in 24. 8. 1944 je tu padla v zasedo skupina 44 partizanov, 6 jih je padlo, dva so ujeli. [nedokončano]

Na poti k spomenikom NOB v občini Postojna, št. 38

Spomenik je vandaliziran. Odstranjena je spominska plošča in odtrgana zvezda 2,5 m od tal.

Geslo za iskanje sorodnih obeležij: Prehod123

Na zemljevidu je to 32. steber.

1942-1945

POSTAVIL DELOVNI KOLEKTIV PODJETJA SEMENARNA

Karel Marčič, slovenski generalpodpolkovnik, geodet, borec za severno mejo in partizan.Ob okupaciji leta 1941 se je umaknil v Novo mesto, sodeloval z OF ter se po kapitulaciji fašistične Italije 1943 pridružil NOB in postal generalmajor. Bil je inštruktor za geodezijo v častniški šoli pri Glavnemu štabu NOV in POS, organiziral je delovanje geodetskih služb pri štabih 7. in 9. korpusa ter 4. operativni coni nato pa v sestavi Vrhovnega štaba NOV in POJ. Po končani vojni je bil načelnik Geografskega inštituta JLA.

Vir: 

https://sl.wikipedia.org/wiki/Karel_Marčič

KAREL MARČIČ
GENERAL PODPOLKOVNIK
1891 – 1972

EŠD 11749 - javni spomenik, kip.

Spomenik so odkrili leta 1958. Ima obliko narobe obrnjene prisekane piramide. Na treh stranicah piramide so vklesana imena padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja.

Na vrhu spomenika je bronasta skulptura štirih partizanov, delo kiparja Borisa Kalina.

SIstory navaja Ime in priimek: Jerica Cankar, Oče: n. n., Mati: Marija, Priimek matere: Cankar, Datum rojstva: 28. 01. 1898, Kraj rojstva: Mirke, Kraj bivanja: Verd pri Vrhniki, Datum smrti/izginotja: 30. 04. 1944, Kraj smrti/izginotja: Verd, Kraj pokopa: Verd.

» Aprila 1944. leta so črnorokci v Verdu pri Vrhniki ubili 46-letno Jero Cankar. Njena hčerka Stanka Tiringer mi je v pismu takole opisala smrt svoje mame:
'Moja mama Jera Cankar se je rodila 1898. leta na Verdu pri Vrhniki kot hči revnih staršev. V šoli je bila odlična učenka. Kljub nadarjenosti ni imela možnosti za nadaljnje šolanje. Še zelo mlada si je morala služiti vsakdanji kruh. Dokler je živela z materjo, je še nekako šlo, ko pa sem se 1927. leta rodila kot nezakonska, je bilo njeno življenje še težje. Stara sem bila enajst mesecev, ko je umrla stara mama in ker ni bilo nikogar, da bi pazil name, me je dala v rejo k tuji družini. V zimskem času, ko na kmetijah ni bilo dela, je prala gospodi perilo. Tudi po deset dni je tavala od hiše do hiše po Gorenjskem in od jutra do večera garala za košček kruha, nekaj kilogramov moke, krompirja in pest masti. Med šolskimi počitnicami sem ji pomagala nabirati gozdne sadeže, da sva zaslužili kak dinar. Prišla je vojna in kljub revščini sva delali za partizane. Z njimi sva si delili revščino, kazali sva jim pota, prenašali pošto in jih obveščali o dogodkih v tukajšnji okolici. Mati si je srčno želela zmage partizanov, ker je le v tej zmagi videla izhod iz bede. Domači izdajalci niso mirovali. Dvakrat so mamo zaprli in jo zasliševali. Nekega večera prve dni aprila 1944. leta je nekdo silovito butal po vratih in kričal, naj mu hitro odpremo. Vstopil je domobranec, naperil mami pištolo v glavo in izjavil, da jo mora na ukaz svojega poveljnika ustreliti. Ustrašila sem se in v hipu skočila mednju: Pustite mi mamo živeti, sem ga rotila, saj vidite, da razen nje nimam nikogar. Že tako  sem siromašna in večkrat lačna kot sita, kaj naj pa počnem brez moje zlate mame. Obrnila sem se, objela mamo in jo poljubila. Potem sem se obrnila k domobrancu in ga milo pogledala. V njegovih očeh sem opazila spremembo. Njegov pogled ni bil več sovražen. Povesil je pištolo in med vrati zamrmral: Naj drugi morijo sirote, jaz jih že ne bom. (To je edinstven primer, ki sem ga zasledil pri raziskovanju črne roke. Grozili so tudi drugod, toda ta je prišel z ukazom, da mora ubiti obe, kar se je potrdilo že čez štirinajst dni. Kaže, da so ga prvič poslali na takšno pot. Ob pretresljivem prizoru v stanovanju Cankarjevih se je v njem prebudila vest; opomba pisca.) Po tem dogodku sva živeli v strahu. Ljudje so pripovedovali o črni roki, o letakih, ki jih lepijo na hiše tistih oseb, katere nameravajo umoriti. Stanovali sva pri Birtovih na Verdu, kjer sva imeli sobo, ki je bila hkrati spalnica in kuhinja. V sobi sta bili dve postelji, toda spali sva ponavadi skupaj na eni postelji: jaz pri zidu, ona na kraju. Zvečer 26. aprila 1944. leta sva šli spat kot po navadi. Okrog tretje ure zjutraj je nekdo razbil steklo na oknu, posvetil z baterijo po sobi in v tistem trenutku je že odjeknil rafal in nato še nekaj strelov. To se je zgodilo tako hitro, da sem komaj dojela, kaj se dogaja. Vse se je zgodilo v nekaj sekundah in potem je bilo spet vse tiho. Začutila sem, da sem mokra. Skočila sem pokonci in prižgala luč. Nad srcem je mami zijala velika rana, iz katere je brizgala kri. Pogledala me je in izdihnila. Bila je policijska ura in nisem smela ven. Sedela sem na postelji poleg mame in trepetaje čakala jutra. Si lahko predstavljate, kaj sem čutila, ko se je poleg mene iztekala mamina življenjska tekočina. Počasi sem se toliko zbrala, da sem si ogledala sobo. Opazila sem sledove dveh rafalov. Uvidela sem, da so hoteli ubiti tudi mene. Prvi rafal je bil namenjen mami, drugi rafal pa so spustili v mojo posteljo. Tako me je rešilo naključje, ker sva spali z mamo na isti postelji. Njeno telo mi je ohranilo življenje. Zjutraj sem gospodinji povedala, kaj se je zgodilo. Hladnokrvno je sprejela moje obvestilo. Čudno? Objokana in obupana sem se napotila k mamini prijateljici Malki Medič in ji povedala, kaj se je zgodilo. Zjutraj so domobranci zastražili sobo, v kateri je ležala mama. Grobarju Janezu Dobrovoljcu so ukazali, naj jo takoj odpelje na pokopališče in pokoplje. […]« (Jože Vidic, Po sledovih črne roke, Ljubljana: Založba Borec, 1982, str. 612–614)

» 1. CANKAR Jera, rojena 1898, z Verda pri Vrhniki, sodelavka OF.

Črnorokci na Verdu so jo ubili 30. aprila 1944. (Vir: Pismo občinskega odbora ZB Vrhnika z dne 30. januarja 1992RO ZZB Slovenije; Jože Vidic, Po sledovih črne roke, str. 612–614). (Silvo Grgič, Zločini okupatorjevih sodelavcev, 2. knjiga, Umorjeni aktivisti in simpatizerji Osvobodilne fronte ter drugi Slovenci, Ljubljana: Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1997, str. 51)

Opomba: Datum smrti Jere Cankar ni v vseh virih isti.

»Na Vrhniki je črna roka prvič pokazala svoj zločinski obraz 30. marca 1944, ko je v Verdu pobila Cankar Jero. Ljudje so ji rekli Suha Jera. Cankar Jera je takrat stanovala v kleti pri Danijelu Furlanu ob cesti na postajo Verd. Zločinci so ponoči skozi okno razsvetlili njeno stanovanje, nato pa streljali v sobo. Zadeli so jo v prsi. Zraven nje je ležala hčerka, ki se ji ni nič zgodilo. A koliko strahu in žalosti je prestala! Čeprav so bili v tistih hudih dneh ljudje že vajeni pobojev, jih je ta zločin razburil kakor malokateri.« (Karel Grabeljšek, Vrhnika in okolica v boju za svobodo, Nova Gorica, 1968, str. 118–119)

B  O  R  C  I:

GRADIŠNIK TONE

VIDMAR TONE

TURK JANEZ

RIHAR JAKOB

MERLAK AVGUST

ŽELEZNIK JOŽE

BABŠEK IVAN

GRUDEN FRANC

GRUDEN IVAN

OGOREVC IVAN

OGOREVC FRANC

ŠKOPEC LUDVIK

T  A  L  C  I:

NAGODE BETKA

PLEŠKO IVAN

STRMŠEK CIRIL

CANKAR JERA

BABŠEK FRANC

DEBEVC TONE

ŽIGMAN JANEZ

OGRIN KAREL

OGRIN VINKO

LETONJA FRANC

GABROVŠEK CIRIL

TOMAŽIN MARTIN

GODEC ERNEST

RIHAR FRANC

RIHAR MIHA

Ž  R  T  V  E:

SUHADOLNIK JOŽE

SUHADOLNIK DRAGO

TURK JANEZ

GRAMPOVČNIK MATEVŽ

PETROVČIČ FRANC

ČEPON IVAN

ŠUŠTERŠIČ JANEZ

JORDAN TINE

1942-1945

POSTAVIL DELOVNI KOLEKTIV PODJETJA
ELEKTROSIGNAL IMP

• Dvojezični spotikavci v spomin žrtvam nacizma. Križ, Trst. Wikipedija.

ADOLF SEDMAK
FERDINAND DOVŠAK
IVAN BOGATEC