2141

Šamotarna Železarne Jesenice

ZB plošče nima v evidenci, njena fotografija je v Zgornjesavskem muzeju. Ni v RKD. 

• Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 203-204.
• KS Jesenice Sava, Železarna

Plošča se je nahajala v šamotarni Železarne Jesenice ob Cesti železarjev, nasproti trgovine Peugeot na št. 27. Od 2017 do 2024 je veljala za izgubljeno. Trenutno se nahaja v začasnem depoju jeseniškega muzeja na Stari Savi, Fužinska cesta 2, Jesenice.

ŽRTVAM ZA SVOBODO

         1941 - 1945

.

            BORCI

BUNDARENKO   PAVEL

JAMŠČEK           SLAVKO

JURCA                 JOŽEF

KELIH                  RAJKO

KOBAL                 FRANC

KOLENC              ALOJZ

MARKUN             FRANC

PINTAR                JOŽEF

POGAČNIK          JOŽEF

POLAK                 VINKO

SIVEC                   FERDINAND

STANKOVIČ         IVAN

ŠIVIC                    MARICA

TERSEGLAV        JANEZ

ZUPAN                  MINKA

.

      OSTALE ŽRTVE

BUCEK                  JOŽEF

DEMŠAR               ANDREJ

ROBIČ                   JOŽEF

.

SLAVA NJIHOVEMU SPOMINU

—

—

Uničeni spomeniki

—

M. Hladnik 12. 8. 2017

10.4.2024. 00:00

—

Plošča odkrita v začasnem depoju na področju Stare Save. M. Hladnik po podatkih Jane Erzar Medić in fotografiji Marka Mugerlija. 10. 4. 2024

Spominska plošča

Jesenice

2175 JESENICE, 902/69

1073

SEMEDELA, Ulica za gradom - spominsko znamenje na mestu fašistične mučilnice

EŠD: 1437

Spominsko obeležje je postavljeno leta 1970.

Avtor besedila: Vid Vremec.

Avtor ureditve in plastika je od akad. kiparja Jože Pohlen

• Vodnik 395

Po ulici Za Gradom iz smeri Markovca na levi strani pod novim viaduktom za na Markovec je spominsko obeležje. Na zahodni strani ceste Koper-Semedela, pri križišču s cesto Ljubljana-Portorož.

NA TEM MESTU 

JE NEKDAJ STALA 

FAŠISTIČNA MUČILNICA 

BORCEV ZA SVOBODO. 

V NJEJ SO LETA 1930 MUČILI 

TUDI BAZOVIŠKE JUNAKE. 

POSTAVLJENO V SPOMIN 

MUČENIKOM IZ BAZOVICE 

IN DRUGIM PROTIFAŠISTIČNIM BORCEM,

 ŽRTVAM FAŠIZMA.

JULIJA 1970

—

—

Obstoječi spomeniki

—

Ivan Zorč 01. 03. 2017, dodal TBizjak 11.9.2020

11.9.2020. 00:00

—

—

kamen, beton, kovina - kraj zgodovinskega dogodka, memorialna dediščina

Koper

k.o.2606 - Semedela, parc. št.:365/5

164

Plešivica pri Žalni-Spomenik Grosupeljske čete

Spomenik ustanovitvi grosupeljske čete predstavlja piramidalna skala, ki stoji na manjši ploščadi peterokotne oblike s stranicami 2 m, do katere vodi okoli 6 metrov dolga steza. Vse talne površine so prekrite z betonskimi tlakovci. Pot se začne z dvema stopnicama. Na skali je podolžna ploščo z vklesanim, rdeče pobarvanim napisom. Odkrit 29. oktobra 1954.

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. 106.

EŠD 17273

Spomenik se nahaja v vogalu križišča z V. Mlačevega proti Plešivici pred vasjo Mala Žalna na desni strani.

S TEGA MESTA 

JE DNE 29. 10. 1941

ODŠLA V PARTIZANE

GROSUPELJSKA 

                            ČETA

                          ZB 29. X. 1954

—

—

Obstoječi spomeniki

—

Mira Hladnik 11.marec 2021 dopolni D.Divjak

10.3.2021. 00:00

—

10.3.2021 dopolnil podatke in dodal posnetka 3 in 4 D.Divjak

kamen

Grosuplje

K.o.: 1479-ŽALNA, št.parc.: 1482

3270

13 padlim dijakom srednje šole v Domžalah

Ploščo v preddverju so vzidali nekdanji dijaki skojevci z ZB 28. 6. 1966, ploščo pri vhodu pa 27. okt. 1978 ob 40-letnici ustanovitve meščanske šole v Domžalah.
Plošče, ki je bila v preddverju nekdanje ekonomske in poklicne šole na Ljubljanski cesti 110, ni več, tu je zdaj kompleks stanovanji in poslovnimi objekti. 

Pomniki revolucionarnega delavskega gibanja in NOB v domžalski občini, Domžale: Kulturna skupnost, Občinski odbor ZZB NOV, 1979, str. 17 in 95-97.

.
   »Ob 40-letnici ustanovitve meščanske šole v Domžalah je bila spominska slovesnost, ko je bila odkrita spominska plošča napredni mladini in osvobodilnemu gibanju, ki je potekalo na tej šoli v času okupacije. […]

   Tovariš Orehek je poudaril, da so ljudje nekdanjega okraja Kamnik postavili šolo, da bi omogočili izobraževanje mladini, ki ni imela vsestranske možnosti obiskovanja ljubljanskih šol. Meščanska šola je bila ustanovljena, učitelji te šole so imeli napredne ideje in jim današnji svetovni nazor ni bil tuj. Dijakom so znali približati ljubezen do domovine, ceniti narodno svobodo in izoblikovati čut za socialno pravičnost ter pogum za uveljavljanje sprejetih idej. 

    S prihodom okupatorja se je vse končalo, učitelje so pregnali v Srbijo in v šoli so začeli sistematično zatirati slovenski jezik, nacionalnost in osebnost. Toda mladina, oplemenitena z naprednimi idejami je od prvega dne kljubovala pritisku okupatorjevih učiteljev. Na različnih mestih je dobila stik z Osvobodilno fronto in delovala s propagandnimi akcijami in razširjala ugled partizanstva. S prihodom okrožnega sekretarja SKOJ tovariša Petra Zupančiča - Stojana se je organizacija sistematično razmahnila - vaški, mestni, rajonski odbori so delovali aktivno in v to aktivnost je bila vključena skoraj vsa mladina. 

   16-letniki so odhajali v partizansko vojsko, postali so borci, komisarji, komandirji in štirje mladinci te šole so bili na mladinskem kongresu v Drvarju spomladi leta 1944. Če dogodki že niso bili herojski, so pa bili borbeni in svobodoljubni, katerim lahko prisluhne tudi današnja mladina in najde vzore in spoštovanje do tega dela. 13 dijakov, od katerih nihče ni bil starejši od 18 let, se ni več vrnilo iz partizanskih enot. Dali so svoja življenja za svobodo in srečno bodočnost slovenskega naroda. V NOB so padli naslednji dijaki: Miha Čolnar - Trzin, Ivan Dolinšek - Mengeš, Stane Habjan - Trzin Franc Kavka - Zaboršt, Franc Košir - Domžale, Srečo Kuralt - Domžale, Maks Liplin - Trzin, Dušan Loboda - Trzin, Andrej Pangeršič - Podrečje, Marjan Rape - Zaboršt, Milan Vodopivec - Domžale, Ivan Vrtačnik - Vir, Janez Zorman - Domžale. 

    O delu mladinske organizacije je spregovoril tovariš Daroslav Skok - Jerko, ki je orisal delo takratnih dijakov in njihova prizadevanja, da bi skušali škodovati okupatorju povsod tam, kjer je bilo to mogoče. V svojem govoru je orisal delo posameznikov in tudi akcije, ki so jih izvajali dijaki meščanske šole v samih Domžalah in bližnji okolici. Poudaril je veliko tovarištvo in medsebojno povezanost, privrženost k naprednim idejam in dosledno izpolnjevanje številnih nalog, ki jih je postavljal takratni okrožni komite mladine na kamniško-domžalskem območju. Zahvalil se je za nesebično pomoč tudi tistim aktivistom Osvobodilne fronte, ki so pomagali, da je mladina našla pravo mesto v revolucionarnem gibanju in še posebej tistim tovarišem, ki so v borbi žrtvovali življenja za današnjo stvarnost. Svoje misli je zaključil z besedami, ki so bile izrečene na zadnjem kongresu ZSMS v Novi Gorici, da slovenska mladina neomajno stoji na braniku svobode in da bo vedno čuvala pridobitve narodnoosvobodilnega boja in ljudske revolucije.«

Vir: Ar, Glasilo občanov, Odkritje spominske plošče padlim dijakom /Ob 40-letnici meščanske šole v Domžalah/, Občinski poročevalec, Glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva Občine Domžale, Leto XVII, št. 16, Domžale, 28. novembra 1978, str. 6. Elektronski vir: Občinski poročevalec, št. 16, 1978, 6 Dostop: 9. 3. 2024.

Ljubljanska cesta 110. Domžale. Na mestu nekdanje šole so zdaj bloki.

Prva plošča s silhueto bombaša:

[nerazločno] ?

Druga plošča:

IZ TE ŠOLE SO ODŠLI V PARTIZANE
IN DAROVALI MLADA ŽIVLJENJA
ZA SVOBODO

COLNAR MIHA DOLINŠEK IVAN HABJAN STANE KAVKA FRANC KOŠIR FRANC KURALT SREČO LIPUN MAKS LOBODA DUŠAN PANGERŠIČ ANDREJ RAPE MARJAN VODOPIVEC MILAN VRTAČNIK IVO ZORMAN JANEZ

—

—

Uničeni spomeniki

—

M. Hladnik pod vodstvom Marte Pirnat 6. 7. 2018

10.3.2024. 00:00

—

M.Kermavnar, 10.3.2024, po predlogi Zdenke Primožič dodal povezavo na časopis Občinski poročevalec in fotografijo 3/1

dve plošči

Domžale

1959 DOMŽALE, 3134/57

1835

Gradin spomenik padlim borcem v NOV

Spomenik je postavljen v spomin 31 padlim borcem v NOV, postavljen 26. 12. 1954.

EŠD 15254

JSNP 126

V vasi Gradin na pokopališču je postavljen spomenik padlim borcem, ki so dali svoja življenja med drugo svetovno vojno.

PADLIM BORCEM V NOV

ŽIVLJENJE SVOJE HRABRO DALI STE ZA SVOBODO, LEPŠI ČAS. HVALEŽNI BOMO VAM OSTALI, ZA ZGLED POSTAVLJALI SI VAS.

Avtor besedila je: RADO BORDON

BOLČIČ ARKADIJ

BONIVENTO INNOCENTE

BUZEČAN ANTON

BUZEČAN SILVO

CALAIACAMO ORLANDO

CASCIANELLI MARJAN

CERGOL ALDO

DALMIN LINO

GIŽANČIČ STEFAN

JAKAC ANTON

JUGOVAC  IVAN

MAKOVEC HERMAN

MARKEŽIČ RUDOLF

PERIČ ALBIN

PERIČ IVAN

PERIČ JOŽEF

PERIČ MARIJA

PEČARIČ ORESTE

POČKAJ GIUSEPPE

SABADIN GLAUCO

ŠAVRON ALBERT

ŠAVRON ALEŠ

ŠAVRON MATEJ

ŠAVRON LINO

ŠAVRON JOŽEF

ŠAVRON RUDOLF

ŠAVRON SILVO

ŠAVRON MARJO

ŠAVRON VIKTOR

ŠAVLE ANTON

VISINTIN JERONIM

—

—

—

—

Ivan Zorč 06. 06. 2017

30.4.2021. 00:00

—

M. Hladnik

Spomenik padlim borcem med drugo svetovno vojno

Koper

2621 GRADIN, 672/6

3724

Rova pokopališče

Nagrobna plošča z vklesanimi imeni članov Kosmatinove in Strgarjeve družine, ki jih je nemški okupator ustrelil v Dolenjah. Na nagrobniku je kamnit križ s kovano trnovo krono. Grobišče je bilo urejeno 1957.

• EŠD 10720

.

     »Dan, ko me je v vasi pozdravil le pes

Enajstega januarja 1944 okoli enajste dopoldne se je Kregar, delovodja v predilnici, začel nekam čudno sukati okoli mene. Kaj ima za bregom, sem pomislil, ko je že planil: 'V tvoji vasi je pogorelo več hiš in nekaj ljudi. Pred orožniško postajo v Radomljah pa ležijo trije moški.'

           Nobenih drugih podrobnosti ni vedel ali pa mi jih ni hotel povedati. Brez vprašanja sem zapustil tovarno in se usedel na kolo. Kmalu sem srečal Jakoba Ulčarja z Rudnika, ki je bil tajnik v radomeljski občini. Vprašal sem ga, kaj se je zgodilo. Stegnil je roko in mi rekel:  'Moje sožalje, Francelj.' In nič drugega," mi je na nekdanjem pogorišču v Dolenjah pripovedoval Franc Stegnar iz Preserij pri Radomljah in nadaljeval:
   "Odpeljal sem se do orožniške postaje. Na travi so ležali mrtvi. Nikogar nisem prepoznal, ker so bili tako okrvavljeni, čeprav sem poznal vse tri.

       Naselje Dolenje pri Radomljah je na precej skritem kraju, na nekoliko dvignjeni planoti, ki jo obdajajo drevesa. Tu so stale tri hiše, krite s slamo. Vse so bile približno enake, podolgovate in nizke. Vsi prostori so bili v pritličju. Hlevi so bili pod isto streho. Le pri nas smo imeli posebej skedenj in lopo za steljo. Naša in Anderlotova hiša sta bili naseljeni, tretja, Goleževa, pa le poleti. Gospodar Šnabelj, po domače Golež, in njegova žena sta živela v svoji hiši v Kamniku, kjer sta imela obrt za izdelovanje keramičnih predmetov. Šnabelj je v naši vasi kupil hišo za počitnice, vendar dobro preračunano. Pod hišo je bil rudnik bele gline, ki jo je uporabljal za obrt. Poleti je bil v hiši, dva delavca, moj brat Janez in sosed Peter Kosmatin, pa sta mu v tem času nakopala glino in jo s samokolnico zvozila do ceste. Šnablju je po navadi kuhala moja mati, ker je v tem času žena vodila obrt v Kamniku. Ker je bila Goleževa hiša večinoma prazna, so jo kurirji uporabljali za javko, terenski politični delavci pa za razne sestanke. Zvečer pred požigom je bilo v Goleževi hiši dvanajst borcev in terencev. Izdaja se je začela tu, kajti zvečer okoli devete ure so Nemci prišli potihoma do vasi. Tovornjake so pustili več kilometrov pred vasjo, da hrup motorjev in vozil ne bi opozoril terencev in partizanov.

         Približali so se po stranskih poteh in ko bi bili imeli dobrega vodnika, ne bi nihče ušel iz Goleževe hiše. Tako pa so padli trije, devet pa jih je ušlo. Padli so ležali pred orožniško psotajo: Ignac Ves iz Mengša, mesarski pomočnik, star 19 let, Albin Kočar, mlinarjev sin iz Rov, star 19 let. Dobil je strel v glavo. Tadva sem dobro poznal po imenih, tretjega pa le po obrazu in kot političnega delavca. Šele trideset let po vojni smo ugotovili, da je bil Franc Zavrl, kmečki sin iz Vinj v Zasavju.

       Odpeljal sem se domov v Dolenje. Med vožnjo sem srečal več žensk in moških.  Prva znanka, ki sem jo srečal, je planila v jok. Vse bolj me je stiskalo pri srcu. Kaj se je zgodilo doma?

       Pod vasjo, pod hribom sem srečal Andreja Kavčiča iz Rov. Vprašal sem ga, kaj se je pravzaprav zgodilo pri nas. Povedal je, da ne ve, ker si nihče ne upa na pogorišče.

     Spodaj sem pustil kolo in pohitel po bližnjici navkreber. Že s ceste sem opazil dim in zavohal smrad po pepelu in ožganem mesu.

       Na vrhu sem zagledal strašen prizor. Planota je bila eno samo pogorišče. Še vedno sem upal, da so se ljudje skrili kje v bližini. Hodil sem naokrog in klical v gozd brata Miha in sestro Maričko. Nihče se ni oglasil. Vrnil sem se do pogorišča rojstne hiše, vohal smrad, a trupel nisem videl. Odšel sem k sosedu Anderletu. Kot pri nas so imeli majhno kmetijo in nekaj govedi. V tej hiši so živeli gospodar Peter Kosmatin, njegova žena Katarina, doma iz sosednje vasi Zagorice, sinova: petnajstletni Štefan in devetletni Vinko, hčerki, dvanajstletna Marta in petletna Emilija in gospodarjeva mama. Pet ostankov pogorelih trupel je bilo v nekdanji veži na kupu, le Petrova (gospodarjeva) mama je zgorela na postelji. Najprej sem opazil osmojena gospodarjeva rebra. Nihče ni imel rok ne glave. Od navedenih je živ le Štefan, ki je od devetega leta starosti živel na domu svoje matere, torej pri stari mami, po domače pri Mošenjku v Zagorici.

      Splahnelo je upanje, da je še kdo živ. Od nekod je pritekel naš domači pes in cvileč mahal z repom. Nobenega drugega živega bitja ni bilo v bližini. V grozi sem se spet znašel na pogorišču domače hiše. Kako to, da prej nisem opazil sredi veže zgorelega brata Miha! Bil je brez glave, rok in nog. Obrnil sem črno truplo ter na prsih in na trebuhu opazil še celo belo kožo.

        Brskal sem naprej, kajti ostanki človeških trupel so bili črni. V žerjavici, med zrušenim in pogorelim tramovjem, sem zagledal ostanke sestre Maričke, ki je v naročju držala nečaka, dveinpolletnega Mihca. Ta je bil še najmanj ožgan, kot da bi mu plameni hoteli prizanesti. Bil je zavit v odejo. Leva stran mu je zgorela in videl sem celo nečakovo nedotaknjeno srce. Svakinje Vide, bratove žene, ni bilo nikjer. Čudno! Morda sem premalo pozoren, sem pomislil. Ali pa so jo zlikovci zlorabili in odpeljali s seboj?

        Na Goleževem pogorišču nisem našel žrtev. Na zid te hiše so partizani čez tri tedne z veliki črkami napisali: 2000 let nemške kulture!

       Po strmini sem odšel v spodnji del vasi. Vaščanom sem povedal, kaj sem videl. Bratu svakinje Vide Francu Grčarju sem naročil tri krste. Pri njegovi sestri Pavli sem zvedel, da je Vida prišla ranjena do nje sredi noči. Obvezali so jo in spravili na Vidin rojstni dom v Žiče. Skrivaj jo je zdravil lukovški zdravnik. Ostala je pri bratu, dokler se po vojni ni poročila v Loko pri Mengšu.

       Spadali smo pod občino Homec, kjer je bil tedaj župan neki Nemec. Povedal sem mu, kaj se je zgodilo in ga prosil za dovoljenje za pogreb. 'Takšnega dovoljenja si ne upam izdati,' je rekel. 'Pojdi na gestapo v Kamnik, če oni dovolijo, nimam nič proti.'

     Na kamniškem gestapu sem se počutil kot uporen berač. Moledoval sem, jokal, pojasnjeval … Gestapovec me je nahrulil, naj vražje bandite pokopljemo v gmajni. Nisem se kar tako vdal, saj sem bil od žalosti in pretresa kar omamljen. Gestapovcu sem zabrusil, da dveletni Mihec ne more biti bandit in tudi ne Kosmatinovi otroci. Ker na surovo povelje nisem hotel ven, mi je zagrozil, da me bo zaprl, če pri priči ne izginem iz Kamnika.

        Naslednjega dne sem šel ponovno k županu na Homec. Usmilil se me je in mi napisal priporočilo, s katerim sem odšel na kamniški gestapo.

        'Si že spet tukaj?' me je nahrulil tolmač, raztrganec.

        Na žaljivke mu nisem odgovarjal, izročil sem mu le pismo. Prebral je, kar je napisal župan. Po premisleku je namršeno prikimal, naj jih pokopljemo na pokopališču, toda brez duhovnika, brez sprevoda in brez zvonjenja.

         Prav tedaj je umrla Ukanova mama iz Rov in z župnikom smo skupaj pokopali vseh devet. Najprej je opravil pogrebni obred Ukanovi, nato je prišel k našim.

        Moj pokojni brat Miha je bil zaposlen kot sedlar pri Polaku v Domžalah. Tam je zdaj usnjarska šola. Od Domžal do Dolenj je osem kilometrov. Na dan pogreba je Polak ustavil delo in vsem zaposlenim priporočil, naj se udeleže Mihovega pogreba. Z delavci so šle njihove družine, vaščani in prebivalci sosednjih vasi. Pogreb se je sprevrgel v množično tiho demonstracijo proti nemškim zločincem in njihovim pomagačem, raztrgancem in izdajalcem."

       Franc Stegnar mi je pokazal, kako je na kraju, kjer je našel zgorele ostanke brata Miha, sestre Maričke in nečaka Mihca, zasadil breze v spomin. Nobene od pogorelih hiš niso več obnovili. Frančev brat Miha in žena Vida sta v bližini že postavila betonske temelje za novo hišo in spodnjo betonsko ploščo, pod katero so bili kletni prostori, katere so nameravali urediti partizani za skrivališče in skladišče.

        Na teh temeljih si je Franc pred leti zgradil počitniško hišo, ki je edina na tej planoti ob zaraslih sledeh nekdanjega pogorišča treh hiš in gospodarskih poslopij. V bližini stoji spomenik, viden daleč naokrog.

       S Stegnarjem sva se odpeljala v Loko pri Mengšu in obiskala Vido Stegnar, nekdanjo Mihovo ženo in Frančevo svakinjo.

     "Partizani so bili redno v naši vasi oziroma naselju. Svakinja Marička, ki je živela na domu, je imela ključ od Goleževe hiše, v kateri so imeli terenci sestanke. Zjutraj so ji vrnili ključ, ona pa je odšla tja in za njimi pobrisala vse sledi.

     Dopoldne 10. januarja 1944 smo spodaj na cesti opazili avtomobil, v katerem so bili gestapovci, kot so nam povedali stanovalci hiš ob cesti. Vozil je zelo počasi in verjetno je v njem sedel izdajalec in kazal hiše, ki jih sicer s ceste ni bilo videti.

         Ob devetih zvečer, ko smo ležali, a nismo še spali, so v bližini zaregljale strojnice, brzostrelke in drugo orožje. Napadli so Goleževo hišo, v kateri so imeli terenci sestanek. Potem je orožje utihnilo. Slišala sem butanje pri sosedu in kako so jih prosili milosti.

         Spet streljanje in vmes trkanje na naša vrata. Mož je odprl in se pomaknil v vežo. Marička je prijela Mihca, jaz pa sem bosa stala pri zadnjih vratih. V vseh hišah smo namerno že prej pokvarili električno napeljavo za primer takšnega nočnega obiska, a nam ni nič pomagalo. Plameni naše in sosednjih hiš so že osvetljevali okolico. Slamnatih streh ni bilo težko zažgati.

        Povelje: Marš ven! je bilo namenjeno možu. Šele zdaj sem razumela, da nas bodo pobili. Obrnila sem se, odprla zadnja vrata. Trije streli v zadnjico so me dobesedno vrgli skozi vrata                                                                                       na stran, kjer je bila strmina in na njej prav pod hišo ozka grapa. Ranjena sem obležala na betonu pred svinjakom. Iz sosedove hiše sem še vedno slišala prošnje za milost. V naši je bilo vse tiho, slišala se je le nemška govorica.

        Skušala sem vstati. Pred svinjakom smo imeli leseno stranišče. Tja nisem mogla. Med straniščem in hišo je bil lesen opaž, iz katerega sem iztrgala deske, šla skozi in tam nekaj časa čepela ter molila. Zrla sem proti nebu in prosila …, a se nas ni nihče usmili. Vsa sem bila krvava. Zavlekla sem se v grapo pod hišo in obležala v omedlevici. Dolgo ne, kajti sicer bi zmrznila v mrzli januarski noči. Oblečena sem bila samo do pasu, spodaj le v spodnjem krilu. Bosa sem se privlekla do sestre Pavle, kjer so mi pomagali.

           Moj brat je vprašal tajnika Ulčarja na občini, ki je sodeloval s partizani, ali me lahko prijavi, da sem doma. Tajnik mu je rekel, da me ne bodo ubili, ker sem enkrat že ušla smrti. Zdravil me je zdravnik Komatar.

       Tri in pol leta sem živela doma, v rojstni hiši in vsak dan hodila na grob na pokopališče v Rove.

[…] Poročila sem se in se preselila semkaj. […]"

       V Anderletovi hiši v Dolenjah je zgorelo šest oseb, najmlajša je bila petletna Emilija, v Stegnarjevi pa trije: gospodar Miha, njegova sestra Marička in mali Mihec.

        Ob prihodu v vas so Nemci ustrelili tri partizane, ki pa jih niso vrgli v ogenj.«

.

• (Jože Vidic, Noč v hotelu Park, Ljubljana: Založba Borec, 1987, str. 331–337)

Rova, Cesta k cerkvi 9. V jugovzhodnem delu pokopališča, ob cerkvi, na robu vasi. Hiša v bližini: Cesta k cerkvi 9, Rova

                        NARODNI MUČENIKI
                                      10. 1.
                                      1944.
        DOLENJE 7                                 DOLENJE 8
         KOSMATIN                                  STEGNAR

PETER         * 22. 2.  1894             MIHAEL   *12.9.1910
KATARINA       *30.4.1901             MIHEC       *3.5.1941
MARTA              *2.6.1931              MARIJA   *16.9.1904
VINCENC          *3.2.1933
EMILIJA             *9.1.1937
FRANČIŠKA    *29.1.1860
.
Sežgani od okupatorja                           Spomin na vas 
in slovenskih izdajalcev 10. 1. 1944     naj ostane večen!
.
 KAKO RADI BI MI ŠE ŽIVELI. TODA LJUDJE HUDOBNI
          ŽIVLJENJE SO NAM VZELI. PEKOČI OGENJ 
NAS JE OBJEL. VSEMOGOČNI NAS JE PA K SEBI VZEL.

—

—

Obstoječi spomeniki

—

M. Hladnik 7. 3. in 20. 7. 2019

27.5.2025. 00:00

—

M. Kermavnar, 25.4.2024, dopolnil besedilo na nagrobniku. Zdenka Primožič 22. 8. 2024 dopolnila Opis z odlomkom iz knjige Noč v hotelu Park avtorja Jožeta Vidica. M.Kermavnar, 27.5.2025, dodal fotografijo 3/1 Zdenke Primožič

Nagrobnik

Domžale

K. o. 1935 ROVA, parc. št. 1

6546

Žeje, Spominska plošča Ivanu Vadnalu, Jakobu Semcu in Francu Slugi

Vir: 

Fatur_Zgodba-o-TIGRu

Plošča je bila postavljena 30.9.2006. Vir: S. Fatur.

Žeje pri Prestranku, na škarpi hiše št. 7, nasproti h. št. 13

                 [TIGR]
V RODOLJUBNIH ŽEJAH JE DELOVALA 
OD LETA 1926 DO 1940 NEUKLONLJIVA 
TIGROVSKA TROJKA 
      IVAN VADNAL 
          1901 - 1941 
      JAKOB SEMEC 
          1904 - 1943 
      FRANC SLUGA 
          1909 - 1982 
ISKALI SO POT IZ TEME 
V DAN SVOBODE IN RESNICE 
POSTAVILA SEPTEMBRA 2006 
OBČINA POSTOJNA          DRUŠTVO TIGR PRIMORSKE

—

—

Obstoječi spomeniki

—

M. Kermavnar 12. 2. 2021

20.6.2021. 00:00

—

Sliko dodal in lokacijo popravil M. Hladnik 20. 6. 2021

Spominska plošča

Postojna

K. o. 2491 Matenja vas, parc. št. 1586/2

6689

Mihael Presen – Zvezda

Plošča je postavljena na rojstni hiši Mihaela Presena – Zvezde, aktivista - ilegalca in funkcionarja OF in KP za Severnoprimorsko okrožje, padlega na Kanalskem Vrhu ob preboju iz sovražnikovega obroča.

• Rutar,  rutar3.pdf

Avče Avče, na steni hiše št. 55

V SPOMIN
TOVARIŠU MIHAELU PRESEN -
ZVEZDI AKTIVISTU - ILEGALCU,
FUNKCIONARJU OF IN KP TER
SODNIKU NARODNEGA SODIŠČA
ZA SEVERNOPRIMORSKO OKROŽJE
PADEL 22. DECEMBRA 1944
4.7.1980                     BORCI NOV AVČE

—

—

Obstoječi spomeniki

—

M. Kermavnar 6. 5. 2021

20.6.2024. 00:00

—

M. Kermavnar, 7.9.2021, fotografiji, združitev dveh zapisov istega obeležja Obisk in slika 16. 6. 2024 M. Hladnik

Spominska plošča

Kanal ob Soči

K. o. Avče, parc. št. *59

9235

Vlado in Franc Centa

—

Pokopališče Radovica

CENTOVI
OČE FRANC * 7. 3. 1894 UMORJEN 11. 11. 1942
SIN VLADO 6. 11. 1923 PADEL 25. 9. 1942
V SRCIH NAŠIH OSTRA BOLEČINA KLIJE
KO VAS PRERANO HLADNA ZEMLJA KRIJE
[sliki v medaljonu]

—

—

Obstoječi spomeniki

—

M. Hladnik

3.8.2024. 00:00

—

—

družinski nagrobnik

Metlika

—

9293

Grosuplje, Partizansko pokopališče

Na pokopališču počiva okoli štirideset neznanih borcev in aktivistov Osvobodilne fronte, ki so padli od 1941 do 1945 v grosupeljskem okolišu. Njim sta posvečeni dve manjši nagrobni plošči z napisom »Nepoznanim borcem«. Dvajset manjših nagrobnih plošč pa nosi imena znanih borcev in aktivistov Osvobodilne fronte, ki so tukaj pokopani: šestnajstih, ki so padli med vojno, in devetih, ki so umrli po vojni.

Vir: POMNIKI narodnoosvobodilnega boja v občinah Grosuplje, Ivančna Gorica in Dobrepolje  stran 34. Izdalo Združenje borcev za vrednote NOB Grosuplje, 2019

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. 109.

Fotografija 1: https://www.zb-nob-grosuplje.si/obelezja/

Zapis izdelan z delitvijo zapisa Mire Hladnik: Grosuplje - Spomenik padlim

Grosuplje, na cerkvenem hribu v središču mesta pod cerkvijo sv. Mihaela. Hiša v bližini: Hribska pot 6

Imena na nagrobnih kamnih zapisana v vrstnem redu priimkov

BARAGA VIKTOR                     1914 – 1958
ČUČEK FRANC                        1915 – 1943
GAZI IVAN                                 1923 – 1952
GRIČAR MIHAEL                      1903 – 1944
KADUNC ANTONIJA                 1891 – 1953
NARODNI HEROJ KADUNC JOŽE-IBAR 1925 – 1944
LAVRIČ FRANC                        1912 – 1945
OŽBOLT STANKO                    1920 – 1950 
PEROVŠEK IVAN                     1918 – 1943
PEROVŠEK JOŽE                    1899 – 1954
DR. FRANCE PODKORITNIK  1893 – 1962
PODRŽAJ MARA                      1930 – 1961   KO BI SOLZA TE ZBUDILA NE BI TEBE ZEMLJA KRILA

RODE FRANCKA                      1921 – 1943 
RODE JANKO                           1920 – 1944
RODE ZALKA                           1923 – 1943

RUPAR PETER                         1912 – 1943
SKALJA LEOPOLD                   1916 – 1943
SLAMNJAK DANI                      1925 – 1945
ŠERJAK JOŽE                          1920 – 1943
ŠTIBERNIK FRANC                  1922 – 1943
ŠTRUBELJ ANTON                  1924 – 1943

ŠULIGOJ PETER                      1889 – 1953
ŠULIGOJ ROZIKA                     1899 – 1980
ŠULIGOJ STOJAN                    1923 – 1943

RADKO VUTE                           1921 – 1941   LENART SL. GORICE
NEPOZNANIM BORCEM
NEPOZNANIM BORCEM

—

—

Obstoječi spomeniki

—

M. Kermavnar, 21.9.2024, fotografije Zdenka Primožič

21.9.2024. 00:00

—

—

grobišče

Grosuplje

K.o. 1783 Grosuplje Naselje, parc. št. 1782

8512

Sedlo, pokopališče, Redelonghi Marko

• Vojko Hobič, Breginj, Podbela /V sliki in besedi/ svobodnabeseda-maj-2023   stran 10.

Geslo: herojgrob123

Redelonghi Marko - Benečan, padel 5. maja 1944 pri Breginju. V bližini Robidišča je bil v boju ranjen. Zradi izdaje so Nemci bolnico obkolili. Boril se je do zadnjega naboja, nato se je sam ustrelil.

• Redelonghi, Marko Slovenska biografija. 

Pokopališče na robu vasi Sedlo. Najbližja hiša: Sedlo 1, Breginj

          ŠTALONOVI

     NARODNI HEROJ
MARKO REDELONGHI

—

—

Obstoječi spomeniki

—

S.Gradišnik, 24. 8. 2023

24.8.2023. 00:00

—

S.Gradišnik, fotografijo št.2 je posredoval Vojko Hobič.

Nagrobnik

Kobarid

K. o. 2217 Sedlo, parc. št. 2288/4

1656

Kambreško, Spomenik NOB

Postavljen 1984. Na nizek kamnit zid okrog grede sta postavljena kamnita kvadra z vklesanimi imeni padlih vaščanov v drugi svetovni vojni.

EŠD 28052

Kambreško, severni del naselja, pred križiščem poti. Hiša v bližini: Kambreško 14

Padli v NOB 1941--1945

Slava njihovemu spominu

Borci

BEVČAR FRANC 1925-1945

DUGAR FRANC 1910-1943

KOMEL STANKO 1914-1943

LAŠČAK BOGDAN 1922-1945

LAŠČAK STANKO 1927-1945

MAVRIČ ANTON 1927-1945

MOČILNIK AVGUST 1923-1945

NAMAR IBAN 1909-1945

PERKON HILARIJ 1907-1943

PERKON RUDOLF 1924-1944

PERSE RUDOLF 1927-1945

POBERAJ FRANC 1909-1945

STRAGAR IVAN 1927-1945

Talci

BEVČAR MIHAEL 1895-1943

DUGAR ALOJZ 1895-1944

DUGAR ANTON 1907-1944

GABRIJELČIČ MIHA 1898-1944

HVALICA JOŽEF 1908-1944

IPAVEC RUDOLF 1923-1944

KOGOJ VALENTIN 1898-1943

LEBAN ANTON 1893-1943

Žrtve

GERBEC LAMBERT 1921-1843

HVALICA BLAŽ 1891-1944

HVALICA IGNAC 1905-1943

IPAVEC VENCESLAV 1926-1944

LOVIŠČEK MIRKO 1930-1944

LOVIŠČEK RAJKO 1925-1945

MARKIČ RUDOLF 1902-1945

—

—

Obstoječi spomeniki

—

M. Hladnik 23. 4. 2017, in Vojko Hobič 13.4.2020 foto

13.4.2020. 17:24

—

M. Kermavnar, 4.9.2021, prestavil na pravo lokacijo in odstranil dvojnika zapisa

dva pokončna kamnita kvadra

Kanal ob Soči

2266 AJBA, 3518/3