| Ime | Celje, pokopališče, Jože Arnšek |
|---|---|
| Opis | Arnšek Jože: Sistory navaja: Ime in priimek: Jožef Arnšek, Oče: Peter, Mati: NULL, Datum rojstva: 00. 00. 1903, Kraj rojstva: Videm, Krško, Kraj bivanja: Sevnica, Stara občina: Sevnica, Nova občina: Sevnica, Poklic (soc. status): uradnik, Datum msrti/izginotja: 16. 10. 1941, Kraj smrti/izginotja: Kraljevo, Kraj pokopa: NULL, Država pokopa: Srbija. Med 15. in 20. oktobrom 1941 so Nemci v Kraljevu iz maščevanja postrelili 2190 moških, žena in otrok, ker so četniki in partizani v skupni akciji ubili 14 in ranili 10 vojakov Wehrmachta. Za to maščevanje so se odločili po čudni nemški matematični formuli: streljanje sto Srbov za mrtvega in petdeset za ranjenega Nemca. »Ustreljeni pa so bili v Kraljevu še naslednji možje slovenske narodnosti, ki niso bili zaposleni v železniški delavnici:23. Jožef Arnšek, krojač […] Jože Arnšek Jože Arnšek je bil po poklicu krojač in je delal v Sevnici, pozneje v Celju, kjer se je zaposlil v delavski zbornici. Rodil se je leta 1903 na Blanci. Poročil se je z Anico Babič. Arnšek je moral po službeni dolžnosti zastopati delavske pravice in ker je bil sam delavec, je občutil tudi potrebo, da se vsak delavec zaščiti. Njegov okoliš je bil precej obširen. Zajemal je Celje, sosedne Štore in Liboje. V Celju ni nikoli prenehal boja za delavske pravice. V letih 1939, 1940 in v začetku 1941 pa se je še okrepil. Posebno poudarjeno je bilo mezdno gibanje, ki se je najbolj razvnelo v tovarni Westen. Vodstvu tovarne to seveda ni bilo všeč, zato ni čudno, da se je hotelo znebiti nadležnega delavskega zastopnika, brž ko so se pojavili nemški okupatorji v Celju. Arnška so kar takoj zaprli v kapucinsko cerkev in ga tam mehčali s svojimi znanimi prijemi. Konec junija 1941 so ga premestili iz Celja v meljsko vojašnico v Mariboru, kamor so prignali tudi njegovo družino. V nemškem razvidu izgnancev lahko čitamo, da so 1. julija 1941 izgnali Jožefa Arnška, njegovo ženo ter sinova Marija in Cirila. Ciril je bil najmlajši in še v plenicah, bilo mu je komaj dva meseca in dva dni, ko so ga, dojenčka, njegovo mamo, njegovega bratca in očeta Jožefa izgnali v Srbijo. V Sevojnu pri Užicah so jih predali nemškim vojakom, ti pa so jih zaprli. Po nekaj dneh so jih nagnali delat na polje, na nekake grajske njive, in sicer pod nemškim nadzorstvom. Po kakih treh tednih so nemški vojaki nenadoma izginili. Nemcev kratko malo ni bilo več. Arnškovi so še naprej hodili delat na polje, a hrane jim ni nihče več dajal. Morali so sami poskrbeti zanjo. Zamenjevali so, kar so rešili pred nemškim okupatorjem v Celju. Kmalu je pošel denar in vse, kar so imeli vrednega. Pa so se odselili v Aleksinac. Tu je dobil oče Jože v rudniku delo kot vozač. Delal je v njem od 5. avgusta do 1. septembra 1941, ko se je podrl rov in je moral Arnšek na svetlo po pomožnih rovih. Lahko si mislimo, da je bilo delo v rudniku za mojstra šivanke pretežko. Končno je Arnšek dobil delo v tovarni letal v Kraljevu. Mogoče bi bilo bolje, da bi ostal v Aleksincu. Družino je spravil v Trstenik, kjer je bilo več Slovencev. V Kraljevu je bil sam, ob sobotah pa se je vozil v Trstenik in se v ponedeljek vračal na delo v Kraljevo. Samo štirikrat je odšel iz Kraljeva v 29 km oddaljeni Trstenik. V soboto, 4. oktobra 1941, Arnšek ni mogel v Trstenik, ker so ga Nemci z delavci tovarne letal zaprli v zloglasno lokomotivsko halo sosednje železniške delavnice. Arnšek je ženi Anici še 3. oktobra 1941 napisal pismo in jo prosil, naj mu kupi kruha in jajc, da bo tako ceneje in laže živel v Kraljevu, ker se mu je zdela hrana v gostilni predraga. […] Seveda pismo Jožefa Arnška ni moglo v Trstenik po pošti. Zloženo je bilo v četverokotnik, na licu je bilo napisano na črtanem, iz zvezka iztrganem papirju G. Arnšek Anica, Trstenik. Kako je pismo prišlo v Trstenik in v roke Anici Arnšek, bo ostala skrivnost. Saj je bilo takrat Kraljevo več kot štirideset dni obkoljeno od domoljubnih čet, partizanov in četnikov. Prijazen človek je moral pismo prenesti dosti pozneje, po oktobrski tragediji v Kraljevu. Kakorkoli je pismo prišlo v Trstenik, Anica Arnšek ga je dobila in ga zvesto čuvala do smrti. Bilo je zadnje pismo njenega Jožeta. Je kaj slutil, da drugi dan, v soboto 4. oktobra 1941, ne bo mogel oditi iz Kraljeva, ki so ga nemški okupatorji spremenili v črno mesto žalosti? Anica Arnšek in druge Ane, Angele, Pavle, desetine, stotine in tisoče žena, mater, sester, zaročenk je v začetku verjelo govoricam, ki so jih razširili Nemci, da so zaprte delavce v umetni megli prepeljali na delo v vzhodne kraje Nemčije. Nekatere so takoj doumele, da je to laž, druge pa se niso hotele odpovedati upanju, da bodo svoje može, sinove, brate, zaročence zopet kdaj videle in objele. Anica Arnšek je že zgodaj spoznala, da je vsako upanje jalovo, in je hotela takoj domov v Slovenijo. Oskrbela se je s potrdilom župnijskega urada v Trbovljah, da sta njen oče Jožef in njen ded iz Trbovelj, da sta njena mama in babica iz Dola pri Trbovljah, da so vsi rimskokatoliške vere in res arijci. S tem potrdilom je decembra 1941 v Kraljevu pri nemški vojaški komandi dobila prepustnico za pot v Beograd. Anica je mislila, da se ji je s tem odprla pot domov. Ostalo je pa le pri želji. Nemški oblastniki so taka 'arijska' potrdila sicer zahtevali, a samo za domačo uporabo. Bila so brez posebne vrednosti. S svojima fantoma se je morala vrniti v Trstenik. Tu so se pridružili slovenski koloniji, ki so jo vodili Hrastljevi, Fleretovi, Rozmanovi in drugi. Štela je kakih trideset družin, v njej so se po enkrat na dan hranili iz skupnega lonca. Anica je pomagala v kuhinji, da je zaslužila obed zase in svoja fanta. Sin Marijan je pomagal v papirnici, raznašal časopise ter po svojih skromnih močeh prispeval sredstva za življenje materi in bratcu, ki je bil še v njenem naročju. 25. avgusta 1942 je dobila Anica v rimskokatoliški cerkvi v Kraljevu mrliški list za pokojnega moža Jožefa Arnška. Z njim je lahko dokazala, da je bil njen mož ustreljen 16. oktobra 1941 kot talec. Tako je lahko prosila za pokojnino po umrlem možu. V okrnjeni Srbiji je pri srbskih oblasteh veljalo, da so vsi ustreljeni talci izgubili življenje pri delu, in so jim avtomatično prišteli deset službenih let. Vprašanje pokojnine in podpore so reševali hitro, zadostovali pa sta pri velikih življenjskih stroških le za majhen del vsakodnevnih potreb, posebno če so bili v družini še nedorasli otroci. V Trsteniku je družina pokojnega Arnška životarila v tegobah in pomanjkanju. Dočakala pa je dan osvoboditve in se lahko vrnila v rodne kraje.« (Rudi Steinbücher, Oj, zdaj gremo /Slovenski izgnanci v Kraljevu/, Ljubljana: Založba Borec, 1988, str. 100, 118–120) |
| Lokacija in dostop | Mestno pokopališče Celje, desno od poslovilnih vežic po poti, ki ob spomeniku prisilno mobiliziranim v nemško vojsko vodi vzdolž pokopališča, 2. grob desno od poti v 2. vrsti. |
| Besedilo na spomeniku | ARNŠEK ANICA 1909 - 1950 JOŽE 1903 - 1941 KRALJEVO |
| Status | Obstoječi spomeniki |
| Ime vnašalca | M.Kermavnar, 1.10.2024, po predlogi in fotografijah Zdenke Primožič |
| Datum prvega vnosa | 2024-09-30T22:00:00+00:00 |
| Spremembe, dopolnila, popravki | M. Kermavnar, 1.11.2024, v Opis dodal tekst o dogodkih v Kraljevu oktobra 1941. |
| Vrsta spomenika | družinski nagrobnik |
| Občina | Celje |
| Katastrski podatki | K. o. 1082 Teharje, parc. št. 904/4 |