| Ime | Valantič, Šmihel |
|---|---|
| Opis | V noči od 22. na 23. december 1943 so domobranci v Novem mestu pomorili vso Valantičevo družino, ki je sodelovala z OF od 1941 dalje: Alojzij Valantič, napredni pleskarski mojster, njegova zelo verna žena in najmlajši sin Lojzek, ki je bil ministrant pri frančiškanih, je vsa petčlanska družina sodelovala v OF že leta 1941. Hčerka Vida, ki je končala meščansko šolo, je 7. maja 1942 odšla v partizane v vzhodnodolenjski odred, pozneje pa v Gubčevo brigado. Po zlomu Italije je padla kot borka ljubljanske brigade na Ilovi gori 4. novembra 1943. Očeta so Italijani odpeljali v internacijo, od koder se je vrnil novembra 1943. V njegovi delavnici se je naselila skupina domobrancev, ki jim je poveljeval Jože Mavec – Gliha. V skupini sta bila tudi Franc Mavec – Šime in Alojzij Zupančič – Brko. Jože Mavec se je nastanil v hiši nad družinskimi prostori, da je Valantičeve lažje nadzoroval. Na večer 22. decembra 1943 se je kmalu po devetnajsti uri razbesnela nevihta. Med 21. in 22. uro je bilo okrog Valantičeve hiše slišati divje streljanje. Klicev na pomoč ni bilo slišati, le pred začetkom streljanja je ena od sosed videla mimo hiše drdrati voz. Pozneje so ugotovili, da je nekdo peljal mimo Valantičev pleskarski voziček. Nanj so domobranski morilci naložili pobita trupla Valantičeve družine in jih peljali na bližnji breg Krke. Pri nekdanjem napajališču pod kandijsko bolnišnico so jih pometali v vodo. Streljanje se je začelo po umoru Valantičevih in je povsem utihnilo šele po polnoči. Streljali so Nemci, ki so prihiteli na kraj umora. Ali so se tako dogovorili s svojimi hlapci ali je kdo poslal ponje, ni mogoče izvedeti. Mrtev ali ranjen ni bil nihče ne med Nemci ne med domobranci, pobita je bila le Valantičeva družina. Naslednje jutro je prišel na kraj zločina gestapovec s policijskim psom. Pred Valantičevo hišo se je zbralo veliko ljudi. Čakali so, da bodo pripeljali krste in vanje položili žrtve. Saj ni nihče vedel, da so jih takoj potem, ko so jih pomorili, odpeljali in pometali v Krko. Pes ni našel sledov. Ker je bilo mesto po umoru Valantičevih zmeraj bolj ogorčeno, je kaplan Karel Wolbang zločin v »pojasnil« v pridigi. Dejal je, da so Valantičevo družino pomorili partizani, ki so ponoči vdrli v mesto. V začetku februarja 1944 so domobranci poslali po Milko Brodschneiderjevo in Magdo Kleindienstovo, dobri prijateljici Valantičeve družine, z naročilom, naj prideta takoj na breg Krke pod tovarno Jožeta Pence. Na bregu je ležalo truplo štirinajstletnega Lojzka Valantiča, ki ga je reka naplavila nekaj tednov po umoru; truplo je imelo zevajočo rano na vratu. V začetku marca je Krka pri Seidlovem jezu naplavila trupli matere Marije in hčerke Alme Valantič. Ob koncu marca 1944 so potegnili iz vode še truplo očeta Alojzija Valantiča. Dobre tri mesece je ležalo skoraj na istem mestu, kjer so ga morilci vrgli v Krko. Sledovi strahotnih ran so pričali o tem, da se je bojeval z zločinci, ko je branil družino, dokler je mogel. Mater Marijo in hčer Almo so pokopali na novomeškem pokopališču, sina Lojzka in očeta Alojzija pa na šmihelskem. Ema Muser: Spomeniki naj govore (1972) |
| Lokacija in dostop | Lokacija na pokopališču Šmihel pri Novem mestu ni natančno označena. |
| Besedilo na spomeniku | KURIR LOJZEK VALANTIČ + 24. 12. 1944 |
| Status | Obstoječi spomeniki |
| Ime vnašalca | M. Hladnik po spletni strani QR-NOB (https://www.qr-nob.com/slovenija/spomenik-valantic/) |
| Datum prvega vnosa | 2023-06-24T22:00:00+00:00 |
| Vrsta spomenika | družinski nagrobnik |
| Občina | Novo mesto |
| Katastrski podatki | K. o. 1484 Šmihel pri Novem mestu, parc. št. 451/4 |