Tonalitna plošča z napisom je pritrjena na kamnit kvadrast podstavek. Na levi stoji visoka štiristrana betonska piramida z zvezdo, na desni cvetlično korito. Znamenje je bilo prvotno odkrito 1949.

• EŠD 19283

.
    »Prvi maj leta 1944 so Švabi oznanili z največjim pompom in raznimi predpripravami. Na takratnem športnem igrišču so napravili govorniški oder in ga kar moči obdali s kljukastimi križi našitimi zastavami. Bilo je pač treba kar najlepše okrasiti zborovalni prostor, saj je bil napovedan kot glavni govornik sam zvezni vodja Heimatbunda Franc Steindl. 
    Zgodaj zjutraj tega dne so SS-ovci iz Izlak zastražili vso dolino, da se gospodu Steindlu ne bi kaj neljubega pripetilo, akoravno so tedanji glavni faktorji Zagorja trdili, da so partizani že iztrebljeni. Pred 9. uro dopoldne je vodstvo rudnika privleklo na športni prostor prav vse delavce, kolikor jih je pač še bilo doma, in prav tako so morali priti tudi vsi delavci in nameščenci vseh ostalih podjetij in ustanov ter ostalo ljudstvo, da komandanti Zagorja pokažejo gospodu Steindlu, koliko zvestih privržencev imajo v svojem območju. Govor vodje Heimatbunda se je v glavnem nanašal na 'bandite', ki jim je napovedal boj na smrt in poudarjal, da je tu sedaj nepremagljivi rajh in da bo ostal tukaj tja do drugega vesoljnega potopa. 
  Več dni pred 1. majem se je zadrževala skupina partizanov na območju Ravenske vasi (Sv. Urh) in tam imela sestanke z aktivisti ter tudi z ostalim prebivalstvom. V tej skupini sta bila med drugim tudi Zagorjana Srečko Pečar-Mijo in Ivo Levstik-Gojc. Zadrževali pa so se v posameznih hišah po tri dni - 28., 29. in 30. aprila ter 1. maja so pri Šikovcu vulgo Škratu ložirali Srečko Pečar, Ivo Levstik in Vojka Napokoj iz Moravč, Vili Vresk iz Trbovelj in Tončka (podrobnejši podatki o Tončki piscu niso znani). V času, ko je vodja Heimatbunda Steindl prepričeval Zagorjane o veličini in nepremagljivosti slavne nemške armade, so stali na griču nad Škratovo hišo tovariši Pečar, Levstik, Vojka in Tončka ter opazovali Zagorje in 'slavni' švabski apel na športnem prostoru. Tovariš Vresk se je pa zadrževal v podstrešni sobi Škratove hiše. Okrog 11. ure so ljudje na športnem igrišču opazili, kako se SS-ovci plazijo proti Škratovi hiši. Slutili so, da to ne pomeni nič dobrega. Istočasno pa so bili na jasnem, os mora biti s tem v zveza ostudno delo domačih izdajalcev. Na žalost se niso motili. Kmalu so zaropotale nemške strojnice. SS-ovci so se namreč - maskirani z zelenjem – skrivaj priplazili do griča ter užgali. Pečar, Levstik in Volka so zdrveli po kolovozu, ki drži proti Končanu. Švabi - hiteč za njimi – so pa streljali. Prva je padla Vojka, kakšnih dobrih sto metrov od Škratove hiše. Kmalu za njo je smrtno zadet obležal Levstik, medtem ko je bil Srečko Pečar teže ranjen v nogo in se je s težavo zavlekel v grmovje nad Končanovo planino. Ko so se mu Švabi približali, ki so šli po sledi krvi, se je sam ustrelil, da ne bi prišel živ v roke nemškim zverinam. Tovarišica Tončka pa se je takoj skrila v grmovje, ko so padli prvi streli, in si tako rešila življenje. Švabi so namreč mislili, da so vsi partizani zbežali. Medtem je Škratova, mlada gospodinja, obvestila Vilija Vreska, da so prišli Švabi. Odel se je v črno haljo in zbežal v smeri proti tako imenovanemu 'Koritu' in dalje v nasprotno stran, kamor so Švabi streljali, s čimer si je tudi rešil življenje. Žal je pozneje padel tudi on in daroval svoje življenje za našo svobodo. 
   SS-ovcj so takoj sezuli žrtvam škornje in jopiče ter jim pobrali vse, kar so imeli pri sebi. Vlekli so jih kot hlode do križa ob cesti, katero delo so morali opraviti nekateri bližnji stanovalci iz tega kraja. Švabi so po tem dejanju prišli k Škratu in našli v hiši ženo gospodarja ravno v trenutku, ko je tlačila v peč aktovko. Eno je namreč že prej porinila v peč. Ostal pa je še en nahrbtnik. Tega in aktovke so se Švabi takoj polastili in ju pregledali. Gospodinjo so neusmiljeno pretepli. Začele so se aretacije. Prijeli so posestnika Poldeta Kosa, dva njegova sinova in hčerko, Škratovo ter njeni dve dekli, nadalje Tončko Drnovšek, Ivana Kovača iz Ravenske vasi ter Lebeničnika. Zadnji trije so bili namreč v Ravenski vasi po opravkih. Pri Škratu so vpregli v voz par konj in na voz naložili vse tri žrtve ter vse odpeljali v Zagorje na žandarmerijo. Tam so postavili voz z mrtvimi žrtvami na ogled in opomin Zagorjanom, aretirane pa so vrgli v klet. Škrat je zbežal z doma. 
   Njegova dva mlada otroka so začasno izročili sosedu Martinovcu s pripombo, da jih bodo odpeljali v zavod v rajh, češ saj Lojzeta Škrata in njegove žene ne bo nikdar več domov. Obeh konj in voza Škrat ni nikdar več videl. 
    Nad zagorsko dolino je ta dan in še nekaj dni pozneje vladala groza. Zagorjani so sicer hodili gledat žrtve, toda brez solz so objokavali junake, borce za svobodo. Še bolj so stisnili pesti ter se zakleli, da bodo ostali zvesti svojemu narodu. Neke nemške 'gospodične' in tudi neka domačinka ter nekateri Nemci so zasramovali mrtve borce in jim pljuvali v obraz.    
   Drugega maja so nesrečne žrtve odpeljali na Izlake in jih zakopali za  tamkajšnjo šolo. Nekaj dni pozneje so poslali partizani smrtno obsodbo zagorskemu županu dr. Scheichenbauerju, vodji Heimatbunda Holznerju in učiteljici Josipini Sauer. Ta je takoj izginila iz Zagorja in se ni več vrnila. 
   Vse aretirane so odpeljali v Trbovlje. Nekatere so kmalu izpustili, le Škratovko so dva meseca mučili v zaporu in jo končno izpustili. Pri Škratu je ostala doma samo mati gospodarja. Prenašala je aktovko, ki je Švabi niso našli v peči, v košu po grmovju za hišo in jo končno tamkaj skrila. Od samega strahu ni upala niti pogledati, kaj je v aktovki. Saj so dan za dnem hodili Švabi delat hišno preiskavo, tako da je bila hiša stalno odprta. Pri preiskavah v hiši so si gestapovci in ostali mnoge reči večje vrednosti prisvojili. Žena ni vedela, kaj naj počne. Šla je k Zaletelovim in jim zaupala vse. No – in je prišla pokojna Zaletelovka po aktovko ter jo odnesla. Med drugim so bile v aktovki tudi bombe. Se danes pravi stara Škratovka: 'Dobro, da nisem aktovke zažgala, kakor sem mislila; mene in hišo bi razneslo!' -  Škrata in soseda Martinka, ki sta zbežala, so Švabi iskali teden dni. Končno so nehali delati obiske v obeh navedenih hišah. 
    Po osvoboditvi smo Srečka Pečarja in Ivana Levstika pokopali v Zagorju ob veliki udeležbi domačinov. Zveza borcev Zagorju je vsem trem žrtvam NOV postavila nad Škratovo hišo spominsko ploščo – letos pa je kolektiv Zunanjega obrata zagorskega rudnika postavil na tem mestu narodnim mučenikom spomenik. Slovesno odkritje tega spomenika je bilo – kakor smo že poročali – v nedeljo, 2. maja 1954. Zagorjani in ostali so z veliko udeležbo te spominske slovesnosti pokazali, da znajo ceniti tiste, ki so dali za našo svobodo vse, in da cenijo dragocene pridobitve naše narodnoosvobodilne vojne, ki je rešila naš narod suženjstva in pogina.«

M. Š., Pred desetimi leti v Zagorju, Zasavski vestnik, Glasilo Socialistične zveze delovnih ljudi Zasavja, Leto VII, Štev. 23, Trbovlje, 9. junija 1954, str. 5. Elektronski vir: Zasavski vestnik, št. 23, 1954, str. 5 Dostop: 11. 3. 2024.
.
»Besedilo Slavka Tauferja je posvečeno spominu treh tovarišev, Ivu Levstiku-Gojcu, Feliksu Pečarju-Miju in Vojki Nepokoj-Meti, ki so padli 1. maja 1944 na Zeleni travi pri Zagorju. Po podatkih iz objave v Borcu, 1. XXIV, 1977, št. 5, str. 313–314 je tudi avtor padel jeseni 1944. PI 396.
.

V spomin padlim na Zeleni travi

Vsa v luči je bila pod nama dolina, ko sva tiste dni
gledala nanjo. – Spomnim se, Ivo, dni, ko se je mogočna
procesija sproščene množice vila pod nama. Vse rdeče
so plapolale zastave v modrino neba.
Bil je prvi maj, praznik dela,
veličasten in svetal, –
pa je prišla tema.
Raztrgana in razbičana se je razbežala množica.
Bledel si ob spoznanju,
a že je svetloba preletela obraz.
Videl si luč, sevajočo v nove dni, dni prebujenja.
Sedaj je zopet prvi maj. 
Tiho stojim ob samotnem gozdu, pod menoj spi dolina.
Slaboten sij se razliva nadnjo.
Vidim ogenj – mogočno gore kresovi v prvi maj.
Vem, da si blizu, samo dolina je med nama.
Čakam in gledam. Rad bi objel vso dolino, jo privil nase,
da sliši utrip svobodnega srca.
Fanfare done v prebujajoče se jutro, pozivajoč rudarje
k obljubi, da se še bolj zarijejo v zemljo, kradeč ji zaklade
za tujca.
Apel …
Ne ponosen, veličasten kot nekdaj.
Saj so vam ukradli prvi maj, vaš prvi maj, rudarji.
Besede so bič po vaših telesih.
Čemu nemite, rudarji, kovarji svobode? Pokonci pesti,
saj to je vaš dan, vaš svobodni prvi maj.

V ta svobodni prvi maj zapojo mitraljezi, prinašajoč smrt.
Gojc, Mijo in Vojka, srce trepeče za vas, saj ste v dosegu
rafalov.
Nema stoji množica in čaka – roke sklepajoč k molitvi.
Reši zemlja, reši junake.
Potihnejo salve …
Režeče hijene skrunijo vaša mrtva telesa.
Gojc, ti živiš, in Mijo in Vojka, večno bo vaše življenje med
nami.
A vi, rudarji, ob tej največji daritvi spreglejte, spoznajte
resnico.
S smrtjo junakov je pisana vaša svoboda,
zato visoko pesti v svobodni maj.
Živite, junaki, svetla so vaša imena!
A ti, zemlja slovenska, ko sprejemaš vase svoje najboljše
sinove, oplodi se z njimi in daruj nam nova, svobodna
življenja.
Ko pa bo zopet maj, pridemo na vaš poslednji dom
z najlepšo
gorsko rožo.
Vaša imena so z nami Gojc, Mijo in Vojka.
Pred nami je boj – in naša svetloba.

(Boris Paternu [ur.], Slovensko pesništvo upora 1941–1945, Prva knjiga, Partizanske, Ljubljana: Mladinska knjiga, Partizanska knjiga, 1987, str. 462–463.)

SKROMEN SPOMENIK PADLIM BORCEM ZA SVOBODO SLOVENSKEGA NARODA
KI SO PADLI NA DAN DELAVSKEGA PRAZNIKA 1. MAJA 1945
PEČAR FELIKS - MIJO ROJ. 2. 6. 1910
LEVSTIK IVO - GOJC ROJ. 8. 1. 1910
NAPOKOJ VOJKA ROJ. 18. 8. 1922

• vir: https://slov.si/doc/rutar5.pdf

ALI JE PLOŠČA NA sliki2 NA TEJ HIŠI? 

Kje bi bila njena lokacija? MK

Na stari osnovni šoli je spominska plošča, kjer je bila leta 1936 ustanovljena osnovna organizacija KPS Ponikva.Vir: Vodnik po partizanskih poteh, str.585.

.https://sl.wikipedia.org/wiki/Pinko_Toma%C5%BEi%C4%8D

"MED MILJONI LJUDI, KI BODO MORALI
IZGUBITI SVOJA ŽIVLJENJA, BOM LE EDEN
MED TOLIKIH..."
.
   V TEJ HIŠI JE BIL 2. JUNIJA 1940 ARETIRAN
           NARODNI HEROJ PINKO TOMAŽIČ, 
KI JE BIL OBSOJEN V TRŽAŠKEM PROCESU 1941.
           IN USTRELJEN 15. DECEMBRA 1941.
                  NA OPENSKEM STRELIŠČU

Pravokotna granitna plošča z vklesanim napisom (odkrita leta 1984) je posvečena komandantu Vojkove brigade in narodnemu heroju iz Idrije Jožetu Mihevcu - Rudarju, ki je junija 1944 padel na tem mestu v boju z Nemci.

Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 252-254.

EŠD 21270

Geslo: herojsmrt123

Narodnemu heroju
Jožetu Mihevc - Rudarju,
komandantu Vojkove brigade,
ki je padel na tem mestu 20. junija 1944
in vsem padlim partizanom
v našem lovišču.

LD Železniki 1984

Okrogel kamnit steber s ploščo je posvečen enajstim domačinom in sedmim hrvaškim partizanom, ki so padli v letih 1941 do 1945. Spomenik je bil postavljen 7. julija 1963 po zamisli Jožeta Zamljena - Drejčeta.

• EŠD 18157
• Vodnik, 63--65
• Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. 101.

Kovani napis:
PRELITA KRI - TEMELJ SVOBODE
1941--1945
Prva stran:
SLAVA 
VSEM KI
POČIVAJO 
PO ŠIRNI
DOMOVINI DARUJOČ
SVOJA ŽIVLJENJA ZA
ZMAGO LJUDSKE
REVOLUCIJE
Druga stran:
BORCI 
ŽUGELJ MATIJA POŽEG IGNAC ŠE-
GINA JANKO STAREŠINIČ JANEZ A-
DLEŠIČ JOŽE CIMPRIČ CIRIL DRA-
ŠČEK FRANC VIDIC KAREL VLAŠIČ 
JOŽE  ŽRTVE
ŽUNIČ PETER VARDJAN JOŽE
BORCI HRVATI
RADENČIĆ SLAVO ŠOŠTARIĆ JOSIP
BENKOVIĆ JOSIP VEČAS JANKO VU-
KSAN JANKO NIKOLA in 1 NEZNAN

Plošča na stanovanjski hiši Franca Tušarja, po domače pri Ceglarju v Puštalu, je posvečena organiziranemu osvobodilnemu gibanju v Puštalu. Odkrita je bila 18. decembra 1953. 

Peterostranična plošča iz temno sivega marmorja, velikosti 54 x 28 cm ima napis.
V Ceglarjevi hiši so bili v letu 1942 prvi sestanki in posveti članov Osvobodilne fronte iz Puštala. Tja so prihajali na zvezo partizani in aktivisti iz Škofje Loke in okolice. Od tam so odhajali novinci v partizane. Ceglarjeva hiša je bila mesto, kjer so si partizani terenci in aktivisti OF iz Škofje Loke in okolice izmenjali obveščevalne podatke.

Gospodarja Franca Tušarja so Nemci aretirali 8. februarja 1944 in ga ustrelili kot talca za Kamnitnikom v Škofji Loki 9. februarja 1944.

Vir besedila: Stane Krapež, ur., Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana: Borec, 1986, str. 255-256.

Vir fotografije 1: arhiv Marka Zdovca

.

Plošča je bila prvotno nameščena na mestu, kjer sta zdaj tablica s hišno številko (Puštal 86) in tablica s hišnim imenom (Pr. Ceglari), fotografija 3/1. Ob prenovi hiše so ploščo odstranili, zdaj jo (poškodovano v levem zgornjem delu, poškodba je najverjetneje nastala ob njeni odstranitvi, fotografija 2), hranijo v enem od prostorov hiše Puštal 86.

                    [zvezda]
        NA TEM MESTU SE JE
                     L. 1942
PRIČELO Z ORGANIZIRANIM 
DELOM PROTI OKUPATORJU
          ORG. Z. B. PUŠTAL

Na Dan borcev, dne 4. julija /1957/ dopoldne so se zbrali pred lično Tratarjevo hišo na Zg. Vetrnem zastopniki ZB, občinskega ljudskega odbora, ZKS in številni sodelavci in prijatelji pokojnega Tratarjevega Jerneja, katerega spominu je veljala res ganljiva domača slovesnost.

Pred hišo so vihrale zastave, zaigrala je tržiška godba, nakar je tov. Peter Uzar po primernem nagovoru odkril na hiši vzidano spominsko ploščo, katere napis se glasi: »V tej hiši je živel in odšel v partizane dne 30. 7. 1941 prvoborec Jernej Slapar, rojen 23. 8. 1916, padel na Ojstrem vrhu 21. 1. 1942 kot mitraljezec.«

Kratek življenjepis junaka je razviden že iz spominske plošče. Obširneje pa ga je razložil tov. Jagodic v svojem govoru, ko je dejal, da je pokojni Jernej Slapar po dovršeni kriški osnovni okusil trdi kruh čevljarskega vajenca v Tržiču, kjer je t'udi obiskoval strokovno nadaljevalno šolo. Ko je odslužil kadrovski rok, ni mogel kot čevljarski pomočnik zaradi napredne borbene dejavnosti za pravice delovnih ljudi nikjer dobiti kake stalne zaposlitve. Bil je dober organizator. Leta 1939 je bil sprejet v KPS. Ko je prišla okupacija, jo bil Jernej kmalu zasledovan od domačih izdajalcev in nemških orožnikov. Na poziv KPS je 30. VII. 1941 zapustil dom in svojce ter odšel kot prvoborec v partizane. Nacistični okupator je imel že napisano smrtno obsodbo našemu narodu, toda iz naših gozdov so že pokale prve puške. Jernej Slapar se je povsod izkazal kot neustrašen, odličen borec. Postal je desetar, vodnik, mitraljezec itd. Bil je v raznih bojih z Nemci pri Dražgošah in drugod. Do zadnjega naboja se je junaško zadržal v zasedi na Ojstrem vrhu v Selški dolini, kjer je padel za narod in pravice delovnega ljudstva dne 21. 1. 1942.

Za Jagodicem je spregovoril Jernejev soborec, tov. Mrhar, nato pa je zastopnik kriške garnizije počastil spomin pokojnika, izrekel tolažilne besede njegovi materi ter ji podal roko. -- Tržiški vestnik 15. 7. 1957

Od spomenika do spomenika NOB v občini Tržič, Tržič: Družbenopolitične organizacije, Skupščina občine, 1981, str. 74 (kot datum odkritja naveden 5. avgust 1963).

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 280.

Na tem mestu je padel
Uzar Viktor
sekretar SKOJA Zg. Veterno
borec Gorenskega odreda
13. VII. 1943

Kamnit blok z vklesanim posvetilnim napisom. Na dveh obdelanih kamnih so imena padlih borcev in talcev. Arhitekt Albert Sušnik, odkrit 4. 7. 1959. Verzi so iz pesmi Pohod Dušana Mevlje.

EŠD 15845

IZ DREVJA SENC, OBLAKOV
VSTAJAJO SPOMINI. POČIVAJO
OB VODAH, V HRIBIH, OB
CESTAH TOVARIŠI UBITI. 
NI NAS MRTVIH STRAH.
POGUMNO Z NJIMI STOPAMO
NAPREJ V TIŠINI.

              BORCI

LENASSI JOŽEF 16.I.1912-28.IX.1943

BIAZICCO RADO 10.X.1910-XII.1943

SEVER JOŽEF 13.IX.1913-XII.1943

ŽITKO FRANC 5.XI.1925-7.II.1944

BIZJAK ANTON 28.II.1927-30.VI.1944

KRAŠNA JOŽEF 8.IX.1918-3.X.1944

ČELHAR ANTON 13.VI.1913-1944

ČANČULA MILAN 18.VIII.1925-11.II.1945

KENIČ JAKOB 7.VI.1911-30.IV.1945

KRIŽAJ MILOŠ 7.XII.1911-17.I.1945

               TALCI

KRIŽAJ DRAGO       23.II.1928-23.IV.1944

KRIŽAJ ALOJZ         16.VI.1897-23.IV.1944

STEGEL ANTON       14.II.1892- 23.IV.1944

DEKLEVA JOŽEF      17.XI.1907-23.IV.1944

KRIŽAJ ANTON        20.I.1895-10.I.1944

MOČILNIK JANKOROJ.11.8.1906USTRELJEN KOT PRVI TALEC V MEŽIŠKI DOLINI-V BEGUNJAH DNE 9.8.1941.SLAVA MU.

Plošča je bila postavljena v spomin na dogodke 22. marca 1945, ko so partizanske sile odbile vpad združenih nemških in ustaških sil čez Kolpo blizu Adlešičev. Odkrita je bila 22. marca 1955.

Zgodovinsko ozadje

             Z območja Karlovca so Nemci do 20. marca 1945 organizirali skupno med 1500 in 2000 vojakov, sestavljenih iz nemških in ustaških sil, in jih tik pred odhodom proti Kolpi zbrali v naseljih Donje Stative in Ozalj. Njihov primarni namen je bil podpreti okupatorjeve enote v kočevskem in novomeškem sektorju, da bi skupaj izrinili glavnino 7. korpusa Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije (NOVJ) iz Suhe krajine proti Kočevskemu Rogu in poleg tega prisilili slovenske in hrvaške partizanske enote v umik iz ozemlja severozahodno od Karlovca. Razlog za napad je bilo prodiranje 4. jugoslovanske armade skozi Liko – pokrajino na jugozahodu Hrvaške – in proti zahodu ob jadranski obali. Karlovec in Kolpa sta posledično postala strateško pomembna za obrambo umikajočih se nemških enot.

            21. marca so se zbrane enote v treh kolonah začele pomikati proti Kolpi med Metliko in Adlešičami. Kot prvi se je dopoldne istega dne sovražnim enotam – natančneje desni koloni, ki je nameravala prodreti proti Metliki – na hrvaškem ozemlju zoperstavil 1. bataljon belokranjskega odreda. Ravno Belokranjski odred je nosil največjo težo teh spopadov; z ostalimi odredi na slovenskem ozemlju je nastal leta 1942 kot posledica novega načrta o organizaciji partizanskih enot v Sloveniji (uvedenega 4. aprila 1942), ki bi v prihajajoči spomladanski ljudski vstaji izboljšal njihovo učinkovitost. Za to potrebo je v okviru štirih skupin, imenovanih grupe odredov, nastalo 13 partizanskih odredov in vsak od njih je imel nalogo pokrivati določeno ozemlje Slovenije. Sprva je Bela krajina spadala pod operativno območje Dolenjskega odreda, nato pa se je ta razcepil na več manjših odredov in julija 1942 je kot rezultat tega zadolžitve v Beli krajini prevzel Belokranjski odred.

            Sovražnikova premoč je bila prevelika, da bi 1. bataljon zadržal svoje položaje na obrambni liniji naselij Orljakovo – Reštovo – Sveti Filip in umakniti se je moral k naseljema Jurovo in Jurovski brod tik ob Kolpi. Tam se je združil s 4. bataljonom odreda, katerega je sovražna kolona pregnala z obrambne črte Brihovo – Kohanjac, kjer je imel nalogo zapreti prehod do partizanskega letališča Krasinec. Pri Jurovem in Jurovskem brodu je bila naslednja faza obrambe zadrževanje mostov na hrvaškem bregu Kolpe vsaj dokler jih ne bi okrepil 2. bataljon. Ko je ta prispel, mu je štab odreda skupaj s 1. bataljonom ukazal nemške in ustaške enote potisniti nazaj in se nato utrditi na črti, povezani z naselji Donji Bukovac, Žakanje in Sela. Po približno pol ure trajajočem spopadu jim je to uspelo in na novi obrambni črti so vztrajali do šestih zvečer. Skupno so imeli dva mrtva, štiri ranjene in tri pogrešane borce, sovražnik pa približno šest mrtvih in neznano število ranjencev.

            Po začasnem prenehanju bojev sta se 1. in 2. bataljon vrnila čez Kolpo v Križevsko vas, medtem ko je 4. bataljon ostal na hrvaški strani. Prihajati so tudi že začele večje okrepitve; najprej oddelki oficirske šole iz Semiča, nato pa še enote 14. brigade in bataljoni 8. Levstikove brigade.

            V noči na 22. marec so se boji na hrvaški strani Kolpe obnovili, ko so 2. bataljon belokranjskega odreda, oficirski oddelki in borci obeh omenjenih brigad skupaj poskušali sovražne enote prisiliti v umik na linijo Bukovac – Žakanje, da bi s tem utrdili položaje na prehodih preko Kolpe in si pripravili boljše izhodišče za prihodnje napade. Boji so trajali do poznega popoldneva, ko je po več neuspešnih poskusih iz obeh strani, da bi druga drugo prisilile v umik, le prišlo do postopnega umika nemških in ustaških enot. 23. marca so nato vsi trije bataljoni belokranjskega odreda patruljirali na hrvaški strani, a stika s sovražnimi enotami ni bilo več. Mostišče pri Jurovskem brodu so tako uspeli obraniti in si s tem zagotoviti strateško pomembno lokacijo za izvajanje protinapadov.

            Zapletlo pa se je južneje od Jurovskega broda, kjer je sovražna kolona z okoli 300 vojaki po prebitju obrambne črte karlovškega odreda pri Donjih Stativah nato 22. marca dopoldne uspela prečkati Kolpo pri gradu Podbrežje blizu vasi Adlešiči. Tam se je nato razdelila na tri dele, ki so vsak po svoje prodirali proti okoliškim vasem. Dokler ni vest o vdoru prišla do glavnine partizanskih enot na severu, jim je nasproti stalo le 11 borcev partizanske straže komande mesta Črnomelj, ki so vsi v boju padli. Sledila sta ropanje in požig vasi Adlešiči, Purga, Podbrežje, Velika sela, Mala sela, Gorenjce in Vrhovce. Skupno so v teh vaseh zažgali 52 hiš in 148 gospodarskih poslopij, medtem ko je v vasi Griblje 24 gospodarjev ostalo brez poslopij, ki so jih uničili z zažigalnimi minami.

            Sovražni oddelki so predstavljali neposredno grožnjo enotam na Jurovskem brodu, zato jih je bilo treba čimprej ustaviti. Proti njim so se napotili deli 8. Levstikove in 14. zaščitne brigade ter jih do noči pregnali preko Kolpe. Skupno je v teh bojih padlo 53 borcev in 29 civilistov; podatka žrtev na sovražni strani ni bilo mogoče zaslediti.

           Načrt, da bi Nemci in ustaši vzpostavili kakršenkoli nadzor nad ozemljem med Kolpo in Karlovcem ter okrepili kočevski in novomeški sektor se je spremenil v polomijo. Največ, kar so dosegli, je bila premestitev dveh partizanskih brigad 7. korpusa NOVJ iz strateško bolj pomembnega bojišča v Suhi krajini k bojišču na Kolpi.

Viri:

• Radko Polič, Belokranjski odred, Ljubljana 1975, str. 618 - 621.
• Zdravko Klanjšček et al., Narodnoosvobodilna vojska na Slovenskem 1941 – 1945, Ljubljana 1978, str. 229.
• Franc Benedik, Albert Jakopič, Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana 1978 str. 79.
• Vodnik, 63--65.

Vir slik: naložene z dovoljenjem avtorja, dostopne na: http://spomeniki.blogspot.si/2013/01/adlesici-spominska-plosca.html

Prva plošča:
                   1941           1945
BORCEM NARODNOOSVOBODILNE VOJNE 
IN ŽRTVAM FAŠISTIČNEGA NASILJA
BORCI:                     napisano 53 imen [nedokončano]
OSTALE ŽRTVE      napisano 29 imen [nedokončano]
.
Druga plošča:
DNE 22. MARCA 1945 SO PARTIZANSKE ENOTE
    VRGLE BESNEGA FAŠISTIČNEGA RABLJA
             IN POŽIGALCA IZ NAŠIH VASI

vsi123

[prekrižani kladivi]

DNE 3 IX 1950 

SO DELAVCI PREVZELI 

RUDNIK V UPRAVLJANJE

V grobu sta pokopana komandir in komisar 3. čete drugega bataljona Ljubljanske brigade Danilo Podobnik in Slavko Petrič, ki sta padla na tem mestu 17. maja 1944. Grob so uredili svojci skupaj z domačini že konec leta 1945, nagrobno ploščo pa so postavili leta 1963.
EŠD 4212

   PODOBNIK 
     DANILO
      PETRIČ
     SLAVKO
PADLA 17.5.1944