| Ime | Novo mesto, Spominska plošča Valantičevi družini |
|---|---|
| Opis | Pravokotna marmorna plošča, naslonjena na profilirani konzoli, je posvečena štirim članom družine Valantič, ki so jih decembra 1943 ubili. Odkrita je bila 1952 (oblikovalec J. Banovec). EŠD 22391 . »Po prvi svetovni vojni se je Alojz Valantič z ženo Marijo preselil iz Gorice v Novo mesto. Bil je pleskarski mojster in si je z žulji svojih rok zgradil skromno hišo. Že pred vojno je širil socialistične ideje in je rad hvalil Sovjetsko zvezo in njeno družbeno ureditev. V skladu s temi načeli je bil prvi mojster v Novem mestu, ki je vajencem dajal mesečne nagrade. Prišla je vojna in Novo mesto so zasedli Italijani. Valantič je bil med prvimi, ki so ga poslali v internacijo, od koder se je vrnil šele novembra 1943. leta, ko so bili v mestu že Nemci in domobranci. Z ženo sta imela dve hčerki in sina. Ko se je začela vojna, je Vida končala meščansko šolo, Alma se je učila očetove obrti, Lojzek pa je še hodil v osnovno šolo. V družini so se dobro razumeli in so bili v Novem mestu zelo znani in spoštovani. Čeprav se je Valantič že pred vojno ogreval za socialistične ideje, je bila njegova družina pobožna, toda v celoti že od prvih dni vstaje na strani OF. Hčerka Vida je že maja 1942. leta odšla v partizane in je padla na Ilovi gori 4. novembra 1943. leta. Mesec in pol po njeni smrti pa so črnorokci pobili vso Valantičevo družino. Novembra 1943. leta se je v Valantičevo delavnico naselila manjša skupina domobrancev, v resnici samih izbranih črnorokcev. Med njimi so bili Jože Mavec-Gliha, Franc Mavec-Šime in Alojz Zupančič. Bilo je 22. decembra 1943. leta, ko se je po sedmi uri zvečer razbesnela nevihta. Med deveto in deseto uro se je okrog Valantičeve hiše začelo silovito streljanje. Odmevali so rafali, pokale puške in bombe, v zrak sta švignili raketi, vse to pa med močnim grmenjem in bliskanjem, da je bilo ljudi v okolici strah poslušati to nenavadno bobnečo melodijo. Pritekli so Nemci, ki niso vedeli, kdo in zakaj strelja, pa so na vse strani streljali v zrak. Drugi dan dopoldne je prišla na kraj streljanja nemška vojaška komisija s policijskim psom. Dež je spral vse sledove. V hiši so našli krvave madeže, Valantičeve družine pa ni bilo nikjer. Ljudje so se potihoma spraševali, kaj se je zgodilo z Valantičevimi. Prvo vest so slišali pri nedeljski maši, ko je kaplan Wolbank s prižnice oznanil, da so tistega večera partizani vdrli v mesto in napadli domobrance v Valantičevi hiši. Za kazen, ker so imeli domobrance v delavnici, so verjetno pobili Valantičevo družino. Vernikom se še sanjalo ni, da je bil on organizator tega umora in da skuša prevarati vernike in Nemce. Dva meseca je Krka skrivala skrivnost, potem pa je pod tovarno Jožeta Pence na breg naplavila truplo štirinajstletnega Lojzka Valantiča. Na vratu se mu je videla velika rana. Marca je Krka pri Seidlovem jezu naplavila trupli matere Marije in hčerke Alme. Očeta Alojza pa so dobili zadnje dni marca skoraj na istem kraju, kjer so jih črnorokci pometali v vodo. Očividci so na vseh truplih videli rane, zato so sklepali, da so bili najprej umorjeni in nato mrtvi vrženi v Krko. Načrt za ta zločin so temeljito pripravili, in to zagotovo brez vednosti Nemcev. Med strahovitim streljanjem in grmenjem so doma v hiši pobili vse člane družine in jih nato hitro z vozom odpeljali do Krke, kjer so jih pometali v vodo. Prišli so Nemci, in domobranci so hinavsko izjavljali, da so jih v temni noči napadli partizani, ki so vse Valantičeve odpeljali, sami pa so se komaj ubranili z orožjem. Valantičeva soseda Ljudmila Završnik mi je povedala, da je naslednji dan govorila z nemško komisijo, ki je raziskovala nočni dogodek. Nemec ji je rekel: 'Tako se z ljudmi ne dela,' navzoči domobranec pa se je pri tem samo smehljal. Po sledovih v hiši so Nemci ugotovili, da so ponoči v hiši neznanci enega ali več članov Valantičeve družine pobili, vendar jim podrobnosti niso bile znane. Danes se naselje pod Grmom v Novem mestu imenuje Valantičevo, na hiši pa je spominska plošča.« (Jože Vidic, Mirnopeška velika noč, Po sledovih črne roke, Ljubljana: Založba Borec, 1982, str. 575, 576) Opomba: Podatek o smrti Valantičeve hčerke Vide je na spominski plošči drug (1944) kot v knjigi Po sledovih črne roke (4. novembra 1943). »2. VALANTIČ Alma, rojena 1927, hči, 3. VALANTIČ Alojz, pleskarski mojster v Novem mestu, oče, 4. VALANTIČ Lojzek, rojen 1930, sin, 5. VALANTIČ Marija, mati. 22. decembra 1943 so domobranci iz Novega mesta pobili vso Valantičevo družino. Nato so jih vrgli v Krko. To so storili brez vednosti svojih gospodarjev, Nemcev. (Vir: Arhiv Dolenjskega muzeja; Jože Vidic. Po sledovih črne roke, 576)« (Silvo Grgič, Zločini okupatorjevih sodelavcev, 2. knjiga, Umorjeni aktivisti in simpatizerji Osvobodilne fronte ter drugi Slovenci, V Ljubljani: Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1997, str. 360) |
| Lokacija in dostop | Plošča je pritrjena na stranski fasadi stanovanjske hiše Valantičevo 5, v kateri so Valantičevi živeli. |
| Besedilo na spomeniku | V TEJ HIŠI SO V NOČI 22-23 DECEMBRA 1943 DOMOBRANSKI ZLOČINCI ZVERINSKO UMORILI VALANTIČEVO DRUŽINO OČE ALOJZIJ MATI MARIJA R. ČERMELJ HČI ALMA, SIN ALOJZIJ. VIDA PARTIZANKA OD LETA 1942, JE PADLA ZA SVOBODO LETA 1944 ZVEZA BORCEV IV. TERENA 6. JULIJA 1952 |
| Status | Obstoječi spomeniki |
| Ime vnašalca | M. Kermavnar |
| Datum prvega vnosa | 2024-12-12T23:00:00+00:00 |
| Spremembe, dopolnila, popravki | Zdenka Primožič 13. 12. 2024 dopolnila Opis s podatki iz knjig Po sledovih črne roke in Zločini okupatorjevih sodelavcev, 2. knjiga. |
| Vrsta spomenika | Spominska plošča |
| Občina | Novo mesto |
| Katastrski podatki | K. o. 1483 Kandija, parc. št. 1175 |