| Ime | Ljubljana, spominska plošča Segulin Anton |
|---|---|
| Opis | Plošča iz marmorja 35 x 25 cm se nahaja na obzidju pokopališča Žale. Izdelalo jo je kamnoseško podjetje Kunaver. Leta 1949 jo je postavil Terenski odbor ZB NOV Nove Jarše. Plošča je bila obnovljena in delno spremenjena. Vodnik po partizanskih poteh, Založba Borec, Ljubljana 1978, str. 18. Pavle Lešnjak in Djuro Šmicberger, Uporni Bežigrad: delavsko gibanje in narodnoosvobodilni boj v občini Ljubljana-Bežigrad: 3. zvezek, Ljubljana: OK SZDL Ljubljana-Bežigrad, 1989, str. 146. . SIstory navaja Ime in priimek: Anton Segulin (Šegulin), Oče: Anton, Mati: NULL, Datum rojstva: 09. 03. 1893, Kraj rojstva: Ljubljana, Kraj bivanja: Jarše, Ljubljana, Datum smrti/izginotja: 27. 09. 1944, Kraj smrti/izginotja: Jarše, Kraj pokopa: Ljubljana, Žale. »Sicer pa si oglejmo policijski zapisnik o tem dogodku. Glavni stražmojster postaje policijskega zbora št. 3 Franc Vreže je v poročilu upravi policije v Ljubljani zapisal:70 ' Dne 27. septembra 1944 ob 20.30 uri je upravitelj osnovne šole v Jaršah Bric Dominik, stanujoč Jarše št. 96, telefonično obvestil tukajšnjo postajo P. Z. (policijski zbor, opomba J. V.), da ob cesti, ki vodi iz Žal pri Sv. Križu proti Jaršam, leži mrtvi človek. Podpisani in stražmojster Hegler Janez sta se podala na lice mesta ter na omenjeni cesti našla ob robu ceste ležati že mrtvo moško truplo. Pri preiskavi trupla se je ugotovilo, da je bil ustreljen z dvema streloma nad in pod levim ušesom, vsled katerih strelov je nastopila smrt. Pri preiskavi obleke se je pri istem našlo v zadnjem hlačnem žepu listnica z vsebino 65 lir gotovine, pipa za tobak, prazna doza za tobak in izrabljena tobačna karta na ime Segulin Anton, s čimer je bila identiteta ustreljenega ugotovljena. Potom poizvedb se je ugotovilo, da je bil Segulin Anton zaposlen pri pokopališki upravi pri Sv. Križu, stanoval pa je v Jaršah v baraki. Dalje se je ugotovilo, da se je ustreljeni hranil pri družini Rupar, Jarška cesta št. 71. Priča Rupar Marija, žena magistratnega sluge, stanujoča Jarška cesta št. 71 izpove, da se je ustreljeni Segulin Anton dne 27. septembra 1944 okrog 19.50 ure nahajal pri njej na večerji. Naenkrat je vstopil v sobo mlad moški, vprašal pokojnega, kako se piše. Na vprašanje mu je pokojnik odgovoril, da se piše Segulin Anton, nakar se je neznanec izrazil:' Si že pravi, greš z menoj' in sta odšla iz hiše.' Priča Marija Rupar, ki jo navaja poročilo, je že umrla. Po napornem iskanju sem končno v Cerski ulici v Ljubljani potrkal na vrata stanovanja njene hčerke Gusti Rupar, poročene Česnik, ki je takoj po mojem prihodu izrazila zadovoljstvo in hvaležnost, da bom obudil spomin na plemenitega človeka, kakršen je bil Segulin. 'Segulina sem spoznala okrog 1935. leta. Na Žalah je popravljal in oskrboval grobove. Stanoval je v baraki v Jaršah, pri nas pa je bil na hrani. Bil je s Primorskega. Pred fašizmom je zbežal čez mejo in se kot emigrant nastanil v Jaršah. Večkrat je pripovedoval, kako je bil v prvi svetovni vojni v ruskem ujetništvu in kako se je udeležil oktobrske revolucije. Ko so ga ubili, sem bila stara 18 let. Prejšnji večer so na vrata barake, v kateri je stanoval Segulin, narisali črno roko. Ves potrt je prišel k nam in tarnal, da mu grozijo s smrtjo. Z mamo sva ga tolažili, češ da si le domišlja. Črno roko so morda narisali otroci. Ne, ne, je dejal, ne motim se. Grožnjo bodo uresničili. Predvčerajšnjim sem se sprl z domobrancem, ki stanuje pri kamnoseku in vrtnarju Kunoverju na Žalah. Zmerjal me je s komunistom in mi grozil, da me bo dal ubiti. Zvečer na dan umora je nekdo po Jaršah spraševal, kje stanuje Segulin. To sem zvedela od vaščanov. Hitro sem se odpeljala s kolesom domov, da materi in Segulinu povem to vznemirljivo novico. Prišla sem prepozno. Pred našo hišo sem že zagledala neznanca, ki je prislonil kolo k steni. Fant je bil mlad, prikupnega obraza in kodrastih las. Pravi lepotec. Ko sem se pripeljala za njim in prav tako naslonila kolo na zid, me je vprašal: Ste vi tu doma? Da, sem odvrnila. Je pri vas Segulin Anton? je nadaljeval. Ne vem, grem pogledat, sem odgovorila. Vstopila sva. Segulin je pravkar začel večerjati. Kdo ste vi? je neznanec vprašal Segulina. Ko je odgovoril, mu je fant rekel: Pojdite z menoj! Kam? ga je vprašala mama. Na policijo, je odločno odgovoril, kot da mora biti to vsem razumljivo. Segulin je vstal in brez besed odšel z njim na pot. Lačen je šel v zapor, je potožila mati, ko je zrla v zvrhan Segulinov krožnik. Grem za njima, sem pribila, dala mu bom kos kruha. S kolesom sem ju kmalu dohitela. Šla sta po cesti proti Žalam; neznanec je ob sebi vodil kolo. Hvala ti, Gusti, za kruh, se mi je zahvaljeval, si pa res dobro dekle. Fant me je ošvignil z očmi. Z mamo sva razmišljali, zakaj neki so ga odpeljali, česa ga bodo obtožili. Veš kaj, Gusti, mi je rekla mama, pohiti še enkrat za njima in mu nesi še malo tobaka. Usedla sem se na kolo in močno pritisnila na pedala. Če ga tisti agent pelje na policijo, potem sta iz Jarš zavila na Šmartinsko cesto, sem sklepala. Na tej cesti ju ni bilo, zato sem zavila proti Žalam in na pot, ki ob pokopališkem zidu pelje proti Jaršam. Na tej poti proti Žalam sem srečala tistega črnorokca, ki je odpeljal Segulina, na kolesu. Z baterijo mi je posvetil v obraz in se odpeljal naprej. Ker sem še vedno mislila, da imam opravka s policistom in ne s črnorokcem, sem že pomislila, da je morda Segulina spustil domov. Tedaj se je mimo na kolesu pripeljala prijateljica Silva Strgar in me opozorila na mrtveca, ki leži ob pokopališkem zidu. Vsa preplašena sem se počasi peljala naprej. Bilo je že temno, a sem ob poti le zagledala ležečega človeka. Stopila sem s kolesa in se sklonila. Pred menoj je v krvi ležal mrtev Segulin. Prizor me je tako zbegal in prestrašil, da pred hišo nisem znala ustaviti kolesa in sem se zaletela v zid. Mama, mama, ubili so ga, sem kričala brez uma. Jokali sva, ker smo ga pri nas imeli zelo radi. Bil je prijazen, veseljak, nikoli jezen ali slabe volje. Imela sem ga rada kot očeta. […] Ob enajstih zvečer so k nam prišli štirje policisti politične policije, ki jih je vodil komisar oddelka dr. Maks Loch. Od drugih treh sem prepoznala samo še policista Marjana Koritnika. Spraševali so nas, kako je bilo. Ko so zvedeli, kar so hoteli, so mi naročili, da se moram naslednji dan javiti na policiji na Prešernovi cesti. […] Sedemnajst dni sem bila zaprta na policiji ob Prešernovi cesti. […] Oče in mati sta bila zaprta v kleti. […] Nikdar ne bom pozabila mojega zadnjega pogleda na Segulina. V rahli mesečini sem videla v njegovih ustih grižljaj kruha, v rokah pa je stiskal tisto štruco, ki sem mu jo dala nekaj minut pred smrtjo.' […] O Segulinovi smrti sem se pogovarjal tudi z 62-letno Danico Pelikan iz Novih Jarš. '[…] Segulin je bil starejši kot jaz. Na Žalah sva skupaj urejala grobove. Bil je čudovit in plemenit človek. Delal je le za vsakdanji kruh in ni mu bilo do kakega zaslužka. Težko je pričakoval konec vojne, da bi lahko po dolgem času obiskal sorodnike na Primorskem.' Iz nobenega doslej opisanega zločina ni tako jasno razviden organizacijski mehanizem črne roke od ovadbe do povelja in izvedbe ukaza za umor, kot je to razvidno v Segulinovem primeru. […]« (Jože Vidic, Streli na Žalah, Po sledovih črne roke, Ljubljana: Založba Borec, 1982, str. 321, 322, 323, 324, 325, 326. |
| Lokacija in dostop | Plošča je pritrjena na obzidje pokopališča Žale in je dostopna po Žalski cesti |
| Besedilo na spomeniku | Segulin Anton + 1891 aktivist OF ustreljen od črne roke dne 27. 9. 1944 |
| Status | Obstoječi spomeniki |
| Ime vnašalca | Peter Sinčič, 8. 1. 2019 D.Divjak 3.4.2022 |
| Datum prvega vnosa | 2023-10-10T22:00:00+00:00 |
| Spremembe, dopolnila, popravki | D.Divjak dopolnil podatke 3.4.2022 M.Kermavnar, 11.10.2023, dopolnil opis po predlogi Zdenke Primožič |
| Vrsta spomenika | spominska plošča |
| Občina | Ljubljana |
| Katastrski podatki | K.o.: 1736 - BRINJE, št.parc.: 682/11 |