Spominska plošča padlim borcem in žrtvam fašističnega nasilja v Adlešičih

Plošča je bila postavljena v spomin na dogodke 22. marca 1945, ko so partizanske sile odbile vpad združenih nemških in ustaških sil čez Kolpo blizu Adlešičev. Odkrita je bila 22. marca 1955.

Zgodovinsko ozadje

             Z območja Karlovca so Nemci do 20. marca 1945 organizirali skupno med 1500 in 2000 vojakov, sestavljenih iz nemških in ustaških sil, in jih tik pred odhodom proti Kolpi zbrali v naseljih Donje Stative in Ozalj. Njihov primarni namen je bil podpreti okupatorjeve enote v kočevskem in novomeškem sektorju, da bi skupaj izrinili glavnino 7. korpusa Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije (NOVJ) iz Suhe krajine proti Kočevskemu Rogu in poleg tega prisilili slovenske in hrvaške partizanske enote v umik iz ozemlja severozahodno od Karlovca. Razlog za napad je bilo prodiranje 4. jugoslovanske armade skozi Liko – pokrajino na jugozahodu Hrvaške – in proti zahodu ob jadranski obali. Karlovec in Kolpa sta posledično postala strateško pomembna za obrambo umikajočih se nemških enot.

            21. marca so se zbrane enote v treh kolonah začele pomikati proti Kolpi med Metliko in Adlešičami. Kot prvi se je dopoldne istega dne sovražnim enotam – natančneje desni koloni, ki je nameravala prodreti proti Metliki – na hrvaškem ozemlju zoperstavil 1. bataljon belokranjskega odreda. Ravno Belokranjski odred je nosil največjo težo teh spopadov; z ostalimi odredi na slovenskem ozemlju je nastal leta 1942 kot posledica novega načrta o organizaciji partizanskih enot v Sloveniji (uvedenega 4. aprila 1942), ki bi v prihajajoči spomladanski ljudski vstaji izboljšal njihovo učinkovitost. Za to potrebo je v okviru štirih skupin, imenovanih grupe odredov, nastalo 13 partizanskih odredov in vsak od njih je imel nalogo pokrivati določeno ozemlje Slovenije. Sprva je Bela krajina spadala pod operativno območje Dolenjskega odreda, nato pa se je ta razcepil na več manjših odredov in julija 1942 je kot rezultat tega zadolžitve v Beli krajini prevzel Belokranjski odred.

            Sovražnikova premoč je bila prevelika, da bi 1. bataljon zadržal svoje položaje na obrambni liniji naselij Orljakovo – Reštovo – Sveti Filip in umakniti se je moral k naseljema Jurovo in Jurovski brod tik ob Kolpi. Tam se je združil s 4. bataljonom odreda, katerega je sovražna kolona pregnala z obrambne črte Brihovo – Kohanjac, kjer je imel nalogo zapreti prehod do partizanskega letališča Krasinec. Pri Jurovem in Jurovskem brodu je bila naslednja faza obrambe zadrževanje mostov na hrvaškem bregu Kolpe vsaj dokler jih ne bi okrepil 2. bataljon. Ko je ta prispel, mu je štab odreda skupaj s 1. bataljonom ukazal nemške in ustaške enote potisniti nazaj in se nato utrditi na črti, povezani z naselji Donji Bukovac, Žakanje in Sela. Po približno pol ure trajajočem spopadu jim je to uspelo in na novi obrambni črti so vztrajali do šestih zvečer. Skupno so imeli dva mrtva, štiri ranjene in tri pogrešane borce, sovražnik pa približno šest mrtvih in neznano število ranjencev.

            Po začasnem prenehanju bojev sta se 1. in 2. bataljon vrnila čez Kolpo v Križevsko vas, medtem ko je 4. bataljon ostal na hrvaški strani. Prihajati so tudi že začele večje okrepitve; najprej oddelki oficirske šole iz Semiča, nato pa še enote 14. brigade in bataljoni 8. Levstikove brigade.

            V noči na 22. marec so se boji na hrvaški strani Kolpe obnovili, ko so 2. bataljon belokranjskega odreda, oficirski oddelki in borci obeh omenjenih brigad skupaj poskušali sovražne enote prisiliti v umik na linijo Bukovac – Žakanje, da bi s tem utrdili položaje na prehodih preko Kolpe in si pripravili boljše izhodišče za prihodnje napade. Boji so trajali do poznega popoldneva, ko je po več neuspešnih poskusih iz obeh strani, da bi druga drugo prisilile v umik, le prišlo do postopnega umika nemških in ustaških enot. 23. marca so nato vsi trije bataljoni belokranjskega odreda patruljirali na hrvaški strani, a stika s sovražnimi enotami ni bilo več. Mostišče pri Jurovskem brodu so tako uspeli obraniti in si s tem zagotoviti strateško pomembno lokacijo za izvajanje protinapadov.

            Zapletlo pa se je južneje od Jurovskega broda, kjer je sovražna kolona z okoli 300 vojaki po prebitju obrambne črte karlovškega odreda pri Donjih Stativah nato 22. marca dopoldne uspela prečkati Kolpo pri gradu Podbrežje blizu vasi Adlešiči. Tam se je nato razdelila na tri dele, ki so vsak po svoje prodirali proti okoliškim vasem. Dokler ni vest o vdoru prišla do glavnine partizanskih enot na severu, jim je nasproti stalo le 11 borcev partizanske straže komande mesta Črnomelj, ki so vsi v boju padli. Sledila sta ropanje in požig vasi Adlešiči, Purga, Podbrežje, Velika sela, Mala sela, Gorenjce in Vrhovce. Skupno so v teh vaseh zažgali 52 hiš in 148 gospodarskih poslopij, medtem ko je v vasi Griblje 24 gospodarjev ostalo brez poslopij, ki so jih uničili z zažigalnimi minami.

            Sovražni oddelki so predstavljali neposredno grožnjo enotam na Jurovskem brodu, zato jih je bilo treba čimprej ustaviti. Proti njim so se napotili deli 8. Levstikove in 14. zaščitne brigade ter jih do noči pregnali preko Kolpe. Skupno je v teh bojih padlo 53 borcev in 29 civilistov; podatka žrtev na sovražni strani ni bilo mogoče zaslediti.

           Načrt, da bi Nemci in ustaši vzpostavili kakršenkoli nadzor nad ozemljem med Kolpo in Karlovcem ter okrepili kočevski in novomeški sektor se je spremenil v polomijo. Največ, kar so dosegli, je bila premestitev dveh partizanskih brigad 7. korpusa NOVJ iz strateško bolj pomembnega bojišča v Suhi krajini k bojišču na Kolpi.

Viri:

• Radko Polič, Belokranjski odred, Ljubljana 1975, str. 618 - 621.
• Zdravko Klanjšček et al., Narodnoosvobodilna vojska na Slovenskem 1941 – 1945, Ljubljana 1978, str. 229.
• Franc Benedik, Albert Jakopič, Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana 1978 str. 79.
• Vodnik, 63--65.

Vir slik: naložene z dovoljenjem avtorja, dostopne na: http://spomeniki.blogspot.si/2013/01/adlesici-spominska-plosca.html

                      1941   [zvezda]   1945

     BORCEM NARODNOOSVOBODILNE VOJNE
           IN ŽRTVAM FAŠISTIČNEGA NASILJA

          BORCI: POROPATIČ JOŽE · VIDNJEVIČ JOŽE
SLADIČ MIKO · VRLINIČ SIMO · ROŽMAN JURIJ
ADLEŠIČ JOŽE · KAPELE JOŽE · MARENTIČ MIKO
MARENTIČ JOŽE · VLAŠIČ JOŽE · VLAŠIČ MIHA
PRINC NIKOLAJ · DRAGOŠ ANTON · ČRNIČ JOŽE
JANKOVIČ MIHA · HOTUJEC DANIJEL · VRLINIČ DUŠAN
VRLINIČ NIKO · KOMAROV ANTON · LOPAREC ANTON
HOTUJEC ALOJZIJ · STUBLJAR ALBIN . ČRNIČ JOŽE
MILIČ VLADIMIR · SELAKOVIČ PETER · HORVAT NIKOLAJ
SELAKOVIČ MARICA · MILIČ RADE · BARJAKOVIČ NIKOLA
BUNJEVAC JURO · BUNJEVAC NIKOLA · ROŽMAN MIHAEL
STIPANOVIČ NIKOLA · STIPANOVIČ NIKOLA · VLAŠIČ JOŽE
VESELIČ ŠTANISLAV · ADLEŠIČ IVAN · BUKOVEC HENRIK
PETEH ALOJZ · JANKOVIČ RUDOLF · STAREŠINIČ JANEZ
STIPANOVIČ PETER · BUNJEVAC RADE · BUNJEVAC PETER
ZUGELJ MATIJA · HORVAT IVAN · MIKETIČ MIKO  |  MIKUNOVIČ
ADLEŠIČ-KLEPEC RUDOLF · ADLESIČ JANKO       |     PETER
ADLEŠIČ MIHA · PAUNOVIČ NIKOLA · KOMAROV VLADIMIR

          OSTALE ŽRTVE: VESELIČ MIKO · VESELIČ NIKOLAJ
ČRNIČ NIKOLAJ · VRLINIČ LJUBOMIR · VRLIŅIČ RADE
ADLEŠIČ JOŽE· HUSIČ MIHAEL · VRANEŠIČ JOŽE
MIKETIČ JANKO · DRAKULIČ PETER · PETEH PETER
                              · VESELIČ ANTON · VESELIČ ALOJZ
VIDNJEVIČ NIKOLA · KORDIČ NIKOLA · VARDIJAN JOŽE
PAUNOVIČ PETER · PAUNOVIČ JOVO · ADLEŠIČ ANA
ŠEGINA JANKO · ŽUNIČ PETER · VIDIC KAREL
JANKOVIČ JOŽE · VESELIČ ANTON · VESELČ IVAN
PETEH SLAVKO · POŽEK IGNAC · DRAGOŠ JOŽE
JAKOVAC LJUBO

  DNE 22. MARCA 1945 SO PARTIZANSKE ENOTE
       VRGLE BESNEGA FAŠISTIČNEGA RABLJA
                   IN POŽIGALCA IZ NAŠIH VASI