Kamnik, pokopališče Žale, Perčič Ivan in Klara

     »Ivan Perčič je bil rojen leta 1905 v Bervačah pri Grosupljem. Njegov oče je bil po poklicu zidar. Z nekaj prihranki se je vrnil iz Amerike in kupil manjše posestvo. V družini je bilo deset otrok. Doma je bila trda za vsakdanji kruh, zato se je šel Ivan po končani šestletni osnovni šoli učit kovaštva. Leta 1924 se je izučil, v istem letu je tudi izgubil očeta.
   Zaposlil se je kot kovaški pomočnik, nato pa je moral k vojakom. Ko je odslužil vojaščino, ni dobil zaposlitve. Nekaj časa sta s starejšim bratom tesarila v gozdu, nato pa se je Ivan odločil, da si poišče delo v Franciji. V novembru 1929 je odpotoval v Francijo, kjer je preživel nato 17 let. Delal je v rudnikih Mines de Mericourt, Brassac-les-Mines in Vicoigne. Vmes je bil večkrat brez zaposlitve. Premagovati je moral različne težave in nevšečnosti od delodajalcev, posebej še, odkar se je v letu 1933 včlanil v francosko delavsko partijo. V rudnikih si je nakopal rudarsko bolezen silikozo. Malo pred koncem vojne so hudo bolnega postavili na cesto. Po enajstmesečnem zdravljenju je dobil zaposlitev pri Združenju Jugoslovanov  Parizu, kjer je ostal do novembra 1946, ko se je za stalno vrnil v Slovenijo.
    Ivan Perčič je bil v Franciji eden izmed organizatorjev odporniškega gibanja proti fašističnim okupatorjem v departmantu Nord. Organiziral je ilegalne trojke, sodeloval pri številnih sabotažnih akcijah itd.
     V maju leta 1945 sta s Klaro Povše v Nordu ustanovila Združenje Jugoslovanov, ki je v prvih tednih imelo 72, kasneje pa 120 članov. Tu je vodil tajniške posle do svojega odhoda v Pariz, kjer je prevzel funkcijo blagajnika Združenja Jugoslovanov v Franciji. Tajniške posle v Nordu je za njim prevzela Klara Povšetova. 
     Za svoje delov odporniškem gibanju Francije je Ivan Perčič od vodstva tega gibanja prejel visoko in zasluženo odlikovanje.
     Po vrnitvi v Slovenijo se je naselil v Kamniku, kjer je bil pri bivšem okrajnem ljudskem odboru inšpektor za delo. Leta 1952 je bil upokojen. Za svoje delo in prizadevanja za zbližanje naših izseljencev z rojstno domovino je bil leta 1955 odlikovan z redom bratstva in enotnosti druge stopnje.
   Leta 1957 je Ivan Perčič v 52. letu umrl za posledicami silikoze.

   Klara Perčič, Povšetova, je bila rojena Gabrškova iz Šentvida pri Lukovici. Devetnajstletna se je omožila s Povšetomi in izselila sta se v Francijo. […]

  V naprednem delavskem gibanju je sodelovala že od leta 1938. Po okupaciji se je takoj vključila v odporniško gibanje proti okupatorju. Opravljala je kurirske posle pod pretvezo, da išče zaposlitve ter za družino živež in stanovanje. Pri ilegalnem delu je sodelovala z Ivanom Perčičem, s katerim sta po osvoboditvi ustanovila v Nordu Združenje Jugoslovanov. Vključila se je tudi v poljsko organizacijo protifašistične fronte žensk, kjer je bila nekaj časa tajnica. Po Perčičevem odhodu  v Pariz je Klara vodila tajniške posle pri Združenju Jugoslovanov v Nordu in bila 1. julija 1945 izvoljena za delegatko za prvi kongres Združenja Jugoslovanov, ki je bil v Parizu od 12. do 14. julija 1945. Kot delegatka se je udeležila tudi drugega kongresa združenja, nato pa je bila dodeljena kot pomoč delegaciji, ki se je leta 1946 udeležila mirovne konference.

   Po vrnitvi v Vicoigne je pomagala pri organiziranju skupine naših izseljencev, ki so se za stalno vrnili v domovino. S skupino se je vrnila tudi sama s hčerkami. Po vrnitvi sta se s Perčičem poročila.«

•  Ina Slokan, Ivan in Klara Perčičeva iz Francije, Slovenski izseljenski koledar, Letnik XVII, leto 1970, str. 248, 249.

VOZEL                 PERČIČ    -      POVŠE
                             KOMANDANT REGIMENTA
                             V FRANC. POKRETU ODPORA 1941 -1945
                             IVAN          * 16. 12. 1905                + 5. 11. 1957

                                 KLARA roj. GABERŠEK
                                 * 27. 7. 1910      + 3. 2. 1991

                                ENA SE TEBI JE ŽELJA SPOLNILA,
                               DA V ZEMLJI DOMAČI TI TRUPLO LEŽI

                               Opomba: Gre za zadnja dva verza iz 8. kitice pesmi V spomin Andreja Smoleta avtorja Franceta  Prešerna.