| Ime | Domžale, pokopališče, Skok Jože in Natalija |
|---|---|
| Opis | Jože Skok: Sistory navaja: Ime in priimek: Jože Skok, Oče: Jožef, Mati: Barbara, Datum rojstva: 09. 12. 1901, Kraj rojstva: Ravnica, Kraj bivanja: Rodica, Stara občina: Homec, Nova občina: Domžale, Poklic (soc. status): delavec, Datum smrti/izginotja: 28. 05. 1942, Kraj smrti/izginotja: Rodica, Kraj pokopa: NULL, Država pokopa: Slovenija. »Maja 1942 je zadela našo družino huda nesreča. Zaradi izdaje smo izgubili očeta, mojega moža. Neki železničar iz Rodice je vzdrževal zvezo z Jesenicami. V pijanosti je izklepetal, da se pri nas in pri Bevku zadržuje Mira Tomšič. Mojega moža je videl pri Bevku. Dne 27. ali 28. maja je gestapo z Jesenic, ki je vneto iskal Miro Tomšič, prišel ob 8. uri zvečer aretirat Bevka, ob pol 12. uri pa mojega moža. Najprej so svetili skozi okno, potem pa so začeli razbijati po vratih in zahtevali, naj odpremo. Mož je hitro vstal. Še ko je bil na hodniku, je mrzlično razmišljal, kako bi ušel. Končno je odprl. Nemci so skočili v hišo in hitro pregledali, če je razen domačih še kdo v hiši. Mož je skočil proti zadnjim vratom, da bi ušel, na pragu pa ga je pokosil rafal. Prvi rafal je šel komaj ped nad glavico najmlajšega otroka, starega komaj 20 mesecev, ki je vstal v posteljici. Moža smo položili na posteljo. Dobil je rafal v prsi. Nemci so odšli po zdravnika. Jaz sem šla klicat svojega brata. On in mož Vide Plesničar sta šla po dr. Kremžarja. Tudi Nemci, ki so se kmalu vrnili, so pripeljali s seboj zdravnika, nekega Piriharja. Ta je dal možu injekcijo, da bi se zavedel. Nato so ga gestapovci pričeli spraševati. Spraševali so ga, kaj ima s svojo ljubico Metko-Miro Tomšič, kje se shajata in kje je zdaj Metka. Zdravnika dr. Kremžarja so Nemci odslovili. Potem so odšli. Mož je brž poslal po Žabnikarja. Skupaj sta ugibala, kdo bi ga utegnil izdati, pa nista mogla pogoditi. V tem so prišli Nemci v tretje. Medtem ko so stikali po hiši, se je posrečilo Metodu Žabnikarju, da se je neopazno zmuznil iz hiše. Potem je prišel rešilni avto. Ko so moža hoteli odnesti vanj, se je uprl. Pri tem se je pognal kvišku. Tedaj je bruhnila kri iz njega. Omahnil je na posteljo in pričel umirati. Nemci so odšli, mož pa je zbral še toliko moči, da se je od nas vseh poslovil. Sebe in nas je tolažil, češ, saj niste bili nikoli vajeni dobrega, se boste že preživeli. Tisto noč je revež čisto osivel. Ko je izdihnil, sem šla klicat sosede, a si nihče ni upal priti k nam pomagat, da bi moža opravila. Vso noč smo se stiskali okrog mrtvega, dokler se ni zasvitalo. Potem sem šla k Rodetu in ga prosila, naj pripelje rakev. Moj brat je šel k župniku v Mengeš, da bi rajnega pokopal, a ga ni našel doma. Pozneje nam je prišel povedat hlapec iz Doma onemoglih, da je gestapo župniku prepovedal, da bi moža cerkveno pokopal. Pokopali smo ga poleg groba naše štiriletne hčerke, ki je že prej umrla.« (Izjava Natalije Skok, Rodica pri Domžalah, 1957, v: Stana Gerk, Ivka Križnar , Štefanija Ravnikar-Podbevšek [ur.], Pod terorjem kamniškega gestapa, Slovenke v narodnoosvobodilnem boju, I, Zbornik dokumentov, člankov in spominov, Ljubljana: Zavod Borec, 1970, 432) »Zaradi množičnih aretacij članov partije in aktivistov OF je maja 1942 Metka izgubila zvezo s pokrajinskim komitejem. Svoje težave je sporočila Lojzetu Bevku […] Bevk je po redni pošti pisal temu železničarju na Jesenice, da Metka išče zvezo […] Odgovora ni bilo, pač pa so se 28. maja 1942 z Jesenic v dveh avtomobilih pripeljali gestapovci. […] Avtomobil z gestapovci v civilnih oblekah je zavil proti Bevkovi hiši, ki jim jo je Schubert pokazal, avtomobil z uniformiranimi gestapovci pa na Jarše do hiše Jožeta Skoka. Lojze Bevk je bil sekretar organizacije OF v papirnici in na terenu, Jože Skok pa v tovarni Induplati v Jaršah in tudi na terenu. Oba sta tesno sodelovala in oba sta imela zveze s Tomom Brejcem in Miro Svetino-Metko (ki pa se takrat še ni pisala Svetina). To je bil razlog, da so gestapovci udarili na ti dve zvezi hkrati, kajti na vsak način so hoteli uloviti Metko in si s tem zaslužiti kakšno pohvalo, če ne celo odlikovanje. Pri Skokovih so že vsi spali, ko se je v bližini hiše ustavil avto. Prvi gestapovec je ves čas tiščal brzostrelko skozi okno v sobo, drugi pa je butal na vrata in klical, naj odprejo. Medtem ko se je Skok oblačil, so žena in otroci prosili gestapovce, naj moža oziroma očeta pustijo doma. To je izkoristil Skok in planil proti vratom, kjer ga je prerešetala brzostrelka, da je padel čez prag. Gestapovci so hitro spoznali, da so se prenaglili. Družini so ukazali, da ne sme nihče iz hiše, ker se bodo vrnili z zdravnikom. Prišla sta dva zdravnika: po enega so šli Skokovi otroci, drugega so poklicali gestapovci in se je pripeljal z rešilcem. Gestapovci so želeli, da bi mu zdravnika vsaj toliko podaljšala življenje, da bi ga lahko zaslišali. Medtem ko so pripravili nosila, je Jože Skok umrl na svoji postelji, skozi katero je kapljala kri.« (Tone Svetina, Noč v hotelu Park, Ljubljana: Založba Borec, 1987, str. 308, 309) ____________________________________________________ »Leta 1943 se je organizacija OF močno razmahnila. Delo je postalo bolj množično. Spomladi se je ustanovila v našem rajonu organizacija SPŽZ. Mene je povezala v to organizacijo tovarišica Ivanka Bevk-Mica. […] V naši hiši je bilo skladišče rajonske mladinske intendance, ker je hči Boža delala po mladinski liniji. […] Dne 22. marca 1944 so me aretirali. […] Zato sem si kar oddahnila, ko so naju s sestro odpeljali na gestapo v Kamnik. […] Pri zasliševanju je bilo zelo hudo. […] Istega dne, ko sva prišli s sestro v Begunje, so sodili skupini žensk z Jesenic, ki so podpirale partizane. Naš transport je odšel iz Begunj v Ravensbrück 24. aprila. […] Taborišče so 30. aprila 1945 evakuirali zaradi prodiranja Rdeče armade. Hodile smo vso noč in drugi dan. […] Prišle smo k sreči v stik s slovenskimi vojnimi ujetniki, ki so nam pomagali. da smo se lažje znašle. Domov sem se vozila mesec dni. Prispela sem šele 1. septembra.« (Izjava Natalije Skok, Rodica pri Domžalah, 1957, v: Stana Gerk, Ivka Križnar , Štefanija Ravnikar-Podbevšek [ur.], Pod terorjem kamniškega gestapa, Slovenke v narodnoosvobodilnem boju, I, Zbornik dokumentov, člankov in spominov, Ljubljana: Zavod Borec, 1970, 433, 434, 435) »1376 Skok Antona Natalija, roj. 13. 6. 1902, Ravnica, Gorica, gospodinja na Rodici pri Kamniku« (Janez J. Švajncer, Partizanska spomenica 1941: Seznam nosilcev, Izdano v počastitev 20-letnice delovanja Vojnega muzeja Logatec, Logatec: Vojni muzej Logatec, 2017, str. 176) Opomba: Podatek o dnevu rojstva je na nagrobniku drug (12.) kot v knjigi Partizanska spomenica 1941 (13.) |
| Lokacija in dostop | Pokopališče Domžale, P:C, V:07, S:9/1 Iskalnik grobov Domžale ne vrne zadetka. |
| Besedilo na spomeniku | tata JOŽE 9. 12. 1901 padel 28. 5. 1942 mama NATALIJA 12. 6. 1902 - 7. 2. 1974 roj. PLESNIČAR nosilka partizanske spomenice 1941 SKOKOVI Z RODICE Do 10. 5. 1917 pokopani na Homcu. |
| Status | Obstoječi spomeniki |
| Ime vnašalca | M.Kermavnar, 8.12.2024, po predlogi in fotografijah Zdenke Primožič |
| Datum prvega vnosa | 2024-12-07T23:00:00+00:00 |
| Vrsta spomenika | družinski nagrobnik |
| Občina | Domžale |
| Katastrski podatki | K. o. 1959 DOMŽALE, parc. št. 4927 |