| Ime | Padlim I. belokranjske čete, Gornje Laze |
|---|---|
| Opis | 28. oktobra 1941 se je v gozdu na Smolanovcu za Gabrovcem nad Metliko zbralo nekaj vodilnih političnih delavcev, kjer so sprejeli sklep o oblikovanju prve belokranjske čete. Ta dan je bil pomemben za razvoj narodnoosvobodilnega boja Bele krajine. Prva belokranjska četa naj bi šla na Krško polje, kjer bi skupaj z drugimi partizanskimi enotami preprečila izseljevanje nemških vojakov nad slovenskimi prebivalci. Kraj in čas za zbiranja belokranjskih partizanov sta bila določena, in sicer pri cerkvici na Smuku nad Semičem, 29. oktobra popoldne. Že dan prej, 28. oktobra je prišla prva skupina, semiška skupina, kmalu za njimi pa je prispela še gradčanska skupina. Črnomaljska in metliška skupina sta prispeli 30. oktobra v dopoldanskem času. Prvo belokranjsko četo je sestavljalo 31 partizanov, za komandirja je bil postavljen Lojze Fabjan, za političnega komisarja Jože Mihelčič, ožji posvetovalni štab pa so sestavljali Ivan Černič, Alojz Gajzer, Milan Šimec in Jože Vrščaj. Za vodnika čete na zbirno mesto na Otočcu in pri prehodu reke Krke je bil določen Jože Košir, ki ga je poslal operativni štab iz Novega mesta z navodili za belokranjsko partizansko enoto. Partizani so imeli puške, pištole in ročne bombe ter mitraljez, ki je bil v rokah Poldeta Jermana, vsakemu borcu pa je pripadalo do dvesto nabojev, oblečeni so bili delno v jugoslovanske vojaške uniforme, delno v civilno obleko, črnomaljska skupina pa je s seboj prinesla še slovensko zastavo z rdečo peterokrako zvezdo, tako da so imeli še svojo zastavo, ki jo je nosil Tone Jelenc. Belokranjska četa naj bi se srečala z novomeško četo pri Šmarjeških Toplicah, s katero bi skupaj šli do Otavnika, zbirno mesto, kjer naj bil ustanovili dolenjsko partizanski bataljon. Belokranjski partizani so se na pot odpravili 1. novembra 1941, vendar pa so zaradi močnega sneženja naleteli na težave pri Otočcu. Most čez reko Krko naj bi bil delno podrt in partizani naj bi po dolgem čakanju na zvezo odločili za vrnitev nazaj, čeprav so bili premraženi, lačni in utrujeni. K vrnitvi so močno prispevale tudi močne italijanske patrulje, ki so patruljirale po cesti vzdolž nasprotnega brega reke Krke. Med vračanjem jih je italijanska patrulja odkrila, pri Težki vodi naj bi prišlo celo do streljanja, ne pa do spopada, partizani so se uspeli ogniti in tako nadaljevali pot, medtem ko jim je italijanska patrulja sledila. Na Gornje Laze naj bi partizani prišli okrog polnoči, štirinajst se jih je nastanilo pri Mavsarjevih, ostalih petnajst pa pri Šobarjevih. Partizani so najprej očistili in pripravili orožje, ravno pri tem je Polde Jerman izgubil vzmet na mitraljezu. Pred počitkom so še povečerjali, nato pa so šli spat, pri Mavsarjevih so spali na senu na hlevu, ki je bil takoj za hišo, pri Šobarjevih pa so spali v hiši, straže ni bilo postavljene. Kljub temu, da so jih Italijani izsledili, jim je pripomoglo še izdajstvo Ivana Luzarja. Vendar pa so zaradi netočne informacije Italijani obkolili samo Mavsarjevo hišo ter jo začeli obstreljevati, požgali pa so še senik, na katerem je spal velik del partizanov. Čeprav so se partizani odzvali z orožjem in se poskušali rešiti, so takoj podlegli strelom zunanjega napadalca. Tisti del čete, ki je prenočeval pri Šobarjevih, je priskočil na pomoč s streljanjem na Italijane, žal pa jim mitraljez zaradi okvare ni bil v pomoč. Partizani, ki so bili v Šobarjevi hiši, so začeli z umikanjem, saj so Italijani prihajali v bližino Šobarjevih in so obkoljevali tudi to hišo, sedem se jih rešilo že pred tem, se potem prebijali posamezno ali v parih, osem pa se jih je pod vodstvom Franca Koširja organizirano prebijalo. Prvih sedem, ki se je sicer najprej rešilo, je dočakala skoraj podobna usod pa kot borce pri Mavsarjevih. Ostalih osem se je uspelo rešiti, čeprav so jim bili Italijani za petami. Avtor spomenika je Stojan Batič, predstavnik slovenskega figuralnega kiparstva. Spomenik NOB na Gornjih Lazah je sestavljen iz visokega podstavka na njem pa so figure ljudi (v tem primeru vojakov), ki imajo v rokah puške, na glavah pa čelade. Prvotni spomenik je bil postavljen 1. novembra 1951, z današnjo različico pa zamenjan 30. oktobra 1966. Polič, Radko. Gornje Laze. Maribor: Obzorja, 1981. Kramarič, Janez. Spomenik NOB na Gričku v Črnomlju. Semič: Grafika Bucik, 2003. Vodnik, 32 Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. 89. EŠD 9376 Kronika prve belokranjske čete (https://slov.si/doc/kronika_belokranjske_cete.pdf). |
| Lokacija in dostop | Spomenik se nahaja v majhni vasici Gornje Laze, vas se nahaja na relaciji Novo mesto – Semič, skozi Uršna sela. Če se peljemo iz Novega mesta skozi Uršna sela in Laze, vidimo na levi strani odcep, ki pelje v vas Gornje Laze. Sredi vasi se na desni strani nahaja spomenik NOB. |
| Besedilo na spomeniku | Ko iz prvih isker plamen se je vžgal, že so njegovi zublji vas použili, življenje ste življenju poklonili vaš prah od tod se v neminljivost dviga. Lojze Krakar . Tu in v bližini je v noči z 2. na 3. november 1941 in v naslednjih dveh dneh v obroču okupatorskih italijanskih vojakov in prebijanju iz njega padlo devetnajst borcev belokranjske partizanske čete: Slavko Cerjanec, Ivan Černič, Lojze Fabjan in komandir Lojze Gajzer, Viktor Gorše, Italijan Bruno, Lojze Jaklič, Polde Jerman, Stanko Junko, Ivan Kopinič, Anton Kovačič, Pavle Kranjac, Franc Matjašič, Lojze Muc, Franc Obrul, Toni Prus, Jože Slobodnik, Vinko Švajger in Jože Vrščaj. Narodni heroj Jože Mihelčič, politični komisar čete, je bil ob umiku ujet zatem od okupatorskega vojaškega sodišča obsojen na smrt in 9. decembra 1941 ustreljen v Ljubljani. Bela krajina svojim prvoborcem! |
| Status | Obstoječi spomeniki |
| Ime vnašalca | Rahela Butala (13.12.2016) |
| Datum prvega vnosa | 2025-01-06T23:00:00+00:00 |
| Spremembe, dopolnila, popravki | Dodal podatke o parceli, sveže fotografije spomenika in prve strani Kronike Belokranjskega odreda, ki jo hrani Dušan Šmajdek, Gornje Laze 1. M. Hladnik 23.12. 2024 Dodal Kroniko prve belokranjske čete. M. Hladnik 7. 1. 2025 |
| Vrsta spomenika | skulptura, infotabla |
| Občina | Semič |
| Katastrski podatki | Parcela, odmerjena za spomenik (1522 Pribišje, 65/2), ne ustreza dejanski lokaciji spomenika na parceli 3227/5. |