| Ime | Pregnancem, Škofovi zavodi Šentvid |
|---|---|
| Opis | Osmerokotna granitna plošča s podaljšanima krakoma in z vklesanim napisom (Vlasto Kopač, odkrita 16. 12. 1973) je bila pritrjena ob vhodu v Škofijski zavod kjer je bilo leta 1941 in 1942 zbirno taborišče za pregnance. Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 50. Gozdana Miglič, Spomin je moč: pomniki revolucije v občini Ljubljana-Šiška, Ljubljana: OK SZDL Ljubljana-Šiška, 1985, str. 70-71. EŠD 5694 (https://geohub.gov.si/ghapp/giskd/?&find=5694&locale=sl) Nemški okupator je takoj po zasedbi Gorenjske in Mežiške doline začel zapirati slovenske izobražence-učitelje, profesorje, uradnike in duhovnike. Najprej je zapiral posameznike, ob koncu aprila pa so aretacije postale množične. Kmalu sta nastali taborišči v Begunjah in v Šentvidu. Taborišče v Begunjah je bilo prehodno in jetnike so v drugi polovici maja 1941 premestili v Šentvid, v taborišče tajne državne policije. Taborišče je bilo v stavbi nekdanjih škofovih zavodov (kasneje vojašnica JLA Boris Kidrič), vodil ga je SS-Hauptscharfführer Werner Kluge. lz Šentvida so izgnance v transportih pošiljali v Srbijo, Bosno, na Hrvaško ter v Nemčijo. Do junija 1941 je bilo zaprtih v taborišču že okrog 800 oseb, predvidenih za izgon. V šentviško taborišče so vodili tudi aretirane sorodnike partizanov in talcev z Gorenjske. Do začetka julija so bili v Šentvidu zaprti le moški in ženske brez družin, njihove družine so ostale sprva se doma, potem pa so začeli tudi njih zapirati v taborišče. Družine z Gorenjske in iz Mežiške doline je izseljeval oddelek zaščitne policije iz šentviškega preseljevalnega taborišča. Osebe, ki so bile določene za izselitev, so morale na poziv policistov v nekaj urah priti k čakajočim avtobusom. S seboj so lahko vzeli do 30 kg ročne prtljage s predmeti za osebno rabo, popotno obleko in odejo, hrano za osem dni, dokumente in določeno vsoto denarja v gotovini. V juliju 1941 je bilo odposlanih iz šentviškega zbirnega taborišča v Srbijo pet transportov, in to v Valjevo (prispel 8. julija), v Veliko Orašje in Smederevsko Palanko (prispel 9. julija) , v Varvarin (prispel 11 . julija), v Kruševac (prispel 12. julija) in v Užiško Požego (prispel 13. julija). V zadnjem transportu v letu 1941 , ki je odšel iz taborišča v Šentvidu, so med drugimi odpeljali na Hrvaško tudi 110 ljudi iz vasi Tacen, Pirniče, Zgornje Gameljne in iz požgane Rašice. Ti transportiranci so bili v Šentvidu šest dni, nato so jih z avtobusi prepeljali v Litijo od tam pa z vlakom v Rajhenburg (Brestanico), kjer so bili en dan, nato pa so jih izselili na Hrvaško. Od marca 1942 so aretirane sorodnike partizanov in talcev z Gorenjske začeli deportirati v Nemčijo. Ta prvi transport 126 oseb ni bil iz Šentvida poslan naravnost v Nemčijo, pač pa najprej v Rajhenburg in šele nato v Nemčijo. V Nemčijo je bilo odposlanih vsega skupaj pet transportov. Te transportirance so razdelili po raznih delovnih taboriščih - Volksdeutsche Mittelstelle (VOMI). Od začetka julija do septembra 1942 so nacisti izvedli več ofenzivnih akcij na raznih območjih Gorenjske. Požgali so dvanajst vasi in zaselkov, postrelili nekaj sto talcev (samo julija 330), v glavnem moške in to od 15 leta starosti dalje, ženske in otroke pa so odgnali v šentviško taborišče. V Šentvidu niso ločevali otrok od staršev, čeprav se je za slovenske otroke, ki jih je bilo poleti 1942 v taborišču okoli 600, zanimalo več organizacij in ustanov, med njimi tudi organizacija Lebensborn. Otroci so iz šentviškega taborišča potovali vedno skupaj z odraslimi, bodisi s starši, sorodniki ali znanci. V samem taborišču so otroci živeli v izredno slabih razmerah in to so priznavali celo nacisti sami. Junija 1942 je okupator organiziral novo preselitveno taborišče v gradu Goričane pri Medvodah, šentviško taborišče pa je spremenil v zapore. Pomniki naše revolucije, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1961, str. 89. Gozdana Miglič, SPOMIN JE MOČ (https://slov.si/doc/spomin_je_moc.pdf), Pomniki revolucije v občini Ljubljana-Šiška geslo: vojska123 |
| Lokacija in dostop | Štula 23, Ljubljana. Plošča je bila vzidana ob vhodu v Škofijski zavod sv. Stanislava (prej Vojašnica Boris Kidrič) v Šentvidu. Ob prenovi stavbe je bila odstranjena. |
| Besedilo na spomeniku | V TEJ STAVBI JE BILO V LETIH 1941 IN 1942 NEMŠKO ZBIRNO TABORIŠČE ZA SLOVENSKE IZGNANCE V SRBIJO, HRVATSKO, BOSNO IN NEMČIJO. DO OSVOBODITVE SO BILI TU GESTAPOVSKI ZAPORI |
| Status | Uničeni spomeniki |
| Ime vnašalca | M. Hladnik 30.3.2020 27.junij 2021 dopolnil D.Divjak |
| Datum prvega vnosa | 2024-03-26T23:00:00+00:00 |
| Zadnja sprememba | 2025-12-03T16:18:09.027695+00:00 |
| Spremembe, dopolnila, popravki | 27.6.2021 dopolnil podatke D.Divjak M. Kermavnar, 27.3.2024, dodal napis na plošči fotografijo 1 in dopolnil Opis iz knjige Spomin je moč. |
| Vrsta spomenika | Spominska plošča |
| Občina | Ljubljana |
| Katastrski podatki | k.O.: 1754 - ŠENTID NAD LJUBLJANO, št.parc.: 246/5 |