2195

Gestapovski zapori Stalag XVIII D (306)

Tu je bilo v letih 1941-1945 nemško ujetniško taborišče Stalag XVIII D (sprva Stalag 306). V njem so bili v nečloveških razmerah zaprti ujetniki različnih narodnosti.

• EŠD 30244
• Muzej sovjetskih ujetnikov. Svobodna beseda 58 (2020), 6.

Na vzhodni, obcestni fasadi opuščenega carinskega skladišča vzhodno od železniške postaje, na koncu Prisojne ulice v Mariboru, četrt Melje.

Muzej nacističnega taborišča za vojne ujetnike

Nemško ujetniško taborišče Stalag XVIII D (306)

—

—

—

—

M. Hladnik 25. .8. 2017

1.9.2020. 00:00

—

—

muzej, infotabla

Maribor

655 MELJE, 157

3295

Ivan Roblek

Kurir gorenjske kurirske postaje G 18 Ivan Roblek - Peter iz Britofa pri Kranju je padel 21. 8. 1944. Po nepotrjenem pričevanju naj bi ga nemška patrulja presenetila, ko se je s tovarišem kopal v tolmunčku, vendar to pričevanje ni zanesljivo. Ploščo sta odkrili ZB Britofa in Kamniške Bistrice julija 1968 (po drugem viru 1970).

• Jani Luštrek: Tavanja po slovenskih hribih 18. maja 2015. Blogspot.
• Vodnik po poti spominov NOB občine Kamnik, 1988, str. 50.
• Spominska obeležja NOB občine Kamnik, Kamnik: Kulturna skupnost, Zveza združenj borcev NOB, 1975, spomenik št. 20.
• Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 214.
• EŠD 21103
• Rado Zakonjšek: Partizanski kurirji (Odbor IV. brigade VDV kurirjev relejnih postaj Slovenije, Ljubljana, 1985, stran 649).

Z nemarkirane poti v Repov kot, 250 m od odcepa s proti na Kamniško sedlo oz. sto metrov naprej po dolini od odcepa steze proti Kamniškemu dedcu, "desno ob poti kot v šopku rastejo tri bukve, malce nad njimi pa se šopiri približno trimetrska skala. Če se od tod ozrete v desno, lahko na pobočju Zeleniških špic opazite kratko grapico, ki se v blagem S spušča proti Sedelščku. No, tik pred omenjenimi bukvami se proti njemu odcepi tudi skromna stezica z naše strani. V nadaljevanju se sicer na nekaj mestih v travi izgubi, a do struge tudi brez nje ni pretežko sestopiti. V strugi je le čez eno skalo šumljal tanek curek vode, sicer je bila suha. Onstran nje je na golo sivo skalo pritrjena plošča" (Luštrek).

ROBLEK IVAN - PETER
KURIR KOKRŠKEGA ODREDA
ROJ. 10. 10. 1926
PADEL 21. 8. 1944

SLAVA MU!

—

—

Obstoječi spomeniki

—

M. Hladnik po opisu in fotografijah Janija Luštreka 19. 7. 2018

—

—

—

marmornata plošča

Kamnik

1891 ŽUPANJE NJIVE, 872/3

7144

Padlima borcema Lackovega odreda-Vukovski dol

Javšnikovi so že zgodaj začeli sodelovati z osvobodilnim gibanjem, pri njih pa je bila tudi javka za kurirje in novince, ki so odhajali v partizane.

Patrulja, ki jo je Lackov odred januarja 1945 poslal v Slovenske gorice, je zbirala novince za odhod v partizane, podirala drogove telefonske napeljave, se spopadala s četniki, izvedla več preskrbovalnih, pa tudi borbenih akcij. Patrulja, ki jo je vodil politični komisar odreda Dušan Reja-Marjan, se je 6. marca zadrževala pri Javšnikovih v Vukovskem dolu. Pozno popoldne so Nemci z razmeroma velikimi silami obkolili Javšnikovo domačijo. Prišlo je do spopada. Partizani so se iz hiše umaknili skozi klet in se skušali po čistini prebiti do približno 50 m oddaljenega gozdiča. Pri tem sta bila težko ranjena borca Franc Lesar iz Povšnika pri Vranskem in Jože Golež iz Kamenega pri Šentjurju, ki so ju napadalci po mučenju pobili do smrti. Trije partizani so bili ranjeni. Nemci so po spopadu oplenili vse bližnje domačije. Javšnikove so aretirali, gospodarja Alojza so poslali v koncentracijsko taborišče Dachau, ženo Marijo in njenega 78-letnega očeta so zaprli v mariborske zapore, otroke pa dali v rejo.

Plošča je bila odkrita leta 1986.

Vir: Marjan Žnidarič, Spominska obeležja Lackovega odreda, Maribor, 2007, str. 25

Na Javšnikovi domačiji, Vukovski dol 004

[zvezda]

PRI TEJ HIŠI - POSTOJANKI NOG
            STA BILA 8.3.1945
          SMRTNO RANJENA
 BORCA LACKOVEGA ODREDA
FRANC GOLEŽ IN FRANC LESAR
            VUKOVSKI DOL 29.11.1986

—

—

Obstoječi spomeniki

—

M. Kermavnar

27.1.2022. 00:00

—

Dodane fotografije, urejena lokacija-Bor1974, 14.XI.2024

Spominska plošča

Pesnica

—

2406

Umik poraženih kvizlinških enot skozi Hudo Luknjo.

Ob kaitulaciji nemških oboroženih formacij 9. maja 1945 so bili osvobojeni številni kraji na Slovenskem. Toda vsi kraji na Slovenskem še vedni niso bili dokončno osvobojeni, in sicer na območju Šaleške, Mežiške, zgornje Dravske in Mislinjske doline.Ljudje so se veselili osvoboditve in več kje organizirali partizansko slavje. Tudi v Starem trgu pri Slovenj Gradcu so organizirali miting. Prav tako je bilo slovesno v Podgorju in seveda še v drugih krajih Mislinjske doline. Kmalo po tem so po Mislinjski dolini pričeli prihajati močno oborožene formacije nemškega in kolaboracističnega vojaštva (ustaši in domobranci, kozaki idr.), ki so se prek Dravograda hoteli prebiti v Avstrijo. Zaradi tega se je navdušenje ljudji ob kapitulaciji Nemčije sprevrglo v strah ter negotovost. Številni domačini, ki so živeli ob cesti in železnici so se bili prisljeni umakniti in celo zbežati od doma v gozdove, da bi si rešili življenje in imetje.

Spominsko obeležje na dogodke ob koncu druge svetovne vojne v Mislinjski dolini so postavili ob 70. obletnici osvoboditve leta 2015.

VIR: Dr. Risto Stojanovič, Dogodki, ki so pretresli Mislinjsko dolino ob koncu druge svetovne vojne v Evropi.

Na cesti Slovenj Gradec-Velenje pod mislinjskem klancu na levi strani cestišča je urejeno parkirno mesto za tovorna vozila. Ob parkirnem prostoru na travnati površini je urejeno spominsko obeležje. Ta kraj se imenuje Movže.

iN KAJ JE SVOBODE CENA

OB KONCU DRUGE SVETOVNE VOJNE MAJA 1945 STA MISLINJSKA IN MEŽIŠKA DOLINA POSTALI  ZADNJI IZHOD ZA UMIK OGROMNIH MNOŽIC PARAVOJAŠKIH PORAŽENIH VOJSK (USTAŠEV, DOMOBRANCEV IN DRUGIH). NJIHOV CILJ JE JE BIL PREITI ČIMPREJ NA OZEMLJE AVSTRIJE IN SE TAM PREDATI BRITANCEM. Z NJIMI SE JE UMIKALO TUDI VELIKO CIVILNIH BEGUNCEV.

—

—

Obstoječi spomeniki

—

Jože Vrabič, 10. oktober 2017 Dopolnil D.Divjak, 29. oktober 2020

29.10.2020. 00:00

—

29.10.2020-dopolnil podatke D.Divjak S.Gradišnik, dodal fotografije, 11.8.2022.

Panoji s plastificiranimi dokumenti.

Mislinja

K.o.: 863-ŠENTILJ POD TURJAKOM, št.parc.: 17/1

4596

Dolenji Novaki, Štirim padlim borcem v Tojnšču

Spominska plošča iz belega marmorja in napisom stoji na kamnitem zidu v bregu ob cesti.
Datum odkritja:  6.9.1975

.
»Pavla Leban-Ljubinica, 31-letna aktivistka in partizanka v Severnoprimorskem okrožju, nato v Prešernovi brigadi, od novembra 1943 do osvoboditve pa bolničarka v partizanski bolnišnici Franji pri Cerknem. […]

Pavla Leban-Ljubinica (gl. spredaj)

Besedilo je nastalo v aprilu 1945 v bolnišnici Franji. Posvečeno je padlemu bolničarju Rudiji Katrašniku-Gašperju iz Jamnika nad Kropo, ki je padel v Gornjih Novakih aprila 1944, ko je skrival ranjence pred Nemci, ki so vdrli iz Sorice. Izvirni rokopis hrani avtorica, medvojni prepis pa Albin Weingerl. Fi 140, var. Se 206.«

Tovarišu Gašperju na grob

Prinesla belih telohov sem ti
na grob, tovariš Gašper, 
da razsvetlila s čašami, belino
tvoj tihi dom bi, grobno bi temino,
vsaj vedel boš, da zunaj je pomlad …
Glej, spet prišla je roparska svojat
na našo sveto zemljo klat
kot lani, ko si ti odšel od nas.

A tebe zdaj ne drami
ne dih pomladi in ne krik drhali,
ti spiš, junak.
V spominu našem pa živiš,
pri našem delu nas bodriš …
Prinesla belih telohov sem ti,
prinesla z njimi sem ljubeč pozdrav,
ne čudi se, če je njih cvet krvav,
saj jih pojila je junakov kri,
ki dali svoje mlade ste moči,
da skoz temino robstva in trpljenje
zasije lepše, svobodno življenje.

 (Boris Paternu [ur.], Slovensko pesništvo upora 1941–1945, Partizanske, Novo mesto: Tiskarna Novo mesto, Dolenjska založba; V Ljubljani: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1995, str. 146, 160.)

Spominska plošča je locirana ob cesti v Tojnšču, najbližja hiša je Dolenji Novaki št. 33

DNE 17. APRILA 1944 JE SOVRAŽNIK,
MISLEČ, DA JE ODKRIL PARTIZANSKO BOLNIŠNICO (»FRANJA«)
NAPADEL V STAREM MLINU NAD NOVAKI
NJENO JAVKO ŠT-1,
KI JO JE VODIL BOLNIČAR RUDI KATRAŠNIK-GAŠPER.
USODNEGA DNE JE POGUMNI BOLNIČAR REŠEVAL
NJEMU V VARSTVO IZROČENE RANJENCE.
MNOGO JIH JE ŽE REŠIL,
KO JE SKRIVAL POSLEDNJEGA, GA JE NA TEM MESTU
SKUPAJ Z RANJENCI:
ANTONOM ŠOLARJEM, JOŽEFOM ČERNETOM IN
JAKOBOM ŠESTOM
SMRTNO ZADELA OKUPATORJEVA KROGLA.

POSTAVILI »FRANJEVCI« 6,septembra 1975

—

6. 9. 1975

Obstoječi spomeniki

—

Miloš Kermavnar, 22.10.2019

3.8.2024. 00:00

22.12.2025. 20:38

M. Kermavnar, 1. 8. 2024, po predlogi Zdenke Primožič v Opis dodal podatke iz literature.

Spomenik

Cerkno

K. o. 2341 Dolenji Novaki, parc. št. 148/4

6649

Sveto - Plošča trem talcem

Trem talcem, ki so bili tu ustreljeni; odkrita avgusta 1957.
Vodnik po poteh, 448

Sveto 18

15 . 2. 1944
SO BILI NA TEM MESTU ŽRTVOVANI TALCI

ŠVARA VIKTOR    *18.7.1914.   SVETO
DERMAN IVANA   *6.11.1890    ŠKRBINA
DERMAN MARA   *13.3.1931    ŠKRBINA

                                                 SLAVA JIM!                

—

—

Obstoječi spomeniki

—

M. Hladnik 30.4.2021 D.Divjak 7.4.2022

7.4.2022. 00:00

—

K. Poljšak Ščuka D.Divjak dopolnil podatke 7.4.2022

Spominska plošča

Komen

K.o.: 2410 - SVETO, št.parc.: 1626

6619

Spomenik družini Grebenc

Na ploščah je navedenih devet imen družine Grebenc, od tega pet ustreljenih kot talcev. Trije leta 1942, ko so Italijani v Roški ofenzivi streljali talce v Lopušni dolini.
.

»Na odru se je pobliskalo, ljudi v dvorani se je začel lotevati strah, dve ženski sta se prijeli za roke in prva je spregovorila. 
    »Sem Marija Grebenc iz Vrbljenja, to pa je moja sestra Lojzka. Ko so naju umorili, sem bila stara 29, sestra pa 27 let. Skupaj sva se igrali, pasli živino, obdelovali polja in umrli. Doma smo imeli kmetijo. V družini nas je bilo devet bratov in sestra. Vsi smo se imeli zelo radi, bili smo pobožni in člani Marijine družbe. Vsak večer smo molili in prosili svetnike, naj nam pomagajo skozi vojno vihro. Pa ni pomagalo. Za svobodo, katero vi uživate, je naša družina žrtvovala šest življenj. 
         Drama se je začela v roški ofenzivi poleti 1942. leta. 26. julija tega leta so Italijani obkolili vse vasi na Ljubljanskem barju in aretirali vse moške, ki so jih zalotili doma. Zaprli in zasliševali so jih v cerkvi v Iški vasi. Iz naše vasi so izločili deset moških in jih v gozdu pod Gorenjim Igom ustrelili. Med njimi sta bila najina brata 20-letni Jože in 22-letni Franc. Bila sta zala in marljiva fanta, cvet vasi. Tretji brat, Ivan, je padel ob koncu vojne kot oficir Cankarjeve brigade pri Pijavi gorici. Mesec dni po najini smrti so doma aretirali še očeta Ivana in učiteljico Heleno Modic. Ubili so ju, njuna groba pa so po naključju odkrili šele leto dni po vojni. Vprašajte Frakeljna, zakaj ju je ubil.«
Jože Vidic, Ženska desetina z Ljubljanskega barja na pohodu v smrt, Po sledovih črne roke, Ljubljana: Založba Borec, 1982, str. 348.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -- -

»Po vrnitvi iz zapora se je Frakelj – Skalar s povečano vnemo lotil preganjanja aktivistov in pristašev OF. Na pohodu v Vrbljene so 27. januarja 1944 aretirali Pavlo Furlan, Lojzko in Marijo Grebenc, Franco Štrumbelj, sestro Matije Škrabe, katere mož je umrl na Rabu,in mater osmih otrok, Ivano Lesico, Marijo Podržaj, ki je mož Jože tokrat ni mogel reševati, Angelo Kumše – Ruparjevo in kot edinega moškega Pavlinega brata Martina Furlana. Na spis ku za aretacijo je bila tudi Francka Grebenc, ki pa se je že po aretaciji umaknila na rajon.«
(Ferdo Gestrin, Svet pod Krimom, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016, str. 250)

 - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

»Kmalu po končani nemški ofenzivi, že 21. novembra 1943 je prišla na Barje četa domobrancev – največ je bilo Ižancev – pod vodstvom poročnika Franca Fraklja. V neposredni bližini te postojanke na Barju je Kozlarjeva gošča. […]
Sledila je večja aretacija črne roke, saj je zajela kar enajst domačinov, deset žensk in enega moškega (žrtve so navedene kakor so bile aretirane) in to iz Vrbljena.
1. Angelo Kumše, rojena 1920, kmečko hčer;2. […]
4. Lojzko Grebenc, rojeno 1916, kmečko hčer in sestro
5. Marijo Grebenc, rojeno 1915, kmetsko hčer;
          […]
V zvezi z aretacijo in streljanjem pa pripoveduje Angela Kumšetova:
'V četrtek, 27. januarja 1944 sem zagledala domobrance. Prihajali so od Oblakovega skednja čez vrtove, Štrumbljevega in našega. […] Ob petih, ko se je zmračilo, zagledam skozi hišno okno več oboroženih, ki so prihajali izza sosedove hiše. Bilo jih je pet ali šest. Z mamo, ki je sedela ob peči, sva najprej mislili, da so partizani, saj je Grebenčeva v mraku prišla povedat, da je veliko domobrancev pred nočjo odšlo proti Brestu. V hišo je prišel le en domobranec, drugi so obkolili hišo.  […] Hitro sem se morala obleči, zelo je priganjal. […] Nato so prignali Grebenčevi, Marijo in Lojzko, Frančiško Štrumbelj, Ivano Lesica in Marijo Podržaj. […] Ko smo se pribli[ž]ali Ižanski cesti, mi je Lojzka tiho rekla: 'Do sedaj sem upala, da nas bodo partizani rešili, zdaj pa ne več.' […] Frakelj, ki je ves čas stal pred nami, je poslal v postojanko nekega domobranca po žico; ko je prinesel telefonsko žico, nam je Frakelj vsakemu posebej zvezal roke na hrbtu. Ko je povezal vseh enajst, mene je povezal zadnjo, ker sem stala zadaj, se je vstopil pred nas in nam s satanskim glasom izrekel predsmrtni govor: 'Zdaj je enkrat za vselej konec vaših norčij, jaz sem za vas molil in Boga prosil, niste me ubogali in poslušali, zato greste tja, kamor ste si zaslužili. Vedite, proklete kurbe partizanske, da se bomo borili do zadnjega moža, do zadnje kaplje krvi in tudi zmagali bomo, ker je Kristus z nami, tako mi Bog pomagaj.' […] Padali so udarci, brce in žalitve, kakršnih v življenju še nismo slišale. Vsaka druga beseda je bila 'proklete kurbe partizanske'. Nato je Frakelj ponovno vzel pripravljeno telefonsko žico in nam zvezal še roke, po dve in dve skupaj, zadnje v vrsti smo bile tri. […] Med zmerjanjem in zasmehovanjem smo končno prišli v peto postojanko, v grad na Lisičjem. Ustavili so nas za gradom. […] Nas so odgnali v kapelo in čakale smo na spoved. […] Zrinili so nas pred grad in zahtevali, naj se postavimo po štiri ob grajskem zidu za streljanje. Lojzka Grebenčeva pa je rekla: 'Kaj nas boste kar tu postrelili, vsaj tja v gozd nas odženite,' sestra Marija pa je še dodala: 'Ženske, nikar ne prosite milosti, saj jo ne boste dobile, čimprej nas pobijejo, prej bomo rešene. Le čemu bi še živele med takimi ljudmi, kot so to!' […] Ko smo prišli v hosto na strelišče, so nas postavili štiri v vrsto, stala sem prva, na moji levi je stala Lojzka, poleg nje sestra Marija. Lojzka me je vprašala: 'Ti, Angela, poglej, če je jama skopana, ali nas bodo tu zagrebli.' Pogledam desno in ji povem, da ni nič skopanega. Moj krvnik pa nama odgovori: 'Ja, proklete kurbe partizanske,  še jamo bi kopal za vas! Navrh boste ležale kot psi, pa naj vas zveri požro, niste za drugo.' […] Streljali so nas v hrbet, vsaka zvezana ženska je imela svojega krvnika s puškomitraljezom, pomočnikov in drugih varuhov pa je bilo še veliko več. Ko so repetirali za strel in je orožje zaregljalo, sem nagonsko pogledala čez ramo in videla, kako drži orožje naperjeno v moj hrbet.« […]
Po omenjenih aretacijah in umorih so domobranci še izvajali nasilje. Po njihovi zaslugi so bili odpeljani v internacijo in zapore še naslednji domačini:
[…]2. februarja 1944 so bili aretirani:

1. Pavla Grebenc, rojena 1927, iz Vrbljena, je bila zaprta in internirana v Rawensbrücku
[…]
     13. Alojzija Grebenc, rojena 1887 iz Vrbljena, mati devetih otrok, od katerih so bili trije   partizani, štirje in mož Janez pa ustreljeni, je bil aretirana 12. Februarja 1944 in internirana v Dresden«

(Angela Kumše, Pripoved neke dobe, Ljubljana: Koordinacijski odbor za zgodovino pri OK SZDL Ljubljana Vič-Rudnik, 1989, str. 99, 102, 103, 104, 105, 106, 108, 109, 110, 115, 116.

 - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - 

»45. GREBENC Janez, rojen 1882 v Vrbljenah.
  46. GREBENC  Lojzka, rojena 1916,
  47. GREBENC  Marija, rojena 1915.
Lojzko in Marijo so 28. januarja 1944 pri gradu Lisičje ubili domobranci 21. čete pod vodstvom Franca Fraklja-Skalarja. 8. februarja 1944 so pod Grmezom na Barju ubili še Janeza.«
(Vir: Dr. Makso Šnuderl, Fašistično domobranski teror, str. 11; Jože Vidic, Po sledovih črne roke, str. 342 in 362; Angela Kumše, Pripoved neke dobe, str. 103; Dr. Ferdo Gestrin, Svet pod Krimom, str. 198)
(Silvo Grgič, Zločini okupatorjevih sodelavcev, Umorjeni aktivisti in simpatizerji Osvobodilne fronte ter drugi Slovenci, V Ljubljani: Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1997, str. 97)
 - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - 

»V IMENU KRISTUSOVEM SO MORILI NEDOLŽNE LJUDI 
     Dne 27. januarja 1944 je ista likvidatorska skupina "črne roke" s postojanke Barje pod vodstvom Franca Fraklja obkolila vas Vrbljenje, vdrla v hišo in odvedla Martina Furlana, njegovo sestro Pavlo. Angelo Kumše, Marijo Grebe[n]c in njeno sestro Alojzijo, Frančiško Štrumhelj — mater 8. otrok, katere mož je umrl v internaciji na Rabu — Ivano Lisica in mater 51etnega otroka Marijo Podržaj. V postojanki na Barju so jim priključili še Pavlo Peršin, mater 10 mesecev starega otroka, Ančko Škrabar, katere moža so mesec prej isti zločinci pobili v Kozlarjevi hosti, in Mimi Grum, vse tri iz Tomišlja. Zvezali so jih s telefonsko žico, nakar jim je zločinec Frakelj povedal, da so Rupnikova vojska in da se borijo v imenu Kristusa, da bodo uničili vse partizane in njihove pristaše do zadnjega moža ter da bodo aretiranci v imenu Kristusovem ustreljeni. Zaključil je z besedami: "Zmagali bomo v imenu Kristusovem, tako nam Bog pomagaj!" 
     Tako zvezane žrtve so odpeljali na grad Lisičje pri Škofljici, kjer sta jih v posebni sobi dva duhovnika v duhovniškem oblačilu zasliševala in hotela od njih zvedeti še nadaljne podatke o pristaših osvobodilnega gibanja. V bližini gradu so jih pokosili z strojnicami, Angeli Kumše pa se je ranjeni posrečilo zbežati.«
Avtor ni naveden, Sodnijski proces v Ljubljani (nadaljevanje), Edinost, neodvisno glasilo kanadskih Slovencev, Let. 4, št. 187, Toronto, Ontario, sreda, 6. novembra 1946, stran 4.
 - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - 

»BORCI NARODNOOSVOBODILNE VOJSKE V LETIH 1941 DO 1945 IZ KRAJEVNE SKUPNOSTI TOMIŠELJ
[…]
11. GREBENC Ivan, rojen 1913, iz Vrbljena, v OF je sodeloval od septembra 1941. Maja 1942 je vstopil v partizane, bil je borec 4. čete Šercerjevega bataljona, Krimskega odreda; padel avgusta 1944 kot politkomisar čete v 8. brigadi pri Šmarskem tunelu.«((Angela Kumše, Priloga, Pripoved neke dobe, Ljubljana: Koordinacijski odbor za zgodovino pri OK SZDL Ljubljana Vič-Rudnik, 1989, str. 125)

Pokopališče Tomišelj, v srednjem delu levo od glavne poti. Hiša v bližini: Tomišelj 37B

   [Triglav obkrožen z vencem]
                   TIHI DOM
.           GREBENC

JANEZ        oče   1882   ustreljen    1944
IVAN           sin    1913   padel         1944
FRANC       sin    1920   ustreljen    1942
JOŽE          sin    1923   ustreljen    1942
MARIJA      hči    1915   ustreljena  1944
ALOJZIJA   hči    1916   ustreljena  1944

—

—

Obstoječi spomeniki

—

Dušan Škodič 3. 4. 2021

26.6.2024. 00:00

—

M. Kermavnar, 26.6.2024, napis na spomeniku, prvotni tekst v rubriki Besedilo na spomeniku prenesel na začetek rubrike Opis, dodal fotografije 3/1 do 3/4. M.Kermavnar, 28.6.2024, po predlogi Zdenke Primožič dopolnil Opis

Steber iz belega kamna nad grobom s silhueto Triglava in napisom Tihi dom

Ig

K. o. 1702 - Tomišelj, parc. št. 303/1

1000

MIRKE, Mali Jesenovec - tabor prvih vrhniških partizanov in ustanovitev Borovniške čete

EŠD 20502 - spominsko znamenje, kraj zgodovinskega dogodka.

Spominsko znamenje so odkrili 1981. leta. Predstavlja ga več obdelanih cestnih branikov - konfinov, v skalo pa je pritrjena pravokotna kovinska plošča velikosti 50 x 80 cm, z reliefnim napisom.

Okoli 1000 m po cesti od Planinskega zavetišča Dolgi tali proti TV-17 pridemo do ostrega ovinka na desno in rahlo navkreber. V samem ovinku, na desni strani cestišča, na deblu opazimo dva kažipota, od katerih eden kaže proti vrhu Malega Jesenovca oz. proti znamenju ustanovitve Borovniške čete, a drugi kaže proti Karavli III. Gremo proti vrhu Malega Jesenovca (699 m), kjer desno od vrha opazimo zložene kamnite gmote in med njimi spominsko ploščo z napisom.

TUKAJ NA MALEM JESENOVCU SO JULIJA IN AVGUSTA 1941 TABORILI PRVI PARTIZANI IZ TEH KRAJEV IN USTANOVILI BOROVNIŠKO ČETO

1981          DELOVNI LJUDJE IN

                    OBČANI VRHNIKE

—

—

—

—

T. Bizjak, 20.2.2017

—

—

—

spominska plošča

Vrhnika

k.o.2003, parc. št.: 1961

8471

Zgornje Gorje, pokopališče, Por Peter in Jakob

Por Peter: SIstory navaja Ime in priimek: Peter Por, Oče: Jakob, Mati: Marija, Po domače: Pri Bedeniku, Datum rojstva: 24. 06. 1926, Kraj rojstva: Podhom, Kraj bivanja: Podhom, Datum smrti/izginotja: 06. 12. 1944, Kraj smrti/izginotja: Stara Fužina, Kraj pokopa: Zgornje Gorje.

» […] POR PETER Rojen 24. junija 1926 v revni družini v Podhomu in je skoraj še otrok moral za zaslužkom. Med okupacijo je začel sodelovati s partizani in se jim je pozneje, kot več bratov, kljub mladosti pridružil. Padel je 6. decembra 1944 v Stari Fužini.« (Boj pod Triglavom, Zbornik, Gorje pri Bledu: Krajevni odbor Zveze borcev, 1966, str. 457)

___________________________________________________________________ 

Por Jakob: SIstory navaja Ime in priimek: Jakob Por, Oče: Jakob, mati: Marija, Po domače: Pri Bedeniku, Datum rojstva: 26. 07. 1921, Kraj rojstva: Podhom, Kraj bivanja: Podhom, Datum smrti/izginotja: 27. 03. 1945, Kraj smrti/izginotja: Zgornja Žetina, Kraj pokopa: Zgornje Gorje.

» […] 84. POR JAKOB Rojen 26. julija 1921 v številni kajžarski družini v Podhomu. Njegova mladost ni bila lahka. Med okupacijo je začel sodelovati z NOG in pozneje je tudi sam postal partizan. Padel je 27. marca 1945 v Zgornji Četini v Poljanski dolini.« (Boj pod Triglavom, Zbornik, Gorje pri Bledu: Krajevni odbor Zveze borcev, 1966, str. 457)

Pokopališče Zgornje Gorje

           BEDENIKOVI
POR PETER    *24. 6. 1926  + 6. 12. 1944
POR JAKOB   * 26. 7. 1921  + 27. 3. 1945

—

—

Obstoječi spomeniki

—

M.Kermavnar, 19.7.2023, po besedilu Zdenke Primožič.

19.7.2023. 00:00

—

—

družinski nagrobnik

Gorje

K. o. Zgornje Gorje, parc. št. 93/2

6170

Lokavec, Plošča padlim v NOB

Plošča je pravokotne oblike (79 X 65 cm) iz sivega marmorja, napis je vklesan. Datum odkritja: 1978

Fotografija 1: ZSV Gorica, 1982

Plošča je bila postavljena na dvoriščno fasado hiše Lokavec 194. Sedaj je fasada obnovljena, plošče na njej ni.

                     [zvezda]
     LEPO JE ŽIVETI A ŠE LEPŠE
     JE ZA DOMOVINO UMRETI
ČOHA ANDREJ      R  1924   P  1943
ČOHA MIRKO        R  1922   P  1944
ČOHA HENDRIK UMRL V DACHAVU
                               R  1927   P  1946
LOKAR ANTON     R  1912   P  1945
  F Č                                         Z B
                  LOKAVEC 1978

Ferjančič Alojz

27. 7. 1978

Uničeni spomeniki

—

M. Kermavnar

28.8.2020. 00:00

30.12.2025. 09:53

M. Kermavnar, 7.8.2021, fotografije in sprememba lokacije.

Spominska plošča

Ajdovščina

2381 LOKAVEC, 1571/1

652

Spominska plošča na Debeli peči pod Blegošem

Spominska plošča na Debeli peči je posvečena petnajstim borcem Poljanske čete, ki so padli  v nemški ofenzivi med 3. in 6. avgustom 1942. Odkrili so jo leta 1978, dostop je s Črnega kala pod Blegošem.

Po preboju borcev 2. grupe odredov in Poljanskega bataljona z Gabrške Gore na območje Blegoša so Nemci od 2. do 6. avgusta 1942 vse svoje sile usmerili na to območje. Vendar so tu naleteli le na borce Poljanske čete in jih skušali uničiti. Borci Poljanske čete so se z Blegoša umikali proti Žetini in za seboj potegnili glavnino sovražnikovih sil; s tem so omogočili Loški četi in četi Zdravkovega bataljona iz 2. grupe odredov umik brez žrtev. V neenakem boju je na obrobju Blegoša 3. avgusta 1942 padlo petnajst borcev Poljanske čete, štirje pa so bili ujeti. Tako je četa izgubila skoraj polovico borcev.

Več ...

Podatki o padlih borcih :

Franc  (ne Bojan) Bajt - Bojan, rojen 27. junija 1920 v Ljubljani, črkostavec, v partizane je vstopil maja 1942, bil je skojevec in borec  Poljanske čete.

Engelbert Ciuha - Matjaž, rojen 14. novembra 1922 v Glincah pri Ljubljani, fotograf, v partizane je vstopil maja 1942 in se priključil Poljanski četi.

Bogomir (ne Bogo) Lukman - Bogo, rojen 17. avgusta 1917 v Glincah pri Ljubljani, v partizane je vstopil maja 1942, bil je borec Poljanske čete in skojevec.

Vinko Oblak, rojen 4. julija 1909 v Novi vasi pri Žireh, pek in šofer v Gorenji vasi, soustanovitelj Poljanske čete decembra 1941, udeleženec decembrske vstaje in dražgoške bitke, od aprila 1942 politični komisar Poljanske čete.

Franc Oman, rojen 6. oktobra 1921 v Hotovlji, kmečki delavec, v Cankarjev bataljon vstopil 18. decembra  1941, udeležil se je decembrske vstaje in dražgoške bitke, od pomladi 1942 borec Poljanske čete.

Ivo Osredkar - Stipe, rojen 6. maja 1915 v Glincah pri Ljubljani, poročnik korvete vojne mornarice, v partizane je vstopil maja 1942, bil je vodnik voda v  Poljanski četi.

Jože Peternel - Mitja, rojen 15. novembra 1916 v Delnicah, kmečki delavec, v partizane vstopil decembra 1941, spomladi 1942 je bil v Poljanski četi, v preboju z Blegoša je bil hudo ranjen in si je z ročno bombo sam vzel življenje.

Janez Pelipenko, rojen 20. septembra 1922 na Jelovici (ne v Žetini), gozdni delavec, v partizane vstopil 1. avgusta 1942.

Jože  Pelipenko, rojen 10. marca  1926 na Jelovici (ne v Žetini), gozdni delavec, v partizane vstopil 1. avgusta 1942.

Jožef Rupar - Očka, rojen 18. marca 1911 v Bukovem Vrhu, gozdni delavec, živel z družino v Predmostu, v partizane vstopil decembra 1941, udeleženec decembrske vstaje in dražgoške bitke, od spomladi 1942 kuhar v Poljanski četi.

Bogomir (ne Ivan) Starc - Karamazov, rojen 13. junija 1910 na Cesti pri Ajdovščini, učitelj, živel v Ljubljani, v partizane je vstopil maja 1942, junija 1942 dodeljen Poljanski četi, bil je obveščevalec.

Gregor Zupanc - Sulc, rojen 3. marca 1912 v Kropi, pekovski pomočnik, živel je v Ljubljani, v partizane je vstopil 26. marca 1942,  dodeljen Poljanski četi.

Janez Žakelj - Anžon, rojen 8. maja 1920 v Stari vasi pri Žireh, čevljar, v partizane je vstopil 22. decembra 1941, udeležil se je decembrske vstaje in dražgoške bitke, nato je bil borec Poljanske čete. Med blegoško hajko je nosil nemško uniformo, Nemci  so ga ranjenega ujeli in zdravili, a so ga po prepoznanju ustrelili.

Plošča je bila odkrita 6. avgusta 1978, ob proslavah 26. obletnice blegoških bojev.

Vir: 

Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 136-140.

Povezava na spletno stran: http://zbnobskofjaloka.weebly.com/gorenja-381etina.html

Dostop je s Črnega kala pod Blegošem.

                                     [zvezda]
                           V TRAJEN SPOMIN
                   BORCEM POLJANSKE ČETE,
               KI SO PADLI V NEMŠKI OFENZIVI,
           NA BLEGOŠU V DNEH 2-6. AVG. 1942
.
PETERNEL JOŽE       - MITJA                       DELNICE
RUPAR JOŽE              - OČKA  KUHAR        POLJANE
OMAN FRANC             -                               HOTAVLJA
PELIPENKO JANEZ    -                                     ŽETINA
PELIPENKO JOŽE      -                                     ŽETINA
OBLAK VINKO             -                                          ŽIRI
ŽAKELJ JANEZ           - ANŽON                             ŽIRI
BAJT BOJAN               - BOJAN                 LJUBLJANA
CIUHA ENCO              - MATJAŽ               LJUBLJANA
LUKMAN BOGO          - BOGO                  LJUBLJANA
OSREDKAR IVE          - STIPE                  LJUBLJANA
STARC IVAN               - KARAMAZOV      LJUBLJANA
                                     -DREJČE               LJUBLJANA
                                     - LUKA                   LJUBLJANA
                                     -SULC                    LJUBLJANA
.
                ŽRTVOVALI STE SE ZA BOLJŠI
               JUTRIŠNJI DAN IN ZA ČLOVEKA!
.
                                      L.D. POLJANE, 6. AVG. 1978

—

—

Obstoječi spomeniki

—

Franc Podnar

7.2.2024. 00:00

—

M. Kermavnar, 7.2.2024, dodal besedilo na spomeniku in katastrske podatke

Spominska plošča

Gorenja vas

K. o. 2039 Gorenja Ravan, parc. št. 1276/1

9458

Emil Zlatič, Koper

• Ivan Toličič: Tak borec je naš tovriš Emil. Miloš Ivančič: Prekomorci. Koper: ZB, 2023.

Pokopališče Koper, lokacija na zemljevidu ni natančna.

—

—

—

Neobiskani spomeniki

—

M. Hladnik po informaciji Danijela Zlatiča

5.1.2025. 00:00

—

—

družinski nagrobnik

Koper

—

1716

Vrhe, sv. Lenart

Iz betonskega bloka in plošč z napisi sestavljeno spominsko znamenje.
EŠD 21887

Na križišču pred odcepom k cerkvi sv. Lenarta na Vrheh; na RKD je vrisan nekaj m bolj proti SV.

Bodočnost je vera
kdor zanjo umira
se vzdigne v življenje
ko pade v smrt

Junakom borbe naj slede junaki dela
Delu čast in oblast

Vi ki imate v srcu mladost
in v pesti moč, vi glejte
na vaših plečih bo slonelo življenje

Žive naj vsi narodi
ki hrepene dočakat dan
da koder sonce hodi
prepir iz sveta bo pregnan

—

—

Obstoječi spomeniki

—

M. Hladnik 26. 4. 2017 foto 13. 7. 2008 in maja 2020

24.5.2020. 00:00

—

—

klesani kvadri na stebru

Trbovlje

—