| Ime | Rova pokopališče |
|---|---|
| Opis | Nagrobna plošča z vklesanimi imeni članov Kosmatinove in Strgarjeve družine, ki jih je nemški okupator ustrelil v Dolenjah. Na nagrobniku je kamnit križ s kovano trnovo krono. Grobišče je bilo urejeno 1957. EŠD 10720 . »Dan, ko me je v vasi pozdravil le pes Enajstega januarja 1944 okoli enajste dopoldne se je Kregar, delovodja v predilnici, začel nekam čudno sukati okoli mene. Kaj ima za bregom, sem pomislil, ko je že planil: 'V tvoji vasi je pogorelo več hiš in nekaj ljudi. Pred orožniško postajo v Radomljah pa ležijo trije moški.' Nobenih drugih podrobnosti ni vedel ali pa mi jih ni hotel povedati. Brez vprašanja sem zapustil tovarno in se usedel na kolo. Kmalu sem srečal Jakoba Ulčarja z Rudnika, ki je bil tajnik v radomeljski občini. Vprašal sem ga, kaj se je zgodilo. Stegnil je roko in mi rekel: 'Moje sožalje, Francelj.' In nič drugega," mi je na nekdanjem pogorišču v Dolenjah pripovedoval Franc Stegnar iz Preserij pri Radomljah in nadaljeval: "Odpeljal sem se do orožniške postaje. Na travi so ležali mrtvi. Nikogar nisem prepoznal, ker so bili tako okrvavljeni, čeprav sem poznal vse tri. Naselje Dolenje pri Radomljah je na precej skritem kraju, na nekoliko dvignjeni planoti, ki jo obdajajo drevesa. Tu so stale tri hiše, krite s slamo. Vse so bile približno enake, podolgovate in nizke. Vsi prostori so bili v pritličju. Hlevi so bili pod isto streho. Le pri nas smo imeli posebej skedenj in lopo za steljo. Naša in Anderlotova hiša sta bili naseljeni, tretja, Goleževa, pa le poleti. Gospodar Šnabelj, po domače Golež, in njegova žena sta živela v svoji hiši v Kamniku, kjer sta imela obrt za izdelovanje keramičnih predmetov. Šnabelj je v naši vasi kupil hišo za počitnice, vendar dobro preračunano. Pod hišo je bil rudnik bele gline, ki jo je uporabljal za obrt. Poleti je bil v hiši, dva delavca, moj brat Janez in sosed Peter Kosmatin, pa sta mu v tem času nakopala glino in jo s samokolnico zvozila do ceste. Šnablju je po navadi kuhala moja mati, ker je v tem času žena vodila obrt v Kamniku. Ker je bila Goleževa hiša večinoma prazna, so jo kurirji uporabljali za javko, terenski politični delavci pa za razne sestanke. Zvečer pred požigom je bilo v Goleževi hiši dvanajst borcev in terencev. Izdaja se je začela tu, kajti zvečer okoli devete ure so Nemci prišli potihoma do vasi. Tovornjake so pustili več kilometrov pred vasjo, da hrup motorjev in vozil ne bi opozoril terencev in partizanov. Približali so se po stranskih poteh in ko bi bili imeli dobrega vodnika, ne bi nihče ušel iz Goleževe hiše. Tako pa so padli trije, devet pa jih je ušlo. Padli so ležali pred orožniško psotajo: Ignac Ves iz Mengša, mesarski pomočnik, star 19 let, Albin Kočar, mlinarjev sin iz Rov, star 19 let. Dobil je strel v glavo. Tadva sem dobro poznal po imenih, tretjega pa le po obrazu in kot političnega delavca. Šele trideset let po vojni smo ugotovili, da je bil Franc Zavrl, kmečki sin iz Vinj v Zasavju. Odpeljal sem se domov v Dolenje. Med vožnjo sem srečal več žensk in moških. Prva znanka, ki sem jo srečal, je planila v jok. Vse bolj me je stiskalo pri srcu. Kaj se je zgodilo doma? Pod vasjo, pod hribom sem srečal Andreja Kavčiča iz Rov. Vprašal sem ga, kaj se je pravzaprav zgodilo pri nas. Povedal je, da ne ve, ker si nihče ne upa na pogorišče. Spodaj sem pustil kolo in pohitel po bližnjici navkreber. Že s ceste sem opazil dim in zavohal smrad po pepelu in ožganem mesu. Na vrhu sem zagledal strašen prizor. Planota je bila eno samo pogorišče. Še vedno sem upal, da so se ljudje skrili kje v bližini. Hodil sem naokrog in klical v gozd brata Miha in sestro Maričko. Nihče se ni oglasil. Vrnil sem se do pogorišča rojstne hiše, vohal smrad, a trupel nisem videl. Odšel sem k sosedu Anderletu. Kot pri nas so imeli majhno kmetijo in nekaj govedi. V tej hiši so živeli gospodar Peter Kosmatin, njegova žena Katarina, doma iz sosednje vasi Zagorice, sinova: petnajstletni Štefan in devetletni Vinko, hčerki, dvanajstletna Marta in petletna Emilija in gospodarjeva mama. Pet ostankov pogorelih trupel je bilo v nekdanji veži na kupu, le Petrova (gospodarjeva) mama je zgorela na postelji. Najprej sem opazil osmojena gospodarjeva rebra. Nihče ni imel rok ne glave. Od navedenih je živ le Štefan, ki je od devetega leta starosti živel na domu svoje matere, torej pri stari mami, po domače pri Mošenjku v Zagorici. Splahnelo je upanje, da je še kdo živ. Od nekod je pritekel naš domači pes in cvileč mahal z repom. Nobenega drugega živega bitja ni bilo v bližini. V grozi sem se spet znašel na pogorišču domače hiše. Kako to, da prej nisem opazil sredi veže zgorelega brata Miha! Bil je brez glave, rok in nog. Obrnil sem črno truplo ter na prsih in na trebuhu opazil še celo belo kožo. Brskal sem naprej, kajti ostanki človeških trupel so bili črni. V žerjavici, med zrušenim in pogorelim tramovjem, sem zagledal ostanke sestre Maričke, ki je v naročju držala nečaka, dveinpolletnega Mihca. Ta je bil še najmanj ožgan, kot da bi mu plameni hoteli prizanesti. Bil je zavit v odejo. Leva stran mu je zgorela in videl sem celo nečakovo nedotaknjeno srce. Svakinje Vide, bratove žene, ni bilo nikjer. Čudno! Morda sem premalo pozoren, sem pomislil. Ali pa so jo zlikovci zlorabili in odpeljali s seboj? Na Goleževem pogorišču nisem našel žrtev. Na zid te hiše so partizani čez tri tedne z veliki črkami napisali: 2000 let nemške kulture! Po strmini sem odšel v spodnji del vasi. Vaščanom sem povedal, kaj sem videl. Bratu svakinje Vide Francu Grčarju sem naročil tri krste. Pri njegovi sestri Pavli sem zvedel, da je Vida prišla ranjena do nje sredi noči. Obvezali so jo in spravili na Vidin rojstni dom v Žiče. Skrivaj jo je zdravil lukovški zdravnik. Ostala je pri bratu, dokler se po vojni ni poročila v Loko pri Mengšu. Spadali smo pod občino Homec, kjer je bil tedaj župan neki Nemec. Povedal sem mu, kaj se je zgodilo in ga prosil za dovoljenje za pogreb. 'Takšnega dovoljenja si ne upam izdati,' je rekel. 'Pojdi na gestapo v Kamnik, če oni dovolijo, nimam nič proti.' Na kamniškem gestapu sem se počutil kot uporen berač. Moledoval sem, jokal, pojasnjeval … Gestapovec me je nahrulil, naj vražje bandite pokopljemo v gmajni. Nisem se kar tako vdal, saj sem bil od žalosti in pretresa kar omamljen. Gestapovcu sem zabrusil, da dveletni Mihec ne more biti bandit in tudi ne Kosmatinovi otroci. Ker na surovo povelje nisem hotel ven, mi je zagrozil, da me bo zaprl, če pri priči ne izginem iz Kamnika. Naslednjega dne sem šel ponovno k županu na Homec. Usmilil se me je in mi napisal priporočilo, s katerim sem odšel na kamniški gestapo. 'Si že spet tukaj?' me je nahrulil tolmač, raztrganec. Na žaljivke mu nisem odgovarjal, izročil sem mu le pismo. Prebral je, kar je napisal župan. Po premisleku je namršeno prikimal, naj jih pokopljemo na pokopališču, toda brez duhovnika, brez sprevoda in brez zvonjenja. Prav tedaj je umrla Ukanova mama iz Rov in z župnikom smo skupaj pokopali vseh devet. Najprej je opravil pogrebni obred Ukanovi, nato je prišel k našim. Moj pokojni brat Miha je bil zaposlen kot sedlar pri Polaku v Domžalah. Tam je zdaj usnjarska šola. Od Domžal do Dolenj je osem kilometrov. Na dan pogreba je Polak ustavil delo in vsem zaposlenim priporočil, naj se udeleže Mihovega pogreba. Z delavci so šle njihove družine, vaščani in prebivalci sosednjih vasi. Pogreb se je sprevrgel v množično tiho demonstracijo proti nemškim zločincem in njihovim pomagačem, raztrgancem in izdajalcem." Franc Stegnar mi je pokazal, kako je na kraju, kjer je našel zgorele ostanke brata Miha, sestre Maričke in nečaka Mihca, zasadil breze v spomin. Nobene od pogorelih hiš niso več obnovili. Frančev brat Miha in žena Vida sta v bližini že postavila betonske temelje za novo hišo in spodnjo betonsko ploščo, pod katero so bili kletni prostori, katere so nameravali urediti partizani za skrivališče in skladišče. Na teh temeljih si je Franc pred leti zgradil počitniško hišo, ki je edina na tej planoti ob zaraslih sledeh nekdanjega pogorišča treh hiš in gospodarskih poslopij. V bližini stoji spomenik, viden daleč naokrog. S Stegnarjem sva se odpeljala v Loko pri Mengšu in obiskala Vido Stegnar, nekdanjo Mihovo ženo in Frančevo svakinjo. "Partizani so bili redno v naši vasi oziroma naselju. Svakinja Marička, ki je živela na domu, je imela ključ od Goleževe hiše, v kateri so imeli terenci sestanke. Zjutraj so ji vrnili ključ, ona pa je odšla tja in za njimi pobrisala vse sledi. Dopoldne 10. januarja 1944 smo spodaj na cesti opazili avtomobil, v katerem so bili gestapovci, kot so nam povedali stanovalci hiš ob cesti. Vozil je zelo počasi in verjetno je v njem sedel izdajalec in kazal hiše, ki jih sicer s ceste ni bilo videti. Ob devetih zvečer, ko smo ležali, a nismo še spali, so v bližini zaregljale strojnice, brzostrelke in drugo orožje. Napadli so Goleževo hišo, v kateri so imeli terenci sestanek. Potem je orožje utihnilo. Slišala sem butanje pri sosedu in kako so jih prosili milosti. Spet streljanje in vmes trkanje na naša vrata. Mož je odprl in se pomaknil v vežo. Marička je prijela Mihca, jaz pa sem bosa stala pri zadnjih vratih. V vseh hišah smo namerno že prej pokvarili električno napeljavo za primer takšnega nočnega obiska, a nam ni nič pomagalo. Plameni naše in sosednjih hiš so že osvetljevali okolico. Slamnatih streh ni bilo težko zažgati. Povelje: Marš ven! je bilo namenjeno možu. Šele zdaj sem razumela, da nas bodo pobili. Obrnila sem se, odprla zadnja vrata. Trije streli v zadnjico so me dobesedno vrgli skozi vrata na stran, kjer je bila strmina in na njej prav pod hišo ozka grapa. Ranjena sem obležala na betonu pred svinjakom. Iz sosedove hiše sem še vedno slišala prošnje za milost. V naši je bilo vse tiho, slišala se je le nemška govorica. Skušala sem vstati. Pred svinjakom smo imeli leseno stranišče. Tja nisem mogla. Med straniščem in hišo je bil lesen opaž, iz katerega sem iztrgala deske, šla skozi in tam nekaj časa čepela ter molila. Zrla sem proti nebu in prosila …, a se nas ni nihče usmili. Vsa sem bila krvava. Zavlekla sem se v grapo pod hišo in obležala v omedlevici. Dolgo ne, kajti sicer bi zmrznila v mrzli januarski noči. Oblečena sem bila samo do pasu, spodaj le v spodnjem krilu. Bosa sem se privlekla do sestre Pavle, kjer so mi pomagali. Moj brat je vprašal tajnika Ulčarja na občini, ki je sodeloval s partizani, ali me lahko prijavi, da sem doma. Tajnik mu je rekel, da me ne bodo ubili, ker sem enkrat že ušla smrti. Zdravil me je zdravnik Komatar. Tri in pol leta sem živela doma, v rojstni hiši in vsak dan hodila na grob na pokopališče v Rove. […] Poročila sem se in se preselila semkaj. […]" V Anderletovi hiši v Dolenjah je zgorelo šest oseb, najmlajša je bila petletna Emilija, v Stegnarjevi pa trije: gospodar Miha, njegova sestra Marička in mali Mihec. Ob prihodu v vas so Nemci ustrelili tri partizane, ki pa jih niso vrgli v ogenj.« . (Jože Vidic, Noč v hotelu Park, Ljubljana: Založba Borec, 1987, str. 331–337) |
| Lokacija in dostop | Rova, Cesta k cerkvi 9. V jugovzhodnem delu pokopališča, ob cerkvi, na robu vasi. Hiša v bližini: Cesta k cerkvi 9, Rova |
| Besedilo na spomeniku | NARODNI MUČENIKI 10. 1. 1944. DOLENJE 7 DOLENJE 8 KOSMATIN STEGNAR PETER * 22. 2. 1894 MIHAEL *12.9.1910 KATARINA *30.4.1901 MIHEC *3.5.1941 MARTA *2.6.1931 MARIJA *16.9.1904 VINCENC *3.2.1933 EMILIJA *9.1.1937 FRANČIŠKA *29.1.1860 . Sežgani od okupatorja Spomin na vas in slovenskih izdajalcev 10. 1. 1944 naj ostane večen! . KAKO RADI BI MI ŠE ŽIVELI. TODA LJUDJE HUDOBNI ŽIVLJENJE SO NAM VZELI. PEKOČI OGENJ NAS JE OBJEL. VSEMOGOČNI NAS JE PA K SEBI VZEL. |
| Status | Obstoječi spomeniki |
| Ime vnašalca | M. Hladnik 7. 3. in 20. 7. 2019 |
| Datum prvega vnosa | 2025-05-26T22:00:00+00:00 |
| Spremembe, dopolnila, popravki | M. Kermavnar, 25.4.2024, dopolnil besedilo na nagrobniku. Zdenka Primožič 22. 8. 2024 dopolnila Opis z odlomkom iz knjige Noč v hotelu Park avtorja Jožeta Vidica. M.Kermavnar, 27.5.2025, dodal fotografijo 3/1 Zdenke Primožič |
| Vrsta spomenika | Nagrobnik |
| Občina | Domžale |
| Katastrski podatki | K. o. 1935 ROVA, parc. št. 1 |