| Ime | Spominska plošča kurirski javki in Angeli Hvaletovi-Zgornja Jevnica |
|---|---|
| Opis | Pravokotna granitna plošča z vklesanim napisom, odkrita leta 1967, posvečena kurirski javki, Angeli Hvaletovi ter partizanskemu gospodarskemu centru, ki je deloval novembra 1944 v požgani stavbi, ki je bila na tem mestu. Vir: PARTIZANSKI KORIDOR, Ciril Godec in Henrik Ribič, Skupščina občine Litija in Odbor nekdanjih aktivistov okrožja OF Litija, Litija 1988 EŠD 28799 Litijski zbornik, 350 ZASAVCI -Spominska plošča . »'Dober dan,! Saj smo prav prišli k Pintarju?' je vprašal Lado. 'Prav,' nam je reklo mlado dekle, potem je prišla iz hiše še mati, za njo fant kakšnih petindvajsetih let in nazadnje še oče. […] 'Vas pa ni bilo med vojno tukaj,' je rekel Lado. 'Res ne. Jaz sem Lenkin polbrat, če ste jo poznali,' je rekel gospodar. 'Kaj je ne bi poznal! Kolikokrat sem bil tukaj. Nazadnje je šla pa v partizane.' 'No, no, tista Lenka, ja. Zdaj živi v Polju. […] Nam pa je pustila tukaj zemljo in tole bajto.' Gledala sem leseno barako in si nekako nisem mogla predstavljati, da nekdo dvajset let po vojni še vedno živi v takem. 'Kako pa ste prišli do take bajte?' sem vprašala. 'Nekdaj je bila tu dobra kmečka hiša,' je začel razlagati Lado. 'V njej je gospodarila Angela Hvala, najzavednejša in najodločnejša ženska daleč naokrog. Partizani smo vedeli, da smo na varnem, kadar smo prišli k njej. Po sto jih je naenkrat prespalo v hiši in na skednju. Tu je bila tudi postojanka kurirjev, obveščevalcev in terencev ter gospodarska baza, kot smo rekli takrat. To se pravi, da so tu klali živino za bataljone. Tod mimo so šli vsi, ki so prihajali prek Save. Ustavili so se že pri Štengarju, kjer sva bila prej, tule pa so dobili jesti in navodila, kod naj hodijo dalje proti Dolenjski. Tudi vodstvo jih je čakalo tukaj. Hiša stoji na vrhu in tako je že po naravi nekako primerna za glavno razgledno točko proti Štajerski in na drugi strani proti Jančam. Čez Savo so prevažali ljudi dva do trikrat na dan. Redna zveza se je začela po janški bitki leta 1942. Prvi partizani, kot recimo Bor in drugi, so seveda prišli v Dolgo nogo že leta 1941. Zanimivo je, da so prevažali ljudi prek Save komaj dobrih sto metrov stran od nemške postojanke. Najprej so imeli brod, potem pa čoln. Nemci jih niso odkrili. Poleg matere Angele je živela tu še hčerka Lenka, sin Aleksander pa je šel v partizane. Bil je ranjen. Zdaj je menda nekje poštar.' […] Kar zaželeli smo mu, da bi nekako dobil še toliko denarja, da bi dogradil začeto hišo in zagospodaril na zemlji, ki je med vojno dajala hrane tolikim partizanom. 'Saj bi morali dobiti denar za hišo, ki je med vojno pogorela,' se je gospodarsko oglasil Lado. […] Toliko časa smo že govorili o požgani hiši in tako smo se izogibali požiga, da nisem več strpela. Vprašala sem naravnost: 'Kako je bilo takrat, ko so požgali hišo?' 'Več kot dve leti smo bili partizani tako rekoč noč in dan pri tej hiši. Nemci so to slutili, ne pa vedeli. Moža so že odgnali v taborišče, a zavoljo tega se ni nič spremenilo. Za 29. november leta 1944 pa je prišlo veliko Nemcev. Menda je bilo takrat še posebej izdano ali kaj. Vse so preiskali in tudi dosti partizanskega našli. – Ženska, pojdi iz hiše! Zažgali bomo. Tako so rekli. – Nikoli nisem nikamor bežala, pa tudi ne bom, je odgovorila Angela. – Mati, pojdite! je prosila Lenka. – Kdor me je iskal, me je dobil v tej hiši. Nikoli nisem bežala, tudi danes ne bom. Ni se ganila, ne na mirno prigovarjanje, ne na ostre besede. Lenka je bežala, bežala pred materinim obupnim pogledom in pred smrtjo. Šla je v partizane in bila v gozdovih do zadnjega. Nemci so zažgali hišo. Zgorela je do tal. Sosedje so potem v pepelu našli kosti matere Angele. Nekateri pravijo, da so našli poleg tudi debelo verigo in sklepajo, da so Nemci v onemoglem besu privezali mater Angelo v hišo, da se ne bi zadnji hip premislila. Gotovega pa ni nič. Kajti zadnjo uro svojega življenja je bila sama – kot le redko kdaj prej. Ne partizanov ne domačih ni bilo blizu. Sama z Nemci in ognjem. Več ne bi vedel povedati o njeni smrti, Mogoče so jo mučili, mogoče je hitro izdihnila. Nihče ne ve. Samo ugibljemo.' Vsem nam je bilo prav, da je Lado hitro pletel besede, kajti misel na samotno ognjeno smrt je bila moreča. 'O njenem prejšnjem življenju pa bi lahko govoril celo popoldne. Govorila je zbranim partizanom ter ljudem, ki so prišli s Štajerskega, jim z ognjevitimi besedami slikala nemško pogoltnost in našo sveto dolžnost, da se borimo za svojo zemljo, za svoje življenje in svoje otroke. Govorila je tako tekoče in lepo, kot ne prej ne kasneje nisem slišal nobenega političnega govornika. Meni je rada rekla: Lado, ti boš še smrt prespal! – Oh, mati, pa me zbudite, kadar bo prišla, sem ji rekel. – Jaz te bom že zbudila, a če boš kdaj sam v gozdu, kdo te bo pa potlej zbudil, a? Skrbi me zate, ko kar naprej spiš. Pa tudi za druge me skrbi. Kadar ste pri meni, se mi zdite še najbolj na varnem. Res nas niso Nemci nikoli zalotili v njeni hiši.« (Neža Maurer, Zveza mora ostati, Ljubljana: Zavod »Borec« v Ljubljani, 1967, str. 213, 214, 215, 216) |
| Lokacija in dostop | Spominska plošča je na severozahodni fasadi hiše Zgornja Jevnica 5. |
| Besedilo na spomeniku | [zvezda] V HIŠI, KI JE STALA NA TEM MESTU DO 29.11.1944, KO JO JE POŽGAL OKUPATOR, JE BIL PARTIZANSKI GOSPODARSKI CENTER IN KURIRSKA JAVKA. V NJEJ JE ŽIVA ZGORELA MATI ANGELA HVALA. ZB JEVNICA |
| Status | Obstoječi spomeniki |
| Ime vnašalca | M. Kermavnar 17.5.2020 19.9.2021 D.Divjak |
| Datum prvega vnosa | 2025-02-13T23:00:00+00:00 |
| Spremembe, dopolnila, popravki | 19.9.2021 dodal tekst s plošče D.Divjak 14. 2. 2025 Zdenka Primožič v Opis dodala besedilo iz knjige Neže Maurer Zveza mora ostati. Dodal sliko "1"-Bor1974, 25.V.2025. |
| Vrsta spomenika | Spominska plošča |
| Občina | Litija |
| Katastrski podatki | 1837 KRESNIŠKI VRH, 1177 |