| Ime | Alojz Handler, Travna gora |
|---|---|
| Opis | Prvotna plošča, ki je bila namesto nagrobnika in pritrjena na deblo drevesa, je bila lesena in z vžganim sporočilom, je od avgusta 2019 kovinska, velikosti 70 x 50 cm, sestavljena iz nosilne podlage - pločevina, pobarvana z rdečo barvo, nad njo pa je 2 mm jeklena plošča iz cortena, ki ima izrezane črke oz. celotno sporočilo. Ploščo so naredili in pritrdili člani ZB NOB iz Sodražice. »Opis Handler Alojza po spominih Toneta Ožbolta in njegovega soborca Nosan Staneta, pokojnega prvoborca Mihelič Vinka iz Ribnice in Zdravka Trohe. Snežilo je še in še. Odprava za sestanek v Ravnem Dolu, sestoječa iz komandirja, komisarja in štirih mož spremstva, je do pasu zagazila v sneg ter si začela utirati naporno pot čez Travno goro. Že so bili zagledali znano kapelico in se ji bližali korak za korakom. Še na misel jim ni prišlo, da utegne biti ob njej kaj nevarnega, saj so šli že tolikokrat srečno mimo. In prav tu so jih čakali Italijani ter jih napadli. Partizan Anton Juriševič-Kovačičev Tonček iz Sodražice, po rodu iz Podgrada na Primorskem, ki je bil nazadnje orglar v Mozlju pri Kočevju, je obležal smrtno zadet. Naslednje dni so ga skrivaj pokopali v Sodražici. Alojz Handler, kočevski Nemec iz Stare cerkve, ki ga je bil v četo pripeljal z lepimi pohvalami in priporočili sam okrožni sekretar Jože Šeško, pa je bil smrtno ranjen. Ranjenega tovariša so pobrali in se z njim umaknili nazaj po svoji sledi naravnost v partizanski tabor pod Velbom – saj jim kaj drugega ni preostalo. Še sreča, da jim Italijani niso sledili po shojeni gazi. Partizanski tabor Ribniške čete je tedaj doživel prvi preplah. V naglici so se posvetovali in prišli do spoznanja, da so obkoljeni ali pa bodo v najkrajšem času. Vedeli so, da sovražnik ne gre v gozd z majhnimi silami ter da jim zato ne kaže sprejemati boja ali se v zasneženem gozdu umikati pred Italijani. Odločili so se, da se bodo prebili iz obroča v dolino in se tam razšli. Toda kam z ranjencem? S seboj ga ne morejo nositi in mučiti, ko so rane tako hude. Slovo je bilo boleče in mučno za vse. Smrtno ranjeni in onemogli tovariš je ostal sam z obvezanimi prsnimi ranami pod šotorom v partizanskem taborišču. Brez besed je proseče zrl za svojimi tovariši, kot bi vedel, da pač mora biti tako. Tovariši so zložili šotor, zabrisali sledi, ranjenca tolažili in mu obljubili, da se kmalu vrnejo ponj, da ga bodo spravili v vas, kjer se bo zdravil. Odej, hrane, orožja in drugega je bilo v taborišču precej, težko pa je bilo najti človeka, ki bi ranjenca oskrboval ter čuval; on sam pa jih je silil, naj vendar že gredo, da jih ne polovijo in pobijejo Italijani. Potem so se brez obotavljanja poslovili od taborišča in ranjenega tovariša ter zagazili v sneg v celo. Izogibajoč se znanih poti in prehodov, so se prebijali skozi skrivne prehode in se srečno izmuznili iz sovražnikovega obroča. Po sestanku v opekarni in po pogovoru z Gašperjem – v Belem Mlinu pri Žlebiču – je Vinko Mihelič povedal kurirju Stanetu in tovarišu Aliču, da je v partizanskem taboru pod Velbom ostal pod šotorom hudo ranjen partizan, ki ga je treba nemudoma rešiti in spraviti v dolino. Vinko Mihelič ju je opremil z obvezami, žganjem, rumom, čajem, sladkorjem in jestvinami, v ponedeljek zarana pa sta krenila v gozd kot nedolžna kmeta ali gozdarja. Izogibala sta se italijanski poti in srečno dospela na Travno goro. Izognila sta se tudi gostilne pri Lenčku, kjer so Italijani aretirali Sodražana Ivana Čampo in Jožeta Lavriča, ju odpeljali in pretepli. Izmuznila sta se italijanski vojski in se vrnila v dolino. Naslednji dan sta ponovno poskušala srečo prek Ravnega Dola in s smučmi na rami zagazila v visoki sneg in naskočila na strmo goro. Nalogo partije je bilo treba brezpogojno izvršiti. Ves dan sta se vzpenjala v hrib in rila sneg ter v mraku dospela do Rusove koče. Tu sta prenočila, si skuhala čaj in se odpočila. 'Ranjenec je že četrti dan sam s smrtnimi ranami in brez pomoči znotraj sovražnega obroča, če ga niso že dobili,' sta se menila borca in ugibala, kako naj se prebijeta do njega in kaj bosta našla v taborišču. Stane Nosan je molčal. Razgledal se je po nevarnem v sneg zavitem gorskem svetu in s smučmi zagazil v sneg, za njim pa se je opotekal in poganjal Alič. Gazila sta in gazila s smučmi, ko so jima bolj rabile kot krplje, se vzpenjala na griče in se spuščala v doline, otepala sneg z vej in se zapletala vanje, nazadnje pa le srečno prešla sovražnikov obroč in se tiho približala zapuščenemu taborišču. Po gazeh sodeč, Italijani še niso odkrili tabora. Morda bosta le našla ranjenega tovariša Laknerja, ga rešila in spravila v dolino, za tistimi, ki so se srečno prebili. 'Pravzaprav sva že v taborišču,' si je dejal Stane, ko je zagledal napeto snežno krtino nad podrtim šotorom. Spogledala sta se in začela iskati. Odmetavala sta sneg in ga otepala, privzdignila šotorsko plahto ter odgrnila ležišče. O ranjencu ni bilo ne duha ne sluha. Le nekaj drobnarij z aparatom za britje in glavnikom je bilo na ležišču s prisušenimi krvavimi madeži, ranjenca pa nikjer. Že sta mislila, da so Italijani morda le odkrili taborišče in odnesli ranjenca, kajti sneg, ki je še venomer padal, je zametel sledi za partizane in za sovražnika. Stane je spustil iz roke šotorsko plahto, ki se je spet poveznila nad ležišče. Potem sta krenila dalje in iskala ranjenca, zakaj Stane je upal, da se je fant, čeprav huje ranjen in razbolen, premaknil nekaj sto metrov stran pod Velb, kjer je prej taborila četna glavnina. Morda si je v zadnjih mukah še želel svojih stvari in ležišča. V snegu sta se prerila do Velba in zagledala prečudno kamnito zavetišče na vrhu te gore. Videti je bilo kot iz pravljice. V njem sta našla pet korakov široko in deset korakov dolgo 'sobico', skrito v živi, večni skali, z vhodom na severni strani, zadnja stran pa je bila obrnjena k sončni jugozahodni strani. Stranske stene so bile iz živega kamna, nad ostreškom je ležala debela plast zemlje in kamenja, tam zgoraj pa je raslo debelo gorsko drevje. Med obzidki so bila urejena skladišča za orožje in živila. Videla sta, da je orožje nedotaknjeno, vojaške odeje in obleke so bile zložene in pospravljene, prav tako tudi živila. Skupna ležišča so bila postlana in suha, urejena in pregrnjena z debelimi vojaškimi odejami, ki so imele ob straneh tribarvni pas državne zastave. In na enem izmed ležišč v sredini na južni strani sta zagledala ranjenega tovariša, ki pa se ni niti zganil niti zmenil zanju. Ležal je pokrit z odejami in vanje zavit. Zglavje je imel privzdignjeno, oči priprte, v obraz pa je bil voščeno bled in hladen. Pred spanjem si je bil odpel zapestno uro in jo položil ob vzglavju na levo stran. Zraven ure je bil njegov dnevnik, kamor je do zadnjega vpisoval samo še svoje zadnje občutke, da bi tisti, ki ga bodo našli, vedeli, kdaj je zaspal. Na desni strani je ob njem ležala vojaška puška z usnjeno torbico za naboje ter nekaj bomb. Desna roka mu je ležala čez prsi, v levi pa je imel odprto knjigo, s palcem med stranicami. Bila mu je zadnja prijateljica, ki jo je bral, dokler je bil živ, preden je za vedno zaspal. Pomoči od ljudi pa zdaj ni več potreboval. V dolino sta se tovariša vrnila brez njega. Pred mrakom sta dospela že vsa izčrpana in mokra do Rusove koče, kjer je Alič omagal in tam prenočil, Stane pa se je ponoči sam vrnil v dolino.« (Zdravko Troha, Življenjepisi in spomini nekaterih kočevskih Nemcev in partizanov, Kočevski Nemci - partizani, Ljubljana: Slovensko kočevarsko društvo Peter Kosler, 2004, str. 58–60) »Kočevski Nemci – partizani in aktivisti Osvobodilne fronte 1941–1945 Alojz Handler (Franc Lakner-Pepček), krojač iz Stare Cerkve pri Kočevju, rojen leta 1914, je bil od julija 1941 junaški borec Ribniške čete. Njega in še dva Slovenca, Lisac Lojza-Mora ter sekretarja OF iz Kočevja je pripeljal na Travno goro v Ribniško četo, v drugi polovici julija 1941 profesor Jože Šeško, tedaj sekretar Okrožnega komiteja Komunistične stranke za Kočevsko. Franc Lakner je bil v drugi polovici oktobra 1941 v bojih z Italijani na Travni gori težko ranjen in je kljub negi in oskrbi soborcev v parih dneh umrl. Tedaj je na Travni gori oziroma na širšem območju zapadlo meter in več snega.« (Zdravko Troha, Moja razprava na zborovanju slovenskih zgodovinarjev 10. in 11. 4. 2001 v Ljubljani, Kočevski Nemci - partizani, Ljubljana: Slovensko kočevarsko društvo Peter Kosler, 2004, str. 92) SIstory navaja: Ime in priimek: Alojz Handler, Oče: NULL, Mati: NULL, Priimek matere: NULL, Po domače: NULL, Datum rojstva: 04.06.1913, Kraj rojstva: Stara Cerkev, Kraj bivanja: Stara Cerkev, Zakonski stan: Ni podatka, Poklic (soc. status): krojač, PODATKI O SMRTI , Datum smrti / izginotja: 25.10.1941, Kraj smrti / izginotja: Travna gora, Kraj pokopa: Velika gora, Država pokopa: Slovenija |
| Lokacija in dostop | Od Doma na Travni gori gremo po cesti najprej proti zahodu, nato pa se cesta obrne na jug. Po okoli 2 km pridemo do Boštjanovega štanta - križišča, kjer pot nadaljujemo še naprej proti jugu in to okoli 1 km, kjer pridemo do izogibališča oz. razširjenega cestišča, tudi zlagalnica debel (45˙42´49,49˝ - 14°38˙45,11˝ ). Tu moramo na deblih na levi strani cestišča poiskati narisane smerokaze in markacije in gremo po njih proti vzhodu in po enem kilometru poti pridemo do Velba. |
| Besedilo na spomeniku | Na skali ob prehodu skozi Velb, velikosti okoli 80 x 110, je vklesan napis: [zvezda] ZADNJE POČIVALIŠČE TEŽKO RANJENEGA HANDLER ALOJZA, 25. X. 1941 . . Namesto nagrobnika je na smreko pritrjena kovinska plošča, velikosti 70 x 50 cm, z vrezanim besedilom: . Tu pod to mogočno smreko je pokopan borec Ribniške čete ALOJZ HANDLER. 25. X. 1941 je bil težko ranjen pri kapeli v Travni gori. Sotovariši so ga prenesli sem v Podvelb, kjer je podlegel težki rani |
| Status | Obstoječi spomeniki |
| Ime vnašalca | T. Bizjak, 26.7.2017. Z. Primožič 6.9.2024 D. Divjak 13.2.2025 |
| Datum prvega vnosa | 2025-02-12T23:00:00+00:00 |
| Zadnja sprememba | 2026-04-06T08:14:14.723765+00:00 |
| Spremembe, dopolnila, popravki | Zdenka Primožič 6. 9. 2024 dopolnila Opis s podatki iz knjige Zdravka Trohe Kočevski Nemci - partizani. D. Divjak dodal podatke iz Sistoriya, 13.2.2025 |
| Vrsta spomenika | Spominski kamen |
| Občina | Ribnica |
| Katastrski podatki | K.o.:1628, parc.št.536/4 |
| Kategorije partizanskih spomenikov | Borci |