| Ime | Ravenska vas, Spominsko znamenje trem aktivistom |
|---|---|
| Opis | Tonalitna plošča z napisom je pritrjena na kamnit kvadrast podstavek. Na levi stoji visoka štiristrana betonska piramida z zvezdo, na desni cvetlično korito. Znamenje je bilo prvotno odkrito 1949. EŠD 19283 . »Prvi maj leta 1944 so Švabi oznanili z največjim pompom in raznimi predpripravami. Na takratnem športnem igrišču so napravili govorniški oder in ga kar moči obdali s kljukastimi križi našitimi zastavami. Bilo je pač treba kar najlepše okrasiti zborovalni prostor, saj je bil napovedan kot glavni govornik sam zvezni vodja Heimatbunda Franc Steindl. Zgodaj zjutraj tega dne so SS-ovci iz Izlak zastražili vso dolino, da se gospodu Steindlu ne bi kaj neljubega pripetilo, akoravno so tedanji glavni faktorji Zagorja trdili, da so partizani že iztrebljeni. Pred 9. uro dopoldne je vodstvo rudnika privleklo na športni prostor prav vse delavce, kolikor jih je pač še bilo doma, in prav tako so morali priti tudi vsi delavci in nameščenci vseh ostalih podjetij in ustanov ter ostalo ljudstvo, da komandanti Zagorja pokažejo gospodu Steindlu, koliko zvestih privržencev imajo v svojem območju. Govor vodje Heimatbunda se je v glavnem nanašal na 'bandite', ki jim je napovedal boj na smrt in poudarjal, da je tu sedaj nepremagljivi rajh in da bo ostal tukaj tja do drugega vesoljnega potopa. Več dni pred 1. majem se je zadrževala skupina partizanov na območju Ravenske vasi (Sv. Urh) in tam imela sestanke z aktivisti ter tudi z ostalim prebivalstvom. V tej skupini sta bila med drugim tudi Zagorjana Srečko Pečar-Mijo in Ivo Levstik-Gojc. Zadrževali pa so se v posameznih hišah po tri dni - 28., 29. in 30. aprila ter 1. maja so pri Šikovcu vulgo Škratu ložirali Srečko Pečar, Ivo Levstik in Vojka Napokoj iz Moravč, Vili Vresk iz Trbovelj in Tončka (podrobnejši podatki o Tončki piscu niso znani). V času, ko je vodja Heimatbunda Steindl prepričeval Zagorjane o veličini in nepremagljivosti slavne nemške armade, so stali na griču nad Škratovo hišo tovariši Pečar, Levstik, Vojka in Tončka ter opazovali Zagorje in 'slavni' švabski apel na športnem prostoru. Tovariš Vresk se je pa zadrževal v podstrešni sobi Škratove hiše. Okrog 11. ure so ljudje na športnem igrišču opazili, kako se SS-ovci plazijo proti Škratovi hiši. Slutili so, da to ne pomeni nič dobrega. Istočasno pa so bili na jasnem, os mora biti s tem v zveza ostudno delo domačih izdajalcev. Na žalost se niso motili. Kmalu so zaropotale nemške strojnice. SS-ovci so se namreč - maskirani z zelenjem – skrivaj priplazili do griča ter užgali. Pečar, Levstik in Volka so zdrveli po kolovozu, ki drži proti Končanu. Švabi - hiteč za njimi – so pa streljali. Prva je padla Vojka, kakšnih dobrih sto metrov od Škratove hiše. Kmalu za njo je smrtno zadet obležal Levstik, medtem ko je bil Srečko Pečar teže ranjen v nogo in se je s težavo zavlekel v grmovje nad Končanovo planino. Ko so se mu Švabi približali, ki so šli po sledi krvi, se je sam ustrelil, da ne bi prišel živ v roke nemškim zverinam. Tovarišica Tončka pa se je takoj skrila v grmovje, ko so padli prvi streli, in si tako rešila življenje. Švabi so namreč mislili, da so vsi partizani zbežali. Medtem je Škratova, mlada gospodinja, obvestila Vilija Vreska, da so prišli Švabi. Odel se je v črno haljo in zbežal v smeri proti tako imenovanemu 'Koritu' in dalje v nasprotno stran, kamor so Švabi streljali, s čimer si je tudi rešil življenje. Žal je pozneje padel tudi on in daroval svoje življenje za našo svobodo. SS-ovcj so takoj sezuli žrtvam škornje in jopiče ter jim pobrali vse, kar so imeli pri sebi. Vlekli so jih kot hlode do križa ob cesti, katero delo so morali opraviti nekateri bližnji stanovalci iz tega kraja. Švabi so po tem dejanju prišli k Škratu in našli v hiši ženo gospodarja ravno v trenutku, ko je tlačila v peč aktovko. Eno je namreč že prej porinila v peč. Ostal pa je še en nahrbtnik. Tega in aktovke so se Švabi takoj polastili in ju pregledali. Gospodinjo so neusmiljeno pretepli. Začele so se aretacije. Prijeli so posestnika Poldeta Kosa, dva njegova sinova in hčerko, Škratovo ter njeni dve dekli, nadalje Tončko Drnovšek, Ivana Kovača iz Ravenske vasi ter Lebeničnika. Zadnji trije so bili namreč v Ravenski vasi po opravkih. Pri Škratu so vpregli v voz par konj in na voz naložili vse tri žrtve ter vse odpeljali v Zagorje na žandarmerijo. Tam so postavili voz z mrtvimi žrtvami na ogled in opomin Zagorjanom, aretirane pa so vrgli v klet. Škrat je zbežal z doma. Njegova dva mlada otroka so začasno izročili sosedu Martinovcu s pripombo, da jih bodo odpeljali v zavod v rajh, češ saj Lojzeta Škrata in njegove žene ne bo nikdar več domov. Obeh konj in voza Škrat ni nikdar več videl. Nad zagorsko dolino je ta dan in še nekaj dni pozneje vladala groza. Zagorjani so sicer hodili gledat žrtve, toda brez solz so objokavali junake, borce za svobodo. Še bolj so stisnili pesti ter se zakleli, da bodo ostali zvesti svojemu narodu. Neke nemške 'gospodične' in tudi neka domačinka ter nekateri Nemci so zasramovali mrtve borce in jim pljuvali v obraz. Drugega maja so nesrečne žrtve odpeljali na Izlake in jih zakopali za tamkajšnjo šolo. Nekaj dni pozneje so poslali partizani smrtno obsodbo zagorskemu županu dr. Scheichenbauerju, vodji Heimatbunda Holznerju in učiteljici Josipini Sauer. Ta je takoj izginila iz Zagorja in se ni več vrnila. Vse aretirane so odpeljali v Trbovlje. Nekatere so kmalu izpustili, le Škratovko so dva meseca mučili v zaporu in jo končno izpustili. Pri Škratu je ostala doma samo mati gospodarja. Prenašala je aktovko, ki je Švabi niso našli v peči, v košu po grmovju za hišo in jo končno tamkaj skrila. Od samega strahu ni upala niti pogledati, kaj je v aktovki. Saj so dan za dnem hodili Švabi delat hišno preiskavo, tako da je bila hiša stalno odprta. Pri preiskavah v hiši so si gestapovci in ostali mnoge reči večje vrednosti prisvojili. Žena ni vedela, kaj naj počne. Šla je k Zaletelovim in jim zaupala vse. No – in je prišla pokojna Zaletelovka po aktovko ter jo odnesla. Med drugim so bile v aktovki tudi bombe. Se danes pravi stara Škratovka: 'Dobro, da nisem aktovke zažgala, kakor sem mislila; mene in hišo bi razneslo!' - Škrata in soseda Martinka, ki sta zbežala, so Švabi iskali teden dni. Končno so nehali delati obiske v obeh navedenih hišah. Po osvoboditvi smo Srečka Pečarja in Ivana Levstika pokopali v Zagorju ob veliki udeležbi domačinov. Zveza borcev Zagorju je vsem trem žrtvam NOV postavila nad Škratovo hišo spominsko ploščo – letos pa je kolektiv Zunanjega obrata zagorskega rudnika postavil na tem mestu narodnim mučenikom spomenik. Slovesno odkritje tega spomenika je bilo – kakor smo že poročali – v nedeljo, 2. maja 1954. Zagorjani in ostali so z veliko udeležbo te spominske slovesnosti pokazali, da znajo ceniti tiste, ki so dali za našo svobodo vse, in da cenijo dragocene pridobitve naše narodnoosvobodilne vojne, ki je rešila naš narod suženjstva in pogina.« M. Š., Pred desetimi leti v Zagorju, Zasavski vestnik, Glasilo Socialistične zveze delovnih ljudi Zasavja, Leto VII, Štev. 23, Trbovlje, 9. junija 1954, str. 5. Elektronski vir: Zasavski vestnik, št. 23, 1954, str. 5 (https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-FUI0Z0UX/19085452-56e5-4bb8-97d6-07b7eb662471/PDF) Dostop: 11. 3. 2024. . »Besedilo Slavka Tauferja je posvečeno spominu treh tovarišev, Ivu Levstiku-Gojcu, Feliksu Pečarju-Miju in Vojki Nepokoj-Meti, ki so padli 1. maja 1944 na Zeleni travi pri Zagorju. Po podatkih iz objave v Borcu, 1. XXIV, 1977, št. 5, str. 313–314 je tudi avtor padel jeseni 1944. PI 396. . V spomin padlim na Zeleni travi Vsa v luči je bila pod nama dolina, ko sva tiste dni gledala nanjo. – Spomnim se, Ivo, dni, ko se je mogočna procesija sproščene množice vila pod nama. Vse rdeče so plapolale zastave v modrino neba. Bil je prvi maj, praznik dela, veličasten in svetal, – pa je prišla tema. Raztrgana in razbičana se je razbežala množica. Bledel si ob spoznanju, a že je svetloba preletela obraz. Videl si luč, sevajočo v nove dni, dni prebujenja. Sedaj je zopet prvi maj. Tiho stojim ob samotnem gozdu, pod menoj spi dolina. Slaboten sij se razliva nadnjo. Vidim ogenj – mogočno gore kresovi v prvi maj. Vem, da si blizu, samo dolina je med nama. Čakam in gledam. Rad bi objel vso dolino, jo privil nase, da sliši utrip svobodnega srca. Fanfare done v prebujajoče se jutro, pozivajoč rudarje k obljubi, da se še bolj zarijejo v zemljo, kradeč ji zaklade za tujca. Apel … Ne ponosen, veličasten kot nekdaj. Saj so vam ukradli prvi maj, vaš prvi maj, rudarji. Besede so bič po vaših telesih. Čemu nemite, rudarji, kovarji svobode? Pokonci pesti, saj to je vaš dan, vaš svobodni prvi maj. V ta svobodni prvi maj zapojo mitraljezi, prinašajoč smrt. Gojc, Mijo in Vojka, srce trepeče za vas, saj ste v dosegu rafalov. Nema stoji množica in čaka – roke sklepajoč k molitvi. Reši zemlja, reši junake. Potihnejo salve … Režeče hijene skrunijo vaša mrtva telesa. Gojc, ti živiš, in Mijo in Vojka, večno bo vaše življenje med nami. A vi, rudarji, ob tej največji daritvi spreglejte, spoznajte resnico. S smrtjo junakov je pisana vaša svoboda, zato visoko pesti v svobodni maj. Živite, junaki, svetla so vaša imena! A ti, zemlja slovenska, ko sprejemaš vase svoje najboljše sinove, oplodi se z njimi in daruj nam nova, svobodna življenja. Ko pa bo zopet maj, pridemo na vaš poslednji dom z najlepšo gorsko rožo. Vaša imena so z nami Gojc, Mijo in Vojka. Pred nami je boj – in naša svetloba. (Boris Paternu [ur.], Slovensko pesništvo upora 1941–1945, Prva knjiga, Partizanske, Ljubljana: Mladinska knjiga, Partizanska knjiga, 1987, str. 462–463.) |
| Lokacija in dostop | Spominsko znamenje stoji na vrhu grička SZ tik za kmetijo Pri Škratu (Javor), Ravenska vas 50. |
| Besedilo na spomeniku | SKROMEN SPOMENIK PADLIM BORCEM ZA SVOBODO SLOVENSKEGA NARODA KI SO PADLI NA DAN DELAVSKEGA PRAZNIKA 1. MAJA 1945 PEČAR FELIKS - MIJO ROJ. 2. 6. 1910 LEVSTIK IVO - GOJC ROJ. 8. 1. 1910 NAPOKOJ VOJKA ROJ. 18. 8. 1922 |
| Čas postavitve ali odkritja | 1949 |
| Status | Obstoječi spomeniki |
| Ime vnašalca | M. Kermavnar 21. 5. 2020, foto M. Hladnik 30. 5. 2020 |
| Datum prvega vnosa | 2024-08-02T22:00:00+00:00 |
| Zadnja sprememba | 2026-04-16T05:45:56.206765+00:00 |
| Spremembe, dopolnila, popravki | M.Kermavnar, 11.3.2024, po predlogi Zdenke Primožič dodal povezavo na časopis Zasavski vestnik in fotografijo 4/4. ● M. Kermavnar, 1. 8. 2024, po predlogi Zdenke Primožič dopolnil Opis z besedilom Slavka Tauferja. ● |
| Vrsta spomenika | Spomenik |
| Občina | Zagorje ob Savi |
| Katastrski podatki | K. o. 2641 Zagorje, parc. št. 703/2 |
| Kategorije partizanskih spomenikov | Borci |