| Opis |
Stavka 24. 4. 1920. 13 smrtnih žrtev okoli 24 težko in 40 lahko ranjenih, je
pisalo glasilo Jugoslovanske socialno demokratične stranke Naprej.
24. aprila 1920, se je na Zaloški cesti v Ljubljani zbralo tri tisoč delavcev in
njihovih družinskih članov, ki so v znak solidarnosti s stavkajočimi
železničarji poskušali priti v središče mesta in manifestirati za delavske
pravice. Pot jim je zaustavil kordon dvajsetih oboroženih žandarjev in šest
policistov, ki so si jih demonstranti najprej prizadevali pridobiti na svojo
stran, potem pa so jih poskušali razorožiti. Pod streli je padlo trinajst
demonstrantov, med njimi so bile ženske in otroci, najmanj trideset pa je bilo
ranjenih. Oblast je poskušala odgovornost za žrtve naprtiti demonstrantom,
vendar so to aretirani delavci na zaslišanju zanikali, delavski tisk pa je prvi
strel pripisal policijskemu agentu provokatorju, ki naj bi streljal z okna
Leonišča.
Dogodek na Zaloški cesti je pomenil vrhunec v ostrih razrednih bojih, ki so
takrat potekali na Slovenskem oziroma v celotni Jugoslaviji. Kontekst teh bojev,
ki je pomembno določal njihovo ostrino, je bil težaven proces oblikovanja nove
države Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, katerega je zaznamovala
nedokončana agrarna reforma, nerazrešena nacionalna vprašanja ter splošen težak
gospodarski položaj po prvi svetovni vojni. Delavske stavke so bile v tistem
času stvar vsakdanjega življenja. V začetku leta 1920 je najbolj zavrelo med
železničarji. Oblast je takrat odpovedala kolektivno pogodbo, kar je za
železničarje pomenilo veliko neplačanih nadur, slabše delovne pogoje in predvsem
nižje mezde. Še posebej so bili zrevoltirani slovenski železničarji, saj jim
nova oblast ni hotela priznati socialnih pravic, ki so si jih izborili že v
Avstro-Ogrski. Splošna stavka železničarjev se je pričela 15. aprila, ko so
delavci blokirali postaje. Režim se je v trenutku odzval z represijo. Najprej z
nenadnim vpoklicem železničarjev na vojaške vaje, potem z aretacijami in
prisotnostjo vojske in policije. Meščanski tisk je nemudoma pričel z
demonizacijo stavkajočih, širil laži o visokih železničarskih plačah ter
manipulacije, češ da stavkajoči ogrožajo celotno državo: »nobena vlada, ne ta ne
druga, ne bo smela dopustiti, da ji njeni uslužbenci diktirajo svojo voljo z
grožnjo s stavko, ki ogroža državo, prehrano, gospodarstvo, vse ljudstvo in
slednjič tudi delavstvo samo!« so zapisali v Slovencu. Pri stavki se je pokazala
neenotnost med sindikalnimi organizacijami, ki je bila po eni strani odraz
razdora znotraj socialne demokracije na reformistično in komunistično strujo, po
drugi pa zadržanosti krščanskosocialistične Prometne zveze, saj proti Slovenski
ljudski stranki, ki je bila tedaj v vladi, niso mogli stavkati. Že od samega
začetka so stavkajoči železničarji morali prenašati očitke, da njihova stavka
pravzaprav ni mezdna, temveč da je politična (protirežimska) in da za njo
stojijo komunisti. Režimski pritisk, ki se je odrazil v prepovedi delavskih
shodov, je botroval k zaostritvi stavke, do katere je prišlo med 17. in 24.
aprilom. Socialnodemokratska Strokovna komisija (SK), v kateri so pomembno vlogo
igrali komunisti (zlasti komunistični zaupniki SK v Ljubljani), je takrat dala
pobudo za generalno stavko. Železničarje so z organizacijo stavk podprli delavci
različnih tovarn: opekarji iz Ribnice, papirničarji iz Radeč, lesni delavci v
Kočevju itd., najpomembnejša pa je bila podpora rudarjev iz trboveljskih
revirjev. Rudarji so v Zagorju, Hrastniku in Trbovljah zasedli železniške
postaje, postavljali ovire na železniške proge, na progi med Zidanim mostom in
Hrastnikom pa je celo prišlo do streljanja med rudarji in vojaki. V Trbovljah so
rudarji zasedli celo pošto in občinsko stavbo ter oklicali sovjetsko republiko.
V Kočevju so delavci vzklikali Leninu in sovjetski Rusiji, stavko pa je podprlo
tudi tamkajšnje nemško prebivalstvo, ki je zbralo precej denarja za stavkovni
fond. Demonstracije na Zaloški cesti in njihov krvavi razplet so bile vrhunec
teh dogodkov. Oblasti so tistega dne v Ljubljani razglasile policijsko uro,
aretirale člane stavkovnih odborov, aretirano pa je bilo tudi pokrajinsko
vodstvo Socialistične delavske stranke Jugoslavije (komunistov). Železničarska
(in splošna) stavka je bila s tem končana, vendar do popolne pomiritve ni
prišlo. Ko je decembra 1920 v Sloveniji in Bosni prišlo do novih velikih
rudarskih stavk, ki so jih organizirali komunisti, je vlada Kraljevine SHS
objavila Obznano, s katero so bile prepovedane vse komunistične aktivnosti v
državi. Revolucionarno gibanje je v Jugoslaviji stopilo v novo obdobje
ilegalnega delovanja, v katerem je doživelo več padcev kot vzponov, trajalo pa
je vse do aprila 1941.
Kamen s posvetilom je delo Nives Vehovar in Borisa Kalina, 1958. Visoka stela
prikazuje železničarje med stavko 1920, ležeči kvader v času NOV.
Vir Inštitut za delavske študije.
Pomniki naše revolucije, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1961, str. 74.
Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 28.
Špelca Čopič, Damjan Prelovšek in Sonja Žitko, Ljubljansko kiparstvo na
prostem, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1991, str. 135.
EŠD 65652
|