| Ime | Francka Zupančič |
|---|---|
| Opis | Spominska plošča aktivistki OF Francki Zupančič, ki so jo domobranci iz postojanke Kleč pri Ljubljani ubili 29. novembra 1944. Plošča je bila odkrita 30. novembra 1963. Vir: Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 38. . SIstory navaja Ime in priimek: Frančiška Zupančič, Oče: Janez, Mati: Frančiška, Po domače: Vračeva, Datum rojstva: 21. 01. 1907, Kraj rojstva: Spodnji Kašelj, Kraj bivanja: Zgornji Kašelj, Stara občina: Polje, Nova občina: Ljubljana, Datum smrti/izginotja: 29. 11. 1943. Kraj smrti/izginotja: pri Klečah, Kraj pokopa: Polje. - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - »Vse drugačna je bila usoda Francke Zupančič-Vračeve. Z delom za OF je začela že leta 1941 in povezovala z njim delo v domači hiši, kjer je že od otroških let nadomestovala bratom prezgodaj umrlo mater in očetu gospodinjo, na polju, v gozdu in naokrog je poznala vsak košček zemlje, vsako stezo in sleherno skrivališče. […] Dan pred požigom vevške papirnice, konec avgusta 1942, je še z nekaterimi sodelavkami izkoristila priložnost, da se je lahko udeležila partizanskega mitinga v gozdovih med Češnjicami in Zagradiščem. Pod pretvezo, da gredo kropit tedaj umrlo Resjakovo mater, so jih Italijani pustili čez zastraženi most. Ko so se ženske naslednji dan vračale domov, so jih stražarji prijeli, češ da so bile v zvezi s partizani, ki so ponoči zanetili požar v papirnici. Med aretiranimi je bila tudi Francka Zupančič. Morala je v koncentracijsko taborišče na otok Rab. […] Maja 1943 se je Francka Zupančič vrnila domov in se takoj vključila v delo. Poljski belogardisti so ji ukazali, da se mora vsak dan zglašati v njihovi postojanki, toda zaradi neodložljivih nalog na terenu ni utegnila izpolnjevati njihovega ukaza. Po prihodu iz internacije je Francka opazila, da je več njenih sodelavcev prestopilo k beli gardi. […] Izdajalci so stalno oprezovali za njo. […] Dne 5. oktobra 1943 je Francka še pozno v noč prevažala v čolnu puške in odeje čez Ljubljanico. Po 22. uri je zaklenila hišna vrata in legla. Ni še zaspala, ko je nekdo močno potrkal na vrata in zaklical, da mora takoj odpreti. Prestrašila se je, a še bolj njen priletni oče, ki je bil silno navezan na edinko. Tolažila ga je, da ne bo nič hudega, vendar so tudi njo obšle hude slutnje. Domobranec, ki mu je odprla, ji je ukazal, da mora takoj z njim. Oblekla se je in molče odšla iz hiše. Zunaj je videla več domobrancev, ki so čakali nanjo, nekaj pa jih je bilo na sosedovem vrtu. Vsi skupaj so odšli proti železniškemu podvozu. […] Od železniškega prelaza so domobranci gnali Francko v breg proti Dimnikovemu kanalu. Pred njo je stopal en sam, drugi so se zvrstili za njo. […] Bližali so se poti, ki se vije ob bregu Ljubljanice že blizu njenega izliva v Savo. Na sredi te poti je kolona obstala. Domobranec, ki je stopal pred Francko, se je sunkovito okrenil in jo ustrelil v prsi. Padla je na obraz. Ležečo na zemlji so še dvakrat ustrelili. En strel ji je drugič prestrelil prsi, vendar ji ni ne prvi ne drugi ranil srca. Tretji strel so ji pognali v tilnik. Vstopil je nad vratnim vretencem, izstopil pa tik pod ušesom. Domnevno mrtvo žrtev so morilci zgrabili in vrgli v Ljubljanico. Čudno se jim je zdelo, da niso slišali vodnega pljuska, toda pogledati niso več utegnili, če truplo ni morda padlo na suho. Niže ob Ljubljanici, že na desnem bregu Save, so Nemci stražili železniško progo. Začeli so odgovarjati na domobranske strele. Pridružili so se jim še fašisti z železniškega prelaza v Zalogu in s kašeljskega mosta. Ne eni ne drugi pa niso vedeli, zakaj in na koga streljajo. Najhuje so se prestrašili domobranci, misleč, da so prihiteli partizani Francki na pomoč. Pustili so žrtev ob bregu Ljubljanice in zbežali s kraja umora na dogovorjeno mesto. […] Medtem ko so domobranci iskali Štefana Aliča, je Francka ležala v globoki nezavesti. Po dveh urah pa se je okoli ene po polnoči prebudila. Dolgo je tipala okoli sebe in naporno razmišljala, kje je in kaj se ji je zgodilo. V glavi je čutila strahotne bolečine. Ni je mogla dvigniti; da bi vstala, niti misliti ni bilo. Z obema rokama se je prijela za glavo in se skušala opreti na komolce, da bi se razgledala okoli sebe, a ni šlo. Začela se je plaziti v breg kar po vseh štirih, kakor žival. […] Niže ob poti ob Ljubljanici je več hiš. […] Franckin dom v Spodnjem Kašlju pa je kakšnih deset minut oddaljeno od kraja, kjer je obležala. […] Začela se je plaziti k prvi hiši, ki je bila le nekaj deset metrov od nje. […] Toda trkala in čakala je zaman […] Zaradi nočnega streljanja so bili ljudje tako prestrašeni, da se niso upali ganiti. […] Na smrt utrujeno Francko je prevzela groza, kaj bo z njo, če se vrnejo domobranci. […] Domislila se je Jurkove hiše, zadnje v vrsti, že čisto spodaj na ovinku poti. […] V zadnjem hipu so jo potegnili v hišo. Za ovinkom so že odmevali koraki domobrancev. V veži je Francka nezavestna obležala. […] Jurkovi niso vedeli, kako bi pomagali na pol mrtvi znanki. Vznemirjala jih je tudi misel, kaj bo, če odkrijejo domobranci sledove, ko se je njihova žrtev plazila k hiši. […] Francki so s toplo vodo izmili obraz, več si niso upali, in bedeli pri nji do jutra. Ko se je zdanilo, so poslali po njene sorodnike. […] Franckini sorodniki so poslali v Polje po dr. Riharda Gregorčiča, ki je zdravil ranjene in bolne partizane in aktiviste. Takoj je prihitel in nudil Francki vso pomoč. Počasi se je toliko zavedala, da je lahko opisala gnusni zločin. Franckin brat Anton Zupančič, poročen v Zalogu št. 100, ni hotel pustiti sestre v bližini strašnega dogodka. Proti večeru je prišel z vozom ponjo in jo dvignil z divanom vred. […] Teden dni je Francka trpela neznosne bolečine. […] Sorodniki bi jo radi prepeljali v ljubljansko bolnišnico na oddelek za vojne poškodbe, a so vedeli, da jim domobranci ne bodo dali dovoljenja za prevoz skozi blok. Po enem tednu se jim je končno posrečilo, da so jo s pomočjo nemških vojakov prepeljali po stranskih poteh ob Savi v Ljubljano in jo oddali v bolnišnico. […] Francka Zupančič se je zdravila na oddelku za vojne poškodbe že od 12. oktobra 1943. […] Dne 29. novembra 1943 se je okoli 11. ure ustavil znani vojaški avtobus iz Polja pred splošno bolnišnico v Ljubljani. Iz njega so izstopili trije domobranci in odšli najprej v zavod za gluhoneme nasproti bolnišnice. […] Nekaj časa je bil Zakovšek sam v avtobusu, nato so privedli še Francko. Dva sta jo podpirala, da je lahko stopala, in ji pomagala v avtobus. […] Avtobus z Zakovškom in Zupančičevo je po odhodu izpred bolnišnice že po nekaj minutah ustavil pred prisilno delavnico na drugem bregu Ljubljanice. Iz zaporov v 'prisilni' so domobranci prignali še tretjega aretiranca: […] Francka Zupančič ni več mislila nase. […] Ko se je avtobus bližal Polju, jim je še dejala: 'Za tako veliko stvar, kot se borimo, so žrtve nujne. Jaz jo sprejmem tako, kot so jo že mnogi pred menoj in jo bodo morali še mnogi za menoj.' […] Ko se je znočilo, so poljski domobranci odpeljali Francko proti Ježici. Avto je ustavil v bližini opuščene gramozne jame na pol poti med Ježico in Vižmarjami, kake pol ure vstran od Kleč. […] Morilci so zvlekli Francko iz avtomobila in jo vrgli pod božjo 'martro'. […] Urhovski in poljski domobranci so vedeli, da so jo enkrat že streljali, a je okrevala. Zato so se potrudili, da so drugič bolj temeljito opravili svoj krvniški posel. S puškinimi kopiti so žrtvi zdrobili glavo. Vso noč in še ves naslednji dan je Francka ležala pod križem sredi Ljubljanskega polja. Šele drugo noč so jo ježiški domobranci odnesli v mrtvašnico na stožiško pokopališče in jo vrgli na nosila za krste. Mrtvašnico so zaklenili in odnesli ključ s seboj. […]« (Štefanija Ravnikar-Podbevšek, Sv. Urh, Kronika dogodkov iz narodnoosvobodilne vojne, V Ljubljani: Založba Borec, 1978, str. 313–318, 363–365, LXIV [fotografiji in besedilo pod njima]) - -- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - » Z I. 52. ZUPANČIČ Frančiška, rojena 1907, po domače Vračeva, iz Zgornjega Kašlja.5. oktobra 1943 so jo domobranci iz Polja težko ranili, vendar jim je ranjena ušla. Ko je prišla iz bolnišnice v Ljubljani, so jo domobranci 29. novembra 1943 ubili v bližini Kleč. (Vir: Štefanija Ravnikar-Podbevšek, Sv. Urh, str. 313, 316 in druge)« (Silvo Grgič, Zločini okupatorjevih sodelavcev, 2. knjiga: Umorjeni aktivisti in simpatizerji Osvobodilne fronte ter drugi Slovenci, V Ljubljani: Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1997, str. 385) |
| Lokacija in dostop | Kašeljska cesta 50. |
| Status | Uničeni spomeniki |
| Ime vnašalca | S. Gradišnik |
| Datum prvega vnosa | 2024-01-21T23:00:00+00:00 |
| Spremembe, dopolnila, popravki | Obiskala sem junija 2022 in lastniki hiše ne vedo nič o kakšnem obeležju. Pravijo, da ga na njihovi hiši nikoli ni bilo. Na Geodetski upravi Ljubljana pravijo, da je pod številko Kašeljska 50 že od nekdaj ista hiša, odkar je dobila številko. Mojca Župančič, 30. 6. 2022. M.Kermavnar, 22.1.2024, po predlogi Zdenke Primožič dodal v Opis usode Francke Zupančič |
| Vrsta spomenika | Spominska plošča |
| Občina | Ljubljana |