| Ime | Martin Konšak, Maribor |
|---|---|
| Opis | Bronasti doprsni kip Martina Konšaka, delavca, ki je bil po osmih mesecih mučenja v mariborskih zaporih kot talec ustreljen 25. januarja 1944 v Velenju, je delo akademske kiparke Vlaste Zorko. Kip, ki ga je v bron odlil zagrebški livar Vladimir Šeb, je bil leta 1981 postavljen na kamnit podstavek pred osnovno šolo, ki nosi Konšakovo ime. Na svečanosti ob odkritju so bili udeleženi tudi Konšakova vodova ter otroka. Kasneje je bil kip prestavljen v notranjost šole. OŠ Martina Konšaka Maribor: zgodovina. (https://www.konsak.si/zgodovina/) Zbornik spominskih obeležij narodnoosvobodilnega boja v občini Maribor-Tezno. Maribor: OK SZDL in SO Maribor-Tezno, 1987, str. 33. »Preberimo enega izmed številnih poslovilnih pisem, ki so jih napisali pred nasilno smrtjo zavedni slovenski ljudje. Pismo je iz knjige Poslovilna pisma za svobodo ustreljenih. . Draga tovarišica! Z ozirom na Tvoje delo in zadržanje ter sigurne informacije Ti pišem to pismo. V mojem srcu si zapisana kot zavedna Slovenka in dobra tovarišica. Zato Ti lahko zaupam nekatere svoje tajne. Vsi ste slišali o meni. toda vsega nobeden ne ve. Mislim, da se ne varam v Tebi, zato Ti zaupam. Obtožen sem bil in osumljen, da sem vodja OF za Štajersko itd. Jaz sem seveda trdno vztrajal na tem, da se sploh nisem mešal v politiko, da ne poznam nobenega, sploh nikogar. Saj me razumeš? Nato so me začeli mučiti. Šestnajst dni brez izjeme so me vsak dan tepli in mučili na najbolj zverske načine, boksali v trebuh, želodec in prsa, tako, da mi je prsni koš pokal; lasali so me tako neusmiljeno, da mi manjka polovica las, pulili so mi brke. brado in obrvi, pikali so me specialno iglo po glavi, iz prstov na roki so mi potegnili vse nohte, na poseben način. Devetkrat so me obesili tako, da so bile noge in spodnji del telesa zgoraj, glava pa spodaj. Potem, so me neusmiljeno bili po nogah in po zadnjici, oprosti mi za izraz, šestnajsti dan so me mučili štiri in pol ure kar skupaj. Na pol mrtev sem prosil za malo vode. Tedaj pa je eden izmed mojih mučiteljev rekel: »Takoj dobiš, – « in mi je v usta napravil malo potrebo. Seveda sem takoj zaprl usta, toda vseeno mi je teklo v usta, nos in oči. Nato so me pustili pol drugi mesec na miru, da so se mi rane zacelile. 62-ti dan so me ponovno, takrat v bunkerju, slekli do nagega, potem pa so mi pokazali vso švabsko kulturo XX. stoletja. Zlomili so mi tri rebra, nalomili hrbtenico, od nog do glave pa sem bil ne plav ampak črn in razmrcvarjen; nohti na nogah so mi vsi odpadli. Stavili so mi pogoj: ali usta odpreti — ali umreti! Zavedal sem se vsega tega in ni mi žal, da krasijo polomljene in obtolčene kosti moje razmrcvarjeno telo. Konšak je ostal samo Konšak — pa če bom šel s temi posledicami tudi v grob, ne bo na mojem grobu pisalo »Izdajalec«, temveč »Junak, ki je za domovino kri prelival in bil pripravljen za njo žrtvovati vse.« Naši organizaciji in bodoči domovini hočem ostati za vsako ceno zvest. Veš, draga tovarišica. za mene to ni nič novega. Sigurno si že kedaj slišala za beograjsko glavnjačo — tam so me tudi mučili, skupaj z mojimi ostalimi tovariši, ki so danes na čelu naše organizacije OF. Na primer: dr. Ivan Ribar je moj osebni dobri prijatelj, isto tako Moša Pijade in drugi. V Jugoslaviji so nas tudi zapirali, mučili in preganjali. V Jugoslaviji sem bil namreč višji funkcionar delavskega pokreta. Ti čarobnica, Ti črnolaska, ali se spominjaš kako si bila huda, kako si me kregala pred jetniškim oknom: »Verdammter Banditenführer!« Metala si skozi okno kamenje na mene, toda to ni bilo kamenje temveč kruh. V bolnico si nosila razne strupe, male stekleničke, v katerih je bil strup za bandite. Ne, to ni bil strup, to so bile kapljice za okrepitev slovenskih borcev! Lepega dne bo sonce zopet sijalo poštenim ljudem, fašistični morilci, izdajalci in mednarodni morilci pa se bodo znašli na obtožniški klopi. Te pozdravlja Tvoj tovariš M. Konšak Martin Konšak je bil ustreljen v Velenju, dne 25. januarja 1944, skupa j z Antonom Gostinčičem. Vllijem Hedžetom, Ludvikom Klincem, Albinom Kostrevcem, Francem Lešnikom, Maksom Medveščkom, Ludvikom Blombergerjem, Francem Poropatom, Mirkom Puhaljem, Alojzem Slogarjem, Ladislavom Škedeljem, Ivanom Turkom In Francem Žabkarjem. Martin Konšak je bil mehanik, doma iz Ljubnega. Napisal je ilegalno pismo na dveh koščkih okrvavljenega papirja nekaj dni pred ustrelitvijo. To pismo je M. Konšak napisal Mariji Štampar, paznici v mariborskih sodnih zaporih, ki je pomagala našim ljudem in tudi Konšaku.« (Avtor ni naveden, Dan mrtvih, Šaleški rudar (https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-WS8PMC2H/123e4314-10d1-4f27-adf8-1a30863c5830/PDF), Glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva občine Velenje, Leto I, št. 14, 4. november 1965, naslovna stran) |
| Lokacija in dostop | Doprsni kip je nekoč stal na tlakovani površini pred vhodom v Osnovno šolo Martina Konšaka na Prekmurski ulici 67. Zdaj se nahaja v šolski avli. |
| Besedilo na spomeniku | MARTIN KONŠAK 1910 1944 |
| Status | Obstoječi spomeniki |
| Ime vnašalca | Ivan Smiljanić 25. 4. 2020 |
| Datum prvega vnosa | 2025-01-13T23:00:00+00:00 |
| Spremembe, dopolnila, popravki | M.Kermavnar, 27.11.2024, po predlogi dodal fotografij 3/1 do 3/3, ki jih je pridobila Zdenka Primožič, posredovala pa jih je Jasmina Voršič, prof., ravnateljica OŠ Martina Konšaka Maribor. Dodal katastrske podatke. Zdenka Primožič 14. 1. 2025 dodala v Opis sestavek iz Šaleškega rudarja. |
| Vrsta spomenika | Doprsni kip |
| Občina | Maribor |
| Katastrski podatki | K. o. 0680 TEZNO, parc. št. 225 |