Na Rižnerjevi hiši št.40 je spominska plošča, kjer je bil leta 1941 ustanovljen prvi odbor OF.Vir: Vodnik po partizanskih poteh, str.585.

Spominska plošča je bila odkrita leta 1961.

V TEJ HIŠI JE BIL NOVEMRA 1941 USTANOVLJEN ODBOR OF ZA BOČNO IN NJENO OKOLICO

V mesecu oktobru 1944 se je rodila potreba po novi skupni baraki za pokrajinsko tehniko. Lokacija za novo veliko barako je bila izbrana v soteski potoka Zale, desnega pritoka rečice Davče.

Ozka soteska s strmimi bregovi na obeh straneh se je nekdaj končala s skalnato steno, v katero je Zala izdolbla svoje korito in se nato prek slapa zlivala v rečico Davčo. Ta stena je zapirala dostop iz doline rečice Davče v sotesko Zale in pomenila naravno prepreko za vse nepovabljene. Težko bi si zamislili, da za tem nedostopnim terenom stoji velika baraka. Prek stene je bilo med vojno mogoče priti le po 5 metrov dolgi lestvi, ki so jo po uporabi potegnili navzgor, razen za plezalce. Do same barake je bilo nato možno priti delno po 5 lesenih brveh in prek desk, kar je trajalo nekako 10 minut. Položaj za obrambo je bil enkraten. Normalen dostop je bil mogoč le od zgoraj iz vasi Zale, po strmih bregovih soteske. Do vasi Zale pa je med vojno bilo mogoče priti le preko vasi Potok. Po vojni so skalnato steno razstrelili in zgradili cesto (fotografija 3/4) po vsej soteski, na koncu ceste pa začeli izkoriščati kamnolom in peskokop. Sedanja cesta tako poteka natančno po prostoru, kjer je stala baraka pokrajinske tehnike. Od doline je bila oddaljena okoli 300 m, še višje, okoli 80 m pa je mali slap (Mohorjev slap), ki je med vojno rabil za zajetje vode za elektrarno.

V drugi polovici oktobra 1944 so že razžagovali les. Za izdelavo barake so porabili okoli enega vagona in pol lesa raznih profilov in desk ter okoli 300 kg papirja za izolacijo. Baraka je bila dolga 24 metrov ter površine 83 m2. Ker teren, kjer je stala baraka, rahlo pada, so bile med zgornjim in spodnjim delom barake stopnice okoli 80 cm. Imela je naslednje prostore: radiodelavnico, fotolaboratorij, jedilnico, ki so jo kasneje v letu 1945 uporabili za tehnično delavnico, pisarno pokrajinskega tehnika, ležišče, kuhinjo z zidanim štedilnikom, nabavni oddelek, kolportražni oddelek, grafični oddelek, vzdolžni hodnik. Zunaj barake je bilo še skladišče za gorivo – oglje ter stranišče.

Prvo nadstropje (podstrešje enokapnice) se služilo za spalnico za okoli 25 oseb, kamor je vodila zunanja lestev. Streha je bila pokrita s papirjem, ki so ga prevlekli z bitumenom, obtežena s kamenjem ter zakamuflirana z vejami in listjem. Baraka je imela dva vhoda. Do izgradnje lastne elektrarne so prostore osvetljevali s petrolejkami in karbidovkami, po izgradnji centrale pa so vso barako opremili z električno inštalacijo za okoli 30 žarnic.

V novembru 1944 je bila baraka pokrajinske tehnike zgrajena. Začele so se selitve iz dislociranih barak in bunkerjev.

Vir: Bogdan Osolnik, Svetko Kobal: Pokrajinska tehnika za Gorenjsko 1944/1945, 1998

Tiskarna Trilof

NA TEM MESTU JE
1944 - 1945
DELOVALA PARTIZANSKA
POKRAJINSKA TEHNIKA
ZA GORENJSKO

EŠD: 24327

Šesterostrani kovinski plošči, odkriti 1981. sta posvečeni Dolenjskemu odredu, ki je bil tu ustanovljen 1.12.1943. Na spodnji plošči z ornamentiranim okvirjem je reliefni napis, na zgornji pa je relief dolenjskega ozemlja, napis ter peterokraka zvezda.

Dolenjski odred NOV POS 1943--1945

Druga plošča:

V Kriški vasi je bil 1. decembra 1943 ustanovljen Dolenjski odred narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije

Tretja plošča:

1943--1953

Tu so se prvič zbrali borci Dolenjskega odreda in odšli v boj za svobodo

Ob desetletnici ustanovitve

Nekdanji borci

Vojaškemu spopadu II. brigade VDV z okupatorjem 22. 12. 1944. Marmorna plošča je bila postavljena 22. 7. 1985.
EŠD 21757

                          [zvezda]
       TUKAJ JE 3. BATALJON 2. BRIGADE
VOJSKE DRŽAVNE VARNOSTI  22. 12. 1944
     NAPADEL ŠTAB FAŠISTIČNE KOLONE
          IN ZAPLENIL NAČRTE OFENZIVE
     IMENOVANE "TOTALNO ČIŠČENJE" NA
     9. KORPUS NOVJ IN S TEM PRISPEVAL
                  K NJENEMU NEUSPEHU

                                    SKUPNOST BORCEV
LOKOVEC                        3. BATALJONA
22. 7. 1985                      2. BRIGADE VDV

Postavili so jo na predlog odbora Zveze borcev Cirkulane, odkrita je bila 1. januarja 1968. Načrt za izdelavo plošče je pripravil Janez Rebernak, izdelal pa jo je kamnosek Mrevlje iz Ptuja. Ob obnovi šole je bila plošča odstranjena, na njeno mesto pa postavljena nova ( prof.dr. Vladimir Bračič) ter na podstavku  doprsni kip Vladimirja Bračiča.
Vir slik in tekst: Kamra, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj 

Vir; 556-Vodnik

"Otroška leta je preživel v domačem kraju, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo. Leta 1934 je opravil malo maturo na ptujski gimnaziji in se še istega leta vpisal na učiteljišče v Mariboru. Zaradi okupacije se je leta 1941 prepisal v 4. letnik učiteljišča v Ljubljani. Tega leta je v okupirani Ljubljani deloval med mladinci OF (Osvobodilne fronte) in bil na učiteljišču član odbora OF. Decembra se je pred aretacijo umaknil v ilegalo. Marca 1942 je bil pri eni od racij zajet in obsojen na pet let zapora. Kazen je prestajal po raznih zaporih v Italiji, kjer so ga junija 1944 zaradi bolezni izpustili. Septembra 1944 se je ponovno povezal z organizacijo OF in odšel k partizanom. Postal je pomočnik komisarja jurišnega bataljona 18. divizije. Padel je aprila 1945 v bojih v Suhi krajini. Po njem se je imenovala osnovna šola v Cirkulanah, ki je od 1962 do 1992 nosila ime Osnovna šola Maksa Bračiča Cirkulane. Marca 1945 je bil odlikovan z redom za hrabrost."

Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/bracic-maks/

O   S   N   O   V   N   A      Š   O   L   A

 M   A   K   S   A      B  R  A  Č  I  Č  A

KI JE LETA 1945 JUNAŠKO PADEL

ZA   OSVOBODITEV   DOMOVINE

EŠD 24428

Pravokotna plošča iz glajenega tonalita (temen marmor) z vklesanim napisom, Triglavom in peterokrako zvezdo, je pritrjena na obcestni strani hiše, desno od glavnih vhodnih vrat okoli 2,5 m visoko.

Ploščo so odkrili 1984. leta.

V TEJ HIŠI SO PO KAPITULACIJI FAŠISTIČNE ITALIJE SEPTEMBRA 1943 DELOVALA OKROŽNA VODSTVA OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA, KOMUNISTIČNE PARTIJE, MLADINE IN SLOVENSKE PROTIFAŠISTIČNE ŽENSKE ZVEZE TER USMERJALA DELOVANJE POLITIČNIH ORGANIZACIJ STIŠKEGA OKROŽJA. TU JE DELOVALA TUDI OKROŽNA KOMISIJA VARNOSTNE OBVEŠČEVALNE SLUŽBE. 20.9.1943. JE BILA TUKAJ OKROŽNA PARTIJSKA KONFERENCA IN POSVETOVANJE AKTIVISTOV OSVOBODILNE FRONTE. V SPOMIN NA OSVOBODILNI BOJ JE TO PLOŠČO VGRADILA DELOVNA ORGANIZACIJA LJUBLJANSKIH MLEKARN, TOZD STIČNA 25.4.1984.

Dva metra visoka, nepravilno oblikovana četverostrana piramidalna granitna skala z vklesanim napisom, postavljena 1969, spominja na zmago II. grupe odredov nad Italijani junija 1942.

Spomenik je bil postavljen na pobudo borcev II. grupe odredov 8. junija 1969

• Zgodovinsko ozadje

       Spomladi leta 1942 je II. grupa odredov - takrat najmočnejša partizanska enota na Slovenskem - bila zelo dejavna na Dolenjskem in uspela pridobiti osvobojeno ozemlje, zajeto v krogu Grosuplje - Turjak - Dobrepolje - Žužemberk - Trebnje - Višnja Gora - Grosuplje. Konec maja in v začetku junija je grupa tudi izvajala sabotaže na železniški progi med Ljubljano in Novim mestom ter zavirala njeno popravilo. To je vzbudilo pozornost poveljstva italijanske divizije Isonso, ki je sklenilo, da je za zaščito železniške progre treba očistiti in zavarovati ozemlje med Temenico in Krko. Prišlo je do Krško-muljavske bitke, ki je trajala med 6. in 12. junijem 1942.

      V prvih dveh dneh bojev, 6. in 7. junija, so partizani z zasedami uspešno zadrževali italijanske enote, ki so poskušale prodreti tako iz žužemberške smeri kakor tudi iz Ivančne Gorice. Toda italijanske okrepitve so iz Ivančne Gorice prihajale v vedno večjem številu, vključno z oklepniki in lahkimi topovi, zato so v poveljstvu II. grupe odredov sklenili, da Italijanom prepustijo Muljavo in se umaknejo v bližnje gozdove, da bi jih nato obkolili, ko bodo ti prispeli v Muljavo. Taktika se je zjutraj 8. junija obrestovala, ko so se v manjših skupinah približali italijanski vojski, katero so spremljali tanki in celo letala, in jih z nenadnim napadom popolnoma presenetili. Pri tem so partizani uporabljali taktiko hitrega umika na nove položaje in s tem sovražne vojake slepili v napade v prazno ter nato po njih udarjali z boka in jih silili k umikom. S tem načinom bojevanja, ki je sovražniku preprečeval, da bi ta uspel uveljaviti svojo številčno in tehnično premoč, povrhu tega pa mu povzročal zmedo in negotovost, so se partizani vse do konca bitke enakovredno kosali z italijanskimi silami in imeli pobudo pri vojskovanju. Zaustavili so tudi vse poskuse nadaljnjih sovražnikovih okrepitev; najprej poskus popravila železniške proge Ljubljana – Novo mesto, s čimer so jim prekrižali poskus prodora na Muljavo iz severovzhoda preko Bojanjega Vrha, nato pa so 9. junija v obkolitveni obroč zvabili še 1. bataljon 1. grenadirskega polka, ki je okupatorju prišel na pomoč iz Ribnice. Obroč okoli Italijanske vojske so držali še skozi 10. in 11. junij, ko jih je že načenjala utrujenost. 11. junija, ko so Italijani začeli s požiganjem zasedenega dela Muljave, je pod partizanskim ognjem padel tudi njihov polkovnik.

      V noči na 12. junij so se Italijani ob popuščanju partizanskih napadov odločili za umik iz Muljave v Stično in 2. grupa odredov je posledično ohranila nadzor nad tem delom osvobojenega ozemlja.  V njej so italijanske sile imele izrazito številčno in tehnično premoč nad partizani. Italijanskih vojakov je bilo med 3500 in 4000, imeli pa so boljšo oborožitev kot partizani, podporo oklepnikov, lahkih topov in celo letal. Partizanov, med katerimi so bili borci II. grupe odredov in oddelkov narodne zaščite (med narodnoosvobodilnim bojem je bila narodna zaščita vojaška organizacija pod vodstvom glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet za zaščito naroda pred nasiljem okupatorjev in pred domačimi izdajalci), je bilo okoli 500. Na prvi pogled smo lahko upravičeno presenečeni, da so Italijani bitko izgubili. Toda partizanska vojska je z razdelitvijo na manjše enote, ki so se držale postavljene taktike, zvabila nasprotnika v način bojevanja, ki mu je bil tuj. Tehnološka premoč je bila ob tem neuporabna in iniciativa praktično ves čas v rokah partizanov.

     Žal so poročila o padlih vojakih na obeh straneh preveč si nasprotujoča, zato ne morem navesti objektivne ocene.

• Vir: 

Zdravko Klanjšček et al., Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941 – 1945, Ljubljana 1978, str. 272 – 273.

• Avtor slik: Stanko Podržaj, 2016

EŠD 5766

Na Muljavi in okolici

je v juniju 1942

I. slovenska partizanska

brigada – II. grupa odredov

NOV in POS vodila večdnevne

zmagovite boje z

italijanskim fašističnim

okupatorjem.

8. junija 1969

Borci II. grupe odredov

EŠD: 24425

Na stopničastem kvadrastem podstavku je iz sivorjavih lomljencev zgrajen simbol Triglava, ki ima na sprednji strani vzidano kamnito ploščo, bele barve, s posnetima zgornjima ogloma, velikosti 40 x 50 cm ter napisom.

Spomenik je posvečen trem padlim partizanom z dne 19. 9.1942.

Odkrili so ga 1961. leta. Stoji na robu gozda, v Polonščevi dolini, severovzhodno od vasi Grm.

Vir: https://slov.si/doc/pomniki_grosuplje-4.pdf

stran 248

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. 108 in 111 (po pomoti dvakratni vnos).

NA TEM MESTU PADLI ZA SVOBODO 19.9.1942

          KRALJ IGNAC

          KRALJ ALOJZ

          DUŠEK IGNACIJ

EŠD: 24346

Spominska plošča prvoborcu Milanu Mahnetu predstavlja njegov reliefirani portret iz kovine, kot tudi napis, velikosti okoli 35 x 30 cm, ki je pritrjen na pravokotno kamnito ploščo svetle barve,  velikosti 60 x 80 cm. Oboje je pritrjeno levo od vhoda v šolo, okoli 2,5 m od tal.

Spomenik partizanskim bojem in kmečkim uporom pa predstavljata dve pokončni, okoli 2,5 m visoki hrastovi debli, premera okoli 50 cm, z izrezljanimi figurami s puškami oboroženih partizanov in kmetov, ki so oboroženih s kmečkim orodjem primernim za boj. Eno deblo - skulptura stoji pred žično ograjo, desno od vhoda na šolsko dvorišče, ki je sicer urejeno kot nekakšen muzej na prostem s spomeniki, skulpturami in z etnološkimi predmeti, drugo deblo - skulptura stoji na urejeni zelenici, v levem kotu dvorišča.

Rezljani pokončni hrastovi skulpturi z upodobljenimi partizani in kmečkimi puntarji so delo kiparja samouka Petra Jovanoviča, postavljeni pa sta bili 1976. leta.

        MILAN MAHNE

        PRVOBOREC NOV

           1922- 1941

Na pogorišču kmetije Krempuš je spominski kamen s ploščo, na kateri so imena padlih domačinov Ivana in Angele Krempuš, ter padlih borcev Ernesta Drakslerja in Mirka Košenine.Vir: Vodnik po partizanskih poteh.

V LETU 1942 SO ŽRTVOVALI SVOJA ŽIVLJENJA ZA BOLJŠO BODOČNOST SLOVENSKEGA NARODAIVAN KREMPUŠ, ANGELA KREMPUŠ,ERNEST DRAKSLER, MIRKO KOŠENINA.

Spominska plošča je svetle barve velikosti cca.80 krat 60 cm na  kateri je zgoraj omenjeni napis o napadu partizansske čete na  okupatorja.

Vir zb Logatec

EŠD 21533

DNE 10. 6. 1942 JE LOGAŠKA PARTIZANSKA ČETA 4. BATALJONA NOTRANJSKEGA ODREDA IZVEDLA NEDALEČ OD TOD PRVI NAPAD NA OKUPATRORJA V OBČINI LOGATEC IN MU PRIZADEJALA PRECEJŠNJE IZGUBE. OKUPATOR SE JE MAŠČEVAL NAD PREBIVALSTVOM IN NASLEDNJI DAN POŽGAL NASELJE CESTE.

8. 9. 79 ZZB NOV LOGATEC IN ODBOR BORCEV DOLOMITSKEGA ODREDA NOV IN POS

EŠD: 24406

Na gomilo postavljena naravna pravokotna skala z zravnano sprednjo ploskvijo, velikosti 85 x 65 x 60 cm - temelj, zgoraj 25 cm. Na sprednji zglajeni strani je pritrjena kovinska plošča, velikosti 35 x 48 cm z reliefnim napisom. Spomenik so postavili 1985. leta in stoji na začetku gozda ob razcepu gozdnih poti, jugovzhodno od vasi Sad, na kraju Špedavc Podkavcem.

Italijanski okupatorski vojaki so med ofenzivo 1. 9.1942. po naprej pripravljenem seznamu polovili po domovih večje število aktivistov in pristašev OF iz okoliških vasi. Zajete aktiviste iz Rdečega Kala so ustrelili v Radohovi vasi, štiri pa so odpeljali na kraj, kjer stoji obeležje in jih tam ustrelili.

To so bili:

- Ignac GREGORČIČ, roj.15. junija 1905. v Podborštu, za NOB je začel delati že leta 1941, bil je član terenskega odbora OF;

- Franc MANDELJ, roj. 10. marca 1914. v Podborštu, bil je med prvimi organizatorji OF v tem okolišu in član terenskega odbora OF,

- Ignac PLANINŠEK, roj. 18. sept. 1913. v Zagorici, delavec, že leta 1941 je pričel delati za OF, pozneje je bil član terenskega odbora OF;

- Daniel SADAR, roj. 10. okt. 1889. v Podborštu, čevljar, pristaš OF;

NA TEM KRAJU SO 

SEPTEMBRA 1942. LETA 

PADLI PRVI TALCI KS DOB

                                   1985