| Opis |
SIstory navaja Ime in priimek: Anton Slabe, Oče: Matevž, Mati: NULL, Datum
rojstva: 28. 12. 1912, Kraj rojstva: Stara Vrhnika, Kraj bivanja: Log pri
Brezovici, Poklic (soc. status): zidar, Datum smrti/izginotja: Sv. Urh, Kraj
pokopa: Brezovica.
»Še pred novim letom 1944 so se domobranci z Brezovice pri Ljubljani dogovorili
z urhovci, da jim bodo v kratkem pripeljali na grič nekaj mož in fantov iz
bližnjega Loga in Dragomera, za katere so vedeli ali pa vsaj sumili, da delajo
za partizane.
Okoli novega leta je z Nemci prišlo v Dragomer tudi več vlasovcev. Nemci so
prisilili vaščane, da so vlasovce vzeli pod streho in jih oskrbovali z vsem, kar
so potrebovali. Ljudje so se jih bali in izogibali. Imenovali so jih Mongole.
Za novoletni dan so domobranci pripravili družinam, ki so jim nameravali
pobiti može ali sinove, kaj nenavadno presenečenje. […]
Okoli polnoči so začeli razbijati po hišah ljudi, ki so jih domobranci
najbolj sovražili. Zidar Anton Slabe, stanujoč v Logu št. 81, je s strahom
odklenil vežna vrata in se zgrozil, ko je zagledal pred seboj dva mlada, dobro
oborožena vlasovca. Takoj je pomislil na ženo, ki je pričakovala prvega otroka.
Mongola sta ga odrinila od vrat in z naperjeno pištolo odhitela v sobo. Slabe je
spoznal njuno namero in stekel za njima. Dopovedoval jima je, da žena v kratkem
pričakuje otroka in naj jo pustita pri miru. Nič si nista dala dopovedati in sta
kar naprej tiščala v žensko, ki se je na vse načine branila in klicala na pomoč.
Slabe je uvidel, da ju sam ne bo mogel ustrahovati. Podivjanca sta bila močna in
oborožena. Ker si ni vedel drugače pomagati, je skočil k oknu, ga na stežaj
odprl in začel na vso moč klicati sosede na pomoč. Vlasovca sta izpustila ženo
in začela grabiti in tlačiti v žepe, kar jima je prišlo pod roke. Ko sta
zaslišala, da v sosednjih hišah odpirajo okna in vrata, sta zbežala. […] Tri dni
za vlasovci so prišli domobranci iz postojanke na Brezovici. Povečini so bili
Bločani, ki jih vaščani niso poznali. Tudi ti so najprej prebudili 31-letnega
zidarja Antona Slabeta v Logu št. 81. Dolgo jim ni hotel odpreti. Noseča žena se
še ni pomirila zaradi strahu, ki ga je prestala pred tremi dnevi. Toda
domobranci niso odnehali. Vpili so: »Zdaj bomo pa streljali, če ne odprete!«
Slabe je le moral odpreti hišna vrata.
V hišo so se vsuli domobranci, ki jih Slabetova nista poznala. Domačini so
ostali zunaj. »Renčali so nad nama kot zverine, ker jim tako dolgo nisva
odprla,« je povedala Marija Slabe, rojena Oblak, doma iz bližnjih Bevk. »Mož se
je moral hitro obleči. Med oblačenjem se je zaskrbljeno oziral vame. Najbolj ga
je skrbelo, kaj bo z menoj. Govoriti nisva smela in kar naprej so ga priganjali,
naj pohiti. Ko se je opravil, je tako dolgo prosil domobrance, da so ga pustili
v spremstvu dveh svojih pajdašev k sosedu. Prosil ga je, naj pride kdo od njih k
meni, da bi ne bila vso noč sama. Po 23. uri se je vrnil in naglo poslovil.
Slutil je, da za vselej.«
Po aretaciji so Slabeta odgnali na poljsko pot, ki pelje na glavno cesto
Ljubljana–Vrhnika. Pri njem so pustili stražarja in šli budit šoferja Jerneja
Kavčnika, ki je stanoval v zaselku Mole št. 3 v bližini Loga. […] Slabe je moral
dolgo stati na strupenem mrazu, da je pričakal kamion. […] Prvi je moral na
kamion Anton Slabe, nato so odpeljali na glavno cesto. […] Janeza Filipiča in
Jakoba Janšo so skupaj odgnali do loške šole, kjer sta ostala toliko časa, da so
pripeljali Antona Slabeta. Nato so vse tri zaprli v šolsko poslopje. S kamionom
so se odpeljali naprej proti Vrhniki do sedanjega cestnega nadvoza. […] Po
kratki vožnji je kamion obstal pred šolo v Logu, kjer so strpali nanj še prve
tri aretirance: Antona Slabeta, Jakoba Janšo in Janeza Filipiča. Takoj so se
odpeljali naprej po glavni cesti v smeri proti Ljubljani. Vnovič so se ustavili
v Dragomeru št. 36 pred hišo družine Frank.
Ko so ustavili in je poročnik Bernik izstopil iz kabine, ga je Anton Slabe
zaprosil, če ga za trenutek pusti k bratu, Frankovemu sosedu, da si bo pri njem
izposodil nekaj denarja za na pot. Bernik mu je prošnjo zavrnil in hitro stopil
za hišo na Frankovo dvorišče. […] Ko so se domobranski oficir, njegov pomočnik
in šofer okrepili z žganjem, so sedli nazaj v kabino kamiona in odpeljali
aretirance na Brezovico. […] Matere, žene in sestre aretirancev so že
navsezgodaj zamesile kruh in spekle nekaj priboljškov za svoje ljudi. […] Obisk
pri svojcih je bil zelo žalosten. Aretirance in njihove sorodnike je težila
slutnja, da se ne bodo nikoli več videli.
Anton Slabe je prišepnil ženi: »Ko bi ne bilo toliko teh svinj, bi jim
pobegnil.« Denar, ki mu ga je izročila z živežem in perilom, ji je po nekem
znancu vrnil, češ da ga bo sama bolj prav uporabila. Mislil je le na otroka, ki
ga je žena pričakovala. […]
Še prej, preden se je 5. januarja 1944 stemnilo, so domobranci nagnali svojce
aretirancev domov. […]
Na viškem bloku so aretirance zvezali. Ker niso hoteli z njimi skoz mesto, so
jih gnali na Cesto dveh cesarjev skoz Mestni log do Golovca, od tam pa na Sv.
Urha.Domobranci in njihovi sorodniki so vedeli, da aretiranih sovaščanov ni več
med živimi.«
(Štefanija Ravnikar- Podbevšek, Sv. Urh, Kronika dogodkov iz narodnoosvobodilne
vojne, Ljubljana: Založba Borec,1978, str. 453, 454, 455, 456, 457, 458, 459,
460, 461, 462)
|