| Ime | Verd - spomenik padlim borcem in žrtvam FN |
|---|---|
| Opis | EŠD 11749 (https://geohub.gov.si/ghapp/giskd/?&find=11749&locale=sl) - javni spomenik, kip. Spomenik so odkrili leta 1958. Ima obliko narobe obrnjene prisekane piramide. Na treh stranicah piramide so vklesana imena padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja. Na vrhu spomenika je bronasta skulptura štirih partizanov, delo kiparja Borisa Kalina. SIstory navaja Ime in priimek: Jerica Cankar, Oče: n. n., Mati: Marija, Priimek matere: Cankar, Datum rojstva: 28. 01. 1898, Kraj rojstva: Mirke, Kraj bivanja: Verd pri Vrhniki, Datum smrti/izginotja: 30. 04. 1944, Kraj smrti/izginotja: Verd, Kraj pokopa: Verd. » Aprila 1944. leta so črnorokci v Verdu pri Vrhniki ubili 46-letno Jero Cankar. Njena hčerka Stanka Tiringer mi je v pismu takole opisala smrt svoje mame: 'Moja mama Jera Cankar se je rodila 1898. leta na Verdu pri Vrhniki kot hči revnih staršev. V šoli je bila odlična učenka. Kljub nadarjenosti ni imela možnosti za nadaljnje šolanje. Še zelo mlada si je morala služiti vsakdanji kruh. Dokler je živela z materjo, je še nekako šlo, ko pa sem se 1927. leta rodila kot nezakonska, je bilo njeno življenje še težje. Stara sem bila enajst mesecev, ko je umrla stara mama in ker ni bilo nikogar, da bi pazil name, me je dala v rejo k tuji družini. V zimskem času, ko na kmetijah ni bilo dela, je prala gospodi perilo. Tudi po deset dni je tavala od hiše do hiše po Gorenjskem in od jutra do večera garala za košček kruha, nekaj kilogramov moke, krompirja in pest masti. Med šolskimi počitnicami sem ji pomagala nabirati gozdne sadeže, da sva zaslužili kak dinar. Prišla je vojna in kljub revščini sva delali za partizane. Z njimi sva si delili revščino, kazali sva jim pota, prenašali pošto in jih obveščali o dogodkih v tukajšnji okolici. Mati si je srčno želela zmage partizanov, ker je le v tej zmagi videla izhod iz bede. Domači izdajalci niso mirovali. Dvakrat so mamo zaprli in jo zasliševali. Nekega večera prve dni aprila 1944. leta je nekdo silovito butal po vratih in kričal, naj mu hitro odpremo. Vstopil je domobranec, naperil mami pištolo v glavo in izjavil, da jo mora na ukaz svojega poveljnika ustreliti. Ustrašila sem se in v hipu skočila mednju: Pustite mi mamo živeti, sem ga rotila, saj vidite, da razen nje nimam nikogar. Že tako sem siromašna in večkrat lačna kot sita, kaj naj pa počnem brez moje zlate mame. Obrnila sem se, objela mamo in jo poljubila. Potem sem se obrnila k domobrancu in ga milo pogledala. V njegovih očeh sem opazila spremembo. Njegov pogled ni bil več sovražen. Povesil je pištolo in med vrati zamrmral: Naj drugi morijo sirote, jaz jih že ne bom. (To je edinstven primer, ki sem ga zasledil pri raziskovanju črne roke. Grozili so tudi drugod, toda ta je prišel z ukazom, da mora ubiti obe, kar se je potrdilo že čez štirinajst dni. Kaže, da so ga prvič poslali na takšno pot. Ob pretresljivem prizoru v stanovanju Cankarjevih se je v njem prebudila vest; opomba pisca.) Po tem dogodku sva živeli v strahu. Ljudje so pripovedovali o črni roki, o letakih, ki jih lepijo na hiše tistih oseb, katere nameravajo umoriti. Stanovali sva pri Birtovih na Verdu, kjer sva imeli sobo, ki je bila hkrati spalnica in kuhinja. V sobi sta bili dve postelji, toda spali sva ponavadi skupaj na eni postelji: jaz pri zidu, ona na kraju. Zvečer 26. aprila 1944. leta sva šli spat kot po navadi. Okrog tretje ure zjutraj je nekdo razbil steklo na oknu, posvetil z baterijo po sobi in v tistem trenutku je že odjeknil rafal in nato še nekaj strelov. To se je zgodilo tako hitro, da sem komaj dojela, kaj se dogaja. Vse se je zgodilo v nekaj sekundah in potem je bilo spet vse tiho. Začutila sem, da sem mokra. Skočila sem pokonci in prižgala luč. Nad srcem je mami zijala velika rana, iz katere je brizgala kri. Pogledala me je in izdihnila. Bila je policijska ura in nisem smela ven. Sedela sem na postelji poleg mame in trepetaje čakala jutra. Si lahko predstavljate, kaj sem čutila, ko se je poleg mene iztekala mamina življenjska tekočina. Počasi sem se toliko zbrala, da sem si ogledala sobo. Opazila sem sledove dveh rafalov. Uvidela sem, da so hoteli ubiti tudi mene. Prvi rafal je bil namenjen mami, drugi rafal pa so spustili v mojo posteljo. Tako me je rešilo naključje, ker sva spali z mamo na isti postelji. Njeno telo mi je ohranilo življenje. Zjutraj sem gospodinji povedala, kaj se je zgodilo. Hladnokrvno je sprejela moje obvestilo. Čudno? Objokana in obupana sem se napotila k mamini prijateljici Malki Medič in ji povedala, kaj se je zgodilo. Zjutraj so domobranci zastražili sobo, v kateri je ležala mama. Grobarju Janezu Dobrovoljcu so ukazali, naj jo takoj odpelje na pokopališče in pokoplje. […]« (Jože Vidic, Po sledovih črne roke, Ljubljana: Založba Borec, 1982, str. 612–614) » 1. CANKAR Jera, rojena 1898, z Verda pri Vrhniki, sodelavka OF. Črnorokci na Verdu so jo ubili 30. aprila 1944. (Vir: Pismo občinskega odbora ZB Vrhnika z dne 30. januarja 1992RO ZZB Slovenije; Jože Vidic, Po sledovih črne roke, str. 612–614). (Silvo Grgič, Zločini okupatorjevih sodelavcev, 2. knjiga, Umorjeni aktivisti in simpatizerji Osvobodilne fronte ter drugi Slovenci, Ljubljana: Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1997, str. 51) Opomba: Datum smrti Jere Cankar ni v vseh virih isti. »Na Vrhniki je črna roka prvič pokazala svoj zločinski obraz 30. marca 1944, ko je v Verdu pobila Cankar Jero. Ljudje so ji rekli Suha Jera. Cankar Jera je takrat stanovala v kleti pri Danijelu Furlanu ob cesti na postajo Verd. Zločinci so ponoči skozi okno razsvetlili njeno stanovanje, nato pa streljali v sobo. Zadeli so jo v prsi. Zraven nje je ležala hčerka, ki se ji ni nič zgodilo. A koliko strahu in žalosti je prestala! Čeprav so bili v tistih hudih dneh ljudje že vajeni pobojev, jih je ta zločin razburil kakor malokateri.« (Karel Grabeljšek, Vrhnika in okolica v boju za svobodo, Nova Gorica, 1968, str. 118–119) |
| Lokacija in dostop | Spomenik stoji na robu Parka ob Ljubljanici na Verdu, v bližini hiše Verd 14, oz. v bližini mostu čez Ljubljanico iz Verda proti Lošci. |
| Besedilo na spomeniku | B O R C I: GRADIŠNIK TONE VIDMAR TONE TURK JANEZ RIHAR JAKOB MERLAK AVGUST ŽELEZNIK JOŽE BABŠEK IVAN GRUDEN FRANC GRUDEN IVAN OGOREVC IVAN OGOREVC FRANC ŠKOPEC LUDVIK T A L C I: NAGODE BETKA PLEŠKO IVAN STRMŠEK CIRIL CANKAR JERA BABŠEK FRANC DEBEVC TONE ŽIGMAN JANEZ OGRIN KAREL OGRIN VINKO LETONJA FRANC GABROVŠEK CIRIL TOMAŽIN MARTIN GODEC ERNEST RIHAR FRANC RIHAR MIHA Ž R T V E: SUHADOLNIK JOŽE SUHADOLNIK DRAGO TURK JANEZ GRAMPOVČNIK MATEVŽ PETROVČIČ FRANC ČEPON IVAN ŠUŠTERŠIČ JANEZ JORDAN TINE |
| Avtor spomenika | kip B. Kalin |
| Čas postavitve ali odkritja | 1958 |
| Status | Obstoječi spomeniki |
| Ime vnašalca | T. Bizjak, 12.2.2017 |
| Datum prvega vnosa | 2024-01-19T23:00:00+00:00 |
| Zadnja sprememba | 2026-04-24T07:23:18.115762+00:00 |
| Spremembe, dopolnila, popravki | M.Kermavnar, 26.9.2023, v Opis dodal opis dogodka po besedilu Zdenke Primožič. S.Gradišnik, 20. 1. 2024 dodal črno - belo fotografijo prvotnega spomenika. Foto Toni Vidmar. |
| Vrsta spomenika | Kip |
| Občina | Vrhnika |
| Katastrski podatki | k.o. 2003, parc.št.:39/1 |