Spominska plošča na domačiji pri Kopaču na Sv. Ožboltu je posvečena delovanju kurirske postaje G-15 prve relejne linije. Odkrili so jo 24. maja 1981, dostop do Kopačeve domačije je skozi Puštal po dolini Hrastnice.

V tem okolišu je delovala kurirska postaja že od marca 1943, septembra istega leta je dobila oznako G-15 prve relejne linije. Bila je vmesna postaja med G-13 v Poljanski dolini in G-25 pri Medvodah. Do osvoboditve je morala osemkrat spremeniti kraj svojega bivališča zaradi stalnih napadov sovražnika.

G-15 je sodila med večje postaje in je štela okoli šestnajst kurirjev in obveščevalcev obveščevalnega centra za Škofjo Loko. Ti so se udeleževali tudi številnih napadov na sovražnika in diverzantskih akcij na svojem območju. Zato so jo skušali zlasti domobranci izslediti in uničiti. 1. maja 1945 so izvedeli za njihovo taborišče na Sv. Andreju in jih napadli. V boju je padel Franc Hribernik - Stane.

Komandirji postaje G-15 so bili Vinko Arhar, Janez Platiša in Karel Rihtaršič - Drago.

Vir: Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 207-208.

Povezava na spletno stran: http://zbnobskofjaloka.weebly.com/sv-o382bolt.html

Geslo za iskanje sorodnih obeležij: Kurirji123

NA TEM PODROČJU JE

V ČASU NOB DELOVALA

RELEJNA KURIRSKA

POSTAJA G – 15

                               KURIRJI IN

                                   ZZB NOV

                                        1980

V dvodelen zidan podstavek je med dva opornika vstavljena pravokotna plošča iz svetlega naravnega kamna z vklesanim napisom. Ožja okolica spomenika (odkrit 1951) je dvignjena in posuta s peskom.
EŠD 21537

Na tem mestu je dne 18. nov. 1943

dalo svoje življenje v boju za svobodo

13 nepoznanih tovarišev. Med njimi

borec PIŠLJAR IGNACIJ, star 20 let

Jelični Vrh - Idrija.

SLAVA JUNAKOM

OOZB - NOV - IDRIJA

Spomenik obnovili 2009  ZB NOV LOGATEC

Kamnosek Jože Žmitek, odkrita 1958 po naročilu lokalnega gasilskega društva v spomin 15 padlim gasilcem in ustanoviteljem društva leta 1911.

• EŠD 16965
• Po poti spominov: radovljiški zbornik, Radovljica: Občinska konferenca SDZL, 1990, str. 200-201.

V spomin padlim gasilcem v NOV in umrlim ustanoviteljem društva

Na dan odprtja novozgrajene šole na novi lokaciji, imenovane po revolucionarju ing.Janezu Marentiču, dne 25. aprila 1980, je bil pred vhodom odkrit njegov doprsni kip delo akademskega kiparja Zdenka Kalina ( glej Črnomelj, Ulica Otona Župančiča: Revolucionar Janez Marenrič).  Šola se je poimenovala po revolucionarju ing.Janezu Marentiču na osnovi sklepa občinske skupščine občine Metlika maja 1977.

Po Janezu Marentiču se je imenoval tudi pionirski odred ma šoli.

Vir: arhiv ZB NOB Metlika (67)

Šola se je nekoč imenovala po Janezu Marentiču, pred njo je njegov kip, na stari šoli  pa je bila spominska plošča.

 Radio Krka: Kdo je bil Janez Marentič?

Belokranjec Janez Marentič se je rodil 20. aprila 1910 v Clevelandu kot sin izseljenskih staršev. Oče Janez je delal v železarni, mati Bara pa v veliki industrijski pralnici. Ko je oče zbolel za tuberkulozo, se je družina vrnila domov, kjer je oče kmalu umrl, za njim pa tudi mati.
Takratni podzemeljski župnik Valerijan Učak je med bistrimi, a siromašnimi belokranjskimi fantiči izbiral tiste, ki naj bi šli pozneje na bogoslovni študij. Med njimi sta bila tudi Janez Marentič in Jože Berkopec. Odšla sta v Ljubljano in imela med šolanjem na gimnaziji brezplačno hrano in stanovanje v Križankah. Internat sta zapustila in pozneje oba študirala agronomijo v Zagrebu, kjer sta tudi diplomirala. Med študijem je Janez Marentič preučeval ne le kmetijsko snov, ampak tudi marksistično literaturo. Bil je organizator predvojnega levičarskega gibanja v Beli krajini, kulturno-politični aktivist in publicist. Leta 1932 je bil pobudnik ustanovitve partijske celice na Mlakah, ki je bila prva v Beli krajini.

Janez Marentič je bil tudi udeleženec ustanovnega kongresa Komunistične partije Slovenije, ki je potekal 17. in 18. aprila 1937 na Čebinah (delno v cerkvi, delno na kmetiji), in bil tam izvoljen v centralni komite KPS. Kot je povedala njegova hčerka, dvakratna doktorica znanosti Barica Marentič Požarnik, je bil Janez zelo studiozen, skromen in z velikim občutkom za pravičnost. Zaradi te odkritosti in poštenosti je imel tudi vedno težave. Ne le z oblastmi, pač pa tudi z nekaterimi vodilnimi komunisti. Kot je povedala Barica že sama slika ustanovnega kongresa na Čebinah simbolno prikazuje to situacijo: Marentič je na diametralno nasprotni stani kot Edvard Kardelj – tudi sicer sta bila različnih mnenj! Druga zanimivost tega kongresa pa je bila, da je bil Marentič v tej družbi edini akademsko izobražen človek in tudi edini, ki je zastopal kmečki stan. Vsi ostali so poudarjali zgolj delavski proletariat. Zanimivo je, da je bil tudi zelo kritičen do opisovanja kmečke idile, ki to ni; pač pa le trd boj za preživetje. Tudi Prešerna je kritiziral, ko v pesmi O, Vrba pesnik lahkoverno poveličuje življenje slovenskega kmeta: … Zvestó srce in delavno ročico; za doto, ki je nima miljonarka, bi bil dobil z izvoljeno devico; mi mirno plavala bi moja barka, pred ognjam dom, pred točo mi pšenico bi bližnji sosed vároval - svet' Marka.
Začetek druge svetovne vojne je Marentiča doletel v Beogradu, kjer je bil priča nemškemu bombardiranju. Bolehal je za tuberkulozo. Kljub bolezni in stalnemu preganjanju je bil eden glavnih organizatorjev OF v Beli krajini. Moral je v bolnišnico, kjer ga je ves čas močno nadzorovala okupatorska policija. Neozdravljivo bolan je bil odpuščen iz bolnišnice in je 28. septembra 1942 umrl v Ljubljani, star 32 let, z le nekaj meseci delovne dobe, saj kljub pomanjkanju tovrstnega kadra službe ni dobil.
Poleg tega, da je pisal članke v številna legalna in ilegalna glasila, je skupaj s tastom dr. Jankom Šlebingerjem napisal Bibliografijo slovenske kmetijske literature. Marentičevo najpomembnejše znanstveno delo pa je študija Slovenska vas pod kapitalističnim jarmom, ki je izšla v knjižni obliki leta 1957, šele 15 let po njegovi smrti.

Ob 40-letnici njegove smrti je pri Kmečkem glasu izšla knjiga Spomini na Janeza Marentiča, za katero je prispevke zbrala njegova žena Vera. Socialistični režim ga je poskušal zamolčati in šele v 60-ih letih je bil predstavljen javnosti.

JANEZ

ING

MARENTIČ

1910 - 1942

Granitni obelisk z razširjenim osrednjim delom in napisi, posvečen padlim v drugi svetovni vojni. Ob spomeniku grobnica. Avtor ureditve D. Samec.

SPOMENIK  30 PADLIM BORCEM IN 7 USTRELJENIM TALCEM

EŠD 4721

foto123

besedilo123

napis na spomeniku:
.
.
          nedokončano

.

napis na grobnici:

      TU SO POKOPANI BORCI NOV
  - KNEZ STANISLAV - LOJEN IVAN -
- SINKOVIČ MIRKO - TEPEŽ FRANC -

                             IN
- KNEZ MARTIN - NOVAK LEOPOLD - 
     USTRELJENA KOT TALCA LETA
                    1944 IN 1945

V kapelici v Šentilju so domačini 1948 leta vzidali spominsko znamenje, na katerim so klesana imena padlih partizanov, talcev in umrlih v internaciji. Na grobišču v Šentilju je grobišče tridesetih partizanov in žrtev fašizma.

VIR: Potočnik Pože, Spomeniki in znamenja NOB v občini Slovenj Gradec.

SPOMIN DOMAČIM PADLIM BORCEM OF 1941-45

                          PARTIZANI

IRŠIČ RADO 1911-1941

ČEBULAR ZDRAVKO 1921-1943

PREVOLNIK ERNEST 1925-1943

MERZDOVNIK LEOPOLD 1911-1944

LEPENEC ALEKSIJ 1913-1944

TAMŠE FRANC 1924-1944

VIVOD ALOZIJ 1925-1944

GAŠPAR IVAN 1912-1944

KAK IVAN 1909-1944

MERZDOVNIK IVAN 1915-1944

PRIDGAR ANTON 1914-1944

ŠKOF MIROSLAV 1922-1945

ROZMAN FRANC 1913-1945

GROS FRANC 1915-1945

ŠERTL FORTUNANT 1927-1945

KREBL RUDOLF 1912-1945

RAMŠAK FRANC 1912-1945

ODER MAKSENCIJ 1903-1945

KOTNIK ANTON 1927-1945

MENCINGER FRANC 1909-1945

POGORELC JOŽEF 1927-1945

KOLAR SIMON 1913-1945

MENCINGER PAVEL 1911-1945

PLEŠEJ FERDINAND 1909-1945

ŠEGOVC JOŽEF 1922-1945

SPOMIN DOMAČINOM ŽRTVAM FAŠ.TERORJA 1941-45

                        TALCI

IRŠIČ STANKO 1909-1942

ČAS ALBERT 1908-1942

ZAVRL FRANC 1927-1942

STRGAR LUKA 1891-1942

BOROVNIK ANTON 1899-1943

PLAZL FERDINAND 1916-1944

KOROŠEC FRANC 1908-1944

TASOTO KAREL 1898-1944

KREJAN IVAN 1926-1944

GROS FRANC 1918-1945

KOLETNIK ŠTEFAN 1922-1945

POTOČNIK IGNAC 1906-1945

ČAS IVAN 1910-1945

SAITL IVAN ? - 1945

                    V INTERNACIJI

IRŠIČ NEŽA 1985-1942

ZAVRL FRANC 1883-1942

BOŽIČ JOŽEFA ? -1942

MARZEL KAREL 1914-1942

MARZEL ANICA 1910-1943

ROZMAN MARIJA 1916-1944

ZAJAMŠEK ANTON 1988-1944

ČIKON SILVESTER 1922-1945

PRIDGAR JURUJ 1901-1945

Ovalna kamnita plošča z vklesanim posvetilom (I. Černič, odkritje 4. julija 1983) je pritrjena na stavbi Gorenjskega kolodvora, pred katerim so bile julija 1941 množične demonstracije proti izseljevanju Slovencev z Gorenjske.

Gozdana Miglič, Spomin je moč: pomniki revolucije v občini Ljubljana-Šiška, Ljubljana: OK SZDL Ljubljana-Šiška, 1985, str. 41-42.

EŠD 5685

Tukaj so Ljubljančani 6,7,8 julija 1941 množično protestirali proti nacističnemu izseljevanju Slovencev z Gorenjske

4 julija 1983 združenje borcev NOV in KKSZDLMilan Majcen

Spominska plošča aktivistu OF Viktorju Svetini, ki so ga 23. 12. 1943 umorili pripadniki "črne roke".
Spominska plošča je pobeljena, vendar je napis še mogoče razbrati.

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 203.

Fotografije: Petra Gričar.

• EŠD 5378 

.
»Prva žrtev: Viktor Svetina

  Viktor Svetina se je z Jesenic zamišljen vrnil domov na Koroško Belo. Vso noč je premišljeval o skrivnostni morilski organizaciji. O črni roki še nikdar ni slišal ali bral. Gustljev brat Zvonko ga je opozoril, naj bo previden. Morda se je z Gustljevo smrtjo sprožil nov, skrivnosten val terorja nad vsemi sodelavci in somišljeniki osvobodilne fronte, je razmišljal.

   Zjutraj je kot običajno šel na delo v železarno. Bilo je še temno, zato ni videl neznancev, ki sta ga skrita čakala za hišo. V mrzlo decembrsko jutro so odjeknili streli. Viktor Svetina je padel le nekaj metrov od svojega stanovanja oziroma hiše poleg osnovne šole na Koroški Beli.

   Viktorjev oče Melhior je bil v nočni službi v železarni. Že na poti iz tovarne so mu sporočili žalostno novico. Tako kot pri Štravsovih je spet pridrvel Drusche z gestapovci in spraševal, kaj se je zgodilo. Tokrat ni rekel, da so ga ubili partizani. Še preden so Viktorja položili na mrtvaški oder, so gestapovci opravili hišno preiskavo.

  Viktor Svetina je bil rojen 26. februarja 1908. leta na Koroški Beli. Njegov oče je bil strugar v železarni. Z ženo sta imela tri hčerke, od katerih je Pavla umrla že v rani mladosti, in sina Viktorja. Oče Melhior je umrl 1964. leta, mati Ivanka pa 1966. leta, oba v starosti 86 let. Viktorjevi sestri Ivanka in Milka živita na Koroški Beli.

   Viktor je bil samski. Ko so ga ubili, je bila v hiši samo njegova mati. Vseskozi je marljivo pomagal partizanom z obveščevalnimi podatki, zbiral je hrano, obutev in obleke, sanitetni in tehnični material. Partizanom je v domači hiši skrivaj popravljal orožje. Pogreba se je udeležilo veliko ljudi, ki so s tem izražali naklonjenost do aktivistov OF. Hkrati je bila to tiha demonstracija proti črnorokcem.«

• (Jože Vidic, Po sledovih črne roke, Ljubljana: Založba Borec, 1982, str.  10–11)

V TEJ HIŠI JE BIL 23. XII 1943
ZVERINSKO UMORJEN OD DOMAČIH
IZDAJALCEV - ČRNE ROKE
SVETINA VIKTOR
AKTIVIST OF
KO ZB

Prvi spomenik žrtvam fašističnega nasilja v Sloveniji je piramida, 1931 postavljena ubitim članom Tajne organizacije Borba. Postavilo ga je primorsko emigrantsko društvo Zarja po načrtih D. Žerjala.

EŠD 5535

Pulj 17. oktobra 1929.
Gortan  Vladimir

Bazovica 6. sept. 1930
Miloš Zvonimir
Marušič Franjo
Bidovec Ferdo
Valenčič Vekoslav

Za prestavljeni spomenik glej zapis za staro mestno pokopališče.

• Kamra
• Kamra 2

Grob kurirja Antona Drofenika, padlega 28. 3. 1945. Grob je obeležen z granitnim nagrobnim znamenjem (delo D. Samca - avgust 1964).
EŠD 4727

Slika 3: Zapisi o osvobodilnem gibanju pod Bočem, Franc BUT-Branko, str. 113

      Opis dogodkov

V III. knjigi Leksikona, ki je izšla leta 1976, na strani 393 navaja podatke za Strmec pri Rogatcu. Tu se predzadnji odstavek  glasi: »Jeseni 1943 se je tu začela partizanska dejavnost. Domači fantje so si v Ložnem zgradili bunker, ki pa je bil izdan 30. marca 1944; ob napadu sta padla dva partizana. Na dogodek opozarja l. 1962 odkrit spomenik v Ložnem pred cerkvijo«. 

V IV. knjigi, ki je izšla leta 1980 pa na strani 423, kjer so podatki za Stoperce  v zadnjem odstavku piše: »V bližnjem gozdu Ragužnici sta 30. marca 1945 padla med spopadom partizanov z Nemci dva naša borca. Ko je Tomšičeva brigada 21. jun. 1944 rušila želez. progo Maribor-CeIje, so njeni borci izvedli tudi rekvizicijo na drž. posestvu v Stopercah. Spomenik na kraju boja kozjanske čete.« 

V obeh citiranih odstavkih gre med drugim za isti dogodek iz NOB, vendar je razlika v letnicah in v kraju spopada. Ta spopad sem podrobneje opisal že leta 1954 in je bil sestavek pod naslovom »Žetalski Joža je padel« objavljen septembra 1954 tudi v takratnem Ptujskem tedniku. Na kratko objavljam njegovo vsebino: Po opravljeni nalogi v noči od 29. na 30. marec 1945 je skupina 5 partizanov pod vodstvom Jožeta Krašovca-Žetalskega Jožeta, komandirja ptujske okrajne mobilizacijske postaje, odšla počivat v bunker, ki je bil zgrajen v gozdu Ragužnica na območju k. o. Stoperce, tl j. na območju sedanje ptujske občine. Bunker je že prej izdala gestapovcem v Rogatcu tam v bližini stanujoča ženska, ki je tudi sporočila, da so partizani v bunkerju. Nemci (gestapovci, policisti in vojaki) vodil jih je domačin, so v zgodnjih jutranjih urah bunker obkolili in ga napadli. Jože Kos, Franc Perkovič in Vlado Miklavc so se prebili, Anton Drofenik-Marjan in Jože Krašovec-Žetalski Jože pa sta padla, pokošena od strojničnih rafalov. Oba padla junaka so partizani slovesno pokopali pri bližnji cerkvici na Ložnem, 2. aprila 1945 (na velikonočni ponedeljek). Izstrelili so tudi častne salve, čeprav je v dobre 4 km oddaljenem Rogatcu bilo polno Nemcev. Izdajalki pa so sodili na kraju zločina, tj. j. pri bunkerju, ki ga je izdala. 

Nedvomno se je tragični dogodek zgodil zjutraj 30. marca 1945. Oba padla borca so po osvoboditvi prekopali in ju prepeljali na domači pokopališči. Kot zvemo iz Leksikona so pri cerkvici na Ložnem že leta 1962 postavili spominsko obeležje, dolžnost občanov ptujske občine pa še ostaja, da postavimo spominsko obeležje tudi v gozdu Ragužnica, na kraju spopada. Glede ostalih podatkov, ki so navedeni za Stoperce, mi ni znano, da bi bilo med okupacijo v Stopercah državno posestvo, spomenik na kraju boja kozjanske čete pa stoji v zaselku Plate, naselje Jelovice, KS Majšperk in ne na območju Stoperc. 

[NAPIS POD FOTOGRAFIJO] Spominsko obeležje na Plateh v naselju Jelovice. Kaže, da bo napis treba obnoviti.  Foto: I. Ciani.«

(F. Fideršek, Krajevnemu leksikonu za rob /Pomanjkljive uskladitve iz zgodovine NOB/, Tednik, Glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva, Leto XXXIV, št. 19, Ptuj, 21. maja 1981, str. 6. 

Elektronski vir:  https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-34LTUEZR/abd1f0ca-2f13-42dd-adc1-df14d81b2ca5/PDF Dostop: 12. 12. 2023

TU JE POKOPAN
ANTON
DROFENIK.
KURIR NOV,
KI JE PADEL
28.III.1945
V BOJU PROTI
OKUPATORJU

Spominski kamen v Koprivniku je posvečen prvemu sestanku pristašev OF avgusta 1941 v opuščenem rudniku pod Bendetovo domačijo. Odkrili so ga leta 1969, dostop do jame je s Sovodnja.

Na pobudo organizatorja vstaje v Poljanski dolini, Maksa Krmelja - Matije, je Anton Peternelj iz Koprivnika v mesecu avgustu leta 1941 sklical prvo ilegalno skupino aktivistov v Koprivniku. Sestali so se v rovu opuščenega rudnika Bendetove jame. Maks Krmelj je prisotnim razložil pomen OF in naloge, ki čakajo ta odbor in druge pristaše OF. Zbirati morajo orožje, strelivo, hrano, denar ter drug vojaški material za upornike, privabljati morajo nove sodelavce in izvajati sabotaže. Že takoj po sestanku so podrli nekaj telefonskih drogov okoli Fužin.

Vir: Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 161-162.

Povezava na spletno stran: http://zbnobskofjaloka.weebly.com/koprivnik.html

V TEJ JAMI

JE BIL PRVI

SESTANEK OF

AVG. 1941