V kapelici pri Vrhnjaku v Vodrižu je vzidana plošča partizanu Jožetu Krenkerju, ki je padel 18. aprila 1945.Vir: Spomeniki NOB občine Slovenj Gradec. Domačin Krenker (p.d. Ažnikov) je bil žrtev izdaje. Vir: Domačija Vrhnjak, gospodinja.

V SPOMIN PARTIZANU

JOŽEFU KRENKER

5. 3. 1909

padel 8. 4. 1945

Slava junaku.

V TEJ ZEMLJI ISTRSKI 

STE POKOPANI, JUNAKI 

ISTRI IN SVOBODI VDANI.

                  [srp in kladivo]
V TEJ HIŠI JE BILA OD 27–29. 5. 1944 
OKROŽNA PARTIJSKA KONFERENCA 
ZA TOLMINSKO
TRENTA 11. 10. 1959     ODBOR ZA PROSLAVO 
                                          40 LETNICE KPJ

Patrulja Pohorskega bataljona se je po 8. februarju 1943 zadrževala na mislinjskem območju. 16. januarja je krenila iz Gornjega Določa v Završe, kjer je na župnjiskem seniku prenočila. Toda bila je izdana. Ko so Nemci pričeli streljati, se je skupina naglo odločila prebiti se do gozda, ki je bil blizu hleva. Karel Dolinšek-Čiko, Franc Hudomalj-Milorad, Karel Rotovnik-Gojko, in Jožefa Tekauc-Pepca so ,se drug za drugim pognali iz hleva, vendar so smrtno zadeti omahnili na ozki čistini. Peti je skočil iz hleva Sandi-Maks King. Sovražnikove krogle so ga zadele v roko in nogo. Nemci so ga ujeli. Kmalo sta se iz hleva zaslišala še dva strela. Fortunant Verboten in Anton Žmavc-Janko sta si vzela življenje, da ne bi prišla v roke sovražniku. Hlev so Nemci požgali, v katerem sta bila mrta Janko in Fortunant.

Župnika Maksa Ledineka so  Nemci odpeljali v koncentracijsko taborišče. Štiri padle partizane so razstavili v Slovenj Gradcu na kraju kjer je danes grobnica herojev. Tu so tudi pokopani. Zoglenele kosti partizanov Fortunanta Verbotna in Antona Žmavca-Janka pa so domačini pokopali na domačem pokopališču.

Spomenik sta zasnovala ing.arh. Branko Kocmut in ing. arh. Ivan Kocmut.

Odkritje spomenika je bilo 13. 10. 1957.

VIR: Jože Potočnik, Spomeniki in znamenja NOB v občini Slovenj Gradec.

Pomniki naše revolucije, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1961, str. 233.

PETIM PARTIZANOM I. POHORSKEGA BATALJONA, PADLIM 17. 1. 1943 LETA

23 BORCEM XIV DIVIZIJE NOV.

PADLIM OD 1944--1945 LETA IN PADLIM PARTIZANOM DOMAČINOM:

LEPENER ALEKS 26. VI. 1944

TAMŠE FRANC 15. VIII. 1944

KOTNIK LUDVIK 6. XII. 1944

ŠVAB LEOPOLD 17. X. 1944

KOLETNIK ŠTEFAN 28. III. 1945

SLAVA NJIHOVEMU SPOMINU!

Spomenik iz obdelanega kamna dimenzij 130 x 130 cm in napisno ploščo 60 x 40 cm stoji na opornem zidu.

Vir : 

http://www.vojaskimuzejtabor.eu/novica-obnova-urejanje-spomenikov.html

TUKAJ STA PADLA
KOD ŽRTVE FAŠISTIČNEGA TERORJA
DNE 23.2.1945, BRATA
KANTE EVGEN IN MILAN

Po načrtih Branka Kocmuta je bil spomenik postavljen 22. julija 1952, leta 2009 pa je bil obnovljen.

Zgodovinsko ozadje: Glavni štab NOV in PO Slovenije

Glavni štab NOV in PO Slovenije se je tu nastanil v barakah v gozdu vzhodno od vasi. To naselje se je imenovalo Baza 100 in v njej je štab ostal do odhoda iz Bele krajine zadnje dni aprila 1945. Bil je najvišji vojaško-politični in vodstveni organ za poveljevanje vojaškim enotam in ustanovam NOB na Slovenskem. Osnovo tega organa so predstavljali člani Vojaške komisije pri Centralnem komiteju Komunistične partije Slovenije, štab pa je bil do sredine 1943 podrejen Izvršnemu odboru Osvobodilne fronte. Zadnjo besedo pri imenovanju posameznikov na pomembna mesta znotraj štaba je potem prevzel Vrhovni štab NOV in PO Jugoslavije.

Do maja 1942 je bil njegov sedež v Ljubljani, zatem do novembra 1942 v Kočevskem Rogu, nato do aprila 1943 v Polhograjskem hribovju in potem spet v Kočevskem Rogu. Po kapitulaciji Italije in razpadu italijanske vojske je sledilo več selitev: grad Soteska pri Dolenjskih Toplicah, vas Pribišje severno od Semiča, vas Kot pri Semiču, Črmošnjice, Dragatuš, od septembra 1944 Lokve pri Črnomlju in za nekaj časa tudi Trst proti koncu vojne. Število članov štaba se je stalno večalo, predvsem skozi leto 1944, in na koncu preseglo število 300.

Štab je imel svoje organe in oddelke. Kot prvi je bil februarja 1943 ustanovljen glavni obveščevalni center, junija 1943 pa operativni oddelek s kadrovskim odsekom, odsekom za propagando in statistiko, odsekom za zveze in saniteto ter sodni in ekonomski odsek. Organizacijski oddelek in oficirska šola sta avgusta 1943 postali naslednji novi pridobitvi, v letu 1944 pa še cela vrsta oddelkov in odsekov: operativni, obveščevalni, šifrantski, prometno-tehnični, ekonomski, sanitetni, veterinarski, propagandni in personalni oddelek, sodni ter politični odsek, geodetska sekcija, referat za letalstvo in Baza glavnega štaba Slovenije v Dalmaciji. Štab je imel povrhu tega tudi verskega referenta in oficirja za zveze z zavezniškimi vojaškimi misijami.

Takoj po ustanovitvi 22. junija 1941 v Ljubljani se je najprej imenoval Vrhovno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, nato je septembra 1941 sledilo preimenovanje v Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet; konec leta 1942 se je uveljavilo ime Glavno poveljstvo slovenske narodnoosvobodilne vojske, od začetka 1943 Glavno poveljstvo slovenske narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije, maja istega leta pa je prvi dve besedi zamenjala besedna zveza Glavni štab, in to ime se je obdržalo do marca 1945, ko se je preimenoval v Glavni štab JA za Slovenijo. Dokončno je bil ukinjen 18. maja 1945.

Zgodovinsko ozadje: smrt komandanta Staneta

Na tem mestu se je 7. novembra 1944 med preizkušanjem angleškega metalca min ponesrečil komandant Stane.

S tovariši je preizkušal enega od angleških minometalcev, ki so jih Angleži s padali spustili na osvobojeno ozemlje, ko je tretja mina v cevi eksplodirala, na mestu ubila vodnika Juga in mlajšega vodnika Tončka Dobriloviča, ki sta upravljala z orožjem, in ranila preostale – od tega Rozmana tako hudo, da tudi takojšnja operacija ni mogla več pomagati. Pozno popoldne istega dne je zaradi hudih poškodb trebušne votline umrl v partizanski bolnišnici Kanižarica. V zadnjih urah je bila ob Rozmanu tudi njegova žena Marija Jurca – Meta, takrat v tretjem mesecu nosečnosti z njegovo bodočo hčerko Stano, ki je bila rojena aprila 1945. Za posledicami ran od eksplozije je 18. decembra umrl še španski borec podpolkovnik Anton Žnidarič – Štefan, medtem ko so načelnik glavnega štaba generalmajor Lado Ambrožič – Novljan ter majorja Franc Tavčar – Rok in Jože Malnarič – Križevski preživeli. Pokopan je bil 8. novembra v Črnomlju, vojska in ljudstvo se je množično poslovila od komandanta Staneta, partizanske enote pa so še zadnjikrat stopile v pozor pred svojim komandantom ob 11. uri na trgu pred gradom.

Do danes se je pojavilo več govoric o okoliščinah Rozmanove smrti; od neprevidnosti, sabotaže (podtaknjena defektna mina, možen razlog Rozmanovo zagovarjanje obstoja slovenske vojske in poveljevanja v slovenščini) in celo do trditve, da naj bi bil za njegovo smrt odgovoren Arso Jovanović (1907 – 1948), katerega je v Slovenijo poslal Tito z namenom, da bi slovensko osvobodilno gibanje podredil vrhovnemu štabu, čemur so se v vodstvu OF uprli. V resnici je odpovedala varnostna naprava minometa, ki se je po vsej verjetnosti poškodovala ob padcu iz letala, ko se padalo s pošiljko ni odprlo. Vendar je poglavitni razlog treba iskati v sami pomanjkljivosti izdelave teh minometov. Osnovna ideja je bila sestava lahkega in preprostega minometa, s katerim bi lahko oborožili enote, ki se izkrcavajo v sovražnikovem zaledju. Pri tem pa se je pojavilo vprašanje, kako mino aktivirati ob njenem padcu na cilj. Mine težjih minometov so imele na konici nameščen udarni vžigalnik, ki je sprožil aktivacijo, ko je konica priletela ob tla. Da bi mine vedno pristale na konici z vžigalnikom, so skrbeli zračni stabilizatorji na drugem koncu mine. Ti pa na manjših in lažjih minah niso bili učinkoviti in zato je bilo treba poiskati drugo rešitev. To je na koncu postal sistem vžiga, ki mino aktivira ob močnem tresljaju, ko ta prileti na cilj, z varnostno napravo pa bi preprečili eksplozijo v cevi minometa, saj bi ta naprava ob izstrelitvi mine aktivirala glavni vžigalnik, ki bi mino sprožil ob naslednjem večjem udarcu. Ker pa se številna padala z zaboji teh min niso odprla in so zaboji v prostem padu prileteli na tla, so te varnostne naprave večkrat odpovedale. Več partizanov je umrlo ali bilo ranjenih zaradi teh minometov, dokler ni vrhovni štab prepovedal njihovo uporabo.

Usločen kamniti steber stoji na mestu, kjer je bil sedež glavnega štaba NOV in POS (Baza 100) in kjer so ob nesreči izgubili življenje komandant Franc Rozman in še trije partizani. Spomenik, narejen po zamisli B. Kocmuta, je bil odkrit 1952.

• Vinko Blatnik, Komandant Stane, Ljubljana 1999, str. 62 – 70.
• Lovro Kastelic, Belokranjski simbol bo zelenel v Ljubljani. V: Slovenske novice, 2014. 
• Franc Benedik, Albert Jakopič, Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana 1978, str. 92.
• Pomniki naše revolucije, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1961, str. 158.
• Marjan Horvat, Komandant Stane (spet) med Slovenci. V: Mladina, 2011. Dostopno na: 
• Janez Kramarič, Črnomelj v daljni in bližnji preteklosti. Črnomelj: Občina, 1999.
• Franček Saje, Rozman, Franc (1912–1944). V: Slovenska biografija, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. 
• EŠD 9385
• Vodnik, 35, 36.

Viri slik: 

• Tretja slika uporabljena z dovoljenjem fotografa Primoža Šmajdka, dostopna na: http://spomeniki.blogspot.si/2011/11/lokve-komandant-stane.html
• Prvi dve sliki osebni arhiv (Rahela Butala).

Geslo: herojsmrt123

Na tem mestu se je 7. 11. 1944 smrtno ponesrečil komandant SPČ NOV in POS Franc Rozman – Stane podpolkovnik Žnidarič Anton – Štefan starejši vodnik /JUG/ in mlajši vodnik Tonček Dobrilovič.

Spodaj je z rdečimi črkami zapisano: 

Na tem mestu je deloval glavni štab NOV in POS od decembra 1944 do osvoboditve.

LSI 2: 277 (slika), 278

vsi123

A TUTTI CADUTI
QUE NELLE GUERE E NELLA 
LOTTA DI LIBERAZIONE [...] 

Na pravokotni svetli marmorni plošči so imena 26 padlih borcev in žrtev druge svetovne vojne iz Bršljina. Plošča je bila odkrita 1951.
EŠD 15656

          ZA SVOBODO SO DAROVALI
                   SVOJA ŽIVLJENJA

     BORCI                                    ŽRTVE             
BIVIČ JOSIP                       ČAMPA ANTON
GRAMAR JOSIP                 KASTELIC DANICA
GLOBEVNIK FRANC          KASTELIC DRAGI
KLANJŠEK DUŠAN            KASTELIC FRANC
KNAFELC JOSIP                KASTELIC JOŽICA
KOČJAŽ ANTON                KUKMAN MIHA
KRIŠTOF MIHA                  PEROCI ALBINA
MESOJEDEC JOSIP          PLESKOVIČ ANICA
PREŠEREN JOSIP             PEČAR ZORA
SITAR STANKO                  RIFELJ MARIJA
ŠTIBRIČ JOSIP                  SAJE FRANC
VIŠNAR DRAGO                ZIDAR MARIJA
ZIDAR STANKO                 ZUPANČIČ FRANC 
                VEČNA JIM SLAVA!             

V smrekovem gozdu ob cesti Brežice-Bizeljsko so nacisti 30. 7. 1941 ustrelili devet fantov in eno dekle, ki so bili člani krške partizanske skupine. Nemci so jih s pomočjo izdajalca ujeli v gozdu Rore nad Krškim. To so bile prve žrtve nacističnega nasilja v Sloveniji. Vir: Vodnik po partizanskih poteh, str. 469.

Na začetku poti proti spomeniku Krški četi, pri SOS izvozu iz državne ceste, stojijo štirje leseni stebri, od katerih sredinska dva nosita leseno tablo z napisom:

POT K SPOMENIKU

KRŠKIH ŽRTEV

Tam se prične kakih 100 metrov dolga ravna pot v gozd do spomenika. Tik pred spomenikom je mostiček čez manjši potok.

Spomenik je sestavljen iz velikega pokončnega kamnitega bloka, na katerega vrh je pričvrščen okrogel betonski odlitek z reliefom peterokrake zvezde, ki je pobarvana rdeče, na sprednji strani pa ja vdelana kamnita plošča z napisom. Pred spomenikom se nahaja mnogokotni podstavek za sveče, obrobljen s kamnitimi robniki in v notranjosti posut z lubjem.

ESD 9372 Zavod za varstvo kulturne dediščine Novo mesto

Avtor neznan, spomenik postavila KO ZB Brežice, izvajalec del Mulej Jožko, kamnosek Videm - Krško, datum odkritja 1946.

Pomniki naše revolucije, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1961, str. 159-160.

NA TEM MESTU SO BILI USTRELJENI

DNE 30.7.1941 PRVI BORCI ZA SVOBODO

GRABER JOŽE 1922

JERNEJEC PETER 1914

KAPLAN RADO 1912

KAPLAN MILAN 1918

KAPLAN ZDENKO 1922

KASTELIC RAJKO 1922

LASTELIC FRANC 1923

PRESKAR FRANC 1917

PRESKAR TONČI 1921

URANJEK IVANKA 1919

MESTNA ZVEZA BORCEV BREŽICE

Nagrobni spomenik je narejen iz skalne gmote kamnine, ki je pri lokalnemu prebivalstvu znana kot "pišečki kamen" in ki se najde pri Duplu – votlini, kjer izvira potok Gabernica, v neposredni bližini župnijske Cerkve sv. Mihaela v Pišecah. V skalo je vdelana marmorna spominska plošča. Pred spomenikom se nahaja kamnita škarpa.

Na tem mestu je, preden je bil postavljen spomenik, stal križ, ki so ga nato odstranili. Ker je partizanski spomenik posvečen Ivanu Kerinu, je pri lokalnem prebivalstvu kraj obče znan kot Kerinov križ. V preteklosti je bilo nekaj pobud, da bi križ postavili nazaj, ki pa niso bile uresničene.

Kerinov križ je tudi priljubljena začetna točka izletniških pohodov na Veliki Špiček (686 m; 45 min hoda), ki je najvišji vrh Občine Brežice, in na Svete Gore (527 m; 2 uri hoda), znano romarsko središče v vasi Zagaj v Občini Bistrica ob Sotli.

V bližnjem zaselku Preska se na Velikem vrhu (701 m), ki je najvišji vrh Orliškega pogorja, nahaja spomenik tolarju.

https://commons.wikimedia.org/wiki/Category:Kerinov_kri%C5%BE

EŠD 10498

1. maja 1943 so nacisti v Pišecah ustrelili deset talcev in borcev Srečotove čete Kozjanskega bataljona. 1. maja 1944 so na prevoju gore Orlice nad vasjo Pavlova vas po izdaji ujeli borca Ivana Kerina in ga zverinsko obglavili. Junija leta 1944 so nad Pišecami ustrelili očeta in sina Habjanova, 17. februarja 1945 pa še borca Kozjanskega odreda Janka Padežnika.

Svobodna beseda sept. 2020

V SPOMIN

IVANU KERINU

IZ SILOVCA

KI SO GA 1.MAJA 1944.

NA TEM MESTU UBILI

NEMŠKI FAŠISTI

OB DVAJSETLETNICI VSTAJE

ZB. PIŠECE - SROMLJE

Sistory navaja Ime in priimek: Matevž Grabler, Oče: Franc, Mati: Antonija, Po domače: Tavželj, Datum rojstva: 19. 09. 1884, Kraj rojstva: Dramlje, Kraj bivanja: Dramlje, Stara občina: Dramlje, Nova občina: Šentjur pri Celju, Datum smrti/izginotja: 00. 00. 0000, Kraj smrti/izginotja: Dachau, Kraj pokopa: Dachau.

[križ]
          Janez Tauželj
    GRABLER MATEVŽ
 * 1888   + 1945 DAHAU

Na kraju streljanja talcev v globeli pod spomenikom so gozdarji uredili spominsko znamenje v obliki železnega razpela na kamnitem podstavku.

V dolini je bil postavljen spomenik sestavljen iz dvek kamnitih skal dimenzije 100 x 80 cm debelina spodnje okoli 55 in zgornje 30 cm. Obe skali sta med seboj povezani z železnimi palicami. Na spomeniku je bil tudi napis, ki pa je s časom zbledel in ga je prekril mah. Leta 2010 so vaščani obnovili spomenik in kovinski križ. V letu 2012, ob 70-letnici tragedije v Babnem polju, so vaščani tega naselja uredili kraj pomorov ter okolico, 22. julija istega leta pa je bila na Vražjem vrtcu tudi spominska sveta maša, ki jo je daroval dolgoletni upravitelj župnije Babno Polje Janez kebe.26. julija 2016 pa so vaščani očistili mesto in postavili na robu doline kovinsko tablico iz nerjavnega materiala z opisom zločina italijanskih vojakov leta 1942.

30. julija 1942 so na Vražjem vrtcu nad Babnim Poljem izgubili življenje:

Bizjak Rihard, Bizjak ,28 let, Grajš Jože, Grajš 37 let, Klimpf Jože, Klimpf, 20 let, Klimpf Jože, Klimpf, 43 let, Konc Jožef, Pircov, 41 let, Kos Karel, Kos, 32 let, Lipovec Anton , Mežnar 35 let, Lipovec Anton, Tinetov, 28 let, Lipovec Franc, Marinčkin, 36 let, Lipovec Franc, Mežnar, 33 let, Lipovec Janez, Andrejev, 52 let, Lipovec Janez, Marinčkin, 33 let, Lipovec Janez, Mežnar, 27 let, Lipovec Valentin, Tinetov, 22 let, Malnar Valentin, Pajštarjev, 20 let, Nlakar Anton, Šoškov, 31 let, Mlakar Franc, Šoškov, 29 let, Mlakar Janez, Blažek, 31 let, Mlakar Jože, Blažkov, 30 let, Mlakar Jožef, Blažek, 30 let, Mlakar Jožef, Jurčkov, 34 lt, Poje Edvard, Majderc, 19 let, Poje Franc, Petrašev, 29 let, Poje Jakob, majderc, 47 let, Šoštarič Franc, Jožetov, 37 let, Šoštarič Jožef, Tomaščetov, 34 let, Troha Anton, Žlebarjev, 24 let, Troha Franc, Ankin, 21 let, Troha Ivan, Maslar, 47 let, Troha Janez, Marjecen, 42 let, Troha Jožef, Carov, 33 let, Troha Jožef, Podlipec, 49 let, Turk Janez, Klemenov (Potoškini), 51 let, Veber Anton, Gmajnar, 41 let, Veber Franc, Vale, 19 let, Veber Jakob, Vale, 20 let, Veber Janez, Valetov, 34 let, Zajec Franc, Zajcov, 35 let, Žagar Jože, Stipe 59 let, Žagar Stanislav, Stipe, 29 let. Povprečna starost ubitih je bila 33,5 let.

Po končani moriji je italijanska vojska odpeljala še 40 prebivalcev Babnega Polja v koncentracijsko taborišče na Rabu, požgala 39 hiš in 5 gospodarskih poslopij. ( podatke zbrala Alenka Veber,  Vražji vrtec, Zavod Rihtarjeva domačija, Babno Polje).

 Državna komisija Federativne demokratske Jugoslavije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomočnikov je  v Zagrebu, 16.6.1947, sprejela sklep, da se italijanskega generala Maria Roatta, komandanta "Comando Superiore FFAA Slovenia-Dalmazia / II.Armata proglasi odgovornega za številne zločine njegovih enot, zaradi zločinov proti prebivalstvu, med njimi tudi za tega v Vražjem vrtcu,ter ga proglasi za vojnega zločinca.

EŠD 17118

         TA PROSTOR JE POSVEČEN

  NA DOGODKE 29. IN 30. JULIJA 1942,

KO SO ITALIJANSKI VOJAKI, PRIPADNIKI

54. BATALJONA ČRNIH SRAJC, USTRELILI

V JERMENDOLU 9 IN NA VRAŽJEM VRTCU

    40 TALCEV IZ BABNEGA POLJA.

                                    VAŠČANI BABNEGA POLJA

                                            26.7.2016

SIstory navaja Ime in priimek: Ivan Prašnikar, Oče: Janez, Mati: Amalija, Po domače: Prašnikarjev, Datum rojstva: 25. 12. 1927, Kraj rojstva: Kresniški Vrh, Kraj bivanja: Kresniški Vrh, Stara občina: Kresnice, Nova občina: Litija, Zakonski stan: mladoleten, Poklic (soc. status): železničar, Datum smrti/izginotja: 24. 2. 1944, Kraj smrti/izginotja: Oklo nad Ihanom, Kraj pokopa: NULL. 

Prim. Oklo - Spomenik padlim in požgani vasi, spomenik 72 borcem Kamniško-zasavskega odreda, padlim 24.2.1944, pripadnikom VOS-a ter požgani vasi. Datum in kraj smrti na nagrobniku se ujema z datumom in krajem smrti na spomeniku na Oklem.
.
Iskalnik grobov Kresnice

                   + PRAŠNIKARJEVI

SIN IVAN  * 25. 12. 1927.    PAD. 22. 2. 1944.

                   ŽALUJOČI OSTALI!