3

Planinska koča jeseniško-bohinjskega odreda na Uskovnici

—

Srednja vas v Bohinju 137

Planinska koča jeseniško-bohinjskega odreda na Uskovnici

—

—

Ni določeno

—

M. Hladnik

10.8.2023. 00:00

—

—

—

4

Planinska koča bohinjskih prvoborcev

—

Koča na Vojah, Stara Fužina 233

Planinska koča bohinjskih prvoborcev

—

—

Ni določeno

—

M. Hladnik

10.8.2023. 00:00

—

—

—

9

Dom partizan Semič

Dom partizan, Semič (https://www.kc-semic.si/turizem-in-sport/telovadnica-semic-dom-partizan/).

Šolska ulica 5, Semič

—

—

—

Ni določeno

—

Bor1974 25. 10. 2024, prenesel med poimenovanja M. Hladnik

7.5.2025. 00:00

—

—

—

7

Ravne na Koroškem, OŠ Juričevega Drejčka

»Kotnik Andrej – Juričev Drejček 1928–1945 Življenjska pot Kotnik Andreja – Juričevega Drejčka Kotnik Andrej – Juričev Drejček se je rodil 30. 8. 1928 v zavedni slovenski družini kot drugi sin matere Alojzije in očeta Andreja Kotnika. Že drugo leto se je učil v Šoštanju kolarske in sodarske obrti. Dom in Dobrije si je zaprl v srce, ko je s štirinajstimi leti prvič samostojno stopil v svet. Vračal se je. S toplim pogledom svojih modrih oči je sejal v čas vojnih grozot odsev človeške dobrote, ki se je utelesila v njem. Poletje 1944. se je prevesilo v jesen. Spet je prišel po nasvet in slovo. Šele šestnajstič mu je oktober netil jesenske plamenice po lesovih domačih slemen. Očeta in mater, brate in sestre bi bil rad videl, seči jim je želel v roke, tople besede si je želel na pot k partizanom, kjer je bil že njegov starejši brat. Nikogar ni našel doma. Odšli so. K partizanom je vodila sled za njimi. Vsem, tudi najmlajšemu, ki mu je bilo dve leti, so gozdovi Savinjski nudili zavetje. Drejček je poiskal partizane – terence. Na starega leta dan so ga pri Jurčku, v Kozarnici ujeli Nemci in ga odpeljali v dravograjsko mučilnico. Hoteli so mu iztrgati skrivnost, a je molčal kljub zverinskemu mučenju. 12. januarja 1945 se je napotil s šestimi tovariši in oboroženim spremstvom fašističnih krvnikov na svojo zadnjo pot. Pobesnela zver, ki ji je fašizem sprostil vezi sleherne kulturnosti in človečnosti, se je tudi v tem primeru režala sadovom svoje nore fantazije. Bose so morale žrtve po metrskem snegu proti vrhu Selovca. Petdeset kilogramske vreče so jim oprtale, da so se lačni in pretepeni opotekali in klecali pod težo bremena. Obsojen na smrt je moral Drejček skozi domače Dobrije. Prav mimo doma je moral, da mu je mrzli sneg razjedal otrple in okrvavljene noge prav tam, kjer je po razgreti domači zemlji obiral prve korake, da je ob mrkem spremstvu še bolj občutil toploto doma, ob ledeni brezčasnosti prisrčnost vezi, ki so spajale družino in – ljubezen, ki je vse Juričeve vezala na domače ognjišče. Dom je bil prazen in tih. Mrtev je čemel v zasneženi pokrajini. Oče in brat sta bila v Dachau, mati z ostalo družino v celovških zaporih. Drejček je hodil tam mimo svojo zadnjo pot. Nikoli več ne bo videl Dobrij v pomladanskem soncu in cvetju, nikoli več si ob ognju domačega ognjišča ne bo ogrel prezeblih rok. Vedel je, da ga bodo ljubeče misli klicale in iskale, ko bo po končanem trpljenju spet zbrana vsa družina posedela za domačo mizo in razpletala niti lepih in toplih spominov. Dom bo spet oživel in tišino dobrijskih noči bodo spet parali vriski, polni prekipevajočega življenja. In mati bo spet vsajala v peč velike hlebce domačega, rženega kruha. Domač kruh z ljubeznijo prekvašen … Starka je prišla mimo. Poznal jo je in jo prosil, naj gre k Jugovi teti in mu prinese kos kruha. Spremljevalec se je zarežal in zalajal: »Ti slovenski pes, kruha ne boš več potreboval!« Udaril ga je s puškinim kopitom, da je klecnilo njegovo telo in se sklonilo pod težo bremena. V strme klance se je vil sprevod. Dobrije so se izgubljale v sneženi pokrajini. Ko so še zadnjič zdivjale svojo zverinsko slo, so Nemci z rafalom utrnili življenje Drejčka in njegovih šestih tovarišev. Topla kri je orosila vrh Selovca. Življenjsko pot Juričevega Drejčka je opisal profesor Janez Mrdavšič, leta 1962.« (Prepis besedila z biografskega plakata (besedilo, fotografije v okvirju in pod steklom) na zidu ob izhodnih vratih iz Osnovne šole Juričevega Drejčka). Prim, tudi: [Elektronski vir] O Juričevem Drejčku https://www.osjd.si/o-soli/o-juricevem-drejcku/ Dostop: 25. 11. 2024. »ŽIVLJENJE IN BORBA IN SMRT MOJEGA PADLEGA BRATA Moj brat Drejček se je po izstopu iz šole šel učit sodarstva v Šoštanj, k stricu. Za njegova leta je bila šola za sodarja precej težak poklic, ker je bil zelo šibak, sodarsko delo pa težko. V praznikih je pač vedno rad prišel domov in se poigral z nami. Ko je dobil poziv, da bi moral v nemško vojsko, je prosil mojstra za dopust. Dobil ga je za kratek čas in se odpeljal domov. Niso mu pritekli mali bratci nas proti kot vedno. Prišla je teta in mu povedala, da so šli vsi domači v gozd, k partizanom. Razjokal se je in odločil, da tudi on pojde za njimi. Dobil je zvezo in odšel na teren. Hodil je po domačih hribih in večkrat gledal s težkim srcem na zapuščen dom. Na staro leto 1944 je šel proti Uršlji gori, s kurirji. Prenočili so pri Jurčku. Ko so se počutili precej varno, jih nenadoma obkolijo Švabi. Izdati jih je moral neki domačin. Postavili so se v borbo, a bilo jih je premalo. Ustrelili so poveljnika Švabov. Padli pa so tudi štirje partizani. Druge so ujeli. Med njimi je bil tudi moj brat. Pripeljali so jih na Rimski vrelec, tam ga je policija zasliševala in pretepala. Imel je vso glavo v ranah. Gnali so ga nazaj k Jurčku. Tam je moral položiti mrtve partizane na dvokolnico in jih s tovariši peljati na Ravne. Celo pot so jih pretepali, ker niso mogli peljati vozička v tako globokem snegu. Nato so ga odpeljali v Dravograd, na gestapo. Tam so ga mučili in zaprli v bunker. Večkrat je bil tepen, namesto da bi dobil hrano. Nekega dne so zbrali 7 tovarišev, med katerimi je bil tudi moj brat in jim naložili težka bremena z municijo. Gnali so jih iz Dravograda, mimo naše hiše in tudi sosedove. Tam je šel brat prosit za kruh, ker je bil silno lačen. Namesto kruha pa ga je udaril gestapovec s puškinim kopitom v rebra. Gnali so jih proti Selovcu. Pri Sveti Neži, v Mežnarjevem gozdu so jih postavili, kot lovec divjačino. Tako je dal svoje mlado življenje za svobodo naše domovine. Pri cerkvi Svete Neže so jim partizani izkopali grob, v katerega so položili njihova mučeniška trupla. Brata smo takoj po vojni izkopali in prepeljali na pokopališče Svetega Antona na Ravnah. Kotnik Zorko, Drejčkov brat, 7.razred« [Elektronski vir]: O Juričevem Drejčku https://www.osjd.si/o-soli/o-juricevem-drejcku/ Dostop: 25. 11. 2024. »Predsednik Občinske organizacije ZB za vrednote NOV je uvodoma pozdravil navzoče […] v nadaljevanju pa je na kratko opisal kalvarijo sedmih talcev na zadnji dan njihovega življenja. Glavnina talcev je prišla v gestapovske roke na Novega leta dan 1945, ko so jih zajeli pri Jurčku pod Uršljo goro, nekaj pa tudi drugje, vendar najkasneje konec decembra 44. V dravograjski gestapovski mučilnici so se nato gestapovci deset dni izživljali nad ujetimi partizani, jih zasliševali, pretepali in mučili, dvanajstega januarja zjutraj pa so jih naložili na kamion in odpeljali proti Dobrijam. Pri spodnjem železniškem mostu (Mališnikovem) je sedem talcev obkroženih z 28 gestapovci in esesovsko policijo izstopilo in peš so nadaljevali ob železniški progi skozi Dobrije. Juričev Drejček je to jutro tako zadnjič videl rodno hišo in zadnjič je na pragu sosednje domačije uzrl soseda Potočnika, ki mu je, ko je videl domačina vsega bolnega, lačnega in pretepenega, Drejčku ponudil kruha. Pa je to preprečil gestapovec s puško rekoč: »Der wird kein Brot mehr brauchen! (ta ne bo potreboval več kruha)«. Kolona je nadaljevala pot mimo Korena in Pokržnika. Tu je domači sin med vklenjenimi spoznal svojega sošolca Drejčka in tudi on mu je ponudil kruha, pa so Nemci njegovo namen znova preprečili. Šli so mimo Mrakove kmetije v Pelčevo reber in se tu za nekaj časa ustavili. Zelo verjetno je, da so Nemci že tu nameravali končati življenjske poti talcev, a so se premislili in nadaljevali pot do Mežnarjeve kmetije. Nekaj policistov je tu vstopilo v hišo in so povpraševali gospodinjo, če so kje v bližini partizani. Od Mežnarja so krenili navkreber in prišli po poti naprej v gozd nad domačijo. Na tem mestu so opravili svoje krvavo delo in pustili pobite ležati, kakor so pač padli pod streli. [Elektronski vir]: https://www.mojaobcina.si/ravne-na-koroskem/novice/zopet-smo-se-zbrali-v-gozdu-nad-sv-nezo.html Zopet smo se zbrali v gozdu nad Sv. Nežo Novice Koroška, Ravne na Koroškem. Dostop: 25. 11. 2024. Na kraju smrti je spomenik sedmim talcem v gozdu nad cesto, Koroški Selovec.

Ravne na Koroškem, Čečovje 24

—

—

—

Ni določeno

—

M.Kermavnar, 23.11.2024, po predlogi Zdenke Primožič in fotografijah iz OŠ Juričevega Drejčka

23.11.2024. 00:00

—

—

—