Spomenik sestavljajo polkrožna, iz grobo klesanega kamna zidana stena, v katero je vzidana napisna plošča in stiliziran kamnit vodnjak, ki naj bi s tekočo vodo simboliziral neuničljivost življenja. Spomenik je oblikoval Franci Šubelj, postavljen je bil 9. septembra 1956.

Grabrovčani so 13. nov. 1944, ko so Metliko napadli ustaši, tri dni nudili streho pobeglim Metličanom.

EŠD 11216

Vodnik 19, 20.

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. 134.

1941--1945
NA TEM MESTU JE 5. XII. 1942
BELOKRANJSKI ODRED IN XIII.
PROLETARSKE UB BRATSKE
HRVATSKE VODILA USPEŠNO
BORBO PROTI ITALIJANSKEMU
OKUPATORJU. -- ŽRTVE --

     GORNIK FRANC, GORNIK JOŽE

     DRAGOVAN BARA, GORNIK ANTON

     GORNIK MARTIN, GORNIK JOŽE

     GORNIK JANEZ, JAKLJEVIČ PEPCA

     KRAMARIČ IVAN, PAPIČ ANTON

     GORNIK JANEZ, DRAGOVAN MARTIN

     GORNIK MARTIN, TEŽAK BARA

Ploščo so udeleženci konference Zveze mladine za Gorenjsko s soglasjem lastnice Marije Prezelj vzidali leta 1994. 

Plošče na fasadi hiše Davča 46 ni več. Lastnika ne vesta povedati, kdaj so ploščo odstranili in kam so jo dali. 

Pri Šoštarju v Davči je bila ustanovljena Zveza slovenske mladine za Gorenjsko leta 1944. Na Šoštarjevi domačiji je bil ustanovni sestanek mladinske organizacije.

Plošča je bila verjetno postavljena po 1980, ker v Pomnikih NOB na Škofjeloškem ni popisana, in pozneje odstranjena. Po policijskem poizvedovanju vemo, da zdajšnji gospodar, sin Marije Prezelj, plošče noče več na fasadi in jo je pripravljen oddati Zvezi borcev v hrambo. Primerno mesto zanjo bi bil muzej v Škofji Loki. Ob obisku plošče niso želeli pokazati, češ da so jih komunisti hoteli po vojni ubiti, čeprav so v partizanih padli trije člani družine. Drugi razlog za odstranitev naj bi bila namera, porušiti spomeniško zaščiteno staro domačijo.

• J. Košnjek: Na Šoštarjevi domačiji v Davči Prihajali so lačni in prezebli, vsega usmiljenja vredni. Gorenjski glas 26. 4. 2001.

?

Na steni Valvazorjevega doma se nahajata dve spominski plošči. Desna, večja, je posvečena delovanju okrožnega komiteja KPS in okrožnega odbora OF za Jesenice ter ustanovitvi prvega bataljona Gorenjskega odreda – Cankarjevega bataljona 20. junija 1942. Prvotna različica je bila odkrita leta 1958.

Druga je posvečena relejni kurirski postaji G – 17, ki je delovala na tem območju. V času vojne je življenje izgubilo 9 kurirjev.

Viri:
Arhiv Združenja ZB NOB Jesenice.

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 206.

Na južni steni Valvasorjevega doma.

EŠD: 5404

Geslo za iskanje sorodnih obeležij: Kurirji123

• V BLIŽINI VALVAZORJEVEGA DOMA
  SE JE OD LETA 1942 DO 1943 ZADRŽEVAL
  OKROŽNI KOMITE KOMUNISTIČNE PARTIJE
  SLOVENIJE IN
  OKROŽNI ODBOR OSVOBODILNE FRONTE ZA JESENICE

• NA RAVNEH JE BIL 20. JUNIJA LETA 1942 USTANOVLJEN
  PRVI BATALJON GORENJESKEGA ODREDA - CANKARJEV BATALJON
  LETA 1986 DRUŽBENOPOLITIČNE ORGANIZACIJE OBČINE JESENICE

• NA TEM PODROČJU JE
  V ČASU NOB DELOVALA
  RELEJNA KURIRSKA
  POSTAJA G - 17
  KURIRJI IN
  ZZB NOV
  1982

Spominska plošča, posvečena v NOB padlim domačinom, ki je bila odkrita 1965 ob 100-letnici stavbe.

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. 129.

EŠD 12857

Ob 100 – letnici šole in 21 – letnici partizanske šole na

Gornjem Leskovcu ter 20 – letnici osvoboditve se spominjamo

tovarišev iz šolskega okoliša, ki so dali svoja življenja

v narodnoosvobodilni borbi  1941 – 1945.

Plahuta Anton                  Stranje                 borec

Poznič Karel                       Poklek                    //

Poznič Martin                      //                           //

Radej Ivan                          Stranje                   //

Repar Anton                        //                          //

Ribič Franc                          Kališevec                //

Urbančič Franc                    Poklek                    //

Zemljak Franc                       //                        //

Zemljak Ivan                     Stranje                 talec

4. julij 1965                         odbor za proslavo

. Wikimedia Commons.

TUKAJ JE PREBIVALA

JEANNET KOHNSTEIN
ROJ. BLUM
ROJ. 1866
PREGNANA 1941
V ČAKOVEC
UMRLA 1943
V AUSCHWITZ
UMORJENA 1944

                 .

TUKAJ JE PREBIVAL

VILJEM KOHNSTEIN

ROJ. 1891
PREGNAN 1937/38

V PRAGO

ODPELJAN 1941

V T HERESIENSTADT

V AUSCHWITZ 1944
UMORJEN 1944

                   .

TUKAJ JE PREBIVALA

PAVLA KOHNSTEIN

ROJ. 1889
PREGNANA 1941
V ČAKOVEC
PREGNANA 1944
V AUSCHWITZ
UMORJENA 1944

Aleš Bébler, (psevdonimi Primož Tratnik, Anton Hartman, ...) slovenski španski borec, partizan, politik, general, diplomat in narodni heroj, * 8. junij 1907, Idrija, † 12. avgust 1981, Ljubljana.
Življenjepis povzet po Wikipediji.

Pred 2. svetovno vojno se je udeležil španske državljanske vojne. Med vojno je bil pomemben člen OF, po vojni je zastopal Jugoslavijo na raznih diplomatskih konferencah. Po postopnem umiku iz partije, ko je na koncu ostal samo še veleposlanik, je konec življenja preživel kot naravovarstvenik. Njegov sin je profesor na ljubljanski univerzi, Anton Bebler.

Otroštvo in mladost
Rodil se je mami Frančiški in očetu Boltežarju. V Idriji je hodil v ljudsko šolo. Leta 1915, med 1. svetovno vojno se je družina zaradi lakote začasno preselila k Ivanu Prijatelju na Dunaj. Tam je nadaljeval šolanje in se ob tem naučil nemščine. Družina je po koncu vojne odšla nazaj v Idrijo, kjer je mrgolelo italijanskih vojakov. Ob pogovoru z njimi se je Bebler naučil temeljev italijanščine. Že pri 11 letih je skupaj s svojo družino ostal pod Italijo. Dve leti je obiskoval idrijsko realko, nato pa se je po pobegu iz Italije v kraljevino SHS vpisal v realko v Celju in jo dokončal leta 1925. Med svojim srednješolskim življenjem se je pridružil Sokolom in se začel udejstvovati v levičarstvu. Vzporedno se je vpisal na fakulteti prava v Ljubljani in Parizu. Leta 1929 se je zaradi svojih protikapitalističnih in komunističnih nazorov pridružil takrat ilegalni Komunistični partiji Jugoslavije, še prej pa tajni organizaciji komunistične mladine SKOJ. Spoznal se je z Borisom Kidričem in Edvardom Kardeljem. Po dveh letih študija v eni in drugi državi je končno diplomiral na sloviti pariški Sorboni. Jugoslovanska oblast mu je prepovedala dohod v njegovo državo, tako da se je moral po končanem študiju skrivati po Franciji. Leta 1933 je dobil strankarsko navodilo, da naj se umakne v Sovjetsko zvezo. Tam je zaradi tajnosti dobil lažno identiteto in ponarejene dokumente na ime nekega Nemca. Zaposlil se je in večkrat spremenil službo. Imel je srečo, da se je iz Sovjetske zveze umaknil še pred Stalinovimi čistkami.

V Rusiji je ponovno srečal Edvarda Kardelja, ki ga je napotil v državljansko vojno v Španijo, kamor je leta 1936 tudi odšel. Ponarejene dokumente je dobil v Parizu, od koder je krenil v Madrid. V vojni je pomagal republiki, ki se je bojevala proti desnici, ki jo je vodil general Franco. Bil je dvakrat ranjen, enkrat huje. Po končani vojni, v kateri je zmagal diktator Franco, je bil poškodovan pripeljan v Francijo, kjer so ga primerno oskrbeli. Ker so ga iz države izgnali, se je odločil oditi v Švico, kjer pa so ga ob nelegalnem prečkanju meje zaprli v švicarski zapor. S pomočjo odvetnika mu je uspelo priti do švicarskega potnega lista, ki ga je dobil na podlagi dokazov, da je v Švici živel njegov ded. Nato se je vrnil v Jugoslavijo, kjer se je vključil v delovanje jugoslovanske komunistične partije. Leta 1940 je začel z odvetniškim pripravništvom, ki pa ga ni dokončal zaradi naglega prihoda vojne v Slovenijo.

Druga svetovna vojna
Ob začetku vojne 6. april 1941 so člani Komunistične partije ustanovili v Ljubljani operativno komisijo, v kateri je bil Bebler vojaški izvedenec. Do tega položaja je prišel zaradi velikih izkušenj iz Španije. Glavna naloga komisije je bila priprava tehnike za sabotažne akcije na raznih prometnih cestah in železnicah. Na istem sestanku, kot je bila ustanovljena komisija, so sklenili, da bodo ustanovili Osvobodilno fronto. Bebler si je nadel partijsko ime Primož, ki je bilo potrebno zaradi ilegalnega delovanja. Skupaj s svojimi sodelavci je začel načrtovati razne partizanske operacije v okviru OF. Ko je bilo junija 1941 ustanovljeno Vrhovno poveljstvo partizanskih čet, je bil imenovan za načelnika štaba oz. namestnika poveljnika. Ob tako pomembni funkciji je moral obiskovati razne partizanske odrede in se pogovarjati z organizatorji vstaje. V Ljubljanski pokrajini je kot namestnik poveljnika formiral III. grupo odredov. Sredi zime 1942 je dobil zastrupitev krvi v nogi, zaradi česar je imel operacijo. Ljubljano je težko zapustil, ker so Italijani postavili žično ograjo okrog mesta, ki je ovirala prestop. Skozi žico je odšel marca 1942 in se odpravil na Dolenjsko. V maju je pomagal vzpostavili osvobojeno ozemlje na Dolenjskem in Kočevskem, kamor se je preselil glavni štab iz Ljubljane. 19. in 20. aprila 1942 je Bebler odšel na sestanek na hrvaški strani Kolpe, kjer so se domenili, da bodo slovenski partizani nosili titovke. Bebler je takrat v partijskem vodstvu že postal manj vreden, ker je bil intelektualec in ni sovpadal z ideologijo komunizma. Zelo je nasprotoval dejanjem nekaterih partizanov, ki so zlorabili oblast in izvajali nepotrebno nasilje.

Poleti leta 1942 je prišlo do hude ofenzive Italijanov, ki je ogrozila osvobojeno ozemlje. Njen 4. del je bil usmerjen proti partizanski bazi v Kočevskem rogu. Ob času napada Beblerja ni bilo tam, ker je ravno odšel na Notranjsko, bili pa so tam vsi glavni tvorci slovenske komunistične revolucije. Zbral je bližnje partizane v Manevrski bataljon in jim naročil, da naj napada italijanski obroč okoli Roga. Ustanovil je posebno skupino, Beblerjev štab, ki je postal rezervno poveljstvo partizanskih čet. 
V vasi Trebelno je 4. septembra ustanovil partizansko brigado Matije Gubca iz treh bataljonov. Nato je ustanovil še Cankarjevo brigado. Medtem je odkril, da Rog ni bil več obkoljen. Vodstvo je bilo zelo jezno, ker je Bebler na lastno pest ustanovil dve brigadi. Za kazen so ga razrešili kot namestnika poveljnika Glavnega štaba in ga 5. oktobra poslali na Primorsko. Vodstvo se ga je namreč balo zaradi njegove izobrazbe.
 Kardelj mu je naročil, da naj na Primorskem in Notranjskem naredi čistko in se znebi vseh sovražnikov (Bela garda, okupator), prepreči pa naj tudi državljansko vojno. Bebler njegovih ukazov ni dosledno upošteval in je spore reševal diplomatsko, razen v najhujših primerih. Svoje bivališče je imel v Bukovici pri Mlečniku, kjer je bila tudi centrala gibanja. Skrit je bil v dobro zamaskiranem bunkerju pod goriščem ognjišča. 4. decembra 1942 je sklical posvet v cerkvici pri Braniku, kjer so se zmenili o poteku gibanja. Skoraj bi bil odkrit v svojem bunkerju, ko je italijanski okupator po poročanju Bele garde zasumil, da se v hiši skriva Bebler. Izvedli so racijo, imel pa je srečo, da ga niso odkrili med svojim iskanjem po hiši. Na koncu so gospodinjo odpeljali v zapor, gospodarja pa so aretirali. Čez italijansko območje so ga nato drugi partizani prepeljali na varno do poveljstva Alpske cone. Imel je pomembno delo, moral je hoditi po domovih in skrbeti za partizansko gibanje.

Ob italijanski kapitulaciji 8. septembra je na Primorskem zavladalo ogromno veselje, Bebler pa je bil človek, okrog katerega se je vse sukalo. 11. septembra 1943 je skupaj s kolegoma Beltramom in Vilfanom ustanovil Primorski narodnoosvobodilni svet, v okviru katerega so v naslednjih dneh sprejeli dve pomembni resoluciji. Prva je govorila o splošni mobilizaciji vsega odraslega prebivalstva, druga pa o priključitvi Primorske Jugoslaviji. Kmalu pa je veselje pokvarila novica, da so Nemci že v Gorici. Po darilu antifašističnega italijanskega vojaka, ki je priskrbel letalo, se je Bebler odločil da bo z njim obvestil partijo o nemški pripravljenosti. Poletel je v Novo mesto, kjer je poročal o množičnosti vstaje na Primorskem in dobil navodila za priključitev te pokrajine Sloveniji. Vrnil se je na Primorsko, od koder se je pred prodirajočimi Nemci umaknil na Vojščico. V Trnovskem gozdu je padel v sovražno zasedo, v kateri so ga sovražniki ranili. Jeseni je moral skupaj s Francetom Bevkom oditi nujno na Kočevsko. Prišla sta samo do Ljubljanskega Barja, kjer nista mogla dobiti nobene zveze, ki jih je, kot sta pozneje izvedela, razbila nemška hajka. Po prihodu na Primorsko sta izvedela, da so ju klicali na zasedanje AVNOJa v Jajce. Na tem sestanku so medtem delegati potrdili priključitev Primorske k Jugoslaviji. Nato se je napotil v Črnomelj, kjer je bilo zborovanje predstavnikov Slovenije. Odšel je skupaj z Bevkom in Srebrničem. Centralni komite ga je kasneje poklical v Belo krajino, od koder ga je avgusta 1944 napotil na Štajersko.

Prevzel je vodenje pokrajinske organizacije za Štajersko in Koroško, kjer je bil zaslužen za prenovo terenskih organizacij in Osvobodilne fronte, ki so jih načeli začenjati ukrepi domobrancev. V kratkem času je okrepil vodenje upora na Štajerskem. Ponovno si je partizanska vojska okrepila ugled. Pozno jeseni 1944 je bil ponovno poklican v Belo krajino, kjer so mu naročili, da naj ostane v Glavnem štabu in se ukvarja s pisarniškimi dolžnostmi. Kmalu je dobil nalogo, da naj poleti v Knin, kjer naj bi razložil stanje v Sloveniji. Kmalu po govoru je dobil telegram Borisa Kidriča, ki mu je sporočil, da se je stanje poslabšalo. Z letalom je bil napoten v Beograd, kjer se je srečal s Titom. Tam mu je Bebler povedal o stanju v Sloveniji. Vrnil se je v Glavni štab v Slovenijo, kjer je kmalu prišlo do konca nemškega odpora. Vodstvo OF se je premaknilo v Ajdovščino, kjer so 5. maja 1945 konstituirali novo vlado. V triumfu se je celotno vodstvo premaknilo v Ljubljano, kjer je bilo na ulicah veliko slavje.

Povojno obdobje
V prvi slovenski vladi je Bebler dobil mesto finančnega ministra, nad katerim je bil zelo začuden, ker ni bil nikoli strokovnjak na tem področju. Kmalu pa je Kardelj določil, da naj se preseli v urad za zunanje zadeve v Beograd, kamor je prišel sredi poletja 1945. Takratne prednostne naloge so bile priprave na povojne mirovne konference. Ko so ministrstvo razdelili na dva dela - gospodarskega in političnega - je Aleš Bebler zasedel mesto pomočnika na slednjem. Že oktobra 1945 je bil eden od odposlancev na konferenco za reparacijo Nemčije. Sledila so mirovna pogajanja z Italijo, ki je bila za njega ena največjih in najtežjih preizkušenj. Zavzemal se je za pridobitev celotnega slovenskega etničnega ozemlja Slovenije, a to delegaciji ni uspelo zaradi srditega nasprotovanja zahodnih sil. Leta 1948 je jugoslovanska delegacija odšla na mirovno konferenco o režimu plovbe in pravicah priobalnih držav ob Donavi. Na tej konferenci so se že videli globoki razkoraki med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo. Po poglobitvi krize so Beblerja zadolžili, da naj s pomočjo stikov z zahodnimi diplomati razišče možnost za pridobitev ugodnih posojil in gospodarske pomoči. Državni podsekretar je ostal vse do jeseni leta 1949, v tem času je ogromno naredil za povečanje stikov z zahodnimi državami.

Konec leta je prevzel za Jugoslavijo pomembno mesto kot stalni predstavnik v OZN. Tu je imel pomembno vlogo ob začetku vojne v Koreji leta 1950, med severnim in južnim delom. Skupaj z Egiptom in Indijo je nasprotoval odločitvi, po kateri naj bi južnokorejska vojska postala vojska OZN. Ko se je Generalna skupščina preselila v Pariz, se je jugoslovanski odbor pripravil in predstavil dokaze proti ZSSR. Čez dve leti, 1952, so Beblerja odpoklicali iz OZN in ga ponovno imenovali za namestnika zunanjega ministra. Istega leta se je tudi zamenjal minister, saj je na položaj prišel Koča Popović. Kot predstavnik Jugoslavije je Bebler vodil številne pogovore z veleposlaniki vodilnih držav NATO in pogajanja s Turčijo in Grčijo o sklenitvi trojnega obrambnega zavezništva, ki so ga države podpisale avgusta 1954 na Bledu, neformalno so ga imenovali Balkanski pakt. V 50. letih je sodeloval pri pomembnih dogovorih, ki so kasneje pripeljali do gibanja neuvrščenih. Ko je potekala delitev oblastniškega nadzora med Rankovićem in Kardeljem, je Bebler zastopal stališča slednjega. Bil je tudi dvakrat neuradni kandidat za zunanjega ministra, a na ta položaj ni nikoli prišel zaradi svojih ne proletarskih korenin.

Leta 1955 je bil Bebler premeščen iz zunanjega ministrstva na položaj jugoslovanskega veleposlanika v Parizu. Leta 1961 je moral odstopiti s položaja predsednika zunanjepolitičnega odbora zvezne skupščine, kar je pomenilo slovo od vplivnih položajev v Jugoslaviji. Kot veleposlanik je odšel v daljno Indonezijo. Po dveletnem službovanju se je vrnil v Jugoslavijo kot eden izmed zveznih ustavnih sodnikov. Leta 1967 je bil po prenehanju mandata imenovan za člana Sveta federacije. To je bila nevplivna vladna organizacija, ki je bila brez večjih delovnih obveznosti. V tem času se je ukvarjal še s številnimi mednarodnimi dejavnostmi. Več let je aktivno sodeloval v slovenskem in jugoslovanskem društvu za Organizacijo združenih narodov in se je kot predstavnik Jugoslavije vključil v delovanje Svetovne federacije za združenje OZN. Generalna skupščina OZN ga je izvolila kot enega od treh mednarodnih razsodnikov v sporu med Indijo in Pakistanom. Boril se je tudi za prekinitev vojne z Vietnamom, ki pa mu je ni uspelo preprečiti.

Hudo so ga prizadeli t.i. dachauski procesi, kjer je bila med drugimi obsojena tudi skupina nekdanjih španskih borcev. Ti procesi so bili podobni Stalinovim čistkam pred drugo svetovno vojno. Zelo si je prizadeval za preprečitev postopkov proti obsojencem, to mu je tudi uspelo leta 1974. Bil je tudi silovit borec tudi za varstvo narave. 20. marca 1971 je prisostvoval ustanovni skupščini Skupnosti za varstvo okolja Slovenije, v katero so se povezale razne naravovarstvene organizacije. Postal je njen podpredsednik in član stalnega odbora.

Dr. ALEŠ BEBLER
         PRIMOŽ
      1907 - 1981

Od leta 1933 je bilo tu koncentracijsko taborišče za politične zapornike., kasneje pa za različne zapornike iz Francije, Poljske, Slovenije in drugod.
Arhiv Arolsen skupaj z Muzejem kulturne zgodovine Wurzen je od 24. februarja do 16. marca 2022 v Wurzenu postavil potujočo razstavo na prostem #StolenMemory. Poudarek je na zadnjem imetju jetnikov koncentracijskih taborišč in vprašanju, kako je te tako imenovane predmete še mogoče vrniti družinam žrtev. Razstavo so si  lahko zainteresirani ogledali v treh zložljivih čezmorskih zabojnikih na tržnici v Wurzenu.

»Učinki« so osebni predmeti, ki so jih nacionalsocialisti zaplenili ujetnikom ob prihodu v koncentracijska taborišča. Pogosto so bili to poročni prstani, ure, pisala ali denarnice s fotografijami. #StolenMemory je kampanja Arolsen Archives za vrnitev teh osebnih predmetov njihovim sorodnikom. Od začetka akcije leta 2016 je bilo najdenih že več kot 550 družin. Razstava prikazuje slike takšnih »učinkov« in pripoveduje o usodi desetih žrtev nacističnega preganjanja.

V rubriki Najdeno razstava opozarja na že vrnjene osebne predmete. Poroča o preganjanju nekdanjih lastnikov in današnjih vrnitvah k njihovim družinam. Obiskovalci si lahko s pametnim telefonom z aplikacijo ogledajo videoportrete, na katerih svoje povedo svojci sami.

Pod naslovom »Iskano« so prikazani »vrednostni papirji«, ki še čakajo na vračilo. Pomembno sporočilo je torej: Vsakdo lahko podpre arhiv Arolsen pri vračanju učinkov in gre iskat sledi za preganjane in njihove družine. Arhiv še vedno hrani ukradene spominke skoraj 2500 ljudi iz vse Evrope.

Vir: wurzen.de

Taboriščnica je bila tudi Slavka Dežman, r. 21.7.1927  v Sostrem, med NOB kurirka, aretirana septembra 1944 ter nato poslana v taborišče Wurzen, delala v tovarni Drahtseile, domov se je vrnila tri mesece po končani vojni.

Vir: Spomini na partizanska leta IV., 1950, Prešernova knjižnica, str.119-141

Leseni podpornik v spomin na začasni leseni most.
Datum odkritja: 1984

APRILA 1945 SO DELAVSKE IN INŽENIRSKE ENOTE
VII. KORPUSA ZGRADILE V BLIŽINI
BROD IN LESENI MOST
SKUPNOST BORCEV I. INŽENIRSKE
BRIGADE VII. KORPUSA JA
[zvezda] 1986

Ni v EŠD !

Grobnico predstavlja grob ograjen z betonskim okvirjem, velikosti okoli 2,00 m x 2,20 m, in predstavlja tri dele od katerih sta levo in desno prostora za grob, sredina pa predstavlja dostop do nagrobnika oz. do prostora za cvetje in sveče.

Nagrobnik je betonska plošča, velikosti 1,50 m x 0,80 m, ki ima na sredini kamnito ploščo velikosti 0,40 x 0,40 m iz svetlega kamna in vklesanimi imeni. Nad ploščo z imeni je peterokraka zvezda, poškodovana in popravljena, velikosti 0,40 m, ves ostali del pa pokriva tlak iz rečnih okroglih kamnov.

Na napisni plošči je vklesanih sedem imen, čeprav naj bi bilo pokopanih devet borcev. Zakaj ni vklesano ime borca Cirila Korenčan, ki so ga zagotovo pokopali 8. decembra 1942. ni znano!

Grobnica je lepo vzdrževana, ob njej je tudi lesena klopca za počitek.

Ob cerkvi sv. Jurija pa ni pokopališča.

Vir: Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 69.

V TEJ GROBNICI POČIVAJO BORCI DOLOMITSKEGA ODREDA:

HANČIČ Herman - Samo

RUDOLF Miroslav - Zvone

MODRIJAN Rozalija - Zalka

POPIT Jože - Skobec

TEHOVNIK Franc

NEČIMER Maks

BONČA Ivan

VEČNA JIM SLAVA!

Anton Ukmar je bil partizan in politik.

• Anton Ukmar. Wikipedija.

Anton Ukmar - Miro1900-1978
Comandante partigiano
Partizanski komandant

Spominska plošča na hiši pri Pisancu v Suši je posvečena članom družine, ki so padli 25. marca 1945, odkrili so jo leta 1967, dostop do hiše je s Hotavelj po dolini Logarščice.

Nemci in domači izdajalci so v zadnji sovražnikovi ofenzivi marca 1945 pobijali simpatizerje in sodelavce narodnoosvobodilne vojne in uničevali partizanske domačije. 25. marca 1945 zjutraj so umorili mlinarico v Dolenji Ravni Marijo Tušar. Z ognjem so jo mučili do smrti. Nato so obkolili Pisančevo hišo v Suši ter umorili vaškega terenca in obveščevalca Jožeta Kržišnika in njegovi sestri.

Ploščo so odkrili leta 1967.

Več....

Podatki za umorjene 25. marca 1945 na domu pri Pisancu:

Agata Kržišnik, rojena 5. februarja 1892 v Logu nad Škofjo Loko, gospodinja.

Jožef Kržišnik, rojen 27. septembra 1901 v Suši, gozdni delavec, vaški terenec in obveščevalec.

Marija Kržišnik, rojena 31. julija 1899 v Logu nad Škofjo Loko, gospodinja.

Vir: Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 305-306.

Povezava na spletno stran: http://zbnobskofjaloka.weebly.com/suscarona.html

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 268.

NA TEM KRAJU JE GESTAPO

USTRELIL APRILA 1945

AKTIVISTA OF IN NJEGOVI SESTRI

KRŽIŠNIK  JOŽE                 1901 – 1945

KRŽIŠNIK  MARIJA           1899 – 1945

KRŽIŠNIK AGATA             1891 – 1945

STRAŠNI TA ZLOČIN

NAJ VSEM BO V OPOMIN!

NE VOJNA MIR IN BRATSTVO

NAJ ŽIVI MED NARODI

Med leti 1907-15 je obiskoval gimnazijo v Kranju in Novem mestu. Maturiral je leta 1915 v Novem mestu. Med leti 1918-23 je študiral medicino v Zagrebu in na Dunaju. Promoviran je bil leta 1923 na Dunaju. Med leti 1926-28 je specializacijo za stomatologijo opravil na Dunaju.
Po končani specializaciji je do leta 1945 imel privatno prakso v Ljubljani, hkrati je zdravil čeljustne poškodbe na kirurškem oddelku splošne bolnice.
Udeležil se je prve vojne, v kateri je postal invalid. Med drugo vojno je bil od leta 1941 dalje član OF. Marca leta 1945 je bil zaprt. Po osvoboditvi je bil leta 1945 imenovan za rednega profesorja za stomatologijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani in prvega predsednika novoustanovljene Stomatološke klinike. Zasnoval je razvoj stomatologije na Slovenskem, posvetil se je razvoju izobraževanja in grajenju nove Stomatološke klinike, ki je bila zgrajena leta 1954.
Na strokovnem področju se je posvečal predvsem ortodontiji, preučeval je zobne in čeljustne anomalije, škodljive zunanje vplive v postnatalnem življenju na razvoj čeljusti. Med prvimi je opravil komparativne raziskave anatomije glave. Leta 1945 je ustanovil Zobozdravstveni vestnik. Leta 1950 je ustanovil Društvo zobozdravstvenih delavcev Slovenije. Do leta 1961 je bil tudi društveni predsednik. Ukvarjal se je tudi z lovstvom, kinologijo, numizmatiko in arheologijo.  Škofjeloškemu muzeju je za prirodoslovno zbirko podaril medveda. ki ga je ustrelil na Kočevskem. N lastne stroške je pred drugo sv. vojno organiziral arheološko izkopavanje dveh gomil na Soršekem polju. 
Bil je tudi pisec v Loških razgledih. Strokovne članke je objavljal v Zobozdravstvenem vestniku.
Leta 1949 je bil odlikovan z redom dela II. stopnje. Leta 1970 je prejel Kidričevo nagrado. V avli Stomatološke klinike  v Ljubljani je bil aprila 1996 odkrit njegov doprsni bronasti kip, delo akademskega kiparja Janeza Sajevica.

Vir: Gorenjci.si

prof. dr. Jože RAnt

Spominska plošča na upravni stavbi Gorenjske predilnice na Kidričevi cesti je posvečena padlemu borcu Gorenjskega odreda Edvardu Jerančiču. Odkrili so jo leta 1983.

6. aprila 1944 je 1. četa 1. bataljona Gorenjskega odreda izvedla rekvizicijo v Gorenjski predilnici na Trati. Partizane, ki so odnašali bale blaga proti Traškemu grabnu, so na bližnji železniški postaji opazili železničarji in javili nemški posadki. V spopadu je padel borec Edvard Jerančič.

Več...

Podatki o padlem borcu:

Edvard Jerančič, rojen 12. marca 1918 v Clevelandu (Ohio, ZDA), leta 1924 se je s starši vrnil v domovino. Naselili so se v Vižmarjih pri Ljubljani. Najprej se je izučil za avtomehanika, ob delu se je izšolal za strojnega tehnika. Ob okupaciji je prišel v nemško ujetništvo in bil mobiliziran v nemško vojsko. Marca 1944 je prišel domov na dopust in se 6. aprila 1944 vključil v 1. četo 1. bataljona Gorenjskega odreda. Kot prostovoljec se je javil na rekvizicijo v Gorenjski predilnici in padel že prvega dne partizanstva.

Vir: Pomniki NOB na Škofjeloškem
Povezava na spletno stran: http://zbnobskofjaloka.weebly.com/scaronkofja-loka.html

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 268 (navedba, da je plošča posvečena Romanu Smoletu - Mišku).

NA TEM MESTU JE PADEL 6. 4. 1944

EDVARD JERANČIČ

ROJEN 12.3. 1918 V ZDA

SLAVA MU!

                                         ZZB NOV TRATA