| Id | Ime | Opis | Lokacija in dostop | Besedilo na spomeniku | Avtor spomenika | Čas postavitve | Status | Opombe | Avtor vnosa | Datum prvega vnosa | Last changed | Spremembe, dopolnila, popravki | Vrsta spomenika | Občina | Katastrski podatki |
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
Davča, pokopališče, Frelih Franc |
SIstory navaja: Ime in priimek: Franc Frelih, Oče: Mihael, Mati: Jerica, Priimek matere: Biček, Po domače: NULL, Datum rojstva: 27.01.1893, Kraj rojstva: Davča, Kraj bivanja: Davča, Zakonski stan: poročen, Poklic (soc. status): kovač, PODATKI O SMRTI , Datum smrti / izginotja: 09.04.1945, Kraj smrti / izginotja: Davča, Kraj pokopa: Davča, Država pokopa: Slovenija |
Davča, pokopališče, hiša v bližini: Davča 80 |
FRELIH KOVAČEVI |
— |
— |
Obstoječi spomeniki |
— |
M. Kermavnar, 9.5.2024 |
9.5.2024. 00:00 |
— |
— |
družinski nagrobnik |
Železniki |
K. o. 2075 Davča, parc. št. *120 |
|
Milan Mravlje, kip v OŠ Dravlje |
V osnovni šoli Milana Mravljeta, Klopčičeva 1, je bil 28. maja 1984 odkrit doprsni kip kurirju Dolomitskega odreda Milanu Mravljetu. Pobudo zanj je dal občinski odbor ZZB NOV Ljubljana-Šiška, izdelal pa ga je kipar Anton Sigulin. Na zadnji strani kipa je vrezana signatura SIGULIN 84. Doprsni kip je prvotno stal na podstavku pred vhodom v šolo. 18. februarja 1992 je Skupščina občine Ljubljana Šiška na 13. skupni seji zbora KS, ZD in družbenopolitičnega zbora sprejela sklep o soglasju k preimenovanju devetih šol. Med njimi je šolo Milana Mravljeta preimenovala v Osnovno šolo Dravlje. Umaknjen je bil tudi kip. Prazen podstavek je ostal pred šolo vse do danes, vmes je bil prekrit z mozaikom in napisom OŠ DRAVLJE. 10. junija 2021 pa je šola obeležila 40-letnico šole in v vhodni avli je bil na pobudo ljubljanske občine ponovno odkrit doprsni kip Milana Mravljeta, po katerem se je šola imenovala do preimenovanja leta 1992. Šola je 40-letnico praznovala 22. decembra 2020, vendar je pouk tedaj potekal na daljavo. V vitrinah ob doprsnem kipu so razstavljeni tudi izvirni šolski zvezki in učbeniki Milana Mravljeta.
|
OŠ Dravlje, Klopčičeva ulica 1, Ljubljana. Dostop s Celovške ceste ali z ulice Majorja Lavriča ob severni obvoznici. |
MILAN MRAVLJE 21. 1. 1927 - 28. 9. 1942 |
— |
— |
Obstoječi spomeniki |
— |
19. avgust 2021 D.Divjak |
1.10.2023. 00:00 |
— |
Lokacijo kipa popravila M. Župančič in dodala sliko. M. Hladnik 24. 8. 2021
Dodal članek iz SB. M. Hladnik 1. okt. 2023
Dopolnil s podatki I. Smiljanić 23. 5. 2025 |
Doprsni kip |
Ljubljana |
K.o.: 1738 - DRAVLJE, št.parc.: 951/164 |
|
Spominska plošča taborišča ukradeni otroci, Selingenporten, Nemčija |
Taborišče ugrabljenih otrok iz Slovenije je bilo v delu samostanske zgradbe (ob cerkvi) v naselju Seligenporte. Tu so se nahajala dekleta in fantje nad 14. letom starosti. Spominska plošča oziroma obeležje sestavljata dve plošči. Na zgornji je upodobljena mati, ki v naročju drži otroka ter v spodnjem delu upodobljen s hrbtne strani nemški vojak, ki z iztegnjenima rokama želi materi odvzeti otroka. Ustvarjalec podobe in plošče je Drago Tršar. 25. aprila 2015 je bilo organizirano odkritje spominskega obeležja v pretežni meri v organizaciji in sofinanciranju Občine Pyrbaum. Geslo: otroci123 |
Spominske obeležje se nahaja na delu obnovljenega
obrambnega zidu naselja ob vhodu na pokopališče in v cerkev. |
— |
— |
— |
Neobiskani spomeniki |
— |
D.Divjak, 31. marec 2023 |
31.3.2023. 00:00 |
— |
— |
Spominski plošči |
Nemčija, Pyrbaum |
— |
|
Medvode, pokopališče Preska, Černe Rudolf |
Sistory navaja Kraj smrti/izginotja: Cerkno (PVB Franja), Kraj pokopa: Preska. Ostali podatki se ujemajo s podatki na nagrobniku. »V bolnici »Franja« so umrli naslednji ranjenci […] 28. Černe Rudolf iz Medvod […]« (Dr. Viktor Volčjak [ur.], Bolnica »Franja, Ljubljana: Zavod »Borec«, 1960, str. 120) »Vojne je bilo konec in vaščanom sem pripovedoval, kako je Ruda (tako smo ga klicali vaščani) izkrvavel na Oblakovem vrhu. Sorodnikom sem večkrat govoril, da vem, kdo ga je pokopal in da lahko gremo na Oblakov vrh k tistemu človeku, ki nam bo pokazal grob, če ga želijo pokopati. Sorodniki niso kazali kaj dosti zanimanja za prekop. Nič čudnega, saj so znani primeri, ko so sorodniki odločno zahtevali, da grob svojca ostane tam, kjer je padel in kjer so ga tedaj pokopali. Tekla so leta, utirili smo se v mirnodobsko življenje in o prekopu borcev smo vse manj govorili. Ne spominjam se točno, kdaj sem po vojni prvič obiskal bolnišnico Franjo v Novakih. Tedaj sem pred vhodom zagledal spominsko tablo v bolnišnici umrlih ranjencev in na njej ves osupel sosedovo ime: Rudolf Černe. Kako je mogoče, da je Ruda umrl v Franji, ko pa so ga pokopali v Šebreljah? Sorodnikom sem se opravičil, da sem tako pač slišal od domačinov tretji dan po bitki. Spoznanje, da sem toliko let živel v zmoti, me je pretreslo. Nešteto noči sem razmišljal, zakaj me je partizanka na peči zapeljala z napačnimi podatki. Počasi, kot bi se po strmih stopnicah vzpenjal k resnici, se mi je začelo svitati. Ruda so našli nezavestnega v grmovju in odpeljali prek javk v bolnišnico Franjo, tam pa je umrl zaradi prevelike izgube krvi. Morda med operacijo. Tista ženska, ki je pri G. Riževcu na Oblakovem vrhu sedela za pečjo, ni bila šivilja, temveč bolničarka. Ker so bile vse partizanske bolnišnice velika vojaška skrivnost, mene in kurirja pa ni poznala, nama je natvezla zgodbo o padlem krojaču, ki so ga dan prej pokopali v Šebreljah. Pač za primer, če bi bila vohuna, da ne bi naprej spraševala, kam so odpeljali ranjenca. Pomirjen, da sem le razvozlal, kje je sosedov grob, sem živel še dvajset let, ko sem pismeno zaprosil dr. Franjo Bojc – Bidovec, naj mi posreduje podatke, kam je bil ranjen moj sovaščan Rudolf Černe, kdaj in zakaj je umrl v bolnišnici, ki nosi njeno ime. Zdaj sem doživel drugo presenečenje. Dr. Franja mi je sporočila, da Rudolf Černe, ki je umrl v Franji, ni bil doma iz Sela pri Žirovnici, ampak iz Medvod. Od Odbora ZB NOV Medvode sem dobil obvestilo, da je bil Rudolf Černe iz Medvod star 32 let, ko je umrl v Franji. Bil je delavec v tovarni celuloze v Goričanah. V NOV je šel avgusta 1944 in je bil borec v Vojkovi brigadi. V času bitke na Oblakovem vrhu je bil še doma. Torej je bila tista partizanka za pečjo res krojačica 30. divizije in moj sosed Ruda res pokopan v Šebreljah.« (Jože Vidic, Po stezi zmot, Noč v hotelu Park, Ljubljana: Založba Borec, 1987, str. 105-106)
|
Pokopališče Preska, Medvode, levi del pokopališča, 9. (šteto iz smeri glavnega vhoda) grob ob zidu, vzporednem z glavno cesto. |
[križ] |
— |
— |
Obstoječi spomeniki |
— |
M.Kermavnar, 3.4.2023, po podatkih in slikah Zdenke Primožič |
3.4.2023. 00:00 |
— |
— |
družinski nagrobnik |
Medvode |
1976 PRESKA, 81/1 |
|
Dunaj -- spomenik Jugoslovanom, žrtvam druge svetovne vojne na ozemlju Avstrije |
Spomenik je bil odkrit 9. maja 1986. Na pokopališču v skupini 88 je pokopanih najmanj 73 jugoslovanskih državljanov, ki so bili med letoma 1938 in 1945 kot vojni ujetniki na Dunaju prisiljeni na prisilno delo in so pri tem umrli. Spomenik časti skupno 1022 oseb, ki so padle, umrle in bile pogrešane "na ozemlju Republike Avstrije", kar vključuje žrtve nacizma in osebe, ki jih je preganjal nacistični režim, na eni strani ter udeležence vojaškega odpora proti nacionalsocializmu (npr. partizane na Koroškem itd.) na drugi strani. Obakraj polkrogle, razdeljene na šest delov, ki jih sestavljajo stilizirane človeške postave, sta po dve vrsti (8 + 13, skupaj 42) nagrobnikov brez besedil. Na poti do spominskega obeležja sta postavljena dva ploščata podstavka s posvetilom v srbohrvaščini in nemščini. Oblikoval ga je Miodrag Živković. |
Dunaj, centralno pokopališče, v skupini 88 dunajskega centralnega pokopališča na 11., Simmeringer Hauptstraße 232 |
Prvi podstavek: BORCIMA NARODNOOSLOBODILAČKOG RATA JUGOSLAVIJE PALIM, UMRLIM I NESTALIM NA TERITORIJI REPUBLIKE AUSTRIJE 1941 - 1945 GODINE SOCIJALISTIČKA FEDERATIVNA REPUBLIKA JUGOSLAVIJA. . DEN KÄMPFERN DES VOLKSBEFREIUNGSKRIEGES JUGOSLAWIENS GEFALLENEN, GESTORBENEN UND VERMISSTEN AUF DEM GEBIET DER REPUBLIK ÖSTERREICH IN DEN JAHREN 1941 - 1945. SOZIALISTISCHE FÖDERATIVE REPUBLIK JUGOSLAWIEN. . Drugi podstavek: OVAJ SPOMENIK ČUVA USPOMENU NA 1022 JUGOSLOVENSKA BORCA, ČIJI SU GROBOVI /RASUTI ŠIROM AUSTRIJE ZAHVALNA DOMOVINA. . DIESES DENKMAL HÜTET DIE ERINNERUNG AN 1022 GEFALLENE JUGOSLAWISCHE KÄMPFER, DEREN GRÄBER ÜBER GANZ ÖSTERREICH VERSTREUT LIEGEN. DAS DANKBARE VATERLAND. |
— |
— |
Obstoječi spomeniki |
— |
M. Hladnik |
26.9.2023. 00:00 |
— |
M.Kermavnar, 26. 9. 2023, spremenil ime spomenika (v ustreznejše glede na vsebino), dodal fotografije 3/2 do 3/5, uredil Besedilo na spomeniku in dopolnil Opis, vse po besedilu in fotografijah Mojce in Janija Luštrek |
— |
Avstrija, Dunaj |
— |
|
Bunker 42 in partizanska tiskarna Urška |
Bunker je bil obnovljen leta 1951. Pomniki naše revolucije, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1961, str. 44-45. Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. 120 in 123. |
Iz vasi Željne del po asfaltu po oznakah smeri Baza 20, po makadamu do vrha Roga zadnji odcep levo iz smeri Kočevja (iz smeri Stare žage prvi odcep desno) ob čebelarski postaji - opazovalnem čebelarskem panju. Vozimo po makadamu in zavijemo v prvem odcepu levo ter vozimo do druge smerne table na desni strani vozišča, parkiramo avto, z oznako Bunker 42 in Partizanska tiskarna Urška puščica desno po označeni vlaki do info table Bunker 42 cca 10 min hoda. Od Bunkerja 42 po smernih tablah in drevesnih oznakah 5 min hoje do info table Partizanska tiskarna Urška in pogled na vrtačo kjer se je Partizanska tiskarna Urška nahajala.
45°41'37.3"N 14°58'24.1"E |
— |
— |
— |
Obstoječi spomeniki |
— |
Pavel Majerle Kukin, vnesel M. Hladnik |
21.1.2022. 00:00 |
— |
— |
Infotabla |
Kočevje |
1572 ROG, 11 |
|
Rojakovi, Šentvid v Podjuni |
Padlim za svobodo, 194 |
Šentvid v Podjuni / St. Veit im Jauntal, pokopališče |
TUKAJ POČIVAJO FRANC HOBEL, ROJEN 27. 4. 1914 |
— |
— |
Neobiskani spomeniki |
— |
M. Hladnik |
3.11.2020. 00:00 |
— |
— |
družinski nagrobnik |
Avstrija |
— |
|
Sv. Lenart, pokopališče, Bertoncelj Jožef |
SIstory navaja Ime in priimek: Jože Bertoncelj, Oče: Janez, Mati: Frančiška, Priimek matere: Pintar, Po domače: NULL, Datum rojstva: 06.04.1926, Kraj rojstva: Lenart nad Lušo, Kraj bivanja: Golica, Stara občina: Selca, Nova občina: Škofja Loka, Pokrajina: , Zakonski stan: samski, Poklic (soc. status): kmečki delavec, Narodnost: Slovenec, Spol: moški, Datum smrti/izginotja: 10.10.1944, Kraj smrti / izginotja: Pozirno, Kraj pokopa: Lenart nad Lušo, Država pokopa: Slovenija »Bertoncelj Jože, 1925, Lenart, kmečki delavec, v partizane 1944, padel 10. 10. 1944 v Pozirnu;« (Vincencij Demšar, Žrtve narodnoosvobodilne vojne iz občine Škofja Loka, Loški razgledi, letnik 22, številka 1, 1975, Škofja Loka: Knjižnica Ivana Tavčarja, Muzejsko društvo, str. 190) »[…]14. Bertoncelj Jože […]« (Tone Lotrič, Padli borci, Škofjeloški odred, Ljubljana: Knjižnica NOV in POS 26/II, 1971, str. 315) »JOŽE BERTONCELJ, rojen 6. 4. 1926 na Golici, kmečki delavec, v partizane je vstopil 1944. Padel je 10. 10. 1944 v Pozirnu.« (Krapež Stane [ur.], Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Založba Borec, 1986, str. 174) |
Pokopališče Sv. Lenart nad Škofjo Loko.
Hiša v bližini: Sv. Lenart 21 |
[križ] |
— |
— |
Obstoječi spomeniki |
— |
M.Kermavnar, 8.10.2023, po opisu Zdenke Primožič |
8.10.2023. 00:00 |
— |
— |
družinski nagrobnik |
Škofja Loka |
K. o. 2069 Lenart, parc. št. 461/4 |
|
Davča, pokopališče, Bevk Franc |
SIstory navaja: Ime in priimek: Franc Bevk, Oče: Franc, Mati: Frančiška, Priimek matere: Sedej, Po domače: NULL, Datum rojstva: 17.02.1928, Kraj rojstva: Davča, Kraj bivanja: Davča, Zakonski stan: mladoleten, Poklic (soc. status): kmečki delavec, PODATKI O SMRTI , Datum smrti / izginotja: 28.03.1945, Kraj smrti / izginotja: Krnice nad Idrijo, Kraj pokopa: Krnice nad Idrijo, Država pokopa: Slovenija |
Davča, pokopališče, hiša v bližini: Davča 80 |
DRUŽINA BEVKOVA |
— |
— |
Obstoječi spomeniki |
— |
M. Kermavnar, 9.5.2024 |
9.5.2024. 00:00 |
— |
— |
družinski nagrobnik |
Železniki |
K. o. 2075 Davča, parc. št. *120 |
|
Zbirni center 7. in 9. korpusa NOV, Predgrad |
Na področju Poljanske doline so se nahajale nekatere zaledne enote 7. in 9.
korpusa NOV in PO Slovenije, predvsem zbirni center in relejna V Predgradu je bila leta 1944 baza dopolnilnega bataljona 7. korpusa s
pekarno, mesnico in skladiščem živil, s telefonsko centralo, Vir: mag. Irena Škufca, Spominska obeležja narodnoosvobodilne borbe na Kočevskem, 2005 Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. 123. |
V Predgradu, na steni Kulturnega doma |
Na stavbi nekdanjega Zadružnega doma (danes hišna številka 2) je vzidana bela marmornata plošča (37 x 43 cm) z napisom: V TEJ VASI JE BIL |
— |
— |
Obstoječi spomeniki |
— |
Vasja Marinč, 9.3.2017
14.april 2021 dopolnil D.Divjak |
14.4.2021. 00:00 |
— |
14.4.2021 dopolnil podatke D.Divjak |
Spominska plošča |
Kočevje |
K.o.: 1602-PREDGRAD, št.parc.: 3455 |
|
Cirkulane |
V centru Cirkulan so 11. avgusta 1963 postavili spomenik 38 padlim domačinom v NOB. Načrte zanj je pripravil Otmar Gaiser, izdelal pa ga je kamnosek Avgust Gaiser iz Ptuja. Vir slik in tekst: Kamra, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj EŠD 21143 Vir; 556-Vodnik |
V središču Cirkulan, na dvignjeni ploščadi v križišču glavnih cest, južno od cerkve sv. Barbare. |
— |
— |
— |
Neobiskani spomeniki |
— |
M. Hladnik neobiskano nedokončano
Dopolnil D.Divjak, 19.april 2020 |
19.4.2020. 00:00 |
— |
— |
obelisk |
Cirkulane |
K.o.: 474-CIRKULANE, št.parc.: 126/1 |
|
Leskovec pri Krškem, spominska plošča izgnancem |
Ploščo v izgnanstvu umrlim krajanom so vgradili v spomenik padlim v prvi
svetovni vojni.Postavili so jo krajani in preživeli izgnanci in jo odkrili 15.
oktobra 1995. |
Spomenik prve svetovne vojne je poleg krajevne cerkve, Trg borcev 4 |
KAKO NAM JE ZANJE PRI SRCU TESNO V SPOMIN VSEM IZGNANCEM |
— |
— |
Neobiskani spomeniki |
— |
D.Divjak 18.4.2022 |
18.4.2022. 00:00 |
— |
— |
Spominska plošča |
Krško |
K.o.: 1321 - LESKOVEC, št. parc.: 1244/37 |
|
JELENOV ŽLEB- "Pot bojev in pomnjenja slovenskih vojakov"- info tabla V. |
Na slovesnosti 27.aprila 1998 je polkovnik Janez Butara iz pokrajinskega štaba SV v Novem mestu, kot slavnostni govornik na slovesnoti v počastitev zmagovite bitke v Jelenovem Žlebu, dal predlog za oblikovanje spominske poti z začetkom v Rakitnici. Leta 2000 je bila odkrita pot s postavljenimi 4 informacijskimi tablami. 12. septembra 2020 je bila odkrita zadnja, V. tabla, nad breznom in nasproti spomenika. Na njej je prikazana skica in opisana sama bitka partizanskih brigad. Ob prisotnosti častne straže SV je tablo odkril udeleženec bitke, upokojeni general, Vlado Kocijan (foto št.1) Z njenim odkritjem je po 20 letih bila dokončana in zaokrožena "Pot pomnjenja in bojev slovenskih vojakov". |
Po cesti mimo Glažute ali iz smeri Loški Potok na križišču odcep k Jelenovemu Žlebu, mimo gozdarske koče proti breznu. |
— |
— |
— |
Obstoječi spomeniki |
— |
16.marec 2021 D.Divjak |
16.3.2021. 00:00 |
— |
— |
Informacijska tabla |
Ribnica |
K.o.: 1628-DANE, št.parc.: 536/3 |
|
Robanov Kot, Partizanska bolnišnica SVPB-SZC I, pod Križevnikom |
V strmem, skalnatem, težko dostopnem pobočju nad Robanovo domačijo je med 2. svetovno vojno delovala partizanska bolnišnica. Bolnica je imela tri ločene objekte. Bolniško barako so zgradili pod previsno skalo in je merila 3X6 m. V njej je bilo prostora za kakšnih 15 ranjencev. Malo nižje je bil objekt namenjen kuhinji in osebju v merah 2,5X4 m, med njima pa je bil objekt namenjen skladišču 3×4 m. V njej se je zdravilo okrog 70 ranjencev. Enota bolnice je na tej lokaciji delovala od septembra 1944 do 10. januarja 1945, ko so izvedli evakuacijo. Nemci bolnice niso odkrili takoj, kljub poizvedovanju in pomoči domobranske enote nastanjene v Podvolovljeku. Odkrili so jo po izdaji, ko je bila bolnica že umaknjena. EŠD: 4574
Vir: http://zb-nob-zgornja-savinjska.si/dediscina-nob/partizanske-bolnice/seznam-bolnisnic-in-apotek-na-obmocju-zgornje-savinjske-doline/partizanska-bolnica-svpb-szc-i-pod-krizevnikom-v-robanovem-kotu/ Opomba 1: Na spletni strani ZB NOB Zgornja Savinjska dolina piše, da je na mestu bolnišnice ohranjena izvirna replika kuhinje. Julija 2023 notranjost objekta ni niti malo spominjala na kuhinjo. Sva pa ob zgornji dostopni stezi opazila zavrženo kuhalno ploščo štedilnika, ki je verjetno spadala k nekdanji repliki kuhinje. Geslo za iskanje sorodnih obeležij: Bolnica123 |
Robanov Kot
Koordinate:
N 46.38797 E 014.68984
Nadmorska višina 877m
Opis poti:
S parkirišča pred Robanovo domačijo (Robanov Kot 35) pot nadaljujemo peš v smeri Robanove planine. Po približno kilometru hoje nas na križišču smerokaz naravnost vodi na Robanovo planšarijo, levi pa k partizanski bolnici pod Križevnikom. Na veliki skali sredi melišča je ponovno napis Partizanska bolnica, nato pa nas markacije vodijo v gozd in v serpentinah strmo navzgor. Po približno 45 minutah pridemo do bolnice.
|
plošča na baraki: NA TEM MESTU SO SE LETA 1944 - 1945 V PARTIZANSKI BOLNICI ZDRAVILI BORCI IV. OPERATIVNE ZONE . plošča na skali: [zvezda] TU JE DELOVALA V ČASU OD SEPT. 1944 DO JAN. 1945 SLOVENSKA VOJAŠKA PARTIZANSKA BOLNICA SEVERNO ZAPADNI CENTER I. ZB SOLČAVA |
— |
— |
Obstoječi spomeniki |
— |
M. Kermavnar, 26.6.2022 |
31.7.2023. 00:00 |
— |
S.Gradišnik, dodal fotografije, 9.8.2022.
M.Kermavnar, 31. 7. 2023, po besedilu in slikah Mojce Luštrek uredil besedilo na spomeniku, dodal Opombo 1 v Opis ter dodal fotografije 3/1 do 3/5 |
objekt |
Solčava |
K. o. 910 Solčava, parc. 798/4 |
|
Sv. Lenart, pokopališče, Tavčar Franc |
SIstory navaja Ime in priimek: Franc Tavčar, Oče: Franc, Mati: Ivana, Priimek matere: Lavtar, Po domače: NULL, Datum rojstva: 19.03.1927, Kraj rojstva: Spodnja Luša, Kraj bivanja: Spodnja Luša, Stara občina: Selca, Nova občina: Škofja Loka, Pokrajina: , Zakonski stan: samski, Poklic (soc. status): kmečki delavec, Narodnost: Slovenec, Spol: moški, PODATKI O SMRTI , Datum smrti / izginotja: 14.01.1945, Kraj smrti / izginotja: Kopriva na Krasu, Kraj pokopa: NULL, Država pokopa: Slovenija
»Tavčar Franc, 1927, Spodnja Luša, kmečki delavec, v partizane avgusta 1944, padel 14. 1. 1945 v Koprivi na Krasu;« (Vincencij Demšar, Žrtve narodnoosvobodilne vojne iz občine Škofja Loka, Loški razgledi, letnik 22, številka 1, 1975, Škofja Loka: Knjižnica Ivana Tavčarja, Muzejsko društvo, str. 190) »FRANC TAVČAR, rojen 17. 3. 1927 na Spodnji Luši, kmečki delavec, v partizane je vstopil avgusta 1944. Padel je 14. 1. 1945 v Koprivi na Krasu.« (Krapež Stane [ur.], Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Založba Borec, 1986, str. 174) Datumi rojstva na nagrobniku in v virih se razlikujejo. |
Pokopališče Sv. Lenart nad Škofjo Loko.
Hiša v bližini: Sv. Lenart 21 |
[križ] |
— |
— |
Obstoječi spomeniki |
— |
M.Kermavnar, 8.10.2023, po opisu Zdenke Primožič |
8.10.2023. 00:00 |
— |
— |
družinski nagrobnik |
Škofja Loka |
K. o. 2069 Lenart, parc. št. 461/4 |
|
Grob pri partizanski bolnici v Robanovem kotu |
V strmem, skalnatem, težko dostopnem pobočju nad Robanovo domačijo je med 2.
svetovno vojno delovala partizanska bolnišnica. Med leti 1977 - 1979 obnovljena
baraka je spet v razpadajočem stanju. Vir: Opomba 1: M. Luštrek julija 2023 opaža, da trditev o razpadajočem stanju barake NE drži |
Po slabem km hoje od domačije Roban nas lesena smerna tabla opozori na partizansko bolnico. Pot nas vodi čez prode potoka Bela strmo v hrib. Pot je dobro označena z planinskimi markacijami in po 45 minutah dosežemo partizanski grob in bolnico.
Koordinate: N 46.38774˚, E 014.68960˚,
Višina: 916 nmv
Grob je ob spodnji dostopni stezi, nekaj metrov pred bolnišnico.
|
SNOPELJ FRIDERIK 9.9.1912 - 16.12.1944 BOREC ŠERCERJEVE BRIGADE |
— |
— |
Obstoječi spomeniki |
— |
Sandi Grudnik, 22.4.2018 |
31.7.2023. 00:00 |
— |
M. Kermavnar, 26.6.2022, dodal vir
M.Kermavnar, 31. 7. 2023, po besedilu in slikah Mojce Luštrek dodal Opombo 1 v Opis, dopolnil mikrolokacijo groba ter dodal fotografijo 2 |
Marmorna plošča |
Solčava |
k.o. Solčava, parc.št.798/4, lastnik:Franc Roban |
|
Križe |
Avtor skulpture je Tone Svetina, spomenika pa Marjan Šorli. Postavljen je bil 22. 7. 1956. Prvotno je bil iz kamnite zvezde in vodometa. Kamnit peterokotnik z imeni 84 borcev in žrtev fašističnega nasilja iz Križ in okolice in obelisk iz varjenega orožja. Prestavitev spomenika 7. avgusta 1971. 2010 ponovno preoblikovan in prestavljen. Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 278. Od spomenika do spomenika NOB v občini Tržič, Tržič: Družbenopolitične organizacije, Skupščina občine, 1981, str. 30. EŠD 20908 |
Na levi strani ceste pred športnim igriščem pred Križami. Ob dovozni poti k OŠ v Križah. Prvotno je stal pred zadružnim domom v središču vasi Križe, nato zahodno od dovozne poti k osnovni šoli. |
Podolgovate pravokotne plošče, postavljene v peterokotnik 1. plošča: 1941 (zvezda) 1945 BREG PRISTAVA SENIČNO GOZD RETNJE VETERNO KRIŽE SEBENJE ŽIGANJA VAS (Vzporedno na desni na isti plošči piše:) POSTOJMO TU IN POČASTIMO ŽRTVE/ KI NJIH JE KRI V PROSTOST ODPRLA/ POT IN V MISLIH NANJE, NA JUNAKE MRTVE, NOV SVET/ GRADIMO ZA NAŠ NOVI ROD. 2. plošča (2 in 2 vzporedni vrsti) BAVDEŠ MIRKO HLEBŠ ANDREJ BEVC FRANC HIRŠENFELDER ALOJZ ČERNIVEC JOSIP HIRŠENFELDER LOJZE FINK JOŽE HIRŠENFELDER VIKTOR GRADIŠAR JOŽE JANC JOŽE GREGORC PETER ....... JANC SLAVKO KOŠIR ALOJZ JAZBEC JOŽE KOŠIR KAROL JAZBEC VINKO KRALJ JANEZ JENKO FRANC KRAVCAR ANTON KLEMENC JANEZ KRAVCAR JOŽE KRAVCAR VINKO 3. plošča LANG EDVARD MALI FRANC - GOZD LEBAN JANEZ MALI FRANC - VETERNO LEGAT STANKO MEGLIČ CIRIL LOMBAR IGNAC MEGLIČ MIHAEL LONČAR IGNAC MEGLIČ PETER ........ MLAKAR JANKO PERKO ANDREJ - BRDO MLINARIČ FRANC PERKO ANDREJ - KRIŽE NEŽMAH STANISLAV PERKO FRANC NOVAK IGNAC PERKO JANEZ PERČIČ KRISTJAN PERKO SLAVKO PERNE VINKO 4. plošča PLAJBES MARIJA PURGAR MAKS POVHE ALOJZ PURGAR PETER PURGAR ALBIN PURGAR RUDOLF PURGAR JOŽE REMIC FRANC PURGAR JOŽE ROVTAR FRANC ............. ROVTAR LUDVIK ŠARABON KAREL ROZMAN ANDREJ ŠEBAT KATARINA SLAPAR JERNEJ ŠKRJANC ANTON SMUK SIMON ŠUBER SLAVKO STEGNAR VALENTIN ŠTEFE ANTON 5. plošča ŠTEFE ANTON TOMC FILIP ŠTERN PAVEL TOMŠE CIRIL ŠVAB JOŽE UMER FRANC TIŠLER PAVLA URANIČ STANISLAV TIŠLER JOŽE STRANIČ MARIJA ......................... UZAR STANKO ZAPLOTNIK VALENTIN UZAR VIKTOR ZUPAN LUKA VERŠNIK MIRKO ŽBOGAR SILVO VETERNIK ANTON ŽEPIČ PETER ZAPLOTNIK JERNEJ ŽEPIČ STANKO |
— |
— |
Obstoječi spomeniki |
— |
M. Hladnik 22. 4. 2017, foto 17. 2. 2012;Mira H. 20. 10. 2017 |
25.6.2021. 00:00 |
— |
— |
skulptura s kamnito mizo |
Tržič |
— |
|
Spominska plošča taborišča ukradeni otroci, Saldenburg, Nemčija |
V samostojnem grajskem stolpu na grebenu nad krajem Saldenburg se ob vhodu v objekt nahaja spominsko obeležje v spomin na tu med drugo svetovno vojno živeče ukradene otroke iz Slovenije. Na tem mestu so bila dekleta v starosti od 6. do 14. leta. Obeležje sestavljata zgornja plošča na kateri je upodobljena mater z otrokom v naročju ter pred v spodnjem delu upodobljena s hrbtne strani nemški vojak, ki z razširjenima izregnjenima rokama želi materi odvzeti otroka. Ustvarjalec podobe in plošče je Drago Tršar. Odkritje spominskega obeležja je bila 30. julija 2016, ki ga je v pretežni meri organiziral in financiral Deutsches Jugendherbergswerk Landesverband Bayern e.V. Munchen /Nemško združenje mladinskih hostlov Bavarsko združenje München / lastnik zgradbe s sodelovanjem Občine Saldenburg. Geslo: otroci123 |
Samostojen grajsk stolp nad mestom, Ritter-Tuschl Str. 20, Saldenburg |
Hier befand sich von 1942 bis 1945 ein nazionalsozialistisches Umsiedlungslager. Etwa 180 slowenische Kinder und Jugendliche wurden hierher verschleppt und sollten zu Deutschen erzogen werden. Ihre Eltern waren ermordet oder in Konzentrazionslager deportiert worden.Diese Gedanktafel wurde im Zeichen der Deutsch-Slowenischen Freundschaft vom Deutschen Jugendherbergswerk Landsverband Bayern e.V., der Gemeinde Saldenburg und dem Verband "Lasgerinsassen-gestohlene Kinder" gestiftet. Tu je od 1942 do 1945 bilo nacistično taborišče za preseljevanje. Sem je bilo pripeljanih okoli 180 slovenskih otrok in mladostnikov, ki naj bi jih vzgojili v Nemce. Njihovi starši so bili pomorjeni ali prepeljani v koncentracijska taborišča. To spominsko ploščo so v znak nemško-slovenskega prijateljstva postavili Nemško združenje mladinskih prenočišč na Bavarskem e.V., občina Saldenburg in Društvo taboriščnikov-ukradenih otrok. (opomba e.V.- ein eingetragener Verein- skupina fizičnih ali pravnih oseb s skupnim interesom- op.D.D.) |
— |
— |
Neobiskani spomeniki |
— |
D.Divjak 31.3.2023,18.7.2023, 29.7.2023 |
29.7.2023. 00:00 |
— |
D.Divjak dodal napis plošče 18.7.2023, dodal prevod 29.7.2023 |
Spominski plošči |
Nemčija, Saldenburg |
— |
|
Padlim, Hrušica |
Plošča je trenutno (30. 5. 2023) zaradi obnove fasade odstranjena. Informacija in fotografija M. Luštrek. Plošča je 27.7.2023 na starem mestu. MK |
Na zahodni fasadi stavbe Hrušica 55a, v kateri je trgovina, levo od vhoda železnice v karavanški tunel. |
V SPOMIN AKTIVNIM, KULTURNIM IN FIZKULTURNIM DELAVCEM, KI SO PADLI KOT BORCI, TALCI IN UMRLI V TABORIŠČIH V ČASU NOV 1941 - 1945 AMBROŽIČ ERNEST KLINAR MIHA AMBROŽIČ FRANC LEGAT SREČKO AMBROŽIČ ZDRAVKO LIPOVŠČEK FRANC AMBROŽIČ IVAN LIPOVŠČEK ALOJZ BRANC JANEZ MAJNIK FRANC ČRNOLOGAR SLAVKO MASTERLE ALOJZ DOLŽAN MIRO MEDVEŠČEK MILAN GORJANC GABRIJEL MRVICA FRANC HOJAK EDI MARINČIČ EDI JERMAN BOŽKO MARKIZETI LUDVIK JAMŠČEK SLAVKO NOČ ANDREJ JAMŠČEK JAKA PALČIČ KRISTO KAVALAR FRANC POTOČNIK JOŽE KOVAČIČ ZVONKO POTOČNIK FRANC KOČMAR MAKS POLKA FRANC KRIVEC IVAN PURKART MIRKO KRIVEC AUGUST RAZINGER STANKO KRIVEC LAMBERT ŠKRABELJ ALBERT KOBENTAR MARIJA TEPINA LOVRO KOBENTAR MATIJA TEPINA TINE KOBENTAR BLAŽ TURK DRAGO KLEMENC JOŽE KLEMENC VALENTIN SLAVA JIM DNE 5. X. 1952 DPD SVOBODA HRUŠICA |
— |
— |
Obstoječi spomeniki |
— |
M. Hladnik 15. 4. 2017 nedokončano |
31.7.2023. 00:00 |
— |
Mogoče je bil predhodnik te plošče spomenik padlim iz več kosov s simbolom triglava in ograjen s kamnitim zidom. Imena padlih so bila opremljena s fotografijami. Spomenik so postavile družbenopolitične organizacije Hrušice in Jesenic po načrtu arh. Branka Simčiča 31. 7. 1949. Kje se je nahajal, ni znano. -- M. Hladnik po kartoteki MNZ 7. 2. 2022 |
spominska plošča |
Jesenice |
2172 HRUŠICA, 307/8 |
|
Davča, pokopališče, Frelih Ludvik |
SIstory navaja: Ime in priimek: Ludvik Frelih, Oče: Mihael, Mati: Marija,
Priimek matere: Peternelj, Po domače: NULL, Datum rojstva: 29.07.1914, Kraj
rojstva: Davča, Kraj bivanja: Davča, Zakonski stan: poročen, Poklic (soc.
status): kmečki delavec, PODATKI O SMRTI , Datum smrti / izginotja: 01.09.1944,
Kraj smrti / izginotja: Črni Vrh nad Idrijo, Kraj pokopa: Črni Vrh, Država
pokopa: Slovenija |
Davča, pokopališče, hiša v bližini: Davča 80 |
[križ] |
— |
— |
Obstoječi spomeniki |
— |
M. Kermavnar, 9.5.2024 |
9.5.2024. 00:00 |
— |
— |
družinski nagrobnik |
Železniki |
K. o. 2075 Davča, parc. št. *120 |
|
Spominska plošča trem ustreljenim žrtvam |
SIstory navaja Ime in priimek: Ivana Bricelj, Oče: Franc, Mati: NULL, Po domače: Hrastarjeva mama, Datum rojstva: 15. 12. 1886, Kraj rojstva. Zgornja Hrušica, Kraj bivanja: Bizovik, Datum smrti/izginotja: 23. 11. 1942, Kraj smrti/izginotja: Bizovik, Kraj pokopa: Bizovik. »Tisti čas, ko je ranjeni Prusnik ležal na vozu na bizoviškem bloku, so belogardisti prignali Dežmanovo Kernčevo z otroki v bizoviško postojanko k Lazarju na griču. […] Dne 20. novembra so aretiranci brez večerje in brez vsake odeje legli po slami na podu v bizoviški postojanki. […] Takoj za aretiranci iz Sadinje vasi so belogardisti prignali na pod še 56-letno vdovo Ivano Bricelj, po domače Hrastarjevo mater iz Bizovika. V partizanih je imela sina Janeza in hčerko Ivanko, hčerka Rozka pa je bila tedaj zaprta v poljski postojanki. Belogardist Andrej Bricelj, po domače Potokarjev iz Bizovika, je prišel v postojanko sporočit, da se je zglasila na domu partizanka Ivanka. Takoj so odhiteli k Hrastarjevim Niko in Ivan Korošec ter Ivan Križaj. Ker niso dobili Ivanke, so dejali materi, naj gre z njimi, da jo bodo nekaj vprašali. Ko je stopala pred njimi na grič, jo je srečala znanka iz vasi. Vprašala jo je, kam jo ženejo. Hrastarica je v šali odgovorila: Pravijo, da mi bodo dali hlebček kruha.« Eden izmed belogardistov je za Hrastaričinim hrbtom zamahnil z roko, kot bi udaril, in tako pokazal, kakšne vrste 'kruh' ji mislijo dati. Po prihodu Hrastarice v postojanko so začeli belogardisti zasliševati aretirance. […] Še isto noč so zaslišali tudi Hrastarico. Ko so padli po nji prvi udarci, se je pognala v razbojnike, misleč, da se jih bo ubranila, a so jo zato še huje pretepali. Albinca Dežmanova je slišala na podstrešje, kako so vpili nad njo: »Dokler bo še kaj polen pri hiši, te bomo tolkli!« Hrastarica je obležala nezavestna. Belogardisti so odšli na podstrešje in ukazali Albinci, da mora nazaj na pod, na podstrešje pa so odnesli Hrastarjevo mater. […] Zjutraj je prišel na grič k Lazarju 14-letni Miha Bricelj, najmlajši otrok Hrastarjeve matere. Videl je mater in tudi govoril je z njo. Kasneje je povedal, da je dobil mater v Lazarjevi hiši. Bila je vsa krvava okli ust in tudi roke je imela krvave. Vrat je imela zavit v ruto in z njo si je neprestano brisala krvaveča usta. S tresočim se glasom je vprašala sina, če je še doma in če sta še konj in krava pri hiši. Sin je kimal in pritrjeval, govoriti ni mogel, ker so ga dušile solze, ko je gledal tako strašno stepeno mater. Med pogovorom je prišel k njima Gabrijel Capuder. Zgrabil je Miho Briclja in ga gnal ven pred postojanko. Potisnil ga je k zidu in mu tiščal pištolo v prsi. »Ustrelil te bom!« je kričal nad njim, »če ne boš tiho! Nič nisi videl!« Otrok se je ves tresel od strahu. Capuder ga je tako dolgo zastraševal, da se je zasmilil celo Andreju Briclju-Potokarjevemu, ki je prejšnji dan naznanil Hrastarjeve v postojanki. Pristopil je Capudru in mu rekel, naj ga vendar že izpusti. Ko je na smrt prestrašeni otrok tekel proti domu, je že od daleč zagledal voz, na katerega so belogardisti nosili njihovo imetje. K vozu sta bila privezana konj in krava. Ni se upal naprej. Zavedal se je, da je izgubil vse: mater in dom. Odšel je v vas k svoji teti. Naslednjo noč pred nedeljo so bizoviški belogardisti še enkrat zaslišali Hrastarico. Po zaslišanju je niso odnesli nazaj na podstrešje, ampak so jo z vozičkom prepeljali do poda in vrgli k drugim pripornikom. Tako strašno so jo zdelali, da je samo še hropla in nekajkrat komaj slišno zastokala: »Zebe me!« V nedeljo, dne 22. novembra, so se belogardisti že navsezgodaj odpravljali k maši. Njihov kurat je v polni opremi hodil okoli postojanke: z bombami in pištolo za pasom in štolo za vratom. Razmišljal je, kaj bi s Hrastarico. Tako strašno pretepene niso mogli poslati nikamor, niti v bolnišnico. Posvetoval se je z Gabrijelom Capudrom in s svojim bratom Ivanom. Sklenili so, da jo je treba ustreliti. Ker pa so bili belogardisti s svojim kuratom vred verni in krščanski ljudje, so še prej poskrbeli za njeno »večno življenje. Križaj je poslal na pod dva belogardista, da sta mu pripeljala izmučeno ženo pred improvizirani oltar v Lazarjevi hiši. Na sodni obravnavi decembra 1945 je Peter Križaj izjavil pred okrožnim sodiščem v Ljubljani, da je Ivano Bricelj, po domače Hrastarjevo mater, pred smrtjo še spovedal. Na sodnikovo vprašanje, zakaj je dovolil, da so jo ustrelili, je dejal, da je bila tako »slaba«, da je niti v bolnišnici ne bi mogli več rešiti. Po opravljeni spovedi so Hrastarico odpeljali nazaj na pod. Voditelji bele garde v Bizoviku so se odločili, da jo je treba ustreliti, ko bodo vaščani in priporniki, ki so še lahko hodili, zbrani pri maši v bizoviški cerkvi. […] Tiste dni, ko so bili v bizoviški postojanki zaprti interniranci iz Sadinje vasi in Hrastarjeva mati iz Bizovika, je moral tesar Slavko Pavčič še vedno utrjevati in graditi bunkerje na griču. Tudi v nedeljo, 22. novembra, je bil v postojanki. Videl je, da so Hrastarico odpeljali na konec postojanke, takoj zatem pa je slišal dva strela. Čeprav je bila uboga žena že pri koncu svojih moči, ni bila takoj mrtva. Ko so jo peljali na vozu mimo Pavčiča, je slišal, kako je stokala. Belogardisti so jo potisnili na prednji sedež na vozu, od vsake strani pa jo je eden podpiral, da ni padla. […] Na pokopališču sta že kopala grob Anton Bricelj in Jože Mravlje, bolj za bele kot za partizane navdušena Bizovičana, in čakala, da ju Ribič in Bolta zamenjata pri kopanju. Ribič je takoj vprašal, za koga kopljeta grob. Bricelj je malomarno odvrnil: »Eh, za eno staro babo!« Ribič mu ni verjel. Šele ko je Bricelj vzkliknil: »Jo že peljejo!« in videl, da se bliža pokopališču voz, na katerem je čudno zverižena sedela Hrastarica, podprta od belogardistov, je verjel. […] Hrastarjeva mati je bila že mrtva, ko so jo pripeljali na pokopališče. Prvič so jo ustrelili v postojanki, pri prevozu na pokopališče pa je izdihnila. Drugič so jo streljali zato, da bi odvrnili sum od morilca, ki je streljal na griču. Streljanje na pokopališču pa so tiste dni smatrali za izvrševanje »vojaškega povelja«. Belogardisti so dvignili Hrastarico z voza in jo odnesli k stebru ob pokopališki ograji. Tam sta jo dva držala pokonci, tretji pa je pristopil in jo od blizu ustrelil. Nato so vrgli truplo na zemljo in šli h grobu. Vprašali so kopače, kdo pojde po Hrastarico in jo privleče do jame. Ribič je takoj odvrnil, da ne gre, pa če tudi še njega pri priči ustrele. Tudi Bolta se je uprl. Tedaj sta se odločila Anton Bricelj, po domače Sadrežev, in Anton Pogačar in odšla po truplo. Prijela sta žrtev za roke in jo kakor hlod privlekla do groba. Ribič je opazil, da je ostala na stezi Hrastaričina copata. Šel je ponjo, jo pobral in vrgel v jamo. Bricelj in Pogačar sta ob grobu nekaj časa počivala, nato sta zgrabila truplo in ga vrgla v jamo tako, da je obležalo napol sede, napol leže. Ribič je povedal, da je Hrastarica slonela v grobu z obrazom proti Ljubljani. Ko so kopači opravili svoje delo, je Karel Ribič odšel na kraj, kjer so belogardisti ustrelili nesrečno žensko. Nikjer ni našel sledov krvi. Spoznal je, da so morali Hrastarico že mrtvo pripeljati na pokopališče, in uvidel, zakaj sta jo morala dva držati pokonci, ko so jo streljali. Po Bizoviku in okoliških vase se je še isti dan razširila govorica, kako so ubili Hrastarjevo mater. […]« Štefanija Ravnikar Podbevšek, Sv. Urh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. 215, 216, 218–222) »[besedilo pod fotografijo] Ivana Bricelj – Hrastarjeva mati, gospodinja, rojena 15. 12. 1886 – ubita 22. 11. 1942« (Štefanija Ravnikar Podbevšek, Sv. Urh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. XXVI) »76. BRICELJ Ivana, po domače Hrastarjeva mama, rojena 1886, iz Bizovika. V partizanih je imela sina in hčer. Drugo hčer je zaprla policija. 11. novembra 1942 so jo pripadniki MVAC s postojanke na Sv. Urhu ubili. Ustrelili so jo dvakrat: v postojanki in na pokopališču. (Vir: Štefanija Ravnikar- Podbevšek, Sv. Urh, str. 219)« (Silvo Grgič. Zločini okupatorjevih sodelavcev, 2. knjiga, Umorjeni aktivisti in simpatizerji Osvobodilne fronte ter drugi Slovenci, Ljubljana: Društvo piscev NOB Slovenije, 1997, str. 43) _________________________________________________________________________ SIstory navaja Ime in priimek: Pavlina Lukanc, Oče: Franc, Mati: Marija, Datum rojstva: 30. 12. 1896, Kraj rojstva: Vevče, Kraj bivanja: Dobrunje, Datum smrti/izginotja: 30. 09. 1942, Kraj smrti/izginotja: Bizovik, Kraj pokopa: Bizovik. »48. LUKANC Pavla, rojena 30. decembra 1896, mati treh nedoraslih otrok, doma iz Dobrunj št. 80. 9. oktobra 1942 so pripadniki MVAC s Sv. Urha ustrelili njo in Franca Klemenčiča. Ustrelili so ju z dumdumkami ob ograji bizoviškega pokopališča. To so videli številni domačini. (Vir. Štefanija Ravnikar-Podbevšek, Sv. Urh, str. 460)« (Silvo Grgič. Zločini okupatorjevih sodelavcev, 2. knjiga, Umorjeni aktivisti in simpatizerji Osvobodilne fronte ter drugi Slovenci, Ljubljana: Društvo piscev NOB Slovenije, 1997, str. 200) _________________________________________________________________________ SIstory navaja Ime in priimek: Franc Klemenčič, Oče: Janez, Mati: Marija, Po domače: Pulc, Datum rojstva: 07. 07. 1889, Kraj rojstva: Sadinja vas, Kraj bivanja: Sadinja vas, Datum smrti/izginotja: 29. 09. 1942, Kraj smrti/izginotja: Bizovik, Kraj pokopa: Bizovik. »43. KLEMENČIČ Franc, rojen 1886 v Sadinji vasi. 9. oktobra 1942 so ga ustrelili pripadniki MVAC skupaj s Pavlo Lukanc. Ubili so ju z dumdumkami ob ograji bizoviškega pokopališča. Bilo je veliko očividcev. (Vir: Štefanija Ravnikar-Podbevšek. Sv. Urh, str. 176) (Silvo Grgič. Zločini okupatorjevih sodelavcev, 2. knjiga, Umorjeni aktivisti in simpatizerji Osvobodilne fronte ter drugi Slovenci, Ljubljana: Društvo piscev NOB Slovenije, 1997, str. 149) »Tako je nastala 6. oktobra 1942 druga belogardistična postojanka vaške straže v dobrunjski občini pod Sv. Urhom. Okupator jo je imenoval kot vse druge postojanke svojih pomagačev, Milizia voluntaria anticommunista – prostovoljna protikomunistična milica - na kratko MVAC. Toda tega naziva ni nihče uporabljal. Za slovenski narod so bili sodelavci italijanskega okupatorja do njegove kapitulacije belogardisti. Capuder je novo postojanko stalno nadzoroval in dajal navodila njenim članom. […] V gasilskem domu so na novo prijete vaščane pridružili pripornikom, ki so jih že pred njimi prignali v postojanko. Maroltova je naštela okoli dvajset pripornikov. Capuder je še isti dan sklical nekak »sodni zbor«, ki so ga sestavljali njegovi najožji pajdaši, in obsodil Marijo Marolt, Pavlo Lukanc Antona Remca, Franca Klemenčiča na smrt, več drugih pa na odgon v internacijo. Pavla Lukanc iz Dobrunj št. 80, 45-letna gospodinja in mati treh nedoraslih otrok, je Capudra obupno prosila, naj ji zaradi otrok ne vzame življenja. Njen mož, bolehen človek, je bil zaprt skupaj z njo. Ko je slišal, da je žena obsojena na smrt, je začel Capudra rotiti, naj se vendar usmili: » Saj vendar vidite, da bolan, kakor sem, ne bom mogel skrbeti za otroke!« Capuder je vedel, da je Lukančeva članica Narodne zaščite in da je že tedaj, ko se je Kranjčeva skupina četnikov pripravljala na Sv. Urhu za odhod v Gorjance, oprezovala za njimi. Zato je kričal nad njo: »Ti si in boš delala za partizane! Vem, da se ne boš spremenila!« Triinpetdesetletni kmetovalec Franc Klemenčič, po domače Pulčev oče iz Sadinje vasi št. 2, je pogosto zahajal v Bizovik k Mariji Štefančič, rojeni Mojškerc. Njegova hčerka Pavla je bila nevesta njenega nečaka Lada Mojškerca, ki je padel pod fašističnimi streli 27. septembra 1942. V domači vasi je Klemenčič delal s partizani in jih podpiral z vsem, kar je premogel. Pogosto je nesel v Bizovik pošto in jo izročil Štefančičevi, da jo je oddala naprej. Pravi namen svojih potov je prikrival s tem, da je Štefančičevi pomagal na polju. Čeprav je težko hodil zaradi hudo bolne noge, se je vselej, kadar je bilo treba, takoj odpravil na pot. Dne 7. oktobra 1942 sta Klemenčič in Štefančičeva grabila deteljo. Sredi dela sta prišla po Klemenčiča bizoviška belogardista Anton Pogačar in Jakob Jager. Rekla sta mu, da mora takoj k Capudru v gasilski dom. Ko sta ga gnala pred seboj, jih je srečal Franc Jager, po domače Kovačev iz Bizovika. Jager je zavpil nad Klemenčičem: »To gnusobo je treba v kraj spraviti!«[…] Capuder je očital Klemenčiču njegovo delo za partizane. Klemenčič se je zagovarjal, da s tako bolno nogo pač ne more kaj prida delati. Mladi zločinec pa je zakričal nad njim: »Tvoja noga ni tvoja glava!« in ga obsodil na smrt. […] Na smrt obsojeni Franc Klemenčič, Pavla Lukanc in Marija Marolt so morali v zakristijo, kjer so vso mašo preklečali. Bolehni in zgodaj postarani Klemenčič je molil za »srečno zadnjo uro«. Sklenjeni roki sta se mu tresli, ko je žebral molitve svojih očetov in svojih sodnikov in morilcev. Po maši se je pričela spoved. To je bilo tiste posebne vrste politično opravilo. Duhovnik je hotel predvsem izvedeti, kakšne zveze so imeli na smrt obsojeni s partizani, s čim so jih podpirali, kakšne časopise in brošure so prebirali in kaj so nameravali. Za druge vrste grehov se ni zanimal. […] Pavlo Lukanc in Franca Klemenčiča so belogardisti postavili k cementni ograji bizoviškega pokopališča in ju pobili z dumdum kroglami. Veliko ljudi je prihitelo gledat njun smrtni boj. Po prvih strelih je Lukančeva še poizkušala vstati. Z rokami je grabila okoli sebe in iskala opore, da bi se dvignila. Kmalu pa so ji sile pošle in je za vselej obmirovala.« Štefanija Ravnikar Podbevšek, Sv. Urh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str.174, 175, 177, 178) »[besedilo pod fotografijo] Franc Klemenčič, kmetovalec, rojen 7. 4. 1889 – ubit 9. 10. 1942 [besedilo pod fotografijo] Pavla Lukanc, gospodinja, rojena 30. 12. 1896 – ubita 9. 10. 1942« (Štefanija Ravnikar Podbevšek, Sv. Urh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. XXV) |
Spominska plošča se nahaja na zunanji strani pokopališkega zidu pokopališča v Bizoviku levo od vhoda. |
ŽRTVAM ZA SVOBODO USTRELJENIM NA TEM MESTU NOVEMBRA 1942 BRICELJ IVANA + 1886 LUKANC PAVLA + 1896 KLEMENČIČ FRANC + 1889 SLAVA JIM |
— |
— |
Obstoječi spomeniki |
— |
Peter Sinčič, 8. 1. 2019 |
1.8.2023. 00:00 |
— |
M.Kermavnar, 1.8.2023, dodal fotografijo 3/1 in v Opis podatke Zdenke Primožič |
Spominska plošča |
Ljubljana |
K. o. 1733 Bizovik, parc. št. 337/4 |
|
Rakovec - borbe z okupatorjem |
V naselju Rakovec je spominsko obeležje, postavljeno 1978 v spomin na borbe Bračičeve in Šercerjeve brigade z Nemci.
|
V bližini stan. hiše Rakovec 022. V križišču. Zaradi drevesa ob spomeniku je ta težko opazen. Od kmetije Samec, Rakovec 11, 200 m vzhodno do križišča. |
V TEM KRAJU STA DECEMBRA 1944 II SNOUB LJUBA ŠERCERJA IN MARCA 1945 XII SNOUB MIRKA BRAČIČA VODILI OGORČENE BOJE Z NEMŠKIM OKUPATORJEM |
— |
— |
Obstoječi spomeniki |
— |
Ana Novak, 8.2. 2017
S. Gradišnik, 18. 8. 2023 |
18.8.2023. 00:00 |
— |
Slike in opis Bor1974, 22.Xi.2021
Po pripovedovanju občanke so neznanci pred leti spomenik polili z odpadnim oljem, kar je vidno še sedaj.
Z ZB Šmarje pri Jelšah načrtujejo obnovo spomenika. M. Hladnik 20. 7. 2023
Spomenik je obnovljen in zaščiten z ograjo. S.Gradišnik, dodal fotografije in opis.
|
Stebričasti spomenik |
Šmarje pri Jelšah |
— |
|
Radislav Klanjšček - Jakec, Ljubljana-Žale |
— |
Pokopališče Žale, oddelek 33B, vrsta 4, grob 3 |
K L A N J Š Č E K . RADISLAV - JAKEC . 1925 - 1984 |
— |
— |
Obstoječi spomeniki |
— |
D.Divjak 30.6.2023, 25.8.2026, 24.9.2023 |
24.9.2023. 00:00 |
— |
24.september 2023, dodal posnetke D.Divjak |
Grob |
Ljubljana |
K.o.: 1736-BRINJE I., št.parc.: 682/11 |
|
Janez Švigelj |
Janez Švigelj je zapisan tudi na partizanskem grobišču v bližini. |
Pokopališče Dolenjske Toplice |
PELKOVI |
— |
— |
Obstoječi spomeniki |
— |
M.Hladnik |
23.12.2024. 00:00 |
31.8.2025. 10:21 |
— |
Nagrobnik |
Dolenjske Toplice |
— |
|
Ustreljenim talcem iz Loškega Potoka in Blok, Može pri Kočevski Reki |
Spomenik je projektiral ing. arh. Drago Derkovič, izvajalec del pa je bil gradbeni sektor posestva Snežnik Kočevska Reka, ki je tudi v celoti financiral postavitev spomenika. Spominsko obeležje je bilo odkrito 9. novembra 1952. Vir: mag. Irena Škufca, Spominska obeležja narodnoosvobodilne borbe na Kočevskem, 2005 Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. 125. EŠD 24199 Eden od takih zločinov se je julija 1942 zgodil tudi v gozdu pri Možeh v Kočevski Reki. Italijanski okupatorji so prignali moške z Blok in iz Loškega Potoka. Natančno število talcev ni znano. Prvo spominsko obeležje je bilo postavljeno novembra 1952. Projektiral ga je arhitekt Drago Derkovič, zgradil pa gradbeni sektor podjetja Snežnik Kočevska Reka. Zaradi dolga leta zaprtega območja je spomenik začel propadati. Ker ZB za vrednote NOB Kočevje v okviru svojih možnosti redno skrbi za vzdrževanje in obnavljanje spominskih obeležij, je po programu poskrbela za obnovitev obeležja v Možeh Svobodna beseda sept. 2020, https://www.svobodnabeseda.si/wp-content/uploads/2020/10/sb59-web.pdf ; od tod je druga slika. Nace Karničnik, Spomenik ustreljenim talcem v Možah pri Kočevski Reki, Kočevske novice, Glasilo OK SZDL Kočevje, Letnik VI, št. 9, Torek, 21. novembra 1989, str. 8. Elektronski vir: Kočevske novice, št. 9, 1989 Dostop: 8. 2. 2024. |
Pod cesto Kočevska Reka - Gotenica ob Reškem jezeru |
Sredi zidane kamnite gmote je vstavljena bela marmornata plošča (79x60 cm) z napisom: zvezda TU SO POKOPANI TALCI IZ LOŠKEGA POTOKA IN BLOK, KI SO JIH NA TEM MESTU USTRELILI ITALIJANSKI FAŠISTI V JULIJU 1942 L. . SLAVA PADLIM! |
— |
— |
Obstoječi spomeniki |
— |
Vasja Marinč, 8.3.2017, dop. M. Hladnik 5. 12. 2020
24.12.2021 D.Divjak |
11.2.2024. 00:00 |
— |
4.12.2021 dopolnil podatke D.Divjak
M.Kermavnar, 11.2.2024, dodal povezavo na Kočevske novice po predlogi Zdenke Primožič |
Spomenik |
Kočevje |
K.o.: 1590 - KOČEVSKA REKA, št.parc.: 1664 |