| Ime | Spominska plošča trem ustreljenim žrtvam |
|---|---|
| Opis | SIstory navaja Ime in priimek: Ivana Bricelj, Oče: Franc, Mati: NULL, Po domače: Hrastarjeva mama, Datum rojstva: 15. 12. 1886, Kraj rojstva. Zgornja Hrušica, Kraj bivanja: Bizovik, Datum smrti/izginotja: 23. 11. 1942, Kraj smrti/izginotja: Bizovik, Kraj pokopa: Bizovik. »Tisti čas, ko je ranjeni Prusnik ležal na vozu na bizoviškem bloku, so belogardisti prignali Dežmanovo Kernčevo z otroki v bizoviško postojanko k Lazarju na griču. […] Dne 20. novembra so aretiranci brez večerje in brez vsake odeje legli po slami na podu v bizoviški postojanki. […] Takoj za aretiranci iz Sadinje vasi so belogardisti prignali na pod še 56-letno vdovo Ivano Bricelj, po domače Hrastarjevo mater iz Bizovika. V partizanih je imela sina Janeza in hčerko Ivanko, hčerka Rozka pa je bila tedaj zaprta v poljski postojanki. Belogardist Andrej Bricelj, po domače Potokarjev iz Bizovika, je prišel v postojanko sporočit, da se je zglasila na domu partizanka Ivanka. Takoj so odhiteli k Hrastarjevim Niko in Ivan Korošec ter Ivan Križaj. Ker niso dobili Ivanke, so dejali materi, naj gre z njimi, da jo bodo nekaj vprašali. Ko je stopala pred njimi na grič, jo je srečala znanka iz vasi. Vprašala jo je, kam jo ženejo. Hrastarica je v šali odgovorila: Pravijo, da mi bodo dali hlebček kruha.« Eden izmed belogardistov je za Hrastaričinim hrbtom zamahnil z roko, kot bi udaril, in tako pokazal, kakšne vrste 'kruh' ji mislijo dati. Po prihodu Hrastarice v postojanko so začeli belogardisti zasliševati aretirance. […] Še isto noč so zaslišali tudi Hrastarico. Ko so padli po nji prvi udarci, se je pognala v razbojnike, misleč, da se jih bo ubranila, a so jo zato še huje pretepali. Albinca Dežmanova je slišala na podstrešje, kako so vpili nad njo: »Dokler bo še kaj polen pri hiši, te bomo tolkli!« Hrastarica je obležala nezavestna. Belogardisti so odšli na podstrešje in ukazali Albinci, da mora nazaj na pod, na podstrešje pa so odnesli Hrastarjevo mater. […] Zjutraj je prišel na grič k Lazarju 14-letni Miha Bricelj, najmlajši otrok Hrastarjeve matere. Videl je mater in tudi govoril je z njo. Kasneje je povedal, da je dobil mater v Lazarjevi hiši. Bila je vsa krvava okli ust in tudi roke je imela krvave. Vrat je imela zavit v ruto in z njo si je neprestano brisala krvaveča usta. S tresočim se glasom je vprašala sina, če je še doma in če sta še konj in krava pri hiši. Sin je kimal in pritrjeval, govoriti ni mogel, ker so ga dušile solze, ko je gledal tako strašno stepeno mater. Med pogovorom je prišel k njima Gabrijel Capuder. Zgrabil je Miho Briclja in ga gnal ven pred postojanko. Potisnil ga je k zidu in mu tiščal pištolo v prsi. »Ustrelil te bom!« je kričal nad njim, »če ne boš tiho! Nič nisi videl!« Otrok se je ves tresel od strahu. Capuder ga je tako dolgo zastraševal, da se je zasmilil celo Andreju Briclju-Potokarjevemu, ki je prejšnji dan naznanil Hrastarjeve v postojanki. Pristopil je Capudru in mu rekel, naj ga vendar že izpusti. Ko je na smrt prestrašeni otrok tekel proti domu, je že od daleč zagledal voz, na katerega so belogardisti nosili njihovo imetje. K vozu sta bila privezana konj in krava. Ni se upal naprej. Zavedal se je, da je izgubil vse: mater in dom. Odšel je v vas k svoji teti. Naslednjo noč pred nedeljo so bizoviški belogardisti še enkrat zaslišali Hrastarico. Po zaslišanju je niso odnesli nazaj na podstrešje, ampak so jo z vozičkom prepeljali do poda in vrgli k drugim pripornikom. Tako strašno so jo zdelali, da je samo še hropla in nekajkrat komaj slišno zastokala: »Zebe me!« V nedeljo, dne 22. novembra, so se belogardisti že navsezgodaj odpravljali k maši. Njihov kurat je v polni opremi hodil okoli postojanke: z bombami in pištolo za pasom in štolo za vratom. Razmišljal je, kaj bi s Hrastarico. Tako strašno pretepene niso mogli poslati nikamor, niti v bolnišnico. Posvetoval se je z Gabrijelom Capudrom in s svojim bratom Ivanom. Sklenili so, da jo je treba ustreliti. Ker pa so bili belogardisti s svojim kuratom vred verni in krščanski ljudje, so še prej poskrbeli za njeno »večno življenje. Križaj je poslal na pod dva belogardista, da sta mu pripeljala izmučeno ženo pred improvizirani oltar v Lazarjevi hiši. Na sodni obravnavi decembra 1945 je Peter Križaj izjavil pred okrožnim sodiščem v Ljubljani, da je Ivano Bricelj, po domače Hrastarjevo mater, pred smrtjo še spovedal. Na sodnikovo vprašanje, zakaj je dovolil, da so jo ustrelili, je dejal, da je bila tako »slaba«, da je niti v bolnišnici ne bi mogli več rešiti. Po opravljeni spovedi so Hrastarico odpeljali nazaj na pod. Voditelji bele garde v Bizoviku so se odločili, da jo je treba ustreliti, ko bodo vaščani in priporniki, ki so še lahko hodili, zbrani pri maši v bizoviški cerkvi. […] Tiste dni, ko so bili v bizoviški postojanki zaprti interniranci iz Sadinje vasi in Hrastarjeva mati iz Bizovika, je moral tesar Slavko Pavčič še vedno utrjevati in graditi bunkerje na griču. Tudi v nedeljo, 22. novembra, je bil v postojanki. Videl je, da so Hrastarico odpeljali na konec postojanke, takoj zatem pa je slišal dva strela. Čeprav je bila uboga žena že pri koncu svojih moči, ni bila takoj mrtva. Ko so jo peljali na vozu mimo Pavčiča, je slišal, kako je stokala. Belogardisti so jo potisnili na prednji sedež na vozu, od vsake strani pa jo je eden podpiral, da ni padla. […] Na pokopališču sta že kopala grob Anton Bricelj in Jože Mravlje, bolj za bele kot za partizane navdušena Bizovičana, in čakala, da ju Ribič in Bolta zamenjata pri kopanju. Ribič je takoj vprašal, za koga kopljeta grob. Bricelj je malomarno odvrnil: »Eh, za eno staro babo!« Ribič mu ni verjel. Šele ko je Bricelj vzkliknil: »Jo že peljejo!« in videl, da se bliža pokopališču voz, na katerem je čudno zverižena sedela Hrastarica, podprta od belogardistov, je verjel. […] Hrastarjeva mati je bila že mrtva, ko so jo pripeljali na pokopališče. Prvič so jo ustrelili v postojanki, pri prevozu na pokopališče pa je izdihnila. Drugič so jo streljali zato, da bi odvrnili sum od morilca, ki je streljal na griču. Streljanje na pokopališču pa so tiste dni smatrali za izvrševanje »vojaškega povelja«. Belogardisti so dvignili Hrastarico z voza in jo odnesli k stebru ob pokopališki ograji. Tam sta jo dva držala pokonci, tretji pa je pristopil in jo od blizu ustrelil. Nato so vrgli truplo na zemljo in šli h grobu. Vprašali so kopače, kdo pojde po Hrastarico in jo privleče do jame. Ribič je takoj odvrnil, da ne gre, pa če tudi še njega pri priči ustrele. Tudi Bolta se je uprl. Tedaj sta se odločila Anton Bricelj, po domače Sadrežev, in Anton Pogačar in odšla po truplo. Prijela sta žrtev za roke in jo kakor hlod privlekla do groba. Ribič je opazil, da je ostala na stezi Hrastaričina copata. Šel je ponjo, jo pobral in vrgel v jamo. Bricelj in Pogačar sta ob grobu nekaj časa počivala, nato sta zgrabila truplo in ga vrgla v jamo tako, da je obležalo napol sede, napol leže. Ribič je povedal, da je Hrastarica slonela v grobu z obrazom proti Ljubljani. Ko so kopači opravili svoje delo, je Karel Ribič odšel na kraj, kjer so belogardisti ustrelili nesrečno žensko. Nikjer ni našel sledov krvi. Spoznal je, da so morali Hrastarico že mrtvo pripeljati na pokopališče, in uvidel, zakaj sta jo morala dva držati pokonci, ko so jo streljali. Po Bizoviku in okoliških vase se je še isti dan razširila govorica, kako so ubili Hrastarjevo mater. […]« Štefanija Ravnikar Podbevšek, Sv. Urh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. 215, 216, 218–222) »[besedilo pod fotografijo] Ivana Bricelj – Hrastarjeva mati, gospodinja, rojena 15. 12. 1886 – ubita 22. 11. 1942« (Štefanija Ravnikar Podbevšek, Sv. Urh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. XXVI) »76. BRICELJ Ivana, po domače Hrastarjeva mama, rojena 1886, iz Bizovika. V partizanih je imela sina in hčer. Drugo hčer je zaprla policija. 11. novembra 1942 so jo pripadniki MVAC s postojanke na Sv. Urhu ubili. Ustrelili so jo dvakrat: v postojanki in na pokopališču. (Vir: Štefanija Ravnikar- Podbevšek, Sv. Urh, str. 219)« (Silvo Grgič. Zločini okupatorjevih sodelavcev, 2. knjiga, Umorjeni aktivisti in simpatizerji Osvobodilne fronte ter drugi Slovenci, Ljubljana: Društvo piscev NOB Slovenije, 1997, str. 43) _________________________________________________________________________ SIstory navaja Ime in priimek: Pavlina Lukanc, Oče: Franc, Mati: Marija, Datum rojstva: 30. 12. 1896, Kraj rojstva: Vevče, Kraj bivanja: Dobrunje, Datum smrti/izginotja: 30. 09. 1942, Kraj smrti/izginotja: Bizovik, Kraj pokopa: Bizovik. »48. LUKANC Pavla, rojena 30. decembra 1896, mati treh nedoraslih otrok, doma iz Dobrunj št. 80. 9. oktobra 1942 so pripadniki MVAC s Sv. Urha ustrelili njo in Franca Klemenčiča. Ustrelili so ju z dumdumkami ob ograji bizoviškega pokopališča. To so videli številni domačini. (Vir. Štefanija Ravnikar-Podbevšek, Sv. Urh, str. 460)« (Silvo Grgič. Zločini okupatorjevih sodelavcev, 2. knjiga, Umorjeni aktivisti in simpatizerji Osvobodilne fronte ter drugi Slovenci, Ljubljana: Društvo piscev NOB Slovenije, 1997, str. 200) _________________________________________________________________________ SIstory navaja Ime in priimek: Franc Klemenčič, Oče: Janez, Mati: Marija, Po domače: Pulc, Datum rojstva: 07. 07. 1889, Kraj rojstva: Sadinja vas, Kraj bivanja: Sadinja vas, Datum smrti/izginotja: 29. 09. 1942, Kraj smrti/izginotja: Bizovik, Kraj pokopa: Bizovik. »43. KLEMENČIČ Franc, rojen 1886 v Sadinji vasi. 9. oktobra 1942 so ga ustrelili pripadniki MVAC skupaj s Pavlo Lukanc. Ubili so ju z dumdumkami ob ograji bizoviškega pokopališča. Bilo je veliko očividcev. (Vir: Štefanija Ravnikar-Podbevšek. Sv. Urh, str. 176) (Silvo Grgič. Zločini okupatorjevih sodelavcev, 2. knjiga, Umorjeni aktivisti in simpatizerji Osvobodilne fronte ter drugi Slovenci, Ljubljana: Društvo piscev NOB Slovenije, 1997, str. 149) »Tako je nastala 6. oktobra 1942 druga belogardistična postojanka vaške straže v dobrunjski občini pod Sv. Urhom. Okupator jo je imenoval kot vse druge postojanke svojih pomagačev, Milizia voluntaria anticommunista – prostovoljna protikomunistična milica - na kratko MVAC. Toda tega naziva ni nihče uporabljal. Za slovenski narod so bili sodelavci italijanskega okupatorja do njegove kapitulacije belogardisti. Capuder je novo postojanko stalno nadzoroval in dajal navodila njenim članom. […] V gasilskem domu so na novo prijete vaščane pridružili pripornikom, ki so jih že pred njimi prignali v postojanko. Maroltova je naštela okoli dvajset pripornikov. Capuder je še isti dan sklical nekak »sodni zbor«, ki so ga sestavljali njegovi najožji pajdaši, in obsodil Marijo Marolt, Pavlo Lukanc Antona Remca, Franca Klemenčiča na smrt, več drugih pa na odgon v internacijo. Pavla Lukanc iz Dobrunj št. 80, 45-letna gospodinja in mati treh nedoraslih otrok, je Capudra obupno prosila, naj ji zaradi otrok ne vzame življenja. Njen mož, bolehen človek, je bil zaprt skupaj z njo. Ko je slišal, da je žena obsojena na smrt, je začel Capudra rotiti, naj se vendar usmili: » Saj vendar vidite, da bolan, kakor sem, ne bom mogel skrbeti za otroke!« Capuder je vedel, da je Lukančeva članica Narodne zaščite in da je že tedaj, ko se je Kranjčeva skupina četnikov pripravljala na Sv. Urhu za odhod v Gorjance, oprezovala za njimi. Zato je kričal nad njo: »Ti si in boš delala za partizane! Vem, da se ne boš spremenila!« Triinpetdesetletni kmetovalec Franc Klemenčič, po domače Pulčev oče iz Sadinje vasi št. 2, je pogosto zahajal v Bizovik k Mariji Štefančič, rojeni Mojškerc. Njegova hčerka Pavla je bila nevesta njenega nečaka Lada Mojškerca, ki je padel pod fašističnimi streli 27. septembra 1942. V domači vasi je Klemenčič delal s partizani in jih podpiral z vsem, kar je premogel. Pogosto je nesel v Bizovik pošto in jo izročil Štefančičevi, da jo je oddala naprej. Pravi namen svojih potov je prikrival s tem, da je Štefančičevi pomagal na polju. Čeprav je težko hodil zaradi hudo bolne noge, se je vselej, kadar je bilo treba, takoj odpravil na pot. Dne 7. oktobra 1942 sta Klemenčič in Štefančičeva grabila deteljo. Sredi dela sta prišla po Klemenčiča bizoviška belogardista Anton Pogačar in Jakob Jager. Rekla sta mu, da mora takoj k Capudru v gasilski dom. Ko sta ga gnala pred seboj, jih je srečal Franc Jager, po domače Kovačev iz Bizovika. Jager je zavpil nad Klemenčičem: »To gnusobo je treba v kraj spraviti!«[…] Capuder je očital Klemenčiču njegovo delo za partizane. Klemenčič se je zagovarjal, da s tako bolno nogo pač ne more kaj prida delati. Mladi zločinec pa je zakričal nad njim: »Tvoja noga ni tvoja glava!« in ga obsodil na smrt. […] Na smrt obsojeni Franc Klemenčič, Pavla Lukanc in Marija Marolt so morali v zakristijo, kjer so vso mašo preklečali. Bolehni in zgodaj postarani Klemenčič je molil za »srečno zadnjo uro«. Sklenjeni roki sta se mu tresli, ko je žebral molitve svojih očetov in svojih sodnikov in morilcev. Po maši se je pričela spoved. To je bilo tiste posebne vrste politično opravilo. Duhovnik je hotel predvsem izvedeti, kakšne zveze so imeli na smrt obsojeni s partizani, s čim so jih podpirali, kakšne časopise in brošure so prebirali in kaj so nameravali. Za druge vrste grehov se ni zanimal. […] Pavlo Lukanc in Franca Klemenčiča so belogardisti postavili k cementni ograji bizoviškega pokopališča in ju pobili z dumdum kroglami. Veliko ljudi je prihitelo gledat njun smrtni boj. Po prvih strelih je Lukančeva še poizkušala vstati. Z rokami je grabila okoli sebe in iskala opore, da bi se dvignila. Kmalu pa so ji sile pošle in je za vselej obmirovala.« Štefanija Ravnikar Podbevšek, Sv. Urh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str.174, 175, 177, 178) »[besedilo pod fotografijo] Franc Klemenčič, kmetovalec, rojen 7. 4. 1889 – ubit 9. 10. 1942 [besedilo pod fotografijo] Pavla Lukanc, gospodinja, rojena 30. 12. 1896 – ubita 9. 10. 1942« (Štefanija Ravnikar Podbevšek, Sv. Urh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str. XXV) |
| Lokacija in dostop | Spominska plošča se nahaja na zunanji strani pokopališkega zidu pokopališča v Bizoviku levo od vhoda. |
| Besedilo na spomeniku | ŽRTVAM ZA SVOBODO USTRELJENIM NA TEM MESTU NOVEMBRA 1942 BRICELJ IVANA + 1886 LUKANC PAVLA + 1896 KLEMENČIČ FRANC + 1889 SLAVA JIM |
| Status | Obstoječi spomeniki |
| Ime vnašalca | Peter Sinčič, 8. 1. 2019 |
| Datum prvega vnosa | 2023-07-31T22:00:00+00:00 |
| Spremembe, dopolnila, popravki | M.Kermavnar, 1.8.2023, dodal fotografijo 3/1 in v Opis podatke Zdenke Primožič |
| Vrsta spomenika | Spominska plošča |
| Občina | Ljubljana |
| Katastrski podatki | K. o. 1733 Bizovik, parc. št. 337/4 |