Arnšek Jože: Sistory navaja: Ime in priimek: Jožef Arnšek, Oče: Peter, Mati: NULL, Datum rojstva: 00. 00. 1903, Kraj rojstva: Videm, Krško, Kraj bivanja: Sevnica, Stara občina: Sevnica, Nova občina: Sevnica, Poklic (soc. status): uradnik, Datum msrti/izginotja: 16. 10. 1941, Kraj smrti/izginotja: Kraljevo, Kraj pokopa: NULL, Država pokopa: Srbija.

Med 15. in 20. oktobrom 1941 so Nemci v Kraljevu iz maščevanja postrelili 2190 moških, žena in otrok, ker so četniki in partizani v skupni akciji ubili 14 in ranili 10 vojakov Wehrmachta. Za to maščevanje so se odločili po čudni nemški matematični formuli: streljanje sto Srbov za mrtvega in petdeset za ranjenega Nemca.

   »Ustreljeni pa so bili v Kraljevu še naslednji možje slovenske narodnosti, ki niso bili zaposleni v železniški delavnici:23. Jožef Arnšek, krojač
[…]
       Jože Arnšek
Jože Arnšek je bil po poklicu krojač in je delal v Sevnici, pozneje v Celju, kjer se je zaposlil v delavski zbornici. Rodil se je leta 1903 na Blanci. Poročil se je z Anico Babič.
    Arnšek je moral po službeni dolžnosti zastopati delavske pravice in ker je bil sam delavec, je občutil tudi potrebo, da se vsak delavec zaščiti. Njegov okoliš je bil precej obširen. Zajemal je Celje, sosedne Štore in Liboje. V Celju ni nikoli prenehal boja za delavske pravice. V letih 1939, 1940 in v začetku 1941 pa se je še okrepil. Posebno poudarjeno je bilo mezdno gibanje, ki se je najbolj razvnelo v tovarni Westen. Vodstvu tovarne to seveda ni bilo všeč, zato ni čudno, da se je hotelo znebiti nadležnega delavskega zastopnika, brž ko so se pojavili nemški okupatorji v Celju.
   Arnška so kar takoj zaprli v kapucinsko cerkev in ga tam mehčali s svojimi znanimi prijemi. Konec junija 1941 so ga premestili iz Celja v meljsko vojašnico v Mariboru, kamor so prignali tudi njegovo družino. V nemškem razvidu izgnancev lahko čitamo, da so 1. julija 1941 izgnali Jožefa Arnška, njegovo ženo ter sinova Marija in Cirila.
    Ciril je bil najmlajši in še v plenicah, bilo mu je komaj dva meseca in dva dni, ko so ga, dojenčka, njegovo mamo, njegovega bratca in očeta Jožefa izgnali v Srbijo. V Sevojnu pri Užicah so jih predali nemškim vojakom, ti pa so jih zaprli. Po nekaj dneh so jih nagnali delat na polje, na nekake grajske njive, in sicer pod nemškim nadzorstvom. Po kakih treh tednih so nemški vojaki nenadoma izginili. Nemcev kratko malo ni bilo več. Arnškovi so še naprej hodili delat na polje, a hrane jim ni nihče več dajal. Morali so sami poskrbeti zanjo. Zamenjevali so, kar so rešili pred nemškim okupatorjem v Celju. Kmalu je pošel denar in vse, kar so imeli vrednega. Pa so se odselili v Aleksinac. Tu je dobil oče Jože v rudniku delo kot vozač. Delal je v njem od 5. avgusta do 1. septembra 1941, ko se je podrl rov  in je moral Arnšek na svetlo po pomožnih rovih. Lahko si mislimo, da je bilo delo v rudniku za mojstra šivanke pretežko. Končno je Arnšek dobil delo v tovarni letal v Kraljevu. Mogoče bi bilo bolje, da bi ostal v Aleksincu.
   Družino je spravil v Trstenik, kjer je bilo več Slovencev. V Kraljevu je bil sam, ob sobotah pa se je vozil v Trstenik in se v ponedeljek vračal na delo v Kraljevo. Samo štirikrat je odšel iz Kraljeva v 29 km oddaljeni Trstenik. V soboto, 4. oktobra 1941, Arnšek ni mogel v Trstenik, ker so ga Nemci z delavci tovarne  letal zaprli v zloglasno lokomotivsko halo sosednje železniške delavnice. Arnšek je ženi Anici še 3. oktobra 1941 napisal pismo in jo prosil, naj mu kupi kruha in jajc, da bo tako ceneje in laže živel v Kraljevu, ker se mu je zdela hrana v gostilni predraga. 
[…]
   Seveda pismo Jožefa Arnška ni moglo v Trstenik po pošti. Zloženo je bilo v četverokotnik, na licu je bilo napisano na črtanem, iz zvezka iztrganem papirju G. Arnšek Anica, Trstenik. Kako je pismo prišlo v Trstenik in v roke Anici Arnšek, bo ostala skrivnost. Saj je bilo takrat Kraljevo več kot štirideset dni obkoljeno od domoljubnih čet, partizanov in četnikov. Prijazen človek je moral pismo prenesti dosti pozneje, po oktobrski tragediji v Kraljevu.
    Kakorkoli je pismo prišlo v Trstenik, Anica Arnšek ga je dobila in ga zvesto čuvala do smrti. Bilo je zadnje pismo njenega Jožeta.
    Je kaj slutil, da drugi dan, v soboto 4. oktobra 1941, ne bo mogel oditi iz Kraljeva, ki so ga nemški okupatorji spremenili v črno mesto žalosti?
    Anica Arnšek in druge Ane, Angele, Pavle, desetine, stotine in tisoče žena, mater, sester, zaročenk je v začetku verjelo govoricam, ki so jih razširili Nemci, da so zaprte delavce v umetni megli prepeljali na delo v vzhodne kraje Nemčije. Nekatere so takoj doumele, da je to laž, druge pa se niso hotele odpovedati upanju, da bodo svoje može, sinove, brate, zaročence zopet kdaj videle in objele.
    Anica Arnšek je že zgodaj spoznala, da je vsako upanje jalovo, in je hotela takoj domov v Slovenijo. Oskrbela se je s potrdilom župnijskega urada v Trbovljah, da sta njen oče Jožef in njen ded iz Trbovelj, da sta njena mama in babica iz Dola pri Trbovljah, da so vsi rimskokatoliške vere in res arijci. S tem potrdilom je decembra 1941 v Kraljevu pri nemški vojaški komandi dobila prepustnico za pot v Beograd. Anica je mislila, da se ji je s tem odprla pot domov. Ostalo je pa le pri želji. Nemški oblastniki so taka 'arijska' potrdila sicer zahtevali, a samo za domačo uporabo. Bila so brez posebne vrednosti.
   S svojima fantoma se je morala vrniti v Trstenik. Tu so se pridružili slovenski koloniji, ki so jo vodili Hrastljevi, Fleretovi, Rozmanovi in drugi. Štela je kakih trideset družin, v njej so se po enkrat na dan hranili iz skupnega lonca. Anica je pomagala v kuhinji, da je zaslužila obed zase in svoja fanta. Sin Marijan je pomagal v papirnici, raznašal časopise ter po svojih skromnih močeh prispeval sredstva za življenje materi in bratcu, ki je bil še v njenem naročju.
   25. avgusta 1942 je dobila Anica v rimskokatoliški cerkvi v Kraljevu mrliški list za pokojnega moža Jožefa Arnška. Z njim je lahko dokazala, da je bil njen mož ustreljen 16. oktobra 1941 kot talec. Tako je lahko prosila za pokojnino po umrlem možu. V okrnjeni Srbiji je pri srbskih oblasteh veljalo, da so vsi ustreljeni talci izgubili življenje pri delu, in so jim avtomatično prišteli deset službenih let. Vprašanje pokojnine in podpore so reševali hitro, zadostovali pa sta pri velikih življenjskih stroških le za majhen del vsakodnevnih potreb, posebno če so bili v družini še nedorasli otroci.
   V Trsteniku je družina pokojnega Arnška životarila v tegobah in pomanjkanju. Dočakala pa je dan osvoboditve in se lahko vrnila v rodne kraje.«
(Rudi Steinbücher, Oj, zdaj gremo /Slovenski izgnanci v Kraljevu/, Ljubljana: Založba Borec, 1988, str. 100, 118–120) 

ARNŠEK

ANICA       1909  - 1950
JOŽE         1903  - 1941
                   KRALJEVO

Desetim talcem, ki so bili ustreljeni 22. 8. 1941 v Smledniku in Brezjah pri Krtini. 

Prvotni spomenik je imel podobo samostoječe plošče z dvema stebroma in zaključkom v obliki Triglava na vrhu.

• Spominska obeležja NOB občine Kamnik, Kamnik: Kulturna skupnost, Zveza združenj borcev NOB, 1975, spomenik št. 14.
• Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 214.
• Vodnik po poti spominov NOB občine Kamnik, 1988, str. 58.
• EŠD 5279

                [zvezda]
            PRVE ŽRTVE 
  FAŠISTIČNEGA TERORJA 
.
USTRELJENI TALCI 22.8.1941
.
DROLC FRANC          *5.9.1914
GRUDEN ŠTEFAN  *27.12.1895
OREHEK ANTON       *5.7.1922
.
USTRELJENI V BREZJU PRI KRTINI

SITAR GENEROZ     *17.7.1900
SUŠNIK JANEZ      *15.11.1898
REPIČ BOŽO            *1.11.1899
JEGLIČ TONE            *3.2.1921
SEŠEK FRANC        11.11.1921
.
USTRELJENI V SMLEDNIKU

POZNIK FRANC       *23.7.1900
PREGELJ IVAN        *26.6.1900

https://www.sachsenhausen-sbg.de/

Geslo: taborišče123

Avtor Zdenko Avsec, napis Janez Bezeljak. Brata Vodopivec sta bila iz Petelinj, begunca v Jugoslavijo, Franc V. - Ciril je organiziral štrajke v Kranju. 13. 7. 1942 je padel v Storžiču na poti v Kokrški odred. Janez je organiziral vstajo v Zagrebu. Dec. 1941 so ga ujeli, mučili in ubili ustaši, skupaj z Radetom Končarjem.
... spomenikom NOB v občini Postojna, št. 61

TA ŠOLA NOSI IME BRATOV
JANEZA IN FRANCA VODOPIVEC,
KI STA ZA PRAVICE DELOVNEGA
LJUDSTVA IN SVOBODO NARODA
            DALA ŽIVLJENJE

Na "kažeti" - kmetijski stavbi je postavljena plošča, kjer je bilo oktobra 1944 prvo zasedanje OLO loparskega okraja, po osvoboditvi pa koprskega okraja.

Ploščo je postavil Občinski ljudski odbor Koper dne, 29. 11. 1951

Stavba je bila leta 1984 adaptirana.

Pokrovitelj je KS Sv. Anton in Pokrajinski muzej Koper.

Stavba - kažeta in pano s fotografijami in opisom je v zadnjem obdobju obnovljeno in renoviralo Združenje ZB Koper in Sv. Anton.

EŠD 1462
.
Istrski tednik leta 1951 poroča:
»Naše ljudstvo je ponovno pokazalo, da ljubi tisto, za kar je trpelo, se borilo in za kar je žrtvovalo. V nedeljo popoldne je bila pri Kavaličih na področju krajevnega ljudskega odbora Sv. Anton ob navzočnosti velikega števila ljudstva in predstavnikov množičnih organizacij iz bližnjih in daljnih vasi Koprskega odkrita spominska plošča  na koči, kjer je bilo novembra 1944 prvo zasedanje okrajnega ljudskega odbora za okraj Koper — takrat loparski okraj. Odkritju sta prisostvovala tudi tov. Julij Beltram, predsednik IOLO in sekretar okrajnega komiteja KP tov. Franc Čehovin. V tej priložnosti je imel tov. Viljem Turk, prvi takrat izvoljeni predsednik okrajnega ljudskega odbora za Koprsko – loparski okraj govor, v katerem je prikazal razvoj ljudske oblasti v Istri. Tov. Turk je v svojem govoru med drugim dejal: 
     »V zvezi s praznikom Republike odkrivam danes na tem zgodovinskem mestu spominsko ploščo, ki nosi datum I. zasedanja okrajnega narodnoosvobodilnega odbora za Koprsko – pod takratnim imenom okraj Lopar.  To ploščo odkrivamo zato, da se ohrani zgodovinsko mesto, ki predstavlja simbol revolucije istrskega ljudstva. Tu na tem mestu si je prvič v zgodovini izvolilo na demokratičen način najvišje predstavnike svoje oblasti.«
  1944. leta maja meseca je prišel v te kraje kot funkcionar OF tov. Tone Mihec z nalogo, da organizira s pomočjo takratnih frontnih odborov izvedbo volitev v krajevne narodnoosvobodilne odbore, v rajonske in okrajni NOO. Kljub sovražnim postojankam, fašističnim napadom in požigom, so naše volilne komisije izvajale hitro svoje nelahke naloge, ker je bilo to za preproste ljudi težko. Z borbeno zavestjo, ki jo je vlivala našim ljudem OF in pod vodstvom KP, so bile vse ovire in težave premagane. V septembru leta 1944. so bile v polni meri izvedene demokratične volitve po vseh vaseh Slovenske Istre v krajevne NOO. Zadnje dni septembra so bili izvoljeni tudi trije rajonski NOO odbori v Sočergi. Loparju in pri Cezarjih.«

Avtor ni naveden, Pri Kavaličih so odkrili spominsko ploščo na koči, kjer je bilo novembra 1944 prvo zasedanje OLO za Koprsko, Istrski tednik, Glasilo Osvobodilne fronte za istrsko okrožje,  Leto II, Štev. 49, Koper, 7. decembra 1951, naslovna stran. Elektronski vir:  Istrski tednik, št. 49, 1951, naslovna stran  Dostop: 15. 2. 2024.

                                 [zvezda]
                  NA TEM MESTU JE BILO
       V NEPOSREDNI BLIŽINI SOVRAŽNIH 
          POSTOJANK IN POD VARSTVOM 
          PARTIZANSKIH PUŠK OKTOBRA 
          MESECA 1944 PRVO ZASEDANJE 
OKRAJNEGA NARODNOOSVOBODILNEGA 
               ODBORA ZA OKRAJ LOPAR
               POZNEJE KOPRSKI OKRAJ
                  29. XI. 1951

Štab Kokrškega odreda je bil, skupaj z II. bataljonom tega odreda, nedaleč za Bašeljskim sedlom.

Nemci so taborišče štaba bataljona napadli 13. julija 1942 pred četrto uro zjutraj. Zaradi tega je bilo na Bašeljskem sedlu, Kališču, Zaplati in drugod tod okoli polno Nemcev, na katere so navedeni trije naleteli istega dne sredi dopoldneva, ko so iz ravnine nad Kranjem prišli naravnost na Bašeljsko sedlo.

Proti sedlu po južni strani so to dopoldne prihajali štirje borci. To so bili Franc Vodopivec - Ciril, član PK KPS za Gorenjsko in prejšnji sekretar okrožnega komiteja KO Kranj, Boris Ručigaj, novi mladinski okrožni sekretar, ki ga je Franc Vodopivec vpeljeval v delo (oba iz Kranja), vodič Miha Bizjak iz Trboj in kurir štaba 1. grupe odredov Ivan Pogačnik - Ivko. Prva dva je štab 1. grupe odredov in PK KPS za Gorenjsko poslal v pomoč Kokrškemu odredu, nato pa bi odšla pomagat naprej na Kamniško.

Ker so bili zjutraj še daleč stran, jutranjega streljanja na grebenu niso slišali. Vedeli niso niti tega, da so bili Nemci tedaj že v strminah Storžiča, zato so se brezskrbno bližali grebenu.

Na Bašeljskem sedlu je bila že od nekdaj žična ograja, ki je preprečevala divjadi prehod iz Jelendola na južna pobočja Storžiča. Ob strani so bile na več mestih nameščene lesene letve.

Malo pod vrhom, pod Bašeljskim sedlom ob prehodu ograje, jih je nemški mitraljezec, ki je bil v zasedi, pokosil z rafalom. Trije so bili pri priči mrtvi - Franc Vodopivec - Ciril, Boris Ručigaj in vodič Miha Bizjak,  kurir štaba 1. grupe odredov Ivan Pogačnik - Ivko  pa se je ranjen rešil, a je kasneje, leta 1943 prav tako padel.

Miha Bizjak je bil doma iz Trboj.

Vodopivec - Ciril je bil ro­jen 27. 8. 1913 v Petelinju na Notranjskem. Bil je delavec in že predvojni član KP in požrtvovalen borec. Padel je malo pred svojim 29. rojstnim dnem.

Tretji, Boris Ručigaj, je bil še mnogo mlajši, saj je bil rojen 8. 7. 1923 v Kranju, torej je padel star komaj 19 let. Bil je iz znane kranjske družine sodavičarjev. Brat Božo, predvojni skojevec, je kot partizan padel že decembra 1941 v Poljanski dolini. Boris je bil vedno nasmejan mladenič, prijeten in delaven. Bil je odličen smučar, velik talent v alpskih disciplinah, kjer se je kosal s Tinčkom Mulejem, kot skakalec pa je postal mladinski državni prvak. Vojna je vse to pretrgala in Boris se je z bratom Božom takoj vključil v NOB. 19. 2. 1942 je pred aretacijo pobegnil k partizanom in najprej postal borec Selške čete. Dne 27. 3. 1942 je bil v bitki nad Crngrobom hudo ranjen v stegno, a je med zdravljenjem vseskozi deloval na terenu. Potem je postal četni politkomisar, član okrožnega komiteja KPS Kranj pa je postal že januarja 1942. leta.

Ručigajevo družino so 6. decembra 1942 pognali iz hiše, da bi jo izselili. Oče Ernest Ručigaj se je upiral, zato so ga gestapovci ustrelili na hišnem pragu, mater in hčeri Vero in Nado pa so odpeljali v Goričane in naprej na Bavarsko. Starejša Vera je leta 1944 pobegnila iz bolniš­nice med koroške partizane. Sin Božo je padel 25. decembra 1941 na Lavtarskem vrhu v boju z Nemci, Jože Ručigaj, stric Boža in Borisa, pa je bil ubit na Rupi pod Ovčanovim travnikom 19. marca 1944.

• Pomniki NOB v občini Kranj, str. 57-58.
• Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 217.
• Planinski vestnik

Ploščo je dal vzidati občinski odbor ZB NOV Kranj v sodelovanju s Planinskim društvom Kranj. Izdelana je bila po načrtu arhitekta Nandeta Jocifa. Avtor napisa je Črtomir Zorec. Spominska plošča je bila odkrita 1. avgusta 1953.

• EŠD 15817

              [zvezda]

POPOTNIK PLANINSKI

KI MIMO GREŠ, PRAV JE DA VEŠ,

DA TU SO PADLI 13.7.1942

ZA SVOBODO IN SREČO NAŠO

FRANCE VODOPIVEC-CIRIL

SEKRETAR OKROŽNEGA KPS

BORIS RUČIGAJ

MIHA BIZJAK

Borci in planinski tovariši.

V noči s 1. na 2. avgust 1942 je v Prijatlevi hiši prenočevala partizanska patrulja, ki so jo italijanski vojaki obkolili. Partizansom se je posrečilo prebiti obkolitev, pri tem sta dva borca padla in tudi dva italijanska vojaka. Italijanski vojaki so iz maščevanja  pri hiši ustrelili štiri vaščane in potlej še dva, požgali pa so tudi 42 poslopij

Vir: knjiga Pomniki NOB na območju občine Sevnica, str. 120.

Na tem mestu so 2. avgusta 1942

žrtvovali za svobodo svoja življenja:

Urigelj Franci star 19 let - partizan

Pungrčar Janez star 42 let - talec

Koren Ciril star 43 let - talec

Papež Janez star 28 let - talec

Papež Lojze star 25 let - talec

Hrastar Franc star 16 let - talec

Pižmoht Anton star 36 let - talec

Nikoli ne bomo pozabili

prelite krvi za svobodo.

Spominsko znamenje sestavljeno iz kamnitih blokov ima na prednji stranici vzidano ploščo z imeni devetih talcev, ki so bili ustreljeni in pokopani na tem mestu 1942. Leta 1945 so jih svojci prekopali. Spomenik je bil postavljen 28. septembra 1952.

Vodnik, 27

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. 92-93.

EŠD 19300

Talci so bili doma iz Šmarjete in okolice. Med njimi je bila kot prva talka v Sloveniji ustreljena učiteljica Leopoldina Jurančič. Vir: SB oktober 2022, Milan Gerzetič. 

Na tem mestu so 27. septembra 1942 italijanski okupatorji pobili kot talce

Videčnika Franca

Jurančič Leopoldino

Karlovška Franca

Gregorčiča Jožeta

Barbota Jožeta

Grma Jožeta

Udovča Alojza

Šušteršiča Franca

Kukmana Jožeta

Slava jim ZB Šmarjeta Novo Mesto

Sicer so pa šercerjevci naleteli tudi na ljudi neizmerno dobrega srca, kot je bila Romihova Terezija v Planinski vasi; ta si je pri priči sezula volnene nogavice in jih dala partizanu, ki je bil že dobesedno bos. Razjokala se je, ko jih je zagledala, osvoboditelje. Koliko so že pretrpeli to, dobro poltretje leto pod nemško okupacijo! Koliko ponižanj in koliko gorja.

Spominska plošča o prihodu Štirinajste divizije na Štajersko je v Planinski vasi.Vir: Vodnik po partizanskih poteh str.582.

OPIS OBELEŽJA: Spomenik ima obliko starinskega vaškega znamenja in stoji tik pred jamniško cerkvijo sv. Primoža in Felicijana. Spomenik je visok 290 cm, izdelan je iz sivega domačega kamna.

Spomenik je bil postavljen s prostovoljnimi prispevki prebivalstva tega območja in z dohodki na kulturnih prireditvah množičnih družbenih organizacij. Po lastnih načrtih je spomenik izdelal kamnosek Alojzij Vurnik iz Radovljice.

Krajevni odbor ZB NOV Podblica je spomenik odkril 1. septembra 1946

Kritina spomenika je bila v marcu 2017 obnovljena (sl. 4), po zaslugi dobrotnika S.B.

VIRI: 

France Benedik: Jamnik med NOB; 

Pomniki NOB v občini Kranj, str. 124-125; 

Gorenjska med NOB – Jamnik in tehnika Meta;

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 219.

http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=9484

EŠD: 9484, memorialna dediščina

FOTO: Jože Bešter, april 2013 (Slika 1), marec 2017 (Slika 2 in 3)

V zgornjem delu je vklesano:

V SPOMIN VOJNIM ŽRTVAM

    IN PADLIM BORCEM

Na ploščah srednjega stebra so vklesana imena padlih, razdeljena po krajih, od koder so bili borci doma:

JAMNIK

BEŠTER LEOPOLD     * 4. 11. 1899. † 23. 3. 1943.

GARTNER JANEZ      *  8. 2. 1899. † 5. 10. 1944.

KATRAŠNIK ANDREJ   * 6. 11. 1879. † 27. 2. 1944.

KATRAŠNIK RUDOLF  * 14. 4. 1923. † 17. 4. 1944.

KAVČIČ JANEZ           * 16. 5. 1867. † 16. 3. 1945.

KAVČIČ JOŽEF            * 22. 4. 1892.   + 5. 2. 1945. 

KORDEŽ FRANC        *   7. 8. 1912. † 26. 3. 1945.

KORDEŽ IVAN          *   23. 12. 1916. † 10. 2. 1945.

LOTRIČ JANEZ         *   18. 5. 1888. † 17. 1. 1945.

MOHORIČ MARIJA    *   2. 2. 1888. † 9. 10. 1944.

MOHORIČ MILKA        * 18. 12. 1913. †  7. 10. 1944.

PODBLICA

BENEDIČIČ MARTIN   * 4. 11. 1913. †  5. 4. 1945.

BENEDIČIČ VINKO    *   3. 5. 1927. † 12. 1. 1942.

BERTONCELJ JANKO  *  7. 5. 1918. †  3. 1. 1945.

BERTONCELJ MAKS   * 21. 2. 1925. † 16. 3. 1944.

FERJAN ZDRAVKO     *  1. 3. 1912. † 15. 4. 1943.

KATRAŠNIK FRANC    * 29. 1. 1899. † 26. 4. 1945.

MOHORIČ FRANC      *  23. 9. 1914. † 1. 5. 1945.

PINTAR FRANC        *   1. 3. 1914. † 24. 3. 1945.

POGAČNIK JANEZ     *  4. 11. 1925. † 17. 8. 1943.

VIDIC FRANC            *   24. 11. 1918. † 4. 4. 1945.

NEMILJE 

BERCE LOVRO         *   30. 7. 1923. † 22. 3. 1943.

KLEMENCIČ CIRIL * 2. 7. 1923.  + 12.  4.  1944.

ŠOLAR ANTON         *    5. 2. 1910. † 17. 4. 1944.

NJIVICA

OBLAK FRANC         *   31. 12. 1906. † 3. 7. 1944.

ŠOLAR JAKOB         *   29. 12. 1911.  †  3. 7. 1944.

ROVTE

BENEDIK SLAVKO     *  26. 9. 1912.  † 27. 1. 1945.

Kot žrtve ste padli v borbi

 za nas

 večna zahvala vam bodi!

https://www.kz-gedenkstaette-neuengamme.de/

Geslo: taborišče123

Tri metre visoka lesena plastika z glavami talcev v visokem reliefu (kipar Viktor Premk, 1983) je postavljena na dvojnem okroglem, stopničastem podstavku, zidanem iz lomljencev.

Zaradi slabega stanja in nevarnosti za mimoidoče je lesena skulptura bila leta 2011 odstranjena.

Iz arhiva ZB NOB Logatec mi je predsednica Vesna Jerina posredovala posnetek iz njihove spominske sobe, kjer je na steni tudi fotografija lesene skulpture.
EŠD 21499

Novi lastnik je ob obnavljanju hiše odstranil ploščo in jo daje na razpolago ZZB Šmartno ob Paki. Tel 041 679 348 - Centrih.