EŠD: 22779

Avtor: kipar Boris Prokofjev z likovno sekcijo ŽG DZŠ.

Opis: Skulptura iz svetlega naravnega kamna, visoka okoli 2,00 m in na 0,80 m visokem podstavku, ki ga sestavljajo štiri tirnice,  predstavlja mater s padlim talcem.

Spomenik je posvečen padlim železničarjev v NOB iz Šiške, odkrili so ga 22. novembra 1975. 

Gozdana Miglič, Spomin je moč: pomniki revolucije v občini Ljubljana-Šiška, Ljubljana: OK SZDL Ljubljana-Šiška, 1985, str. 59-60.

Na spodnji zadnji strani skulpture so vklesane neberljive črke avtorja.

Krmelj Franc: SIstory navaja Ime in priimek: Franc Krmelj, Oče: Franc, Mati: Marija, Datum rojstva: 21. 12. 1915, Kraj rojstva: Škofja Loka, Kraj bivanja: Škofja Loka, Datum smrti/izginotja: 20. 11. 1943, Kraj smrti/izginotja: Prtovč, Kraj pokopa: Škofja Loka.

»Krmelj Franc, 1915, Škofja Loka, klepar, v partizane novembra 1943, padel še isti mesec na, Prtovču;« (Vincencij Demšar, Žrtve narodnoosvobodilne vojne iz občine Škofja Loka, Loški razgledi, letnik 22, številka 1, 1975, Škofja Loka: Knjižnica Ivana Tavčarja, Muzejsko društvo, str. 178)

_____________________________________________________________________ 

Krmelj Jože: SIstory navaja Ime in priimek: Jože Krmelj, Oče: Franc, Mati: Marija, Datum rojstva: 15. 02. 1921, Kraj rojstva: Škofja Loka, Kraj bivanja: Škofja Loka, Datum smrti/izginotja: 26. 09. 1943, Kraj smrti/izginotja: Cerkno, Kraj pokopa: Cerkno.

»Krmelj Jože, 1921, Škofja Loka, mizar, v partizane marca 1943, padel oktobra 1943 v Cerknem;« (Vincencij Demšar, Žrtve narodnoosvobodilne vojne iz občine Škofja Loka, Loški razgledi, letnik 22, številka 1, 1975, Škofja Loka: Knjižnica Ivana Tavčarja, Muzejsko društvo, str. 178)

[križ]

KRAJNC

KRMELJ

                  FRANC         * 1915     + 1943

                  JOŽE            * 1921      + 1943

»Na pokopališču v Vanča vesi sta bila leta 1945 ustreljena Jože Šiftar in Fridi Fric iz Petanjec. Oba sta bila prisilno mobilizirana v madžarsko vojsko. Leta 1944 sta bila poslana na rusko fronto, od koder sta pobegnila in se vrnila v Petanjce, kjer sta postala žrtev izdajalca. Obsodili so ju na smrt in zgodaj, dne 17. januarja 1945, sta bila ustreljena na pokopališču v Vanča vesi. Občinski ljudski odbor M. Sobota in Zveza borcev bosta še letos postavila na pokopališču v Vanča vesi obema lep spomenik.« 

• Jože Gider, Spomenik bodo postavili, Pomurski vestnik IX/16–17 (1. maja 1957), str. 5. 

Po Sistory je bil Friderik Fritz roj. 4. 8. 2023, samski, doma na Petanjcih, torej je njegov nagrobnik verjetno na pokopališču na Petanjcih. 

Na pročelju stare osnovne šole ZBORA ODPOSLANCEV na Reški cesti je postavljeno spominsko obeležje. Na sredi so podobe borcev, pod njimi pa bela marmornata plošča (59x39 cm). Leva in desna plošča s podobami partizanov sta široki 92 in visoki 145 cm.

Po kapitulaciji italijanske vojske je prišlo do reorganizacije partizanskih enot. Te niso bile več vezane na določen teritorij, temveč so delovale kot operativne enote po vsem jugoslovanskem ozemlju.
Glavni štab NOV in POS je izdal odredbo, da se Zapadnodolenjskij partizanski odred preoblikuje v 9. slovensko narodnoosvobodilno brigado (SNOB), imenovana tudi Kočevska brigada.
Prvič se je brigada zbrala na Polomu 14. septembra 1943. Takoj po ustanovitvi so jo vključili v 18. divizijo, v kateri je ostala še po koncu vojne.
Deveta SNOB se je najprej bojevala pred Ljubljano, med nemško ofenzivo oktobra in novembra 1943 na Kočevskem in po njej v Gorskem Kotarju, od srede februarja 1944 pa v zahodnem delu Dolenjske.

Ob straneh sta bakreni plošči (96x143 cm) z vrezanimi podobami borcev. Avtor spominskega obeležja je akademski kipar Stane Jarm. Odkritje je bilo 9. oktobra 1970. Ostali podatki o spominskem obeležju niso znani.

Vir: mag. Irena Škufca, Spominska obeležja narodnoosvobodilne borbe na Kočevskem, 2005

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. 118.

EŠD 18009

Nace Karničnik, Spomeniki NOB na Kočevskem, Kočevske novice, Letnik II, št. 2, Petek, 8. 3. 1985, str. (8). Elektronski vir: Kočevske novice, št. 2, 1985 Dostop: 8. 2. 2024.

Fotografija 4/5: Dolenjski list, Leto XXI, št. 41 (1072), Novo mesto, četrtek, 8. oktobra 1970, naslovna stran. Elektronski vir: Dolenjski list, št. 41, 1970, naslovna stran Dostop: 25. 2. 2024.

zvezda

TU JE ŠTAB ZAPADNO

DOLENJSKEGA ODREDA 

12.IX. 1943 FORMIRAL 

IX. SNOB XVIII. DIVIZIJE

V tej hiši, Nemška vas 38, pri Ribnici, se je kot tretji otrok v številčni kmečki družini 26. novembra 1913 rodila Franja Bojc, kasneje poročena Bidovec. Med študijem medicibe na ljubljanski medicinski fakulteti je postala članica kluba Njiva in društva kmetskih fantov in deklet. Študij je nadaljevala v Beogradu in v Zagrebu leta 1939 zaključila študij. Svojo prvo službo je nastopila v Bohinjski Bistrici. V letih 1941-1943 je bila splošna zdravnica v Ribnici in pri tem ilegalno sodelovala z narodnoosvobodilnim gibanje. Septembra 1943 se je pridružila partizanom in postala pomočnica dr.Janezu Oražmu, ribniškemu zdravniku, ki je postal upravnik novoustanovljene partizanske divizijske bolnice v ribniškem gradu. Ob umiku pred nemško ofenzivo, ki se je pričela oktobra 1943, je bila med ujetniki, kateri so bili zajeti v bližini Travne gore novembra, del osebja in ranjencev je bila tedaj pobit. Z dr.Pavlo Jerina je bila odpeljana v tržaške zapore in po izpustitvi sta se obe vrnili med partizane, Pavla v Trnovski gozd, Franja pa je bila poslana na Cerkljansko. V Cerkno in Pasico je prišla 2. januarja 1944. Mesto upravnice bolnice, katero se je pričelo graditi novembra 1943 in je decembra istega leta sprejela prve ranjence, vodil pa jo je dr.Viktor Volčjak, ki je tudi predlagal poimenovanje bolnice po dr.Franji, je prevzela 22. januarja 1944 in pod njenim vodstvom se je bolnišnica širila in uspešno opravljala svojo nalogo do osvoboditve.

Po osvoboditvi je do leta 1946 delala v vojaških bolnišnicah v Gorici, Trstu in Ljubljani, nato na ginekološko-porodniških klinikah v Beogradu in Ljubljani, leta 1953 je opravila specialistični izpit, 1963 pa podiplomski študij iz genitalne tuberkuloze v Ljubljani in Italiji, leta 1966 je postala asistenka primarij na ginekološki kliniki v Beogradu, od 1967-1973 pa je bila vodja ginekološkega kabineta v vojaški bolnišnici v Ljubljani. V jugoslovanskih in tujih strokovnih revijah je objavila več deset člankov. Bila je članica sveta republike in častna članica Slovenskega zdravniškega društva.Za svoje delo je prejela več vojaških in družbenih priznanj ter odlikovanj. Napisala je knjigo Ni neskončnih poti: pisma sinu.

Umrla je v Ljubljani, 26. novembra 1985.

Vir: Ni neskončnih poti, dr.Franja Bojc-Bidovec                                        Dr.Franja Bojc-Bidovec-stoletnica rojstva, Mestni muzej Idrija,            26. november 2013                                                                          Manj znano iz zgodbe o Franji, Miha Naglič, Delo, 13.11.2013              In memoriam Dr.Franja Bojc-Bidovec, Javna tribuna , glasilo              občine Ljubljana-Šiška, 1985

Dimenzija osnovne plošče 60 x 45 cm

Dimenzija manjše plošče 28x28 cm.

Evidenčna št.: 22469 memorialna dediščina

        TU JE BILA ROJENA

  DR. FRANJA BOJC-BIDOVEC

            1913 - 1985

   PARTIZANSKA ZDRAVNICA

       V BOLNICI FRANJA

                    ZZB NOV RIBNICA

Napis na manjši plošči:

DR. FRANJA BOJC - UPRAVNIK PARTIZANSKIH BOLNIC NA PRIMORSKEM

Spominsko ploščo z reliefom Norberta Vebra so družbenopolitične organizacije in samoupravni organi Tovarne bazenske tehnike in kovanih izdelkov "Jeklo" Ruše odkrili ob otvoritvi nove tovarne 30. 4. 1986. Norbert Veber je postal 1938 član Okrožnega komiteja KPS Maribor. V Rušah je zapustil bogato dediščino. Vrste KPS so se s skojevci pomnožile. Organizirale so se tri osnovne organizacije KPS in Rajonski komite. V začetku 1939 je moral Norbert Veber zaradi preganjanja zapustiti Ruše.Vir: Ruški delavec, september 1986, str.5

OD AVGUSTA 1937 DO JANUARJA 1939 ZAPOSLEN KOT STROJNI KLJUČAVNIČAR V POGAČNIKOVI ŽELEZARNI USTANOVITELJ KRAJEVNE CELICE KOMUNISTIČNE PARTIJE SLOVENIJE POBUDNIK LJUDSKOFRONTNEGA GIBANJA IN NARODNOOBRAMBNIH AKCIJ ORGANIZATOR DELAVSKE KULTURE VES ČAS SVOJEGA BIVANJA IN DELOVANJA V RUŠAH V PRVIH VRSTAH REVOLUCIONARNEGA PROLETARIATA

Pod vasjo, ob cesti Koper—Marezige, spominsko znamenje Josipu Babiču, ki so ga 29. 3. 1945 ubili fašisti. Odkrit 1954

zvezda

V VIHARNIH DNEH 

BORBE ZA SVOBODO 

JE BIL NA TEM MESTU 

DNE, 29. 3. 1945 

ZVERINSKO UMORJEN 

OD STRANI FAŠISTOV 

BABIČ JOSIP 

ROJEN LETA 1894 

V BABIČIH.

SLAVA NJEGOVEMU 

SPOMINU.

SREČKO VILHAR

      1907-1976

REVOLUCIONAR

    VZGOJITELJ

  USTVARJALEC

Za Rudolf Puhar Sistory navaja Ime in priimek: Rudolf Puhar, Oče: Andrej, Mati: NULL, Datum rojstva: 18. 04. 1882, Kraj rojstva: Labin, Kraj bivanja: Polje, Datum smrti/izginotja: 00. 04. 1945, Kraj smrti/izginotja: Dachau, Kraj pokopa: Dachau.

____________________________________________________________________

Za Marija Puhar Sistory navaja Ime in priimek: Marija Puhar, Oče: Jakob, Mati: Brigita, Datum rojstva: 06. 01. 1894, Kraj rojstva: Lavamünde, Kraj bivanja: Polje, Datum smrti/izginotja: 17. 11. 1943, Kraj smrti/izginotja: Sv. Urh, Kraj pokopa: Sv. Urh.

»Po končani krvavi igri s Francem Močilnikarjem so odšli poljski domobranci še isto noč v Polje, da bi aretirali 49-letno gospodinjo Marijo Puhar. Dolgo so razbijali po vratih in oknih njenega doma, a ker je bila Puharjeva tisto noč pri sosedovih, jim ni nihče odprl. Naslednji večer, 17. novembra 1943, so se domobranci vrnili. Puharjeva je bila doma. Ker je vedela, kaj nameravajo, jim ni hotela odpreti. Domobranci niso odnehali. Zdrobili so steklo na oknu, razbijali po vratih s puškinimi kopiti ter preklinjali in rohneli tako dolgo, da jim je morala odpreti. Bila je odločna in vse življenje napredna ženska. Sin Rudi in hčerka Lidija sta bila v partizanih, mož ji je hiral v internaciji, kjer je tudi umrl. Sama je delala kot terenka in se izpostavljala neštetim nevarnostim. Svoje delo pa je znala tako spretno prikrivati, da ji nasprotniki niso mogli do živega. Toda že samo to, da je imela oba otroka v partizanih, je zadostovalo, da so jo domobranci obsodili na smrt. Sosedje so videli, kako so Puharjevo prignali iz hiše. Slišali so njene drzne odgovore in proteste, ko so jo podivjanci pehali pred seboj in ji očitali njeno delo in delo moža in otrok za OF in partizane. Ko so jo gnali k avtomobilu, so sosedje spoznali med domobranci Milana Holozana in Mata Resmana. Gledali so, kam jo bodo odpeljali, in ugotovili, da je avto zavil k sokolskemu domu. Zvedeli so, da so jo pri zaslišanju strahotno mučili. Najhuje jo je pretepal brkati Johan Rant. Ko so uvideli, da jim ne bo nič priznala, so jo odpeljali na Sv. Urha in ubili.« (Štefanija Ravnikar Podbevšek, Sv. Urh, Kronika dogodkov iz narodnoosvobodilne vojne, Založba Borec v Ljubljani, 1978, str. 346−347.

»124. PUHAR Marija, rojena 1894 v Polju, mati dveh partizanov. 17. decembra 1943 so jo odpeljali domobranci iz Polja. Pretepali so jo in mučili. Nato so jo ubili.

(Vir: Štefanija Ravnikar-Podbevšek, Sv. Urh, str. 346)« (Silvo Grgič, Zločini okupatorjevih sodelavcev, Umorjeni aktivisti in simpatizerji Osvobodilne fronte ter drugi Slovenci, Ljubljana: Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1997, str. 271)

Opomba: Podatek o mesecu smrti je drug (december) kot v knjigi Štefanije Ravnikar Podbevšek Sv. Urh (november). __________________________________________________________________________

»Že nekaj let pred vojno smo se mladinci iz Polja skrivno sestajali pri bratih Franciju in Maksu Prijatelju, to je pri »Holandčevih«, kakor so jim pravili sosedje v Slapah, in pri Požarju v Zalogu. Študirali smo razne brošure o imperializmu, fašizmu, proletarski revoluciji in še marsikaj. Ob novih nacifašističnih osvajanjih pa smo najrajši poslušali politične preglede. Dvakrat so nas na teh sestankih polovili žandarji. Tudi pri zadnjih volitvah smo vsi sodelovali in ljubljanska policija je imela z domačimi žandarji vred veliko opraviti, da so nas pregnali od volišča. Dobili smo torej dobro podlago za odkrit nastop proti okupatorju. […]« (Rudi Puhar -Razin, Skojevci na progo!, Junaška Ljubljana 1941−1945, Ljubljana, 1985, str. 155.

»[…] 1255. Puhar Rudolfa Rudolf, roj.  4.  6. 1921, Kozarišče, Lož, delavec na železnici Ljubljana–Polje« (Janez J. Švajncer, Partizanska spomenica 1941, Seznam nosilcev, Logatec: Vojni muzej Logatec, 2017, str. 166)

______________________________________________________________________

Iskalnik grobov Žale, Polje, https://grobovi.zale.si/# pokaže podatek za Rudolf Puhar (1921–1987).

PUHARJEVI
RUDOLF
18. 4. 1882  APRIL 1945
                        DACHAU
MARIJA
6. 1. 1894?23. 9. 1943
                     URH
RUDOLF – RAZIN
4. 6. 1921?17. 8. 1987

Alojz Kolman -  Marok je bil rojen 1. julija 1911 v zaselku Završje pri Sevnici. Že kmalu je moral oditi "služit" k bogatejši družini. Po končani
osnovni šoli se je v Ljubljani izučil za pekovskega pomočnika. Tu se je spoprijateljil s Francom Rozmanom - Stanetom, kasnejšim komandantom glavnega štaba NOV in POS. V začetku tridesetih let 20. stoletja se je svetovna gospodarska kriza čutila tudi na Slovenskem. 

Alojz Kolman v svojem poklicu ni našel zaposlitve. 1931 je postal gojenec vojaške podoficirske šole, ki pa je ni dokončal. Z vojaškim vodstvom se je sprl zaradi razmer v vojski Kraljevine Jugoslavije, zato je bil obsojen na zaporno kazen.

1934 mu je uspelo pobegniti iz vojaškega zapora. Zatekel se je v Italijo in kasneje v Avstrijo. Iz Avstrije ga je pot zanesla v Francijo, od koder se je vrnil v Slovenijo. Kmalu po prihodu so ga prijeli in obsojen je bil na zaporno kazen, ki jo je prestajal v Lepoglavi. Po prestani kazni se je 1940 vrnil domov in se preživljal s opravljanjem priložnostnih del. Spomladi 1941 je bil mobiliziran v vojsko Kraljevine Jugoslavije, vendar ga je nemška vojska zajela in ga poslala v ujetništvo. Iz ujetništva mu je uspelo pobegniti in skrival se je vse do novembra 1941, ko je stopil v NOV. Alojz Kolman je zaradi svoje izobrazbe in sposobnosti hitro napredoval od mitraljezca do komandanta zaščitne brigade Glavnega poveljstva NOV in POS.

V začetku novembra 1944 se je z enim bataljonom odpravil proti Koprivniku. Po umiku je Marok s svojim spremstvom nekoliko zaostal za glavnino in padel v nemško zasedo. V borbi je bil ranjen. Da ne bi padel v roke Nemcev, si je sodil sam. Življenjska pot Alojza Kolmana - Maroka se je končala 4. novembra 1944. Za narodnega heroja je bil proglašen 20. decembra 1952.

Idejni osnutek za ploščo je delo odbora borcev 18. divizije NOV in KO ZZB Kočevje. Ploščo so odkrili 4. julija 1951.

Vir: mag. Irena Škufca, Spominska obeležja narodnoosvobodilne borbe na Kočevskem, 2005.

Pomniki naše revolucije, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1961, str. 43.

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. 120.

Geslo: herojsmrt123

Na stavbi bivše osnovne šole v Koprivniku (danes hišna številka 31) je vzidana bela marmornata plošča (60x88 cm) z napisom:

V BLIŽINI TEGA MESTA STA 
4. 11. 1944  
PADLA V BORBI Z NEMCI NARODNI 
HEROJ KOLMAN ALOJZ-MAROK, 
KOMANDANT ZAŠČITNE BRIGADE 
GLAVNEGA ŠTABA NOV SLOVENIJE
TER AKTIVIST OF TORBAR MAKS. 
KOT ŽRTVI STA PADLA V
BORBI ZA NAS!

Obeležje so s samoprispevkom financirali člani KO ZB NOV, KK ZRVS, OO ZSMS Smolnik-Fala ter dijaki in učitelji TKŠ Ruše.Vir: Ruški delavec, september 1986, str.5.

TA KAMEN NAJ ŽIV SPOMIN BUDI NA PARTIZANSKO MATER MARIJO TERPIN ZGORELO V KREMATORIJU NA NJENEGA SINA ZDRAVKA SEKRETARJA SKOJ-A IN PADLEGA KOMANDANTA PADLEGA S POHORSKIM BATALJONOM IN NA NJEGOVO ŽENO MARIJO AKTIVISTKO IN ZGORELO V KREMATORIJU NAVEK NAJ SPOMIN Z NJIMI ŽIVI DA Z NAMI BI NAVEK ŽIVELI VSE DNI

Glazer je študiral slavistiko in germanistiko v Gradcu, na Dunaju, Zagrebu in Ljubljani, kjer je leta 1922 diplomiral. V letih 1920 in 1926 je poučeval na mariborski klasični gimnaziji, nato je bil knjižničar v Mariborski študijski knjižnici, od 1931 do 1959 tudi ravnatelj te knjižnice. V Mariboru je izoblikoval eno najvidnejših slovenskih knjižnic. Med vojno je bil pregnan v Srbijo. Leta 1945 se je vrnil v Maribor in obnovil knjižnico. Po njem so poimenovane mariborske kulturne nagrade. Bil je oče pesnice, literarne zgodovinarke, prevajalke in urednice Alenke Glazer. Njegov sin Matija je padel na Sremski fronti.Vir: Wikipedija

LOČITVE KRAJ - ZDRUŽITVE KRAJ
TU POD TO TRATICO ZELENO
VSI BOMO SKUPAJ BOMO ENO
V PRABIT SE VRNEMO NAZAJ

Na belem kamnitem podstavku z napisom stoji metalni doprsni kip Oskarja Kovačiča, visok 80 cm, črne barve, delo kiparja Jožeta Pohlena. Spomenik je bil odkrit 21. decembra 1969.
EŠD 17058

NARODNI HEROJ

OSKAR KOVAČIČ

*27.10.1905    +29.1.1944