1415

Padlim, Hrušica

Plošča je trenutno (30. 5. 2023) zaradi obnove fasade odstranjena. Informacija in fotografija M. Luštrek.

Plošča je 27.7.2023 na starem mestu. MK

Na zahodni fasadi stavbe Hrušica 55a, v kateri je trgovina, levo od vhoda železnice v karavanški tunel.

                               V SPOMIN

     AKTIVNIM, KULTURNIM IN FIZKULTURNIM

         DELAVCEM, KI SO PADLI KOT BORCI,

       TALCI IN UMRLI V TABORIŠČIH V ČASU

                                    NOV

                              1941 - 1945

AMBROŽIČ ERNEST        KLINAR MIHA

AMBROŽIČ FRANC          LEGAT SREČKO

AMBROŽIČ ZDRAVKO      LIPOVŠČEK FRANC

AMBROŽIČ IVAN               LIPOVŠČEK ALOJZ

BRANC JANEZ                  MAJNIK FRANC

ČRNOLOGAR SLAVKO     MASTERLE ALOJZ

DOLŽAN MIRO                  MEDVEŠČEK MILAN

GORJANC GABRIJEL       MRVICA FRANC

HOJAK EDI                        MARINČIČ EDI

JERMAN BOŽKO               MARKIZETI LUDVIK

JAMŠČEK SLAVKO           NOČ ANDREJ

JAMŠČEK JAKA                 PALČIČ KRISTO

KAVALAR FRANC              POTOČNIK JOŽE

KOVAČIČ ZVONKO           POTOČNIK FRANC

KOČMAR MAKS                 POLKA FRANC

KRIVEC IVAN                     PURKART MIRKO

KRIVEC AUGUST               RAZINGER STANKO

KRIVEC LAMBERT            ŠKRABELJ ALBERT

KOBENTAR MARIJA          TEPINA LOVRO

KOBENTAR MATIJA           TEPINA TINE

KOBENTAR BLAŽ              TURK DRAGO

KLEMENC JOŽE                KLEMENC VALENTIN

                            SLAVA JIM

DNE 5. X. 1952            DPD SVOBODA HRUŠICA

—

—

Obstoječi spomeniki

—

M. Hladnik 15. 4. 2017 nedokončano

31.7.2023. 00:00

—

Mogoče je bil predhodnik te plošče spomenik padlim iz več kosov s simbolom triglava in ograjen s kamnitim zidom. Imena padlih so bila opremljena s fotografijami. Spomenik so postavile družbenopolitične organizacije Hrušice in Jesenic po načrtu arh. Branka Simčiča 31. 7. 1949. Kje se je nahajal, ni znano. -- M. Hladnik po kartoteki MNZ 7. 2. 2022

spominska plošča

Jesenice

2172 HRUŠICA, 307/8

3678

Spominska plošča trem ustreljenim žrtvam

SIstory navaja Ime in priimek: Ivana Bricelj, Oče: Franc, Mati: NULL, Po domače: Hrastarjeva mama, Datum rojstva: 15. 12. 1886, Kraj rojstva. Zgornja Hrušica, Kraj bivanja: Bizovik, Datum smrti/izginotja: 23. 11. 1942, Kraj smrti/izginotja: Bizovik, Kraj pokopa: Bizovik.

»Tisti čas, ko je ranjeni Prusnik  ležal na vozu na bizoviškem bloku, so belogardisti prignali Dežmanovo Kernčevo z otroki v bizoviško postojanko k Lazarju na griču. […] Dne 20. novembra so aretiranci brez večerje in brez vsake odeje legli po slami na podu v bizoviški postojanki. […] Takoj za aretiranci iz Sadinje vasi so belogardisti prignali na pod še 56-letno vdovo Ivano Bricelj, po domače Hrastarjevo mater iz Bizovika. V partizanih je imela sina Janeza in hčerko Ivanko, hčerka Rozka pa je bila tedaj zaprta v poljski postojanki. Belogardist Andrej Bricelj, po domače Potokarjev iz Bizovika, je prišel v postojanko sporočit, da se je zglasila na domu partizanka Ivanka. Takoj so odhiteli k Hrastarjevim Niko in Ivan Korošec ter Ivan Križaj. Ker niso dobili Ivanke, so dejali materi, naj gre z njimi, da jo bodo nekaj vprašali. Ko je stopala pred njimi na grič, jo je srečala znanka iz vasi. Vprašala jo je, kam jo ženejo. Hrastarica je v šali odgovorila: Pravijo, da mi bodo dali hlebček kruha.« Eden izmed belogardistov je za Hrastaričinim hrbtom zamahnil z roko, kot bi udaril, in tako pokazal, kakšne vrste 'kruh' ji mislijo dati. Po prihodu Hrastarice v postojanko so začeli belogardisti zasliševati aretirance. […] Še isto noč so zaslišali tudi Hrastarico. Ko so padli po nji prvi udarci, se je pognala v razbojnike, misleč, da se jih bo ubranila, a so jo zato še huje pretepali. Albinca Dežmanova je slišala na podstrešje, kako so vpili nad njo: »Dokler bo še kaj polen pri hiši, te bomo tolkli!« Hrastarica je obležala nezavestna. Belogardisti so odšli na podstrešje in ukazali Albinci, da mora nazaj na pod, na podstrešje pa so odnesli Hrastarjevo mater. […] Zjutraj je prišel na grič k Lazarju 14-letni Miha Bricelj, najmlajši otrok Hrastarjeve matere. Videl je mater in tudi govoril je z njo. Kasneje je povedal, da je dobil mater v Lazarjevi hiši. Bila je vsa krvava okli ust in tudi roke je imela krvave. Vrat je imela zavit v ruto in z njo si je neprestano brisala krvaveča usta. S tresočim se glasom je vprašala sina, če je še doma in če sta še konj in krava pri hiši. Sin je kimal in pritrjeval, govoriti ni mogel, ker so ga dušile solze, ko je gledal tako strašno stepeno mater. Med pogovorom je prišel k njima Gabrijel Capuder. Zgrabil je Miho Briclja in ga gnal ven pred postojanko. Potisnil ga je k zidu in mu tiščal pištolo v prsi. »Ustrelil te bom!« je kričal nad njim, »če ne boš tiho! Nič nisi videl!« Otrok se je ves tresel od strahu. Capuder ga je tako dolgo zastraševal, da se je zasmilil celo Andreju Briclju-Potokarjevemu, ki je prejšnji dan naznanil Hrastarjeve v postojanki. Pristopil je Capudru in mu rekel, naj ga vendar že izpusti. Ko je na smrt prestrašeni otrok tekel proti domu, je že od daleč zagledal voz, na katerega so belogardisti nosili njihovo imetje. K vozu sta bila privezana konj in krava. Ni se upal naprej. Zavedal se je, da je izgubil vse: mater in dom. Odšel je v vas k svoji teti.

Naslednjo noč pred nedeljo so bizoviški belogardisti še enkrat zaslišali Hrastarico. Po zaslišanju je niso odnesli nazaj na podstrešje, ampak so jo z vozičkom prepeljali do poda in vrgli k drugim pripornikom. Tako strašno so jo zdelali, da je samo še hropla in nekajkrat komaj slišno zastokala: »Zebe me!«

V nedeljo, dne 22. novembra, so se belogardisti že navsezgodaj odpravljali k maši. Njihov kurat je v polni opremi hodil okoli postojanke: z bombami in pištolo za pasom in štolo za vratom. Razmišljal je, kaj bi s Hrastarico. Tako strašno pretepene niso mogli poslati nikamor, niti v bolnišnico. Posvetoval se je z Gabrijelom Capudrom in s svojim bratom Ivanom. Sklenili so, da jo je treba ustreliti. Ker pa so bili belogardisti s svojim kuratom vred verni in krščanski ljudje, so še prej poskrbeli za njeno »večno življenje. Križaj je poslal na pod dva belogardista, da sta mu pripeljala izmučeno ženo pred improvizirani oltar v Lazarjevi hiši.

Na sodni obravnavi decembra 1945 je Peter Križaj izjavil pred okrožnim sodiščem v Ljubljani, da je Ivano Bricelj, po domače Hrastarjevo mater, pred smrtjo še spovedal. Na sodnikovo vprašanje, zakaj je dovolil, da so jo ustrelili, je dejal, da je bila tako »slaba«, da je niti v bolnišnici ne bi mogli več rešiti.

Po opravljeni spovedi so Hrastarico odpeljali nazaj na pod. Voditelji bele garde v Bizoviku so se odločili, da jo je treba ustreliti, ko bodo vaščani in priporniki, ki so še lahko hodili, zbrani pri maši v bizoviški cerkvi. […] Tiste dni, ko so bili v bizoviški postojanki zaprti interniranci iz Sadinje vasi in Hrastarjeva mati iz Bizovika, je moral tesar Slavko Pavčič še vedno utrjevati in graditi bunkerje na griču. Tudi v nedeljo, 22. novembra, je bil v postojanki. Videl je, da so Hrastarico odpeljali na konec postojanke, takoj zatem pa je slišal dva strela. Čeprav je bila uboga žena že pri koncu svojih moči, ni bila takoj mrtva. Ko so jo peljali na vozu mimo Pavčiča, je slišal, kako je stokala. Belogardisti so jo potisnili na prednji sedež na vozu, od vsake strani pa jo je eden podpiral, da ni padla. […] Na pokopališču sta že kopala grob Anton Bricelj in Jože Mravlje, bolj za bele kot za partizane navdušena Bizovičana, in čakala, da ju Ribič in Bolta zamenjata pri kopanju. Ribič je takoj vprašal, za koga kopljeta grob. Bricelj je malomarno odvrnil: »Eh, za eno staro babo!« Ribič mu ni verjel. Šele ko je Bricelj vzkliknil: »Jo že peljejo!« in videl, da se bliža pokopališču voz, na katerem je čudno zverižena sedela Hrastarica, podprta od belogardistov, je verjel.  […] Hrastarjeva mati je bila že mrtva, ko so jo pripeljali na pokopališče. Prvič so jo ustrelili v postojanki, pri prevozu na pokopališče pa je izdihnila. Drugič so jo streljali zato, da bi odvrnili sum od morilca, ki je streljal na griču. Streljanje na pokopališču pa so tiste dni smatrali za izvrševanje »vojaškega povelja«.

Belogardisti so dvignili Hrastarico z voza in jo odnesli k stebru ob pokopališki ograji. Tam sta jo dva držala pokonci, tretji pa je pristopil in jo od blizu ustrelil. Nato so vrgli truplo na zemljo in šli h grobu. Vprašali so kopače, kdo pojde po Hrastarico in jo privleče do jame. Ribič je takoj odvrnil, da ne gre, pa če tudi še njega pri priči ustrele. Tudi Bolta se je uprl. Tedaj sta se odločila Anton Bricelj, po domače Sadrežev, in Anton Pogačar in odšla po truplo. Prijela sta žrtev za roke in jo kakor hlod privlekla do groba. Ribič je opazil, da je ostala na stezi Hrastaričina copata. Šel je ponjo, jo pobral in vrgel v jamo.

Bricelj in Pogačar sta ob grobu nekaj časa  počivala, nato sta zgrabila truplo in ga vrgla v jamo tako, da je obležalo napol sede, napol leže. Ribič je povedal, da je Hrastarica slonela v grobu z obrazom proti Ljubljani.

Ko so kopači opravili svoje delo, je Karel Ribič odšel na kraj, kjer so belogardisti ustrelili nesrečno žensko. Nikjer ni našel sledov krvi. Spoznal je, da so morali Hrastarico že mrtvo pripeljati na pokopališče, in uvidel, zakaj sta jo morala dva držati pokonci, ko so jo streljali.

Po Bizoviku in okoliških vase se je še isti dan razširila govorica, kako so ubili Hrastarjevo mater. […]«   Štefanija Ravnikar Podbevšek, Sv. Urh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. 215, 216, 218–222)

»[besedilo pod fotografijo] Ivana Bricelj – Hrastarjeva mati, gospodinja, rojena 15. 12. 1886 – ubita 22. 11. 1942« (Štefanija Ravnikar Podbevšek, Sv. Urh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. XXVI)

»76. BRICELJ Ivana, po domače Hrastarjeva mama, rojena 1886, iz Bizovika. V partizanih je imela sina in hčer. Drugo hčer je zaprla policija.

11. novembra 1942 so jo pripadniki MVAC s postojanke na Sv. Urhu ubili. Ustrelili so jo dvakrat: v postojanki in na pokopališču. (Vir: Štefanija Ravnikar- Podbevšek, Sv. Urh, str. 219)« (Silvo Grgič. Zločini okupatorjevih sodelavcev, 2. knjiga, Umorjeni aktivisti in simpatizerji Osvobodilne fronte ter drugi Slovenci, Ljubljana: Društvo piscev NOB Slovenije, 1997, str. 43)

_________________________________________________________________________ 

SIstory navaja Ime in priimek: Pavlina Lukanc, Oče: Franc, Mati: Marija, Datum rojstva: 30. 12. 1896, Kraj rojstva: Vevče, Kraj bivanja: Dobrunje, Datum smrti/izginotja: 30. 09. 1942, Kraj smrti/izginotja: Bizovik, Kraj pokopa: Bizovik.

»48. LUKANC Pavla, rojena 30. decembra 1896, mati treh nedoraslih otrok, doma iz Dobrunj št. 80.

9. oktobra 1942 so pripadniki MVAC s Sv. Urha ustrelili njo in Franca Klemenčiča. Ustrelili so ju z dumdumkami ob ograji bizoviškega pokopališča. To so videli številni domačini. (Vir. Štefanija Ravnikar-Podbevšek, Sv. Urh, str. 460)« (Silvo Grgič. Zločini okupatorjevih sodelavcev, 2. knjiga, Umorjeni aktivisti in simpatizerji Osvobodilne fronte ter drugi Slovenci, Ljubljana: Društvo piscev NOB Slovenije, 1997, str. 200)

_________________________________________________________________________ 

 SIstory navaja Ime in priimek: Franc Klemenčič, Oče: Janez, Mati: Marija, Po domače: Pulc, Datum rojstva: 07. 07. 1889, Kraj rojstva: Sadinja vas, Kraj bivanja: Sadinja vas, Datum smrti/izginotja: 29. 09. 1942, Kraj smrti/izginotja: Bizovik, Kraj pokopa: Bizovik.

»43. KLEMENČIČ Franc, rojen 1886 v Sadinji vasi.

9. oktobra 1942 so ga ustrelili pripadniki MVAC skupaj s Pavlo Lukanc. Ubili so ju z dumdumkami ob ograji bizoviškega pokopališča. Bilo je veliko očividcev. (Vir: Štefanija Ravnikar-Podbevšek. Sv. Urh, str. 176) (Silvo Grgič. Zločini okupatorjevih sodelavcev, 2. knjiga, Umorjeni aktivisti in simpatizerji Osvobodilne fronte ter drugi Slovenci, Ljubljana: Društvo piscev NOB Slovenije, 1997, str. 149)

 »Tako je nastala 6. oktobra 1942 druga belogardistična postojanka vaške straže v dobrunjski občini pod Sv. Urhom. Okupator jo je imenoval kot vse druge postojanke svojih pomagačev, Milizia voluntaria anticommunista – prostovoljna protikomunistična milica  - na kratko MVAC. Toda tega naziva ni nihče uporabljal. Za slovenski narod so bili sodelavci italijanskega okupatorja do njegove kapitulacije belogardisti. Capuder je novo postojanko stalno nadzoroval in dajal navodila njenim članom. […] V gasilskem domu so na novo prijete vaščane pridružili pripornikom, ki so jih že pred njimi prignali v postojanko. Maroltova je naštela okoli dvajset pripornikov. Capuder je še isti dan sklical nekak »sodni zbor«, ki so ga sestavljali njegovi najožji pajdaši, in obsodil Marijo Marolt, Pavlo Lukanc Antona Remca, Franca Klemenčiča na smrt, več drugih pa na odgon v internacijo.

Pavla Lukanc iz Dobrunj št. 80, 45-letna gospodinja in mati treh nedoraslih otrok, je Capudra obupno prosila, naj ji zaradi otrok ne vzame življenja. Njen mož, bolehen človek, je bil zaprt skupaj z njo. Ko je slišal, da je žena obsojena na smrt, je začel Capudra rotiti, naj se vendar usmili: » Saj vendar vidite, da bolan, kakor sem, ne bom mogel skrbeti za otroke!« Capuder je vedel, da je Lukančeva članica Narodne zaščite in da je že tedaj, ko se je Kranjčeva skupina četnikov pripravljala na Sv. Urhu za odhod v Gorjance, oprezovala za njimi. Zato je kričal nad  njo: »Ti si in boš delala za partizane! Vem, da se ne boš spremenila!« Triinpetdesetletni kmetovalec Franc Klemenčič, po domače Pulčev oče iz Sadinje vasi št. 2, je pogosto zahajal v Bizovik k Mariji Štefančič, rojeni Mojškerc. Njegova hčerka Pavla je bila nevesta njenega nečaka Lada Mojškerca, ki je padel pod fašističnimi streli 27. septembra 1942. V domači vasi je Klemenčič delal s partizani in jih podpiral z vsem, kar je premogel. Pogosto je nesel v Bizovik pošto in jo izročil Štefančičevi, da jo je oddala naprej. Pravi namen svojih potov je prikrival s tem, da je Štefančičevi pomagal na polju. Čeprav je težko hodil zaradi hudo bolne noge, se je vselej, kadar je bilo treba, takoj odpravil na pot.

Dne 7. oktobra 1942 sta Klemenčič in Štefančičeva grabila deteljo. Sredi dela sta prišla po Klemenčiča bizoviška belogardista Anton Pogačar in Jakob Jager. Rekla sta mu, da mora takoj k Capudru v  gasilski dom. Ko sta ga gnala pred seboj, jih je srečal Franc Jager, po domače Kovačev iz Bizovika. Jager je zavpil nad Klemenčičem: »To gnusobo je treba v kraj spraviti!«[…] Capuder je očital Klemenčiču njegovo delo za partizane. Klemenčič se je zagovarjal, da s tako bolno nogo pač ne more kaj prida delati. Mladi zločinec pa je zakričal nad njim:  »Tvoja noga ni tvoja glava!« in ga obsodil na smrt.   […] Na smrt obsojeni Franc Klemenčič, Pavla Lukanc in Marija Marolt so morali v zakristijo, kjer so vso mašo preklečali. Bolehni in zgodaj postarani Klemenčič je molil za »srečno zadnjo uro«. Sklenjeni roki sta se mu tresli, ko je žebral molitve svojih očetov in  svojih sodnikov in morilcev. Po maši se je pričela spoved. To je bilo tiste posebne vrste politično opravilo. Duhovnik je hotel predvsem izvedeti, kakšne zveze so imeli na smrt obsojeni s partizani, s čim so jih podpirali, kakšne časopise in brošure so prebirali in kaj so nameravali. Za druge vrste grehov se ni zanimal. […] Pavlo Lukanc in Franca Klemenčiča so belogardisti postavili k cementni ograji bizoviškega pokopališča in ju pobili z dumdum kroglami. Veliko ljudi je prihitelo gledat njun smrtni boj. Po prvih strelih je Lukančeva še poizkušala vstati. Z rokami je grabila okoli sebe in iskala opore, da bi se dvignila. Kmalu pa so ji sile pošle in je za vselej obmirovala.« Štefanija Ravnikar Podbevšek, Sv. Urh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str.174, 175, 177, 178)

»[besedilo pod fotografijo] Franc Klemenčič, kmetovalec, rojen 7. 4. 1889 – ubit 9. 10. 1942

[besedilo pod fotografijo] Pavla Lukanc, gospodinja, rojena 30. 12. 1896 – ubita 9. 10. 1942«

(Štefanija Ravnikar Podbevšek, Sv. Urh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. XXV)

Spominska plošča se nahaja na zunanji strani pokopališkega zidu pokopališča v Bizoviku levo od vhoda.

        ŽRTVAM ZA SVOBODO

USTRELJENIM NA TEM MESTU

             NOVEMBRA 1942

BRICELJ IVANA            + 1886

LUKANC PAVLA            + 1896

KLEMENČIČ FRANC    + 1889

                SLAVA JIM

—

—

Obstoječi spomeniki

—

Peter Sinčič, 8. 1. 2019

1.8.2023. 00:00

—

M.Kermavnar, 1.8.2023, dodal fotografijo 3/1 in v Opis podatke Zdenke Primožič

Spominska plošča

Ljubljana

K. o. 1733 Bizovik, parc. št. 337/4

8428

Radislav Klanjšček - Jakec, Ljubljana-Žale

—

Pokopališče Žale, oddelek 33B, vrsta 4, grob 3

K L A N J Š Č E K

.

RADISLAV - JAKEC

.

1925 - 1984

—

—

Obstoječi spomeniki

—

D.Divjak 30.6.2023, 25.8.2026, 24.9.2023

24.9.2023. 00:00

—

24.september 2023, dodal posnetke D.Divjak

Grob

Ljubljana

K.o.: 1736-BRINJE I., št.parc.: 682/11

1126

Ustreljenim talcem iz Loškega Potoka in Blok, Može pri Kočevski Reki

Spomenik je projektiral ing. arh. Drago Derkovič, izvajalec del pa je bil gradbeni sektor posestva Snežnik Kočevska Reka, ki je tudi v celoti financiral postavitev spomenika.

Spominsko obeležje je bilo odkrito 9. novembra 1952.

Vir: mag. Irena Škufca, Spominska obeležja narodnoosvobodilne borbe na Kočevskem, 2005

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. 125.

EŠD 24199

Eden od takih zločinov se je julija 1942 zgodil tudi v gozdu pri Možeh v Kočevski Reki. Italijanski okupatorji so prignali moške z Blok in iz Loškega Potoka. Natančno število talcev ni znano. Prvo spominsko obeležje je bilo postavljeno novembra 1952. Projektiral ga je arhitekt Drago Derkovič, zgradil pa gradbeni sektor podjetja Snežnik Kočevska Reka. Zaradi dolga leta

zaprtega območja je spomenik začel propadati.  Ker ZB za vrednote NOB Kočevje v okviru svojih možnosti redno skrbi za

vzdrževanje in obnavljanje spominskih obeležij, je po programu poskrbela za obnovitev obeležja v Možeh

Svobodna beseda sept. 2020, https://www.svobodnabeseda.si/wp-content/uploads/2020/10/sb59-web.pdf ; od tod je druga slika.

Nace Karničnik, Spomenik ustreljenim talcem v Možah pri Kočevski Reki, Kočevske novice, Glasilo OK SZDL Kočevje, Letnik VI, št. 9, Torek, 21. novembra 1989, str. 8. Elektronski vir: Kočevske novice, št. 9, 1989 Dostop: 8. 2. 2024.

Pod cesto Kočevska Reka - Gotenica ob Reškem jezeru

Sredi zidane kamnite gmote je vstavljena bela marmornata plošča (79x60 cm) z napisom:

zvezda

TU SO POKOPANI TALCI 

IZ LOŠKEGA POTOKA IN BLOK, 

KI SO JIH NA TEM MESTU 

USTRELILI ITALIJANSKI FAŠISTI 

V JULIJU 1942 L. 

.

SLAVA PADLIM!

—

—

Obstoječi spomeniki

—

Vasja Marinč, 8.3.2017, dop. M. Hladnik 5. 12. 2020 24.12.2021 D.Divjak

11.2.2024. 00:00

—

4.12.2021 dopolnil podatke D.Divjak M.Kermavnar, 11.2.2024, dodal povezavo na Kočevske novice po predlogi Zdenke Primožič

Spomenik

Kočevje

K.o.: 1590 - KOČEVSKA REKA, št.parc.: 1664

6653

Staro selo, 9 partizanom

Odkrit 26. 6. 1975 (na zadnji šolski dan leta), izdelali učenci OŠ Kobarid pod mentorstvom Miloša Volariča. 

• JSNP 175
• Primorske novice 18. 7. 1975

Miloš Volarič: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi807671/

                       Spomeniki NOB

Fotografije 3/1 do 3/3: Slovesnost ob odkritju spomenika v Starem selu na zadnji šolski dan leta 1975. Vir: Oddaja Ne prezrite, 16. 9. 1975, TV Ljubljana.

Tega spomenika ni več. Stal je približno tam, kjer je zdaj Redelonghijev, na vzhodnem robu krožišča, levo ob glavni cesti v Kobarid. Hiša v bližini: Staro selo 60.

—

—

—

Uničeni spomeniki

—

M. Hladnik

25.7.2023. 00:00

—

M.Kermavnar, 23. 7. 2023, po predlogu Mojce Luštrek popravil lokacijo spomenika in njegov status ter dodal fotografije in povezavi.

—

Kobarid

—

4672

Grobnica VII. korpusa Kočevske Poljane

Na pokopališču Kočevske Poljane, ob desni strani ceste v smeri proti Črmošnjicam, je grobišče in spomenik 219 padlim borcem VII. korpusa narodnoosvobodilne vojske (dalje NOV) in partizanskih odredov Slovenije (dalje POS), ki so padli v okolici Poljan ali umrli na poti v partizanske bolnice.

Grobišče je veliko 12 x 8 m. V sredini je terasa iz rezanih granitnih plošč, nanjo pa vodita dve stopnici. Na vsaki strani terase je 3 m široko grobišče,  pokrito s trato in zasajeno z okrasnim grmičevjem. Na terasi je 2,5 m visoka štirikotna prizma z vklesanim rastlinskim okraskom in peterokrako zvezdo.

Leta 2010 je bil dopisan BOBEN MILANČEK  1943 – 1945, otrok, ki je bil leta 1945 v maminem naročju ranjen ob domobranskem napadu na Jamo pri Dvoru in je med prevozom v partizansko bolnico umrl v Medicovi hiši v Podturnu ter bil pokopan na pokopališču v Kočevskih Poljanah.

Avtor grobišča in spomenika je arhitekt Miloš Lapajne. Uredila sta ga Glavni odbor zveze borcev in Občinski odbor zveze borcev Novo mesto leta 1959. Obnovilo ga je Društvo za vzdrževanje partizanskih grobišč v Rogu in delavci Kamnoseštva Jakša iz Krškega  oktobra 2005.

• EŠD 4211 
• Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. 124.

Dostop iz Soteske ali Dolenjskih Toplic skozi Podturn po Partizanski magistrali proti jugovzhodu v smeri Črnomlja dobra 2 km od Podturna. Po kakih 400 metrih od vasi Poljane pridemo do pokopališča na desni strani ceste. Grobišče leži ob vzhodnem obzidju pokopališča. KOORDINATE: N 45º 5,79"; E 15º 03' 36,95"

[zvezda]

PADLIM BORCEM ZA SVOBODO

KOLENC POLDE

ZAMIDA ERNEST

RADEŠIČ FRANC

ZUPANČIČ VIKTOR

SARA

KOVIČ ALEKSANDER

BOBEN MILANČEK  1943–1945

.

FRANK WILLI, HÖGL WILLI,  JAKŠA ANTON, JERMAN KARL, JUPIŠEVIČ FRANC, JUVAN FRANC, MAROLT STANISLAV, PERC FRANC, PROSENC JANEZ,

RAKAR ANTON, RAVNIHAR MARTIN, SELAN IVAN, STRŽAJ JOŽE, ŠETINSKI JOŽE, ŠKUFCA JOŽE, ŠLEJKOVEC JOŽE, TRATAR JULE, VOVKO FRANC, ZUPAN FRANC, ŽITKO ANTON 

IN 195 

NEZNANIH 

PARTIZANOV 

VII. KORPUSA 

NOV

—

—

Obstoječi spomeniki

—

Franc Kulovec, 6. 11. 2019 10.10.2021 D.Divjak

23.12.2024. 00:00

—

10.10.2021 dopolnil opis D. Divjak Dodal sveže slike M. Hladnik 23. 12. 2024

grobišče

Dolenjske Toplice

K.O. POLJANE, pc. št. 1494; Lastnik JAVNO DOBRO

2592

ŽLEBE - Spominska plošča bunkerja v Malenškovi žagi

Na ruševinah nekdanje Malenškove žage v Žlebeh je vzi­dana plošča iz temnega naravnega kamna, v spomin na bunker, v katerem je bil v letih 1943-44 občasno sedež ra­jonskega (kasneje okrajnega) odbora OF in rajonskega (kasneje okrajnega) komiteja KPS Medvode.

Okolica je bila urejena po načrtih arhitekta Vlada Bizjaka na pobudo krajevne organizacije ZB NOV Medvode 14. septembra 1980.

Na pobudo sekretarja OF in KPS rajona Medvode Avgu­sta Barleta-Radovana je Lado Bizant-Luka začel graditi na domači žagi bunker. Pomagal mu je brat France, ki se je vrnil iz nemškega ujetništva kot vojni ujetnik starojugo­slovanske vojske.

Žaga je bila takrat še v obratovanju in je rezala les okoli­škim kmetom. To je bila lesena zgradba tik ob vodi. Na prostoru med podom in zemljo sta Lado in France zgradila bunker za štiri osebe. Izkopano zemljo sta skrila pod ža­ganje, ob večji kalni vodi pa sta jo metala v potok. Vrata so bila posnetek podporne klade, ki je nosila ogrodja žage. Tečaji so bili zakriti z lubjem, manjkale pa niso niti zagoz­de, ki naj bi utrjevale prečni tram. V bunkerju je bila po­mična deska, ki je skrivala prostor za arhiv. Bunker pa je imel pomanjkljivosti: veliko vlažnost, samo umetno svet­lobo in zelo slabo prezračevanje. Po daljšem bivanju več oseb ob zaprtih vratih tudi petrolejka ni hotela več goreti. Zato so to skrivališče zlasti v letu 1944 uporabljali le obča­sno. Glavno oporišče pa je bil tako imenovani center« v gozdu pod Osolnikom v Kravjaku nad dolino Ločnice. Bunker na žagi pa je imel to prednost, da je bil dostopen tudi pozimi.

Nemcem ga skoraj dve leti ni uspelo odkriti. Na pomoč so morali priti domači izdajalci. Po hajki 11. novembra 1944 je v Goričanah nastala postojanka domobrancev. Delo aktivistov je postalo vse težje. Večji del aktivistov je bil razporejen v borbene skupine, ostalo jih je le nekaj za najnujnejša dela in kurirji postaje TV G-25.

29. decembra 1944 sta se v bunker zatekla Miha Erja­vec-Vid, član okrožnega partijskega komiteja Škofja Loka in Andrej Hafner-Iztok, predsednik okrajnega odbora OF in sekretar okrajnega komiteja KPS za Medvode.

Zjutraj 31. decembra so žago obkolili domobranci iz po­stojank Goričane, Voklo in Vodice. Erjavec je nič hudega sluteč zlezel iz bunkerja, da bi si natočil vode. Ko je hotel zlesti čez dober meter visok zid pod žago, so ga zajeli do­mobranci, ki so na znak njihove zasede pritekli izza vo­gala žage. Hafner je zaslišal vpitje ter je z brzostrelko v roki skočil iz bunkerja. Ko je videl, da so spodaj domo­branci, je razmetal deske poda v žagi misleč, da se bo rešil preko ceste v gozd. Toda tudi na cesti ter za kupom lesa pred žago sta bili zasedi. Mlad domobranec, še sko­raj otrok, ga je iz neposredne bližine ustrelil v glavo. Haf­ner je bil na mestu mrtev. Erjavca pa so po mučenju v ge­stapovskih zaporih internirali v Mauthausen, od koder se je vrnil po končani vojni. (Spomin je moč 108)

Plošča je bila postavljena na pobudo krajevne organizacije ZB NOV Medvode in po načrtih arhitekta Vlada Bizjaka 14. septembra 1980.

Sedaj je deponirana v arhivu Občine Medvode. Slika je sken iz knjige Spomin je moč.

Gozdana Miglič, Spomin je moč: pomniki revolucije v občini Ljubljana-Šiška, Ljubljana: OK SZDL Ljubljana-Šiška, 1985, str. 95.

od 31.10.2022 se obnovljena plošča nahaja v Spominskem_parku_v_Gramozni_jami  v Medvodah

Lokacija je dobro označena samo na zemljevidu Občine Medvode 1985 v sktorju F7 (rdeči znakec za spomenik) Nova lokacija: Spominski park v Gramozni jami. Pristop po Donovi ulici, vzporedni z Gorenjsko cesto, zavijemo na ulico talcev, spomenik je nižje, v nekdanji gramozni jami. Hiša v bližini: Donova cesta 7C, Medvode

   [Triglav z OF, zvezda, srp in kladivo]

V BUNKERJU MALENŠKOVE ŽAGE,

     KI JE STALA NA TEM MESTU,

        JE BIL OD POMLADI 1943

DO 31.12.1944 SEDEŽ OKRAJNEGA

  KOMITEJA KPS IN OKRAJNEGA

        ODBORA OF MEDVODE.

POSTAVLJENO 1980      ZB NOV MEDVODE

—

—

Uničeni spomeniki

—

Matjaž Rebolj, 3.12.2017

25.8.2023. 00:00

—

Turistično društvo Žlebe pravi, da tega spomenika več ni, ker so to področje kupili ljudje, ki so tam zidali novo hišo in obeležje je izginilo. Mojca Župančič, 2. 8. 2022. M. Kermavnar, 25.8.2023, informacija o novi lokaciji plošče, foto 2 iz Gramozne jame.

Spominska plošča

Medvode

1979 ŽLEBE, 369/16

8682

Dragomer, pokopališče, Trček Leopold

SIstory navaja Ime in priimek: Leopold Trček, Oče: Franc, Mati: NULL, Datum rojstva: 19. 11. 1890, Kraj rojstva: Dragomer, Kraj bivanja: Dragomer, Stara občina: Log pri Brezovici, Nova občina: Vrhnika, Datum smrti/izginotja: 19. 07. 1942, Kraj smrti/izginotja: Dragomer, Kraj pokopa: Dragomer.

»Log, Dragomer, Lukovica: […] –Trček Leopold, ubit doma 1942 […]« (Karel Grabeljšek, Žrtvovana življenja, Vrhnika in okolica v boju za svobodo,  Nova Gorica 1968, str. 170)

Pokopališče Dragomer, od glavnega vhoda desno do zidu, ki meji na spodnjo teraso pokopališča, skrajno desno 1. grob ob zidu (nasproti Mrliške vežice Sv. Lovrenca). Hiša v bližini: Pod Lovrencem 22, Dragomer

                      TRČEK

                   LEOPOLD

* 15. 11. 1890     +  19. 7. 1942

—

—

Obstoječi spomeniki

—

M.Kermavnar, 11.11.2023, po fotografijah in besedilu Zdenke Primožič

1.12.2023. 00:00

—

—

družinski nagrobnik

Log-Dragomer

K. o. 1996 Log, parc. št. 775/7

7163

Grob Ivana Omerze - Johana, Dolga vas

Na pokopališču v Dolgi vasi je grob družine Omerza. Na nagrobniku sta napisana tudi oba sinova  kot žrtvi  druge svetovne vojne. Ivan Omerza- Johan je padel 26. marca 1943 v zmagoviti bitki Cankarjeve in Gubčeve brigade z italijanskim bataljonom divizije Macerata v bližini brezna v Jelenovem Žlebu kot eden izmed petih padlih partizanov. 

Za narodnega heroja je bil proglašen z ukazom predsednika Federativne ljudske republike Jugoslavije tovariša Josipa Broza Tita 27.novembra 1953.

.

Geslo: herojgrob1234

Pokopališče v Dolgi vasi se nahaja na desni strani ceste Kočevje - Brod.

DRUŽINA OMERZA

.

NEUSTRAŠNI BORCI ZA SVOBODO

IVAN SIN NARODNI HEROJ

*17.10.1921 + 26.3.1943

ERNEST SIN *29.9.1926 + 19.4.1945

.

.

LAHKA VAM DOMAČA ZEMLJA, SAJ

ZANJO STE DAROVALI ŽIVLJENJA

—

—

Obstoječi spomeniki

—

28.1.2022 D.Divjak

28.1.2022. 00:00

—

—

Grob

Kočevje

K.o.: 1581 - LIVOLD, št.parc.: 2721/1

1841

Draga,Spomenik padlim borcem

V gozdu nad Drago  stoji zidana kamnita gmota (višina 135 cm), v katero je vzidana bela marmornata plošča (55x25 cm). Ostali podatki niso znani.

Odkrito je bilo leta 1956 in posvečeno trem talcem, ki so bili ustreljeni tu avgusta 1942. 

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. 125.

EŠD 22542

V vasi Draga takoj za cerkvijo zavijete po asfaltirani cesti in nato levo na gozdno cesto ter po 200 m pridete do manjše travnate dolinice na desni strani ceste sredi gozda, kjer stoji spomenik.

TU SO BILI USTRELJENI

      OD ITALIJANOV

              9.8.1942

P E J N O V I Č      I S O

T U R K       S TA N K O

K L E P A C       F I L I P

         SLAVA JIM !

—

—

Obstoječi spomeniki

—

Vasja Marinč, 12.6.2017 23.april 2021 dopolnil D.Divjak

23.4.2021. 00:00

—

23.4.2021 dopolnil podatke in dodal dve fotografiji D.Divjak

Spomenik, skalna gmota

LOŠKI POTOK

K.o.: 1584-DRAGA, parc.št. 1212/232

7140

Spominska plošča žrtvam nacističnega nasilja, Spodnji Jakobski Dol

V Jakobskem dolu so se večkrat mudili borci Lackovega odreda, saj je na tem območju delovalo več zanesljivih postojank OF. Tu so delovale javke za novince, ki so odhajali v partizane. Jeseni 1944 so borci Lackovega odreda napadli občinski urad. Uničili so arhiv, zaplenili pisalni stroj ter odnesli nekaj živilskih nakaznic. Zastraševalno akcijo so izvedli tudi na šoli, kjer so zagrizenim nacističnim učiteljem ukazali, da morajo zapustiti te kraje, kar so tudi storili.

Plošča je bila odkrita 1954.

Vir: Marjan Žnidarič, Spominska obeležja Lackovega odreda, Maribor, 2007, str. 19

Plošča je vzidana pri vhodu v osnovno šolo Spodnji Jakobski dol. Spodnji Jakobski dol 4, Pesnica Koordinate: 46.627854135520245, 15.736482611892468

ŽRTVE 

FAŠISTIČNEGA TERORJA

JAKOBSKEGA DOLA

GOLOB ERNEST   1920 - 1944

HANŽIČ MIHA   1912 - 1941

LORBER RUDOLF   1893 - 1945

ŠNAJDER GABRIJEL   1915 - 1944

GEČ DAVORIN   1924 - 1945

TROJNER JANOŠ   1911 - 1945

MATJAŠIČ SREČKO   1922 - 1944

VERBOŠT IVAN   1907 - 1944

TAJHMAN JOŽE   1922 - 1945

ŠIP IVAN   1926 - 1944

ČUVAJMO S KRVJO PRIBORJENO 

 SVOBODO

—

—

Obstoječi spomeniki

—

M. Kermavnar R. Zupanec

20.12.2023. 00:00

—

Slike "1-4" Bor1974 - 16.V2023 Dodal eno lastno fotografijo, koordinate ter k.o. in parc. št. R. Zupanec, 20. 12. 2023

Spominska plošča

Pesnica

614 SPODNJI JAKOBSKI DOL, 189/6

8603

Sv. Lenart, pokopališče, Pintar Milan

SIstory navaja Ime in priimek: Milan Pintar, Oče: Janez, Mati: Justina, Priimek matere: Bertoncelj, Po domače: NULL, Datum rojstva: 19.04.1924, Kraj rojstva: Martinj Vrh, Kraj bivanja: Martinj Vrh, Stara občina: Železniki, Nova občina: Železniki, Pokrajina: , Zakonski stan: samski, Poklic (soc. status): kmečki delavec, Narodnost: Slovenec, Spol: moški,  PODATKI O SMRTI , Datum smrti / izginotja: 28.08.1943, Kraj smrti / izginotja: Velike Lašče, Kraj pokopa: NULL, Država pokopa: Slovenija

»[…] Pintar Milan, 1924, Martinj vrh, kmečki delavec, v partizane 7. 1. 1943, padel 28. 8. 1943 v Velikih Laščah;« (Vincencij Demšar, Žrtve narodnoosvobodilne vojne iz občine Škofja Loka, Loški razgledi, letnik 22, številka 1, 1975, Škofja Loka: Knjižnica Ivana Tavčarja, Muzejsko društvo, str. 191)

»MILAN PINTAR, rojen 17. 4. 1924, Martinj Vrh, kmečki delavec, v partizane je vstopil 7. 1. 1943. Padel je 28. 8. 1943 v Velikih Laščah.« (Krapež Stane [ur.], Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Založba Borec, 1986, str. 195)

Datumi rojstva in smrti na nagrobniku in v virih se razlikujejo.

Pokopališče Sv. Lenart nad Škofjo Loko. Hiša v bližini: Sv. Lenart 21

[križ]
                    PINTAR
MILAN   *17.4.1924   +12.8.1943
.

             SMREKARJEVI

—

—

Obstoječi spomeniki

—

M.Kermavnar, 8.10.2023, po opisu Zdenke Primožič

8.10.2023. 00:00

—

—

družinski nagrobnik

Škofja Loka

K. o. 2069 Lenart, parc. št. 461/4

7079

Gradišče pri Materiji, grobišče treh borcev NOV

Na sloju Grobišča je zabeleženo, da so v grobu pokopani trije borci NOV, na nagrobniku sta napisana samo dva (znana).

Gradišče pri Materiji, krajevno pokopališče, II. vrsta, tretji grob z desne. Hiša v bližini: Gradišče pri Materiji 51

                   [zvezda]
              PADLI V NOV
[fotografija               fotografija]
GRIZONIČ            KOCJANČIČ
  VIKTOR                 RENATO
*14.6.1927              *13.3 1915
+28.3.1945             +28.3.1945
ŽALUJOČA            ŽALUJOČI
  DRUŽINA                 BRATJE

—

—

Obstoječi spomeniki

—

M. Kermavnar

8.9.2023. 00:00

—

M. Kermavnar, 8.9.2023, obiskal, dodal fotografije 3/1 do 3/3

—

Hrpelje-Kozina

K. o. 2575 Gradišče, parc. št. 1050/3