EŠD: 11745

Večstrani kamniti obelisk, visok okoli 2,00 m, z vbočeno prednjo površino, stilizirana silhueta zadetega talca, je v šest kotno prelomljeno  ploščo vklesanih šest imen in priimkov borcev Krimskega odreda, ki so jih italijanski fašisti dne 22. decembra 1941. okoli 9.00 ure postrelili na tem mestu.

Obelisk stoji na ploščadi velikosti 2,00 x 2,00 m, ki jo omejuje 8 betonskih stebričkov, visokih 80 cm, povezanih z verigo. Do tega dela spomenika pridemo po šestih stopnicah in 4 m tlakovani površini. Celoten spomenik je tik ob cesti, ki vodi iz Tomišlja v Vrbljene, tik pred mostom preko potoka Iška.

Spomenik je bil odkrit 29. novembra 1951.

Vir: Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 74.

LJUBO ŠERCER

IVAN VRABIČ

VALENTIN KARIŽ

KAREL KRANJC

IGNAC ŽAGAR

RADO KOGOJ

Spominska plošča, pravokotne oblike (60 x 50 cm) izdelana iz granita in z vklesanim napisom.

Datum odkritja:  6.9.1964

Foto: Miloš Kermavnar

EŠD 19490

LOVCI Z OBMOČJA LD IDRIJA

ŽRTVE FAŠISTIČNEGA NASILJA

   ČIBEJ FILIP             1907-1943

   KAVČIČ HUBERT   1907-1943

   POŽENEL FRANC  1889-1943

   ZELENC ŠTEFAN    1898-1944

SLAVA JIM!

6.9.1964               LD IDRIJA

Spomenik padlim domačinom je bil odkrit 17. julija 1956, projektiral ga je Branko Šoba.

http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=24316&submit.x=0&submit.y=0

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. 131.

PADLIM BORCEM IN ŽRTVAM

ZA NAŠO SVOBODO

1941 – 1945

ROŽANC RUDI                  CELJE

PLANINC JOŽE                  KOSTANJEK

OMRZEL JOŽE

OMRZEL MIHA

OMRZEL FRANC

HABINC ANTON

IVAČIČ JOŽE                      ZDOLE

AŠIČ MILAN

ŠPILER JERNEJ

TURK FRANC

CERJAK ANTON                  RAVNE

NOVAK IVAN

PETAN FRANC                    ZG. POHANCA

ROŽMAN IVAN

BAHČ FRANC                     PLETERJE

SIMONIŠEK IVAN               ANOVEC

VOLČANŠEK STANKO          ČRNC – BREŽICE

                ŽFN

BAHČ KAREL                      PLETERJE

FIGAR JOŽE                      ZG. POHANCA

FAKIN MAGDALENA             RAVNE

ZUPAN VALENTINA             ZAGORJE

                SLAVA NJIM!

                                      Z.B. ZDOLE

Leseni steber je setavljen iz: triglave strehe (pločevina), slikarije (štirje partizani se približujejo s puškami v rokah), spodaj je pod zvezdo napis (glej besedilo zgoraj), pod napisom je izrezljan ornament. Spomenik je bil odkrit 12. maja 1946.

"Počastitev padlih borcev-planincev", Slovenski poročevalec, 14. 5. 1946, str. 3 (vir slike 3) (povezava).

Spominska obeležja NOB občine Kamnik, Kamnik: Kulturna skupnost, Zveza združenj borcev NOB, 1975, spomenik št. 19.

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 214.

Vodnik po poti spominov NOB občine Kamnik, 1988, str. 49.

Pomniki revolucionarnega delavskega gibanja in NOB v domžalski občini, Domžale: Kulturna skupnost, Občinski odbor ZZB NOV, 1979, str. 38.

EŠD 21102

BORCEM

PLANINCEM

PADLIM

V BOJU PROTI

FAŠISTOM

V SPOMIN

POSTAVILO

PDS

1946

Po padcu Pohorskega bataljona je gestapo intenzivno preiskoval sorodnike padlih in osebe, ki so bile kakorkoli povezane s to enoto. Zaradi izdaje jim je padel v roke tudi Karel, ki so ga pozneje kot talca ustrelili v Zagorju ob Savi.S. Gradišnik, 18. 5. 2024

RDEČNIKOVI
PAJENK KAREL *16. 10. 1912 + 7. 5. 1944
USTRELJEN V ZAGORJU

Skalo za nagrobrnik (pri kateri so se sestajali aktivisti s partizani), so vaščani pripeljali na pokopališče iz 1 km oddaljene grape z več kot 20 pari živine. Verige okoli groba so skovali jeseniški železarji planinci. Po njem je Planinsko društvo leta 1948 imenovalo kočo na Vršiču Mihov dom.

• Miha Arih. Wikipedija.
• Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 206.
• EŠD 5421

Darovali so življenja za svobodo

Krivec Ivan - Pavel
prvoborec in organizator odpora v zgornji savski dolini
rojen 16. 6. 1906, padel 10. 3. 1944

Arih Miha - Klemen, rojen 17. 9. 1918, padel 9. 2. 1944.

Uršič Justin
rojen 14. 4. 1925, padel 8. 1. 1944

Slava njim

Pokopališče EŠD: 12840

Grobnica s pokopanimi borci je na vipavskem krajevnem pokopališču v bližini vhoda. Predstavlja ga ograjen prostor velikosti okoli 2 x 4 m, z okoli 0,50 m visokimi betonskimi stebrički, kvadratnega preseka, ki so med seboj povezani s kovinskim drogom, razen vhodna dva stebrička imata razpeto verigo.

Nagrobnik je betonska stela velikosti okoli 1 x 2 m, vpeta med dva betonska stebrička visoka okoli 0,80 m, na prednjo stran stele pa je vgrajena kamnita plošča, temnejše barve z vklesanim sporočilom in imeni pokopanih. Levo in desno od nagrobnika sta dve betonski vazi.

...ZA KAR SEM UMRL BI HOTEL ŠE ENKRAT UMRETI
                       PADLI BORCI V NOB
BLAŽEK R. ŠTEFAN                   RAZDRTO               ROJEN 1910      UMRL 1944
KLEMENČIČ F. FRANC              GABRJE                        "       1895         "     1943 
MRAK I. MARTIN                        GABRJE                        "       1909         "     1943
PETELIN K. MARIJ                     TOMAČEVICA               "       1924         "     1945
RAFAR FRANC                           HRUŠICA-ŠMIHEL        "       1924         "     1943
VIDRIH F. FRANC                       LOŽE-VIPAVA                "       1927         "     1945
VINKO IZ BAZOVIŠKE BRIGADE                                                              "     1945
TESTEN FRANC IX.KORPUS    MENGEŠ                       "       1914         "     1944
    UMRLI ZA RANAMI PRIDOBLJENIMI V NOB
DANTE MILIČ
HALO VIKTOR                            TRŽIČ-ITALIJA        ROJEN  1926
PETEJAN STANKO                     PODGORA-ITALIJA     "        1924
TOMIČ BOŽO                              BEOGRAD
                  NEZNANI BORCI

Tkauc Leopold, rojen leta 1912 v Šmihelu, Šmarje pri Jelšah. Avgusta 1944 je odšel v partizane.  Padel je na območju Zabukovice 8. maja 1945.

Vir: Spomeniki NOB v občini Žalec.

TKAUC LEOPOLD
PADEL ZA SVOBODO
SLOVENSKEGA NARODA
MAJA 1945

V odgovor na nekaj partizanskih akcij so Nemci na starem sejmišču začeli streljati talce. 25.1.1944 so ustrelili 15 talcev, 18.12. 1944 pa še 10. Trupla so pokopali na pokopališču v Šmartnem. Vir: Vodnik po partizanskih poteh.

SLAVA TALCEM PADLIM ZA NAŠO SVOBODO TU SO DAROVAL ŽIVLJENJA DNE 25.1.1944

Štiri kamnite kocke za padle iz Lipoglava: Leopold Petan, Ernest Walla, Franc Mihelič, l. 43 Stanislav Tavželj l. 42

Grobišče, ki se nahaja v levem zgornjem vogalu lokalnega pokopališča, leži ob samem pokopališkem zidu, ki nosi dolgo, ozko ploščo z napisom, ki leži na dveh kamnitih nosilcih. Štiri kamnite kocke s stranicami 50 cm , nosijo imena in priimke ter letnice rojstva in smrti. Samo grobišče, dimenzije 135 cm širine in dolžine 600 cm je obrobljeno z 20 cm robniki. 

• ZB Sostro

zvezda

    KOT ŽRTVE STE PADLI V BORBI ZA NAS

    DA SREČNO SVOBODO ŽIVIMO MI

                                  .

FRANC

MIHELIČ

1923 - 1943

.

LEOPOLD 

PETAN

1907 - 1943

.

ERNEST 

WALLA

1919 - 1942

.

STANISLAV 

TAVŽELJ

1913 - 1942

Grob Marije Glad je bil pred leti odstranjen zaradi obnove, ki še ni bila izvedena.

Javka za bolnico Franja

1943-1945

Od decembra 1941 do konca maja 1944 je bil zapor Volterra eden od krajev v Italiji, namenjen priporu jugoslovanskih civilistov, ki so jih pravnomočno obsodila vojaška vojna sodišča. Registri toskanskega zapora, ki se še danes hranijo v zgodovinski medičejski trdnjavi, prikazujejo imena 436 Črnogorcev, Hrvatov in Slovencev , ki so bili bolj ali manj dolgo zaprti v zaporu.

Prvi, v mesecu decembru 1941, je prišlo 24 Črnogorcev, ki jih je obsodilo Vojaško vojno sodišče s sedežem v Cettignu (Cetinje) , ter slovenski ujetnik iz tržaških zaporov. Tudi iz Črne gore je 19. aprila 1942 v Volterro prispel drugi transport s še 47 ujetniki. Od tega trenutka naprej so si prihodi v trdnjavo redno sledili. Tako je bilo konec leta 1942 151 jugoslovanskih ujetnikov; do 8. septembra 1943 se je njihovo število povzpelo na 358. Mesec z največjim prihodom jetnikov je bil marec 1943, ko je v Volterro prispelo 64 Jugoslovanov , ki so vsi prihajali iz zapora Koper (zapora Capodistria) .

Kar zadeva geografsko poreklo, je bilo največ ujetnikov iz Črne gore (137 jih je obsodilo vojaško sodišče v Cetinju). Nekaj ​​manj je bilo Dalmatincev (115 jih je obsodilo Posebno sodišče za Dalmacijo in še 18 šibeniški odsek Vojaškega sodišča 2. armade ) in Slovencev (111 jih je obsodil ljubljanski odsek Vojaškega sodišča 2. armade ). Zadnji po številu so bili Hrvati iz province Reka (Fiume) (53 civilistov, ki jih je prav tako obsodilo vojaško sodišče 2. armade , ki je imela svoj glavni štab na Reki).

Kazniva dejanja, za katera so bili obtoženi in spoznani za krive, so skoraj vedno enaka: » sodelovanje v oboroženi združbi «, » prevratniško združevanje «, » napadi na pripadnike italijanskih oboroženih sil «, » nezakonito posedovanje orožja in streliva «. Izrečene kazni pa so različne: od nekaj let zapora, predvidenih za tiste, ki so storili edino kaznivo dejanje oz.nezakonito posedovanje orožja ali sodelovanje pri napadu na oborožene sile , do smrtne kazni (kasneje spremenjene v dosmrtno ječo) za tiste, ki so obtoženi pripadnosti oboroženi tolpi in subverzivnemu združenju. Vendar se zdi, da so v zaporu Volterra skoncentrirani samo zaporniki, ki so prejeli najtežje kazni . Na splošno so zaporniki, ki prispejo v Volterro na prestajanje razmeroma blage kazni (od 1 do 10 let zapora), nato premeščeni v druge kraje. Tako je na primer 30 Črnogorcev, ki so jih junija 1942 premestili v delavnico na prostem kazenske kolonije Asinara , vsi pa so bili obsojeni na kazni od 3 do 10 let. Ali od 13 zapornikov, poslanih v Castiadas , nazaj na Sardinijo , v podoben objekt, prav tako obsojenih na manj kot 10 let zaporne kazni. Tako je bilo 8. septembra 1943 od 358 zapornikov, prisotnih v Volterr , 264 dosmrtnih zapornikov (69 jih je bilo prvotno obsojenih na smrt) in 33 tistih s kaznimi med 20 in 30 leti. O življenjskih razmerah jugoslovanskih jetnikov v zaporu Volterra vemo malo. Edino neposredno najdeno pričevanje do danes je pričevanje Filipa Pavešića. Pavešić, rojen leta 1902 v Kraljevici (Hrvaška), ki so ga Italijani aretirali in obsodili na smrtno kazen, pozneje spremenjeno v dosmrtno ječo, zaradi zločina pripadnosti oboroženi tolpi, je 17. maja 1942 prispel v Volterro, potem ko je šel skozi zapore v Reka in Padova . Po vojni je Okrajni komisiji za preiskovanje vojnih zločinov Sušak ( Reka ) izjavil , da je bil » zapor Volterra znan kot eden najbrutalnejših, zlasti za naše ljudi «. Pavešić se še spominja, da je bila stavka zapornikov, ki so zahtevali boljše higienske razmere, ostro zatrta. V času pripora v Volterri je umrlo šest jugoslovanskih civilistov, vsi zaradi pljučne tuberkuloze . Drugi ujetnik, Milan Mićunović , je umrl v tržaški bolnišnici takoj po osvoboditvi. Epidemija tuberkuloze je povzročila tudi premestitev nekaterih zapornikov iz Volterre v sodni sanatorij Pianosa . Dva  zapornika sta bila premeščena v sodni azil Montelupo Fiorentino . Iz nekaterih, čeprav nepopolnih, registrov, ki so jih ječarji uporabljali za poročanje vodstvu o nepokorščini s strani zapornikov, vemo, da so Jugoslovani več kot enkrat zavrnili fašistični pozdrav, pa tudi molk v spalnicah ali prekiniti pesmi in refrene v svojih jezikih. Epizode, ki so bile običajno kaznovane z enim ali več dnevi v samici . Po 25. juliju 1943, ob aretaciji Mussolinija, stražarska poročila poleg običajnih pesmi in protestov beležijo tudi razne druge pobude - podajanje papirjev, fraze, ki so jih vzklikali iz spalnice v spalnico, najdbe kosov pločevine v oblika noža, poskusi vdora v ključavnico - v luči tega si je upravičeno predstavljati neko obliko organiziranosti zapornikov z namenom ali pripravo na lastno osvoboditev . Tovrstno delovanje se je nadaljevalo tudi v mesecu oktobru in novembru 1943, a brez učinka. Nemška okupacija in ustanovitev Italijanske socialne republike torej nimata vpliva na položaj političnih zapornikov jugoslovanskih zapornikov. Namesto tega bo o njihovi usodi odločala intervencija Neodvisne države Hrvaške (NDH) pod vodstvom kolaboracionista Anteja Pavelića. V njegovem imenu pride v Italijo tudi duhovnik Krunoslav Stjepan Draganović kot predstavnik hrvaškega Rdečega križa, da bi zaprosil za izpustitev hrvaških internirancev in ujetnikov . S podobnim ciljem pride v Italijo neki doktor Lukan kot predstavnik Rdečega križa Slovenije . Tako so se začela pogajanja za izpustitev ujetnikov, čemur je RSI sprva poskušal nasprotovati. Prve izpustitve iz zapora Volterra so se zgodile konec novembra 1943, ko so po ukazu nemškega poveljstva izpustili deset slovenskih in hrvaških ujetnikov . Večina Jugoslovanov

Osvobojena bo tekom naslednjega januarja , ko bo Volterro zapustilo 284 jetnikov , skoraj vsi Slovenci in Hrvati . V zaporu bo torej ostalo okoli petdeset Črnogorcev . Del jih bo osvobojen marca, zadnji 31. maja 1944 , malo pred osvoboditvijo Volterre .

Med zadnjimi jugoslovanskimi ujetniki, ki so zapustili zapor, je tudi rabin Isidor Finci . Leta 1918 v Sarajevu rojeni Finci – v italijanskih dokumentih označen kot Finzi – je bil 24. aprila 1942 aretiran v Splitu in ga je Posebno sodišče za Dalmacijo obsodilo na 20 let zapora zaradi kaznivega dejanja subverzivne propagande . V opombah njegove biografske mape lahko preberemo: » Je nevaren komunist, širilec subverzivnih idej, in ker je kulturen, zlahka zastruplja duše. Je zelo zvit in se zna pretvarjati s presenetljivo spretnostjo, tako kot zna brezsramno lagati. Navsezadnje je Jud ! Govori italijansko ".

31. maja 1944 je bil Finci , očitno edini med vsemi jugoslovanskimi ujetniki v Volterri , premeščen v Firence na Via Bolognese 67, da bi bil na voljo nemškemu vojaškemu poveljstvu . Izidor Finci je bil nato premeščen v koncentracijsko taborišče Fossoli in od tam poslan v Auschwitz , kjer je konec avgusta 1944 umrl .

Andrea Giuseppini (2019) 

Nadaljne informacije :
Tone Ferenc, Ljudje se premalo ubijamo

Toni Rovatti, Sodne internacije . Osumljen, obtožen in obsojen na Vojaškem sodišču v Ljubljani

Federico Goddi, Črnogorska fronta

Raziskava o zaporu Volterra je bila izvedena zahvaljujoč prispevku regije Toskana.

Vir: campofascisti.it,  prevod Google prevajalnik

Geslo: zapor123, nedokončano123