Dr. France Podkoritnik, partizansko pokopališče, Grosuplje

Septembra 1933 je bil dr. Franc Podkoritnik iz Velenja na svojo željo premeščen na Grosuplje, kjer je služboval kot banovinski zdravnik osrednjega urada za zavarovanje delavcev ter privatni zdravnik do začetka druge svetovne vojne. Bolnike je pogosto obiskoval na domu. Ponj so prihajali kmetje z vozmi, zapravljivčki in motorji, podnevi in ponoči.
Na Grosupljem se je vključil v sokolsko in gasilsko društvo ter aktivno sodeloval pri Rdečem križu. Leta 1935 je postal šesti starosta in je sokolske vrste v Grosuplju vodil do začetka 2. svetovne vojne. V Sokol se je kot blagajničarka aktivno vključila tudi žena Vera. Vodil je samarijanske tečaje v Šmarju, Šentjurju in Račni. V tem času ga politične stranke niso pritegnile, a kot je zapisal: “….bil pa sem vedno naprednega mišljenja”.

Bil je soorganizator OF v grosupeljskem okrožju. V Okrožnem odboru OF je bil izvoljen za blagajnika in vodjo sanitete in kot pravi sam: “…opravljal sem vsa dela in zbiral vse, kar je koristilo osvobodilni borbi”. Za NOV in POJ je vodil tečaje prve pomoči.
Podkoritnikova hiša je postala jeseni 1941 štab in mobilizacijsko mesto za odhod borcev na bojišče. Dr. Podkoritnik jih je pregledal in potrjeval njihovo telesno sposobnost. Borci so iz hiše odhajali materialno in moralno opremljeni za na bojišče. Pogosto sta z ženo Vero odhajala na bojišča, v gozdove v okolici Grosuplja, in oskrbovala ranjene borce. 13. julija 1942 so ga iz Šlajmarjevega doma odpeljali v italijansko koncentracijsko taborišče Treviso. Iz Trevisa so ga 2. avgusta 1942 pripeljali nazaj v sodne zapore v Ljubljano (na Miklošičevi cesti, za sodnijo), kjer ga je 24. septembra 1942 italijansko vojaško sodišče (“Tribunale speciale”) obsodilo na dosmrtno ječo zaradi aktivnega delovanja pri vstaji slovenskega naroda ter sodelovanja z OF. 13. oktobra 1942 so ga odpeljali v zapore Castelfranco v italijanski pokrajini Emilia. Od tu so ga 18. decembra 1942 poslali v zapor Volterra blizu Pise. Zaradi intervencije ljubljanskega Rdečega križa pri nemškem poveljstvu v Firencah je bil iz zapora skupaj s 95 tovariši izpuščen 28. januarja 1944.

Iz Volterre se je vrnil 31. januarja 1944 z vlakom in izstopil na Planini pri Rakeku. Ker bi bila zaradi delovanja grosupeljskih kontrarevolucionarnih enot vrnitev domov preveč tvegana, se je povezal s primorskimi partizani. Prostovoljno se je pridružil III. bataljonu Gradnikove brigade na Pivki. V Gradnikovi brigadi je bil do začetka marca 1944.

Od vrnitve iz zapora v Volterri v januarju 1944 pa do osvoboditve v maju 1945, skupaj 15 mesecev, je deloval v partizanski saniteti. V začasni Partizanski bolnici v Renčah je oskrbel ranjena tovariša; komandanta in politkomisarja ter ju sredi marca 1944 pospremil v SVPB Pavla, kjer je kot zdravnik ostal do 25. julija 1944.Dr. Pavla mu je zaupala vodenje postojanke “B”, ki je bila postavljena aprila 1944 v skriti legi v Bedrovi grapi pod potjo s Krekovš v Mrzlo Rupo. Dohod do nje je bil zavarovan. Ranjence so nosili 20 minut po potoku Bedrovki do barak. Pod gostim kritjem dreves je bila postavljena dolga bolniška baraka z dvojnimi pogradi in preprosto operacijsko sobo. Desno je stala baraka za osebje in kuhinjo. Postojanko so po takrat že 50-letnem dr. Podkoritniku, izkušenem in dobrem kot očka, poimenovali “Očkova”.Delo dr. Očka v SVPB Pavla je v knjigi “Partizanska bolnišnica Pavla v Trnovskem gozdu” opisala dr. Pavla Jerina Lah. Dr. Podkoritnik je iz Bolnice Pavla takoj odšel v Bolnico Franja. Zaradi začasne odsotnosti dr. Franje Bojc Bidovec je štab 9. korpusa na mesto upravnika imenoval dr. Očka. V SVPB Franja je deloval od 26. julija 1944 do 3. oktobra 1944. V prevzemnem poročilu je zapisal:
“Centralni oddelek je najlepši dokaz, da za partizana ni nobenih zaprek in preprek. Kjer bi vsaka redna vojska obupala, tam partizan ustvarja svoja orlovska gnezda.““
… in čez nekaj trenutkov sem stal v krogu cele vasi barak. Sprejel nas je Očka – dr. Franc Podkoritnik – ki sem ga spoznal v ljubljanskih zaporih leta 1942. Zdaj je opravljal začasno funkcijo upravnika SVPB ”Franja”” Upravljanje je prevzel prav v času, ko sta bila dr. Franja Bojc Bidovec in dr. Viktor Volčjak zaradi obtožb, ki so se kasneje izkazale za neutemeljene, začasno umaknjena s položaja. Mikuž (1967) navaja, da je dogodek preiskovala komisija. Dr. Podkoritnik je 7. avgusta 1944 podal zelo objektivno podobo o SVPB Franja in kot izkušen strokovnjak ugotovil glavno napako - imenoval jo je neenotnost in nezaupanje. Ocenil je, da so vse postojanke delovale v redu, hrana je bila dobra in da so bili bolniki zadovoljni z osebjem. Zavedajoč neizmerne požrtvovalnosti ter humanosti, ki so ju izkazovali domačini in osebje bolnice v najtežjih trenutkih, je dr. Podkoritnik razmišljal o zapuščini Bolnice Franje v povojnem času. V oktobru 1944 je bil dr. Podkoritnik demobiliziran in poslan na Severnoprimorsko okrožje, da bi organiziral civilno zdravstvo. Vodil je sanitetni odsek pri PNOO za slovensko Primorje s sedežem v Cerknem. Kot zdravstveni referent v odseku 9. korpusa je vzpostavil sanitetno postajo št. 4. Na Šentviški planoti je ustanovil organizacijo Rdečega križa, ki je prevzela zbiranje materiala (hrane, obvez, žganja za razkuževanje) za bolnišnice.
5. in 6. maja 1945 se je udeležil konference divizijskih in odrednih sanitetnih referentov ter upravnikov bolnišnic, na kateri so obravnavali probleme bolnišnic, sanitete v operativnih enotah, higiene in apotekarstva ter zdravstva nasploh. Konferenca je bila pomembna za nadaljnji razvoj partizanske sanitete na Primorskem (Tavčar, 2025).
Na severnem Primorskem je deloval do 7. maja 1945 oz. do odpoklica SNOS. Dr. Podkoritnik je bil 9. maja 1945 demobiliziran v osvobojenem Trstu, vrnil se je v Grosuplje in tu uspešno deloval do svoje smrti januarja 1962. 

Vir: Mojca Hrvatin, Portret dr. Franceta Podkoritnika, dr. Očka, november 2025

Dr. FRANCE PODKORITNIK

           1893  -   1962