Spominska plošča, odkrita 1981, in lesen temeljni okvir barake označujeta lokacijo nekdanje partizanske bolnišnice oz. bolnišnične postojanke pod Gorjanci, ki je delovala s prekinitvami 1942-1944.

Vir

To bolnico so pričeli graditi po nalogu štaba 4. operativne cone maja 1944. dr. Peter Držaj je izbral lokacijo in vodil pričetek del. Za tem pa je prevzel vodenje dokončne izgradnje dr. Virgil Krasnik. To naj bi bila centralna bolnica cone, sposobna tudi za zahtevne operacije. Dr. Držaj in Krasnik sta določila tudi konspirativno ime bolnice, ki naj bi imela oznako »C«, kot center. V literaturi se pojavlja ime Celje, ker je bilo predvideno, da se bolnica po osvoboditvi preseli v Bolnico Celje. Po vojni pa se lokalno večinoma uporablja ime Tračka bolnica, ker je bila v gozdu kmeta Tratnika iz Planine nad Ljubnim.

Bolnica je imela dve postojanki pod isto upravo. Poleg glavne postojanke je bil zgrajen še oddelek za lažje ranjence, ki so ga imenovali »Podstrešek«. To je bila na pol odprta baraka za okrog 35 bolnikov, uro hoda od glavne bolnice.

Glavna postojanka bolnice je imela devet objektov: bolniško barako za težke ranjence, barako za rekonvalescente in osebje bolnice, operacijsko barako, postajo za razkuževanje, pralnico, kuhinjo, upravno barako in drvarnico. V celoti je bila izdelana iz materiala iz gozda. Okna, peči in opremo ležišč je preskrbel intendant s pomočjo zaupnih terenskih delavcev. Notranjo opremo in pripomočke za operacije in zdravljenje je izdelal mizar iz ekipe po načrtih dr. Krasnika. Strop in stene operacijske barake se pokrili snežno belo padalsko svilo. Instrumente so dobili s terena, večino pa je v partizane spravil dr. Krasnik, ko je bil še v Trboveljski bolnici.

Zahtevna naloga je bila oskrba bolnice z živili in vsem potrebnim materialom in zdravili. Ekonomat je vodil intendant Polde, ki je imel sedež na kmetiji Tratnik, kjer je bila tudi javka. Poskrbljeno je bilo tudi za varnost z organiziranjem več opazovalnic skritih okoli postojanke. Osebje varnosti je bila zadolženo tudi za opravljanje potrebnih del v postojanki.

Upravniki in osebje bolnice.

Prvi upravnik bolnice, ki je začel z vodenjem izgradnje v začetku maja 1944 je bil Peter Držaj.

Konec maja je za njim prevzel vodenje bolnice dr. Virgil Krasnik – Svato, kirurg, ki je bolnico dogradil in vodil do konca meseca oktobra, ko je prevzel nalogo nadzornega kirurga v coni.

Dr. Dušan Šeber – Štefan je bolnico vodil od 15. novembra do 24. februarja 1945. Ker ni bil kirurg so operacije v tem času izvajali dr. Milan Červinka – Žiga in dr. Robert Kukovec, ki je v bolnici ostal po nemški ponovni zasedbi Zgornje Savinjske doline in je bolnico vodil do časa njegovega zajetja sredi aprila.

Dr. Krasnik v svojih spominih na izgradnjo in delovanje te bolnice zapiše, da so imeli na začetku kar nekaj težav, ker ni bilo strokovno usposobljenega osebja. Pomožno osebje je moral večinoma usposobiti kar sam. Dr. Držaj jim je za pomoč poslal četno bolničarko Sonjo in priučeno zobno asistentko Katjušo. Med lažjimi ranjenci je našel gimnazijca Boštjana in brata pisatelja Franceta Bevka. Te je usposobil kot pomočnike za svojo uspešno kirurško ekipo v bolnici. Bevka pa sta s komisarjem zadolžila za odgovornega bolničarja v enoti »Podstrešek«.

Dr. Kukovec je decembra s sabo pripeljal še svojo inštrumentarko Lili

V osebje bolnice je sodil še komisar Nace Zupanc, ki je dr. Krasniku ob svojih zadolžitvah za varnost in splošno razpoloženje na postojanki, pomagal še pri vodenju administracije in varovanju arhiva bolnice.

Pomembno nalogo pri oskrbi bolnice z vsem potrebnim je imel ekonomat bolnice z intendantsko skupino, ki jo je vodil Polde ob njem pa še nepogrešljivi terenski aktivisti in pomočniki. Skupno s strokovnim osebjem, ekonomatom in varovanjem je za bolnišnico skrbelo 20 ljudi.

Delovanje bolnice lahko nekako zaokrožimo v tri obdobja. V prvem, od začetka izgradnje do začetka septembra 1944, ko so izvedli uspešno izgradnjo objektov, usposobili kader in vpeljali učinkovito organizacijo dela, notranjega reda in varnosti, ter opravili že več uspešnih in zahtevnih operacij.

V drugo obdobje sodi čas večjega prihoda ranjencev po akcijah brigad v dolini, ki so napadale nemške postojanke in osvobajale dolino. V tem času se hitro pojavi kriza s prostorom za težje ranjence in morali so dograditi še eno bolniško barako. Izvedli so tudi vrsto zahtevnih operacij. Za primer nujne evakuacije bolnice so zgradili bunker za nekaj najtežjih ranjencev, ki jih nikakor ne bi mogli prenesti na novo varno mesto. Glavna postojanka je imela določen prostor za pokopališče umrlih v bolnici. To se je nahajalo 200 m vhodno od bolnice. V času delovanja bolnice je bilo pokopanih 30 umrlih, vsak je imel poseben grob. Grobišče je sedaj posebej urejeno.

V prvih petih mesecih delovanja bolnice se je v njej zdravilo preko sto ranjencev, umrlo jih je v tem času osem.

Tretje obdobje desetmesečnega delovanja te bolnice pa predstavlja čas nemške zimske ofenzive in ponovne zasedbe Zgornje Savinjske doline. Delovanje bolnice v tem času je najbolj slikovito opisal dr. Kukovec v svojem dnevniku, ki ga lahko preberemo na tej spletni povezavi http://zb-nob-zgornja-savinjska.si/dediscina-nob/spomini/dnevnik-dr-kukovca/

Bolnica je v polni zasedbi na glavni postojanki delovala do prve večje nevarnosti okrog 27. januarja 1945. Ta dan so Nemci s številno patruljo prišli do kmeta Tratnika in zahtevali, da jim pokaže pot do bolnice. Tratnika so pretepli in ga prisilili da jih pelje do bolnice. V visokem snegu in hudem snežnem metežu jih je vodim malo naokoli in ves čas trdil, da ne ve kje je bolnica, dokler niso v mraku in hudem sneženju obupali in se vrnili na Tratnikovo kmetijo. Tu so Nemci prenočili in rano zjutraj prejeli povelje iz postojanke, da se vrnejo v postojanko. S tem je nevarnost za odkritje bolnice začasno minila.

Uprava bolnice pa je bila o nemški hajki še pravočasno obveščena. Takoj so sprejeli odločitev o umiku bolnice. Deset najtežjih ranjencev z delom osebja so umaknili v zelo skrito zemljanko blizu postojanke, ki so jo pozneje še dodatno uredili. Del sposobnih se je javilo za odhod v enote, prav tako dve bolničarki. Preostalih osemnajst je izvedlo naporen premik do bunkerja, ki je bil v gostem strmem gozdu nad kmetijo Planinc in so ga imenovali »osvobojeni grunti«. Bunker je bil pod previsno skalo in prednja stena je bila narejena iz desk in vejevja. Pozneje so ob njem zgradili še objekt 2,2X2,2 m za šest ljudi. Tako je nastala nova postojanka bolnice.

Postojanka »Podstrešek«, kakšno uro hoje pod Komnom ni bil primeren za zimsko prebivanje ranjencev, zato so ga pred zimo uredili tako, da so dogradili stranske in prednjo steno in vse dobro zatesnili, da je bilo ob kurjenju v prostoru dovolj toplo. V objektu  je bilo prostora za 20 do 25 judi, ob hajkah pa se jih je nabralo do 40. Ob tem je nastal velik problem oskrbe s prehrano.

Zaradi lažje oskrbe so ranjence iz zemljanke ob glavni postojanki prestavili v nov dobro skrit bunker nižje proti dolini nad Primož. To zemljanko so v marcu 1945 našli Ukrajinci, ki so hajkali pod Komnom in Podplanini. Vse ranjence in strežno osebje so pobili.

Ranjenci in osebje so se z poostrenimi ukrepi varnosti počutili na postojanki »Podstrešek« in na »osvobojenih gruntih« dovolj varno. Nemci so izpraznjeno glavno postojanko bolnice v Trački planini odkrili šele na velikonočni ponedeljek 1945 in opustele objekte požgali.

Zadnjega upravnika bolnice dr. Kukovca so Nemci ujeli 15. aprila 1945 pri kmetiji Tratnik in ga po mučenju dan pred kapitulacijo ustrelili pri pokopališču na Ljubnem.

Preostale ranjence bolnice in osebje so partizani umaknili sredi aprila na koroško stran. S tem je končalo delovanje SVPB – »C«, ki  je v desetmesečnem delovanju ohranila mnoga življenja ranjenih in obolelih borcev, ter se s požrtvovalnostjo osebja in podporo okoliških kmetov uspešno izmikala sovražni nevarnosti.

Bolnišnico Jelendol so začeli graditi spomladi 1eta 1943 v Adjunktovi dolini, na kraju, kjer so veliko italijansko ofenzivo poleti 1942 preživeli ranjenci iz prve partizanske roške bolnišnice na bližnjem Daleč hribu.

Najprej so popravili oba prvotna nadstreška, nato pa so postavili barako za ranjence, kuhinjo in barako za osebje. Za gradbeni material so uporabili že posekana drevesa italijanske družbe Emona. Pomanjkanje žebljev so nadomestili z lesenimi klini. Špranje med debli so zadelali z mahom, najboljša izolacija pa je bil papir. Peči za ogrevanje so bile narejene iz bencinskih sodov, sezidane iz opeke ali pa prenesene iz zapuščenih kočevarskih hiš. Deske so pozneje dobili iz doline. Strehe barak so prekrili s smrekovimi vejami, listjem in mahom. Tako je bila bolnica neopazna tudi iz bližine. Svetili so si z repo z lojem, svečami in karbidovkami.Problem preskrbe z vodo so rešili z luknjo, izkopano na dnu bližnje vrtače. Vanjo je pronicala voda s pobočja. Dostop v bolnišnico je bil dovoljen samo po deblih posekanih dreves, pozimi pa samo v zares skrajni sili. V "zasneženo" bolnišnico in iz nje ni smela v snegu voditi nikakršna sled. Oskrbljena z zalogami hrane se je bolnišnica Jelendol "zasnežila" konec novembra 1943, nove ranjence pa je sprejela šele sredi aprila 1944.

Najstarejša izmed barak je baraka za ranjence. Velika je 10 x 6,5m, narejena pa je iz grobo stesanih brun. Nekaj kasneje so ji dodali še dva prizidka. Baraka nima oken, dnevno svetlobo so dajale le line v strehi. Tla so bila prekrita z deskami. Ležišča so bili pogradi, dvignjeni od tal in postavljeni ob daljših stenah barake.

Neposredno ob njej stoji iz desk zgrajena kuhinja z drvarnico. Dim iz kuhinje je bil speljan po cevi do dimnice, majhne kolibe, v kateri se je dim ohladil in se skozi line porazgubil v gozdu.

Operacijska baraka je bila postavljena jeseni 1944. Narejena je iz desk. Ima veliko kotno okno, ki mu je bila dodana še strešna lina. Le tako je bilo zagotovljene dovolj svetlobe za operacije.

Nad njo je postavljena baraka za osebje, ki so ga sestavljali običajno upravnik - zdravnik, politični komisar, intendant, bolničarji, nosači ranjencev, kuhar, brivec, perica, mizar, krojač. Število članov osebja je bilo okrog 18, opravljali pa so skoraj vsa potrebna dela.

Baraka uprave SCVPB (Slovenske centralne vojne partizanske bolnišnice) je bila narejena iz neobtesanih debel. V njej so se do sredine novembra 1943 vsakih štirinajst dni sestajali zdravniki in politični komisarji iz vseh roških postojank.
Bolnišnica Jelendol je prve ranjence sprejela 6. maja 1943. Delovala je do konca vojne. V tem času se je v njej zdravilo skupaj 330 ranjencev. Umrlo jih je 21, ki so jih pokopali na bližnjem grobišču.

Vir

Na Daleč hribu je bila v preurejenih prostorih nekdanje hiše gozdne uprave ustanovljena tudi glavna ali pozneje centralna partizanska bolnišnica. Delovati je začela 16. junija 1942, prve hude ranjence pa je sprejela pet dni kasneje. Imela je 40 postelj in operacijsko sobo in je bila tako začetek sklopa bolnišničnih postojank slovenske centralne vojne partizanske bolnišnice v Kočevskem rogu. Med italijansko ofenzivo je bila prazna, Italijani pa so jo požgali. Osebje je začelo takoj graditi skrivne barake v bližini. Prvi dve, Jelen breg in Jelen žleb, sta dajali zatočišče ranjencem v hudi zimi 1942/43.

Bolnišnica Gorenjskega in Kokrškega odreda je delovala od 1943 do oktobra 1944. Ohranjena je lesena baraka z ambulantno opremo. Na skali v bližini je spominska plošča z imeni osmih borcev, umrlih v bolnišnici. Pokopani so v bližini pod »Kališko skalo«.

Vir

Lesena baraka v kateri je leta 1943 delovala partizanska bolnišnica "Pepca".

V Rožankovem gozdu v Podgori na vzhodnem pobočju Uršlje gore še danes stoji lesen objekt - nekdanja bolnišnica Mirta. Zaradi dotrajanosti so objekt obnovili, najprej leta 1975, nato pa še 1980. Poleti 1944 je Rožankov sin Fika zgradil pod sistemom zemljanke prehodno partizansko bolnišnico. V njej se je zdravila tudi njegova sestra Mirta, zato je po njej bolnišnica dobila ime. Do konca vojne se je v njej zdravilo precej partizanov iz bližnje in daljne okolice.

Vir