Granitna skala z vklesanim napisom, ki govori o požigu vasi Zlato polje in izselitvi domačinov 1942. Postavljena je bila ob 40-letnici požiga vasi 1982.

• EŠD 12612
• Pomniki, 169

POT PO KATERI SO
HODILI BORCI, AKTIVISTI 
IN IZGNANCI V ČASU NOB.

TO OBELEŽJE JE BILO POSTAVLJENO
OB 40-LETNICI POŽIGA
ZLATOPOLJSKIH IN DRUGIH VASI
V JULIJU IN AVGUSTU 1942
V OBČINI DOMŽALE

Podatki se ujemajo s podatki v Sistory.
»JAKŠE Anton, partizan neugotovljene enote. Rodil se je 15. januarja 1912 v Kranju, stanoval v Kranju, Jezerska c. 25, frizer. 14. avgusta 1944 so domobranci iz Kranja, ki jih je vodil V. V., hajkali na sektorjuJavornik-Pševo. Ranjenega so v bližini Pševa ustrelili. […] 14. avgusta 1944 so domobranci iz Kranja hajkali na sektorju Javornik-Pševo. Zajeli so ga [Možina Jakob]skupaj s partizanom Antonom Jakšetom in ju ranjena ustrelili.« (Silvo Grgič, Zločini okupatorjevih sodelavcev (Monografija v treh delih), 1. knjiga: Izven boja pobiti in na druge načine umorjeni, ranjeni in ujeti slovenski partizani, Novo mesto:: Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1995, str. 109, 150)

Napis na nagrobni plošči:
JAKŠE TONE – KORL

1912 - 1944

Na kamnitem stebriču, postavljenem samostojno, ploščica z napisom:

[peterokrak zvezda]

ANTON JAKŠE

15. 1. 1912 KRANJ

14. 8. 1944 PŠEVO

BOREC VDV

Grob Vinka in Avgusta Megle, uredili svojci 2. 5. 1953.

.

Geslo: herojgrob1234

Delno obnovljeni spomenik je odkrit 8. maja 2015 ob 70 obletnici podpisa kapitulacije nemške vojske. Spominska skulptura »Vseljudski odpor« je delo slovenskega pisatelja Toneta Svetine, katero je podaril podjetju Radeče papir.

Vzrok streljanja talcev naj bi bila likvidacija Tirolca Meier-ja, kmeta, ki se je vselil na kmetijo Franca Kozinca na Novem gradu. Meier naj bi zasledoval kurirje iz relejne kurirske postaje TV 5A, ki so imeli pot mimo Brunka, mimo Novega grada, mimo Gorelc v dolino na Vrhovo, čez Savo, na zaselek Okroglice pod Lovrencem do relejne kurirske stanice S 5. Skupina iz vojaške kurirske stanice 1 – 23 ga ustrelijo pod kapelico na Gorelcah, ko se je vračal z ženo iz Radeč. Ni hotel ustaviti konjev, ampak je pognal konja v galop proti Novemu gradu. Streljali so za njima in njega ubili. Njegov sosed iz zaselka Nežence Tirolec Lenger se je takoj izselil nazaj na Tirolsko.

Prepoznani so bili:

• Kolenc Vlado iz Zagorja ob Savi

  roj. 25. septembra 1922 – gimnazijski maturant

• Rinaldo  Venčeslav iz Hrastnika

  roj. 22. septembra 1894 – zaposlen v rudniku Hrastnik, v NOB je stopil septembra 1944,borec Kozjanskega odreda, ujet 27. decembra 1944 in zaprt v Trbovljah do 23. marca 1945 in isti dan ustreljen v Radečah

• Ljubelšek Ivan iz Krmelja

• Pohar Ivan iz Zidanega Mostu

  rojen 20. julija 1907 v Zidanem Mostu očetu Antonu, mornariški narednik, poročen in je stanoval v Majland-u, bil v Kozjanskem odredu, Nemci ga ulovijo in kot talec je ustreljen v Radečah, na sliki je datum »Hercegnovi 10. oktober 1939«. (sestra je bila žena od Hasanica, železničarja)

• Lončarič Karel rojen 26. januarja 1912 na Brdu pri Planini, oče Karel, po poklicu pismonoša, odšel v partizane v marcu 1944 in bil kurir, ustreljen marca 1945 v Radečah

• Gobec Ludvik rojen 29. julija 1918 na Pristavi pri Mistinju, samski, imel sina Ludvika z Ivanko Medvešek iz Vetrnega vrha nad Zagradom pri Radečah. Nemci ga aretirajo 15. decembra 1944 na domačiji Prevolšek na Ključevici pri Podkumu in ga vodijo v zapore v Trbovlje. Med ustreljenimi talci v Radečah 23. marca 1945 je tudi Ludvik, ki jih s kamionom pripeljejo iz Trbovelj.

23.3.1945

JE BILO NA TEM MESTU USTRELJENIH

17 TALCEV ŽRTEV FAŠISTIČNEGA NASILJA

SLAVA JIM!

…ZA VASJO LEŽE UBITI FANTJE,

KI HOTELI SO ŽIVETI,

PA SO MORALI ZATO UMRETI.

KAJUH

VSELJUDSKI ODPOR

SOVRAŽI VAS CELO KAMENJE, DREVJE IN PSI!

NAROD, KI NE PRIZNA PORAZA, NE MORE BITI PREMAGAN.

LAHKO GA UNIČIJO, TODA PREMAGAJO NE!

                                                                                                     TONE SVETINA

NA TEM MESTU
SO SE LETA 1943
ZAČELE ŽENSKE
DEMONSTRACIJE 
PROTI OKUPATORJU

MESTNA OBČINA LJUBLJANA
2013

83. obletnica ustanovitve Brežiške čete in 48. pohod “Po poteh Brežiške čete”, Pišece

26. 10. 2024

Spominska slovesnost ob 83. obletnici ustanovitve Brežiške čete in 48. pohod “Po poteh Brežiške čete” bo v soboto, 26. oktobra 2024. Slovesnost bo ob 9.10 uri pri Domu krajanov v Pišecah.

Planinski pohod: Pišece – Grad Pišece – “bunkerji” – Pišece; odhod okoli 10 ure. Na dvournem pohodu boste spoznali zgodovino, ogledali bunker v katerem je bilo v času vojne do 9 ton hrane za celotno Brežiško območje.

Strelsko tekmovanje z zračno puško: ob 10.30 uri na športnem igrišču pri OŠ Pišece. Ekipo sestavljajo trije strelci.

Ob 13. uri svečani prihod pohodnikov in podelitev nagrad najboljšim strelcem.

Organizator: ZB NOB Brežice, Športna zveza Brežice, Planinsko društvo Brežice

Ploščo, odkrito leta 1949, je lastnik odstranil ob obnovi fasade in je ne namerava več montirati na hišo, češ da se je tako odločila stara mama, žena padlega, ker po vojni "ni imela nič od tega". Zdaj se plošča nahaja v kletnih prostorih hiše.

Vodnik po poti spominov NOB občine Kamnik, 1988, str. 26.

Spominska obeležja NOB občine Kamnik, Kamnik: Kulturna skupnost, Zveza združenj borcev NOB, 1975, spomenik št. 46.

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 215.

EŠD 12030

V TEJ HIŠI JE STANOVAL PESTOTNIK
VALENTIN PRVI ČLAN OF ZA TUHINJSKO
DOLINO. PRI NJEM SO DOBILI ZATOČIŠČE
RANJENI BORCI. PADEL V BORBI S FAŠISTI
LETA 1942

Na neoblikovanem kamnitem bloku je pritrjena plošča s posvetilom Matiji Sajetu, partizanskemu aktivistu, ki je padel na tem mestu leta 1942. Spomenik je bil postavljen v zadnji četrtini 20. stol.

EŠD 20058

OB TEM ROBU GOZDA
JE BIL USTRELJEN 17. 10. 1942
OD ITALIJANSKEGA 
OKUPATORJA AKTIVIST O. F. 
SAJE MATIJA IZ KOTA
ZZB NOV KOT   SLAVA MU

SPOMENIK LOKALNEGA POMENA

V okvir bojev leta 1944 sodi tudi ustanovitev 1. brigade vojske državne varnosti (VDV). Ustanovili so jo 15. marca 1944 v Dolenjskih Toplicah. Ker so varnostno obveščevalno službo (VOS) v začetku leta 1944 odpravili, je predsedstvo SNOS 1. marca izdalo odlok o ustanovitvi vojske državne varnosti, katere osnovna naloga je bila boj proti peti koloni, hkrati pa z drugimi enotami NOV sodelovati v boju proti sovražniku.

Poveljnik 1. brigade VDV je postal Jože Mirtič – Zidar, politični komisar Anton Kranjc – Mirko, njegov pomočnik pa Janez Japelj. Brigada je imela pet bataljonov, razporejenih od Trsta do Bele krajine, ki so nastopali povsem samostojno. Prvi bataljon je bil pri štabu brigade v okolici Novega mesta, drugi bataljon je bil v Beli krajini, tretji severno od Novega mesta, četrti na Notranjskem in peti na Primorskem.

 Prvič so se vsi bataljoni strnili v drugi polovici decembra 1944 na področju Črmošnjiško - Poljanske doline in Dolenjskih Toplic. Sredi decembra se je brigada preimenovala v 1. brigado 2. divizije narodne obrambe.

Spomenik so 30.6.1956 postavile pohodne patrulje VDV brigade in Skupščina občine Novo mesto, ki je brigadi 23.10.1969 podelila tudi domicil v Dolenjskih Toplicah.

EŠD 22347 

V SPOMIN

NA USTANOVITEV 

I.BRIGADE VDV

MAREC 1944

Osmerokotna granitna plošča s podaljšanima krakoma in z vklesanim napisom (Vlasto Kopač, odkrita 16. 12. 1973) je bila pritrjena ob vhodu v Škofijski zavod kjer je bilo leta 1941 in 1942 zbirno taborišče za pregnance.

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 50.

Gozdana Miglič, Spomin je moč: pomniki revolucije v občini Ljubljana-Šiška, Ljubljana: OK SZDL Ljubljana-Šiška, 1985, str. 70-71.

EŠD 5694

Nemški okupator je takoj po zasedbi Gorenjske in Mežiške doline začel zapirati slovenske izobražence-učitelje, profesorje, uradnike in duhovnike. Najprej je zapiral posameznike, ob koncu aprila pa so aretacije postale množične. Kmalu sta nastali taborišči v Begunjah in v Šentvidu. Taborišče v Begunjah je bilo prehodno in jetnike so v drugi polovici maja 1941 premestili v Šentvid, v taborišče tajne državne policije. Taborišče je bilo v stavbi nekdanjih škofovih zavodov (kasneje vojašnica JLA Boris Kidrič), vodil ga je SS-Hauptscharfführer Werner Kluge. lz Šentvida so izgnance v transportih pošiljali v Srbijo, Bosno, na Hrvaško ter v Nemčijo. Do junija 1941 je bilo zaprtih v taborišču že okrog 800 oseb, predvidenih za izgon. V šentviško taborišče so vodili tudi aretirane sorodnike partizanov in talcev z Gorenjske. Do začetka julija so bili v Šentvidu zaprti le moški in ženske brez družin, njihove družine so ostale sprva se doma, potem pa so začeli tudi njih zapirati v taborišče.
Družine z Gorenjske in iz Mežiške doline je izseljeval oddelek zaščitne policije iz šentviškega preseljevalnega taborišča. Osebe, ki so bile določene za izselitev, so morale na poziv policistov v nekaj urah priti k čakajočim avtobusom. S seboj so lahko vzeli do 30 kg ročne prtljage s predmeti za osebno rabo, popotno obleko in odejo, hrano za osem dni, dokumente in določeno vsoto denarja v gotovini. 

V juliju 1941 je bilo odposlanih iz šentviškega zbirnega taborišča v Srbijo pet transportov, in to v Valjevo (prispel 8. julija), v Veliko Orašje in Smederevsko Palanko (prispel 9. julija) , v Varvarin (prispel 11 . julija), v Kruševac (prispel 12. julija) in v Užiško Požego (prispel 13. julija). V zadnjem transportu v letu 1941 , ki je odšel iz taborišča v Šentvidu, so med drugimi odpeljali na Hrvaško tudi 110 ljudi iz vasi Tacen, Pirniče, Zgornje Gameljne in iz požgane Rašice. Ti transportiranci so bili v Šentvidu šest dni, nato so jih z avtobusi prepeljali v Litijo od tam pa z vlakom v Rajhenburg (Brestanico), kjer so bili en dan, nato pa so jih izselili na Hrvaško. 

Od marca 1942 so aretirane sorodnike partizanov in talcev z Gorenjske začeli deportirati v Nemčijo. Ta prvi transport 126 oseb ni bil iz Šentvida poslan naravnost v Nemčijo, pač pa najprej v Rajhenburg in šele nato v Nemčijo. V Nemčijo je bilo odposlanih vsega skupaj pet transportov. Te transportirance so razdelili po raznih delovnih taboriščih - Volksdeutsche Mittelstelle (VOMI). 

Od začetka julija do septembra 1942 so nacisti izvedli več ofenzivnih akcij na raznih območjih Gorenjske. Požgali so dvanajst vasi in zaselkov, postrelili nekaj sto talcev (samo julija 330), v glavnem moške in to od 15 leta starosti dalje, ženske in otroke pa so odgnali v šentviško taborišče. 

V Šentvidu niso ločevali otrok od staršev, čeprav se je za slovenske otroke, ki jih je bilo poleti 1942 v taborišču okoli 600, zanimalo več organizacij in ustanov, med njimi tudi organizacija Lebensborn. Otroci so iz šentviškega taborišča potovali vedno skupaj z odraslimi, bodisi s starši, sorodniki ali znanci. V samem taborišču so otroci živeli v izredno slabih razmerah in to so priznavali celo nacisti sami. 

Junija 1942 je okupator organiziral novo preselitveno taborišče v gradu Goričane pri Medvodah, šentviško taborišče pa je spremenil v zapore.

Pomniki naše revolucije, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1961, str. 89.

Gozdana Miglič, SPOMIN JE MOČ, Pomniki revolucije v občini Ljubljana-Šiška

geslo: vojska123

               V TEJ STAVBI
                    JE BILO
         V LETIH 1941 IN 1942
NEMŠKO ZBIRNO TABORIŠČE
  ZA SLOVENSKE IZGNANCE
        V SRBIJO, HRVATSKO,
         BOSNO IN NEMČIJO.
       DO OSVOBODITVE SO 
       BILI TU GESTAPOVSKI
                    ZAPORI

Rodil se je v Bukovici pri sv.Jedrti. Leto dni po spopadu z Orjuno je bil sprejet v partijo. Bil je na političnem šolanju v Moskvi. Udeležil se je ustanovnega kongresa KPS na Čebinah. Bil je komandir Trboveljske čete. V maju 1942, ko je pripravljal pogoje za prihod II.grupe odredov. Padel je v Vačah, ko je naletel na nemško patruljo.

Vir: Andrej Mavri, Med Kojzico in Šmohorjem.

Na skali je samo še ostanek kovinskega nosilca težke brede. Vandalizirali so jo ob osamosvojitvi 1991.

Tu so 1944 in 1945 potekali boji partizanov z nemškim okupatorjem. Strojnico je kot spomenik leta 1984 odkrila Zveza borcev Srednja vas.

Vodnik po poti spominov NOB občine Kamnik, 1988, str. 26.

EŠD 21115

[Postavila ZB Srednja vas.]??

Mostovna je bila ljubljanska tovarna za izdelovanje jeklenih konstrukcij in dvigal. Med delavci se je na začetku druge svetovne vojne razširilo komunistično delovanje. Delavstvo je med drugim proizvajalo razne kovinske predmete za odporniško gibanje, kot so posode z dvojnim dnom za prenašanje ilegalne literature. Odporniškemu gibanju so pomagali tudi z zbiranjem orožja in denarja ter z raznimi sabotažnimi akcijami. V vojni je v partizanskih vrstah padlo sedem delavcev, trije pa so bili leta 1942 ustreljeni kot talci.

Delavci Mostovne so desetim padlim sodelavcem leta 1948 odkrili spominsko obeležje v obliki kamnite plošče, katere zgornji rob je bil izoblikovan v obliko Triglava. Plošča je bila pritrjena na dva nosilna droga.

Obeležje je stalo na dvorišču Mostovne, vendar danes obrat ne obstaja več, usoda spomenika pa ni znana.

Viri:

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. 50.

Anka Vidovič Miklavčič, Slovenski železničarji pod italijansko okupacijo v Ljubljanski pokrajini, Ljubljana: Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, Železniško gospodarstvo, 1980, str. 441 (vir slike 2) (povezava).

Gozdana Miglič, Spomin je moč: pomniki revolucije v občini Ljubljana-Šiška, Ljubljana: OK SZDL Ljubljana-Šiška, 1985, str. 60-61 (vir slike 1).

(peterokraka zvezda, srp in kladivo)

PADLIM

ZA BOLJŠO BODOČNOST NARODA

1941   1945

BORCI

KMETIČ VALENTIN   6. 7. 1921

TAUFER IGNAC   26. 12. 1912

CANKAR IGNAC   24. 1. 1918

BABNIK IVAN   15. 12. 1904

LIPOVŠEK KAROL   6. 12. 1901

JURETIČ MARJAN   5. 5. 1920

ŽNIDARŠIČ JOSIP   10. 4. 1906

TALCI

SIMONČIČ JOSIP   19. 6. 1903

BEZEK ANTON   28. 1. 1920

GRBEC IVAN   15. 5. 1906