| Opis |
Kamniti obelisk, postavljen na kraju, kjer je bilo 4. 9. 1941 ustreljenih pet talcev iz begunjskih zaporov kot povračilni ukrep za partizansko akcijo.
Spomenik, odkrit 1956, je izdelalo kamnoseštvo Kopriva, avtor besedila je pesnik Matej Bor. Spomenik sta postavila Okrajni odbor ZZB NOV Radovljica in Krajevni odbor ZB NOV Lesce. Izdelalo ga je Kamnoseštvo Kopriva.
Jože Bernard (* 25. 8. 1903 Koritno) je OŠ obiskoval v Ribnem, nato se je v Radovljici izučil za pletarja. Zaposlil se je pri svojem bratu Jakobu Bernardu, gradbeniku na Bledu. Z ženo sta dobila štiri otroke, družino je preživljal še s pletenjem košar. Stanoval je v cestni hiši pri blejskem mostu v Lescah. Po prihodu okupatorja v aprilu 1941 je bil mobiliziran za gradnjo cestnega mostu čez Savo, ker je starega porušila umikajoča se jugoslovanska vojska. Ko so bila dela končana, je moral oditi z nemško firmo TODT na Ljubelj postavljat lesene barake. Bil je napredno usmerjen in se je že pred vojno boril za delavske pravice in boljše socialne razmere. V letu 1939 je bil sprejet v članstvo KPS. Zaradi tega je bil v Lescah med prvimi,
ki so bili maja 1941 povezani v vojaške trojke. Sodeloval je med organizatorji odpora na Bledu in v sosdejih vaseh. Gestapo ga je aretiral 25. 6. 1941 na Ljubelju in ga zaprl v graščini v Begunjah. V zaporniški knjigi je vpisan pod št. 339. Kljub mučenju in obljubljanju gestapa, da s priznanjem reši sebe in družino, ni klonil. Družino so v juniju 1942 izselili v Ratsberg
pri Erlangenu v Nemčijo. Po osvoboditvi se je vrnila domov.
Jože Dacar je bil rojen 15. 9. 1901 v kajži na Črnivcu očetu čevljarju in priložnostnemu delavcu. Osnovno šolo je končal v Mošnjah, nato se je izučil za čevljarja. Zaslužek od obrti
ni zadostoval za preživljanje družine, zaradi tega je v sezonskem času delal še pri zidarjih.
V KPS je bil sprejet v 1936. letu. Po prihodu okupatorja so bili Dacarjevi takoj izdani gestapu. Tudi Jože se je pridružil bratoma Antonu in Francetu in v juniju 1941 odšel v ilegalo. Z ilegalno skupino v gozdu Grofiji je odšel na Vodiško planino. 29. 7. 1941 je zaprisegel v Jelovški četi. Konec avgusta 1941 je odšel domov po perilo in živež. Najbrž je bil izdan, saj so orožniki iz postojanke na Brezjah obkolili hišo in ga aretirali. Zaprli so ga v svojo postojanko, kjer so ga zaslišali. Gestapo ga je 1. 9. 1941 z Brezij odpeljal v graščinske zapore v Begunjah na Gorenjskem. V zaporniški knjigi je vpisan pod št.1169. Ženo Jožefo s petimi otroki in starše so 24. 1. 1942 aretirali. Nekaj časa so bili zaprti v zaporih v graščini v Begunjah, nato so jih poslali v zbirno taborišče za izseljence v škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano. Izselili so jih v Poxau pri Dingolfinku v Nemčijo, kjer je žena Jožefa že spomladi 1944 umrla. Otroci so se vsi, razen enega, po osvoboditvi vrnili domov.
Franjo Kraštek (v Sistory Franc Krastek in Franc Kraštek) je bil rojen 7. 10. 1908 v Erdutu pri Osjeku v Slavoniji. Izučil se je za frizerja in se zaposlil pri frizerskem mojstru Demaku na Slovenskem Javorniku. že v domačem kraju je deloval v naprednih vrstah delavskega gibanja, zato ga je preganjala policija. V svojem delovnem okolju in na Jesenicah se je vključil v boj za delavske pravice in boljše socialne pogoje. Sodeloval je z organizatorji vstaje na Jesenicah. Gestapo ga je odkril in aretiral. Iz knjige zapornikov v zaporih v Begunjah pod št. 892 je razvidno, da je biI pripeljan v zapore 7. 8. 1941.
Anton Mohorič je bil rojen 29. 10. 1900 na Njivici pri Zgornji Besnici v kajžarski družini, pd. pri Hlipu. Po osnovni šoli v Podblici se je izučil za tesarja pri tesarskem mojstru Ažmanu
v Kropi. Svoj poklic je opravljal do 1933. leta, ko se mu je posrečilo zaposliti v železarni KID na Jesenicah. V železarni je sodeloval z revolucionarji delavskega gibanja. Po prihodu Nemcev je bil med prvimi snovalci odpora. Gestapo ga je že 8. 7. 1941 aretiral in zaprl v zapore v graščini v Begunjah, kjer je vpisan v knjigi zapornikov pod št. 468.
Anton Poje je bil rojen 13. 1. 1886 v Selu pri Dobrunjah. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, nato pa se je izučil za mehanika. Zaposlen je bil pri raznih delodajalcih. Ko se je 1914. leta začela prva svetovna vojna, je bil vpoklican v vojsko. Na ruski fronti je bil
ujet. Udeležil se je oktobrske revolucije. Na povratku domov se je ustavil v Bukovini v
Černovicah. Tam je spoznal Jero Renner, hčer besarabske nemške družine, in se 1919. leta
poročil. Domov v Dobrunje se je z ženo vrnil 1923. leta. Zaposlil se je pri železnici v Ljubljani in leta 1927 napravil izpit za strojevodjo lokomotive. Zaradi bolezni je moral delo zapustiti. Z ženo sta začela z obrtjo pletenja nogavic. 1934. leta sta se preselila na Gorenjsko. V Lesce sta prišla v 1937. letu. Bil je komunist, propagiral je za Sovjetsko zvezo in pridobitve oktobrske revolucije. Razpečeval je ilegalno literaturo. Oblasti so ga nadzirale. Po prihodu Nemcev je bil takoj izdan. Gestapo ga je že 27. 5. 1941. aretiral. V zaporih v Begunjah je bil do 10. 6. 1941. Ko je Nemčija 22. 6. 1941 napadla Sovjetsko zvezo, sta z ženo Jero odšla v ilegalo. Pridružila sta se skupini ilegalcev na Vodiški planini na Jelovici. Bila sta v Jelovški četi Cankarjevega hataljona. Po boju z Nemci na Partizanskem vrhu na Jelovici 8. 8. 1941 se mu je zdravstveno stanje poslabšalo. Bolehal je za TBC. Štab bataljona je odredil, da gresta z ženo v Ljubljano. Tam naj bi se vključila v gibanje OF. Domov v Lesce sta prišla 15. 8. 1941 po obleko in perilo. Bila sta prijavljena in naslednje jutro aretirana. Anton Poje, zapisan v knjigi zapornikov pod št. 1081, je bil ustreljen, ženo Jero so izpustili.
Razlog za ustrelitev petih talcev iz Bgunj je bil, ker so borci Cankarjevega bataljona z Jelovice z ubojem kaznovali petokolonaša, sodelavca gestapa, Gabriela Zupana, roj. 1875 v Kropi. Preiskave o Zupanovem uboju in ustrelitev talcev sta vodila gestapovca Fundertal in Heller iz urada gestapa v Grajskem dvoru v Radovljici. Trupla ustreljenih talcev so pokopali šele zvečer. Za kraj pokopa so določili skupino hrastov na cerkveni parceli blizu ceste v Hraše. Do tja jih je moral s konjsko vprego pripeljati Franc Heberle, p. d. Mežnarjev, iz Lesc.
Po vojni so bili njihovi posmrtni ostanki na željo svojcev odkopani in pokopani v skupni
grob na grobišču talcev v Dragi. Jožeta Bernarda pa so pokopali na pokopališče borcev
NOV na Bledu.
- Po poti spominov: radovljiški zbornik, Radovljica: Občinska konferenca SDZL, 1990, str. 137-139.
- EŠD 10031
|