Partizanska bolnišnica Ogenjca, Loški Potok

Bunker je v kraški jami Ogenca, vzhodno od vrha Ogence. Odlok razglasitvi partizanske bolnišnice Ogenjca v kraški jami za kulturni spomenik, Ur.l. RS, št. 47/2000-2300

Skupščina občine Ribnica ( stara občina je obsegala območja današnjih občin Ribnica, Sodražica in Loški Potok- op.D.Divjak) je dne 7. februarja 1977 podelila domicil partizanski bolnici na Ogenjci zaradi izjemnosti dogodka ob italijanski ofenzivi 31.julija 1942 in tudi zato, ker je to bila prva za takratne razmere velika in dobro organizirana bolnica, pomembna ne samo za območje te občine, ampak tudi sosednjih občin Kočevje, Cerknica, Čabar pa vse do Ljubljane. Tudi na izkušnjah te bolnice so bile kasneje zgrajene bolnice pod Snežnikom.
Vir: Revolucionarna izročila-Domicili v slovenskih občinah,1981, str. 602

• EŠD 12714
• Ogenjca. Simboli pretekle zgodovine.

.
     Opomba 1: »… JUNAŠKO PADLO 13 RANJENIH PARTIZANOV«… Res piše 13, ampak če jih sešteješ, dobiš 12 imen (11 ranjencev + bolničarka) in 3 neznane partizane.

Peta skala zajema dva in sicer TU JE PARTIZAN LISJAK in DUŠAN ZGONC. To sta dva, je pa res, da je Dušan Zgonc podlegel ranam dan pred napadom in bil pokopan v bližini jame, po vojni prekopan na Žale v Ljubljani ter kasneje v družinski grob v Jurjevici. (D. Divjak)

     Opomba 2: Opozarjam na neenotnost poročanja o številu žrtev. Na eni od skal je napisan tudi Ivan Rupnik, ki ga dr. Gala v svoji knjigi Ogenjca. Tragedija partizanskih ranjencev (Partizanska knjiga 1977) ne omenja, Karel Mikulič pa ga je uvrstil v svojo knjigo Občina Loški Potok v borbi za osvoboditev in lepše življenje. Krimski bataljon - Ogenca - Jelenov žleb (stran 121).

     Opomba 3: Nad skalami je še relief, na katerem so upodobljene žrtve in jama (vhod vanjo). Avtor reliefa je dr. Aleksander Gala Peter, ki je izdelal lesorez po katerem je bila izdelana bronasta plošča. Na osnovi razpoložljivih podatkov so nad vhodom v okviru postavitve napisov in plošče bili shranjeni leta 1976 najdeni posmrtni ostanki bolničarke  Mimice. Prav tako so tedaj bili najdeni tudi posmrtni ostanki enega izmed ranjencev, ki je imel poškodovano nogo. Odkritje napisov in reliefa je bilo leta 1977 ob obeležitvi 35 letnice tragičnega dogodka (D.Divjak)

Geslo za iskanje sorodnih obeležij: Bolnica123
.
»Milan Vrtačnik-Andrej Galeb, 37–38-letni učitelj, interniran v Monigu in Gonarsu, član okrožnega odbora OF, v partizanih sodeloval pri organizaciji šolstva na osvobojenem ozemlju v Beli krajini. […]

 Besedilo je nastalo l. 1944 v Črnomlju ali nekje drugje v Beli krajini po pripovedovanju nekega Notranjca konec l. 1943 o grozljivi usodi izdanih bolnikov v neki kraški jami – zasilni partizanski bolnici – imenovani Ogenjca. Rokopis, zapisan s svinčnikom, in tipkopisni prepis besedila hrani avtor. SM 2077–2080, Se 165.

                  Balada iz kraške jame

 - Dvanajst živih, jutri mrtvih,
saj odšel je Janez Slapar,
da preda nas vse fašistom,
brate svoje, partizane:
ranjene in oslabele.
Daj ti, sestra, draga sestra,
vse nas preje postreliti.
Žive ne, le mrtve smejo
oni v  roke nas dobiti. –
- Saj se vrne Janez Slapar,
bratje moji, ne skrbite.
Saj odšel je, da pogleda,
če še sonce z neba sije,
če še ptice žvrgolijo,
če še hoste kaj šumijo.
On se vrne, ne skrbite! –
- Čuješ, sestra? Kaj volkovi
že so k nam se priklatili?
Saj jesen je šele prišla;
zima, kje je še za bregom. –
- To volkovi niso, bratje!
To šumijo v vetru hoste,
to vetrovi so z gore,
ki so pravkar se zbudili. –
- Čuješ, sestra? Kdo le tuli?
Kdo tak žalostno zavija?
Saj tako ne tulijo viharji,
saj tako zavijajo volkovi.
Kaj, če to so oni, če so to fašisti.
Kaj, če on je z njimi, bratje:
Janez Slapar. –
- Bratje moji, grem pogledat,
da povem vam le resnico.
Vi pa tiho mi bodite,
skoro se nazaj povrnem. –
- Sestra naša, oj ne hodi,
ne zapuščaj svojih bratov,
tu ostani, to izpolni,
kar smo preje te prosili.
To so oni, sestra, oni.
Psi so z njimi, Janez Slapar.
Ne uidemo poginu.
Sestra, stori, kar smo te prosili!
Ne izroči žive nas fašistom …-
 - Bratje, težko … oj, kako
bi z vami to storila –
- Vzemi puško, streljaj, sestra.
Streljaj hrabro, ne odlašaj,
da ne bo prepozno.
Zunaj! Čuješ? Zdaj so tik pred vhodom.
Govorica tuja, oj, besede klete.
Sestra, streljaj, psi so že pred vrati. –
Sestra strelja. Brate strelja.
Smrt se po prostoru plazi.
Že pred jamo so sovragi.
Drugi, tretji, peti …
- Dragi bratje, saj ne morem,
več ne zmorem te morije! –
Puška poči. Sama pade in umrje.
- Kaj bo z nami, bratje, ki smo še ostali.
Sedem živih nas je še ostalo.
Bombo, sestra! Kje si, sestra?
Bombo, brate! Kdo jo zmore?
Eno bombo le imamo, to vrzimo.
Čakaj, brate, da se vrag prikaže.
Z bombo mu zaprimo izdajalska usta.
Glej ga, volka, hoče gristi.
Glej, oči žareče – Janez Slapar.
Vrzi bombo, ne odlašaj!
Krepko vrzi in prižgi še mino!
Naj pogine – Janez Slapar in fašisti!
Konec, bratje! Konec Juda!
Žive ne, le mrtve naj dobijo nas fašisti! -
Dvanajst živih – dvanajst mrtvih
in med njimi sestra Zlata.
Tam pri vhodu Janez Slapar
in deset fašistov črnih …«

• Boris Paternu, Slovensko pesništvo upora 1941–1945, Partizanske, Novo mesto: Dolenjska založba in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1995, str. 137, 144–145

     napisi na devetih skalah:

prva skala:      PARTIZANSKA 

     BOLNIŠNICA

druga skala: 
     MANJ STRAŠNA NOČ 
     JE V ČRNE ZEMLJE KRILI, 
     KOT SO POD SVETLIM SONCEM 
     SUŽNJI DNOVI ...

tretja skala: 
     V TEJ JAMI 
     JE ZARADI IZDAJSTVA 
     DNE 31. JULIJA 1942 
     JUNAŠKO PADLO 
     13 RANJENIH PARTIZANOV

četrta skala: 
     MIMICA ČEPON
     BOLNIČARKA 

peta skala: 
     TU JE PARTIZAN LISJAK 
                 DUŠAN ZGONC

šesta skala: 
     GREGOR GORNIK
     ERNEST JELINČIČ
     VIKTOR KRAŠEVEC
     JOSIP KOS
      IVAN RUPNIK

sedma skala: 
     JANEZ NUČIČ
     FRANC KUŽNIK
     ANTON TRUDEN

osma skala: 
     CIRIL VIDMAR
     JOSIP ZAJC

deveta skala: 
     TRIJE NEZNANI 
     PARTIZANI