| Opis |
- SIstory navaja Ime in priimek: Janez Filipič, Oče: Anton, Mati: Frančeska,
Datum rojstva: 14. 05. 1901, Kraj rojstva: Log pri Brezovici, Kraj bivanja: Log
pri Brezovici, Poklic (soc. status): tesar, Datum smrti/izginotja: 07. 01. 1944,
Kraj smrti/izginotja: Sv. Urh, Kraj pokopa: Sv. Urh.
»»Še pred novim letom 1944 so se domobranci z Brezovice pri Ljubljani
dogovorili z urhovci, da jim bodo v kratkem pripeljali na grič nekaj mož in
fantov iz bližnjega Loga in Dragomera, za katere so vedeli ali pa vsaj sumili,
da delajo za partizane.
Okoli novega leta je z Nemci prišlo v Dragomer tudi več vlasovcev. Nemci so
prisilili vaščane, da so vlasovce vzeli pod streho in jih oskrbovali z vsem, kar
so potrebovali. Ljudje so se jih bali in izogibali. Imenovali so jih Mongole.
Za novoletni dan so domobranci pripravili družinam, ki so jim nameravali
pobiti može ali sinove, kaj nenavadno presenečenje. […] V Logu št. 47 se je
žena tesarja Janeza Filipiča komaj pred nekaj dnevi vrnila iz bolnišnice.
Vlasovci so po naročilu domobrancev rahlo trkali na vrata tesarjeve hiše, ki
stoji v bližini gozda. Ponoči so se pri Filipiču pogosto oglašali partizani, med
njimi njegov brat Lojzek, s partizanskim imenom Miha, in ga z rahlim trkanjem
prebujali iz sna. Filipič je tudi tedaj, ko so trkali vlasovci, mislil, da so
prišli partizani. Tokrat pa sta vdrla v kuhinjo dva Mongola in ga s pištolo v
roki prisilila, da ju je odpeljal v sobo, kjer je ležala hudo bolna žena.
Filipiču sta ukazala, da mora v posteljo, nato sta ugasila luč. V sobi z
zatemnjenimi okni je nastala popolna tema. Kljub temi se je eden dotipal do
ženine postelje in začel grabiti po njej. S ščitnikom vojaškega pokrivala se je
dotaknil njenega čela. Ker je bil trd in mrzel, je žena mislila, da ji je
nameril pištolo na čelo. Od strahu je odrevenela. Ni se mogla ne ganiti ne
zavpiti. Nato ji je Mongol segel z roko pod srajco na gole prsi. Ta dotik jo je
vzdramil iz otrplosti. Začela je loviti sapo in glasno stokati. Zaradi popolne
teme mož ni vedel, kaj se dogaja v sobi. Ko pa je zaslišal ženino stokanje, je
planil pokonci in prižgal luč. Zavpil je, da je žena bolna in naj jo pustita pri
miru, ker se je komaj vrnila iz bolnišnice. Mongola sta izginila, z njima pa
tudi več predmetov, ki so jima bili všeč. Filipič je šel k vežnim vratom, da bi
jih zaklenil za razbojnikoma. Med zaklepanjem je slišal na vasi škodoželjni
smeh. […]
Tri dni za vlasovci so prišli domobranci iz postojanke na Brezovici. […]
Nato je kamion odpeljal do šole v Logu. Pred šolo sta stala 36-letni zidar Jakob
Janša iz Loga št. 80 in 43-letni tesar Janez Filipič iz Loga št. 47. […]
Janeza Filipiča so domobranci prevarali, da je zunaj partizanska straža. Ko jim
je odprl, jih je toliko vdrlo v hišo, da so se kar razlili po vseh prostorih. Še
v klet so vdrli in jo pregledali. Žena je vstala iz bolniške postelje, da bi
preprečila aretacijo, ki jo je neki domobranec z Blok, izredno dolge in suhe
postave, napovedal možu. Prosila je domobrance, naj ji ne odpeljejo moža, ker
nima nikogar, ki bi ji pomagal v hudi bolezni, ki jo prestaja. Vsa se je tresla
od slabosti, ker je prvikrat vstala, odkar so jo odpustili iz bolnišnice, in
obupno jokala. Obljubili so ji, da se bo mož že naslednjega dne vrnil. Ko so ga
gnali iz hiše, je žena zaslutila, da ga ne bo nikoli več nazaj.
Janeza Filipiča in Jakoba Janšo so skupaj odgnali do loške šole, kjer sta ostala
toliko časa, da so pripeljali Antona Slabeta. Nato so vse tri zaprli v šolsko
poslopje. S kamionom so se odpeljali naprej proti Vrhniki do sedanjega cestnega
nadvoza. […] Po kratki vožnji je kamion obstal pred šolo v Logu, kjer so strpali
nanj še prve tri aretirance: Antona Slabeta, Jakoba Janšo in Janeza Filipiča.
[…] Ko so se domobranski oficir, njegov pomočnik in šofer okrepili z žganjem, so
sedli nazaj v kabino kamiona in odpeljali aretirance na Brezovico. Ustavili so
se pred gasilskim domom in jih nagnali skozi glavna vrata. […]
Matere, žene in sestre aretirancev so že navsezgodaj zamesile kruh in spekle
nekaj priboljškov za svoje ljudi. […] Obisk pri svojcih je bil zelo žalosten.
Aretirance in njihove sorodnike je težila slutnja, da se ne bodo nikoli več
videli. […]
Bolna žena Janeza Filipiča se je, oprta ob palico, odpravila na železniško
postajo na Logu in se pripeljala k možu. Prestrašil se je je, tako slaba je bila
zaradi napora, ki ga je prestala, da je lahko še enkrat videla moža. Prinesla mu
je zlato uro z zlato verižico in mu jo naskrivaj izročila za najhujšo silo.
»Mogoče ti bo rešila življenje v internaciji,« mu je šepetaje govorila in se s
težkim srcem poslovila od njega. Oba sta mislila eno: da se ne bosta nikoli več
videla, a izrekel ni tega nobeden. […]
Še prej, preden se je 5. januarja 1944 stemnilo, so domobranci nagnali svojce
aretirancev domov. Le Filipičeva žena je lahko ostala, ker je čakala na večerni
vlak. Zaradi bolezni ni mogla peš domov. Ostala je v bližini gasilskega doma in
čakala priložnosti, da morda še ugleda moža. Bila sta tako zelo navezana drug na
drugega, da so se jima v stiski, v kakršni sta bila, misli, čustva in slutnje
neprestano prepletale in jih še taka razdalja ni mogla prekiniti. Filipičeva je
videla, kako so še pred mrakom pognali aretirance na cesto in močno zastražene
peš gnali proti Ljubljani. Mož se je ozrl in jo zagledal. Še nekajkrat ji je z
roko zamahnil, nato pa za vselej izginil za ovinkom.
Na viškem bloku so aretirance zvezali. Ker niso hoteli z njimi skoz mesto, so
jih gnali na Cesto dveh cesarjev skoz Mestni log do Golovca, od tam pa na Sv.
Urha.
Domobranci in njihovi sorodniki so vedeli, da aretiranih sovaščanov ni več med
živimi.«
- Štefanija Ravnikar- Podbevšek, Sv. Urh, Kronika dogodkov iz
narodnoosvobodilne vojne, Ljubljana: Založba Borec,1978, str. 453, 454, 455,
456, 457, 460, 461, 462.
|