Proti koncu leta 1943 so nekateri kurirji uredili v naravni kraški jami zasilno bolnišnico. To skrivališče leži pod skalo, vzhodno od požgane Tisnikarjeve hiše na najjužnejšem vrhu Tisnika. Leta 1944 je prihajal zdravit ranjence zdravnik, katerega je vodil kmet Večko Ignac-Levičnik in Navršnik Jože. Bolnike je oskrboval Levičnik. Ta naravna kraška jama je postala zatočišče ranjenih partizanov po prihodu 14. divizije. V njej so ležali Meh Justin in drugi ranjenci. Meh Justin je vodil v bližini obveščevalno točko XIV. divizije v Završah, na javki Pri črešnji, v hiši kmeta Pejovnika. Za hrano ranjencev je skrbel Ivan Mirkac iz Šentvida. V jami so imeli štedilnik in lesena ležišča. Po vojni so našli v jami uničene pištole, ki jih hrani muzej NOB.

• Kartice MNO Slovenije.
• Dr. Milan Ževart, NOB v Šaleški dolini, str.629
• S. Gradišnik, Razbor med NOB, str.14

Besedila ni.  Bolnico označuje le trigonometrijska točka.

Marjan Linasi, Mežiška dolina in območje Dravograda V VIHARNIH LETIH 1941-45, s.159-60:

8. januarja 1945 ob štirih popoldne je prišlo pri Potočniku, dobra 2 km JZ od Mežice, do spopada med majhno skupino partizanov in okupatorjevo patruljo, ki so jo sestavljali orožniki in pripadniki 2. bat. 18. mejnega odseka (graničarji). Med partizani sta bila dva mrtva, dva sta bila ujeta, okupatorjevi oboroženci pa niso imeli izgub. V skupini štirih partizanov so se vsak na poti k svojemu cilju znašli Franc Žak - Branko iz Prevalj, Jerica Čegovnik - Mira z Leš ter partizana Joco in Ivan, katerih priimka in imeni nista znani. Povsem premočeni in hudo izmučeni so prišli do omenjene domačije. Straže niso postavljali, ker so menili, da so varni, saj je vseskozi močno snežilo. Gospodinja Marija Zorman je dala partizanski drugo obleko, da je lahko svojo sušila pri krušni peči. Joco in Ivan sta dremala pri peči, , ko je Čegovnikova, ki je sedela pri mizi z Žakom in se pogovarjala z gospodinjo, skozi okno zagledala okupatorjeve oborožence. Zavpila je in ju zbudila. Kmalu so se zaslišali streli, Joco je planil skozi vrata in obležal mrtev za hlevom, Ivan je bil tako utrujen, da se sprva sploh ni ganil iz hiše, Žak in Čegovnikova pa sta stekla k prostoru, kjer so kuhali za svinje. Nameravala sta skočiti skozi okno, vendar so bile na njem kovinske mreže. Na hitro sta se dogovorila, da bosta čez dvorišče staklaproti hlevu, ko bo Žak spustil rafal iz brzostrelke. To sta tudi storila, vendar je bil Žak ranjen v glavo, Čegovnikova pa je stekla v dogovorjeno smer, vendar so jo v visokem snegu kmalu ujeli. Niso vedeli, kaj predstavlja, saj je bila čudno oblečena, slišala pa je, da sta se dva napadalca pogovarjala, da Žaku ni več pomoči, zato je počilo še enkrat; torej sta ga ustrelila. Napadalci so začeli vpiti, naj vsi pridejo iz hiše ali pa jo bodo zažgali. Tako so poleg partizana Ivana iz nje prišli tudi domači Marija, Pavla in Rudolf Zorman, medtem ko je bil Luka na delu in se je vrnil šele ponoči. Razvrstili so jih v kolono in jih peljali od hiše, približno po desetih minutah so se spomnili tudi na živino v hlevu in naročili sosedu naj jo nakrmi. Vse zajete so odpeljali na orožniško postajo Mežica , od tam pa naslednji dan v dravograjske zapore. Marijo Zorman so 10. januarja ubili in njeno truplo vrgli v Dravo, Pavlo so po nekaj dneh poslali v taborišče v Salzburg, Rudolfa v Dachau, partizanko Jerico Čegovnik - Miro pa v taborišče Nürnberg. Usoda partizana Ivana ni znana. Da je bil Franc Žak - Branko mrtev, je menda posebej obžaloval vodja krajevne skupine nacistične stranke (Ortsgruppenfirer) na Prevaljah Ernst Glantschnig, ki naj bi nanj razpisal nagrado in si je obetal, da bodo iz živega kaj izvlekli.

Z novoletnim transporotom ranjencev je v Topusko prišla tudi dr. Zvezda, ki je nato vodila novo ustanovljeno slovensko bolniško bazo. Služila je partizanskim transportom ranjencev v Dalmacijo.

Slovenska partizanska bolnišnica je delovala od začetka do konca septembra 1942 na severozahodni strani Prezidanskega Berinščka.Postavili so tri šotore in nadstrešek za kuhinjo. Taborišče bolnišnice je bilo na višini okrog 1080 m na ploščadi, ki je bila z gostim drevjem.Tu je našlo zavetje 5 ranjencev, 3 bolniki in osebja z dr. Aleksandrom Gala-Petrom.Pri kuhanju hrane so zelo pazili, da se dim ne bi videl in so zato kurili drva brez lubja. S hrano jih je oskrboval Loški odred. Po vodo so hodili v bližnje studence na Županovem lazu ali k Belim vodam.Konec septembra 1942 so bili obveščeni, da Italijani in belogardisti vedo, kje je bolnišnica na Prezidanskem Berinščku. Zato so na hitro vse pospravili, organizirali prenos ranjencev in bolnikov ter se premaknili v smeri Belih vod v bližino Škodovnika na koncu Šimenovih dolin.
Vir: Vodič po poteh slovenskih partizanskih bolnišnic in civilnega taborišča pod Snežnikom na hrvaški strani meje, Dimitrij-Mitja Jerič, Logatec, 2014. Vir ne omenja objektov ali obeležja. Lokacija ni obiskana (12.4.2023, MK) https://www.slov.si/doc/partizanske_bolnice2.pdf

Prenos iz PS

Slovenska partizanska bolnica, ki se je 10. februarja 1945 preselila iz Novigrada. 

Vir: dr. Metod Mikuž, Oris partizanske sanitete na Slovenskem, Borec 1967

Bolnica "Š Stol" na Žontarici pri Ribenski planini na Jelovici je bila v gosto zaraščenem terenu, ki je bil tudi zelo skrit oddaljena od Ribenske planine nekako 30 minut, v enem izmed mnogih kotlov ki se nahajajo na tem področju.

Obstajali so trije objekti in sicer: Bolniška baraka, operacijska baraka in pa kuhinja. Vsi objekti so bili kriti z deskami. Bolniška baraka je bila dvokapnica, ter so strehe segale zelo nizko v bližini zemlje, dočim sta bila ostala dva objekta enokapnice. Stene teh objektov so bile iz desk, tanjših smrekovi vrhačev, delno pa tudi iz čreslovine (lubja). Temeljni tramovi pa so bili v debelini 30-35 celo 40 cm. Na strehah teh objektov katere so bile pokrite z smrekovimi vejami so bili preko vse strehe potegnjeni smrekovi tramovi v katere so bile izvrtane luknje in v njih nasajene smrečice v velikosti 1 -1.50 m in zelo košate, tako če si slučajno naletel na bolnico se iz vrha ni videla. 

Ta bolnica se je pričela graditi 29.6.1944, dogotovljena pa je bila 15.7.1944. Na ta dan 15.7.1944 je bolnica že lahko sprejela prve ranjence. Dejansko pa je prve ranjence sprejela šele na jesen tega leta. Kapaciteta za sprejem ranjencev je bila nekako 20,največ jih je bilo skupaj 15 borcev, skozi bolnico pa jih je šlo vsega skupaj nekako 60 borcev.
Ta bolnica Š Stol je imela tesno povezavo z bolnico, katera se je nahajala pod Pečano - Ratitoyec. V tej bolnici se je nahajal namreč partizanski zdravnik Dr. Žemva, kateri je po potrebi prihajal v' Š Stol. V bolnici Š Stol se je namreč nahajal le zdravniški pripravnik medicine  tov. Štangel Branko - Peter, ter težjih operacij ni vršil.

V to bolnico so se zatekali ranjenci ali bolniki iz raznih edinic iz Jelovškega teritorija. Nekaj bolnikov je poznanih in sicer: Perc Stane, Perc Mira oba iz Radovljice, Torkar Franc iz Sela pri Bledu, Mihelač Franc iz Sela in Strgar Tone in Ivan iz Kupljenika. …. itd.

Osebje bolnice je bilo: Štangel Branko-Peter, med. pripravnik kot upravnik bolnice, Fister Franc iz Brd kot pol. delegat, Ažman Miloš oz. Ivan iz Brd pri Lancovem kot obveščevalec, Pretnar Jakob iz Radovljice kot kuhar, Štiherl Gabrijel iz Lipnice kot intendant neki Miha iz Gorij ter Toman Gabrijel iz Sela pri Bledu, Šturm Janez iz Dražgoš in Rešek Janez iz Dolenjske pa so bili nosači ranjencev. 

Ta bolnica je obstajala do konca vojne. Zanimivo je to, da je bolnica še teden dni po osvoboditvi nemoteno delala naprej in sploh niso vedeli da je konec vojne. To je bil vzrok temu, ker je padel obveščevalec Miloš in jih nihče ní prišel obvestit, da je dejansko že konec vojne in da bo treba odriniti v dolino. Od tod se je bolnica pomaknila v dolino v Hotel Toplice na Bled, oziroma v Park Hotel na dan 15.5.1945.

Na Kupljeniku je plošča v spomin na javko te bolnice https://partizanstvo.si/sl/zemljevid/?zoom=15&lat=46.33879520818876&lng=14.078421592712404&layers=&layer=partisanmemorial&id=967

• Toman Gabrijel iz Sela pri Bledu
• Branko Štangl: Bolnišnica Š Stol II na Jelovici. Šepet preteklosti, glas sedanjosti: [ob 80. obletnici Partizanske bolnice Franja, 80. obletnici Partizanskih smučin, 210. obletnici rojstva Franca Močnika in 30. obletnici odkritja neandertalčeve piščali]. Cerkno, 2025. 166.

Geslo za iskanje sorodnih obeležij: Bolnica123

Osemindvajsetega marca 1944 je patrulja 2. čete (Vzhodnokoroškega odreda, op. bb) blizu domačije Ivana Šumaha, po domače pri Kočanu, spodžagala pet drogov daljnovoda Velenje - Žerjav. Vodja patrulje je gospodarju grozil z ustrelitvijo, ker je bil blokfirer KVB (Käranter Volksbund) in ker je nekoč streljal na partizane.

Na pokopališče v Žalno, ki je ob cerkvi, so prvotno pokopavali pokojnike iz Žalne in Plešivice. Vas Luče je imela svoje pokopališče ob cerkvi v Lučah. Ker pa so divje živali razrivale grobove in kakšnega pokojnika tudi spravile na površje, so pokopališče v Lučah opustili. Za pokope Lučanov je bila potem določena južna stran ob žalski cerkvi. Takrat so v cerkvi tudi trajno zaprli »luška vrata«, vrata na južni strani cerkve, ki so z notranje strani cerkve še vidna, in vhodni prostor z južne strani namenili za pokopališče. Že pred koncem II. svetovne vojne je začelo zmanjkovati prostora za nove grobove na pokopališču v Žalni. Ni raziskano, ali je bila uradno določena nova lokacija za pokopališče ali pa je bila poiskana spontano. Pokopavati so namreč začeli na zemlji veleposestnika in veletrgovca z lesom Josipa Javornika – Štajerca, na Devcih, severno od poti iz Velike do Male Žalne, in sicer na parceli 2068 k. o. Žalna, ki je bila pozneje nacionalizirana. Kasneje je to zemljo kot nadomestno zemljišče dobil Anton Javornik, Plešetov iz Žalne. Grobovi niso bili tik ob poti, ampak kakih 10 do 15 metrov severno od poti. Zemljišče ni bilo ograjeno in na njem ni bilo nikakršnega znamenja, npr. križa. Po vsej verjetnosti so bili prvi pokopi na novem pokopališču opravljeni ob koncu 1943. Možno je, da sta bila prva na tem pokopališču pokopana partizana, ki so ju Nemci 2. novembra 1944 od nekod pripeljali v Malo Žalno in ju med Strahovo in Berjakovo hišo ustrelili, verjetno v hrbet, ker sta na tleh ležala z obrazom proti zemlji. Eden od teh je bil Franc Duša, Zaplatov iz Luč, rojen 1910, ki je živel v Šentvidu pri Stični. Drugi je bil Štefan Zgonc, kmet iz Sekirišča-Rob, rojen 1899. Pokopana sta bila 4. novembra 1943 v Žalni, je zapisano v mrliški knjigi, ni pa izrecno napisano, da sta bila pokopana na novem pokopališču. Svojci so potem prvega prekopali v Šentvid pri Stični, drugega pa na Rob. V mrliški knjigi je zapisano, da je bil v Žalni na novem pokopališču 15. 11. 1943 pokopan partizan Anton Mihevc, absolvent učiteljiščnik iz Ljubljane. Iz mrliške knjige izhaja, da je padel ob nemški ofenzivi pod Plešivico blizu nove Turkove hiše. V mesecu decembru 1943 je bilo tukaj pokopanih pet partizanov in leta 1944 še pet partizanov. Leta 1946 so sem prekopali še sedem partizanov, ki so padli v nemški ofenzivi na Ilovo Goro, v Bukovju 1. novembra 1943. Na tem novem pokopališču so bili pokopani še nekateri drugi, npr. Tičarjev Janez in Mklejeva Meta, bila sta osebenkarja in sta živela v skupaj. Možno je, da je bil tukaj pokopan tudi Froncov Frence – Franc Pajk iz Šole, mogoče tudi Primžkova Neža (beračica) iz Zagradca in morda tudi Planinškov Janez, ki je služil pri Štajercu, ko je onemogel in je moral stran, pa je živel pri Podržaju na podu in štali. Te so pokopali na novo pokopališče, ker niso imeli grobov svojcev na starem pokopališču, ki je bilo povsem zasedeno. Po vojni, leta 1945 in 1946, so nekaj partizanov, ki so bili ob pokopu identificirani, svojci prekopali. Enega od prvih prekopov partizanov se spominja Mara Koščak, rojena Žitnik, r. 1933, ki je bila pri tem navzoča kot pionirka. Pionirje – učence osnovne šole Žalna je organizirala Pepca Mencin, da so tam recitirali in zapeli. Spominja se svojcev, tudi partizanove matere, ki je govorila gorenjsko narečje. Kasnejše prekope so v glavnem opravili brez slovesnosti.
Opomba (AK). 

To pokopališče so potem opustili. [...] Mlajši Žalci se tega pokopališča seveda ne spominjajo več. Na opuščenem pokopališču je sedaj njiva. 

• II. svetovna vojna v mrliški knjigi župnije Žalna, 468–472.
• J. Koščak: Padli in žrtve vojnega nasilja na partizanski strani: Zapisi o Žalni. (na str. 468 gl. zapis Jožeta Mikliča o partizanskih kurirjih, ki so jih postrelili domobranci na robu vasi Zagradec)

Seznam pokopanih na Devcih:  

15. Čuček Franc, živinozdravnik, Ptuj, umrl 30. novembra 1943, star 28 let, 17. 5. 1915. V Zagradcu ustreljen po domobrancih ob 17h. Pokopan 12.12. 1943, Žalna novo pokopališče.

16. Peternelj Ivan, kmetski sin, Ljubljana, Gosposvetska 141, doma iz Poljan nad Škofjo Loko, umrl 30. november 1943. V Zagradcu ustreljen po domobrancih. Pokopan 12. 12. 1943, Žalna novo pokopališče. Prepeljan 1947.

17. Vute Radko (Rudolf Vinter), šofer, Radohova 8, župnija Št. Lenart, Slovenske gorice, umrl 30. november 1943, rojen 27.11.1921, V Zagradcu ustreljen po domobrancih. Pokopan 12.12.1943, Žalna, novo pokopališče. Zgoraj navedeni kurirji so navedeni tudi v Pomnikih NOB v občinah Grosuplje, Ivančna Gorica in Dobrepolje na str. 62 in 63.

18. Neznan partizan, star okrog 35 let, Hrovat (?), umrl 1. novembra 1943 ob 7h. Ob nemški ofenzivi v Lučah ustreljen in tam začasno pokopan. 15.12. 1943 pokopan v Žalni, novo pokopališče.

19. Neznan partizan, mlajši), umrl 1. novembra 1943 ob 7 h. Ob nemški ofenzivi v Lučah ustreljen in tam začasno pokopan. 12.12. 1943 pokopan v Žalni, novo pokopališče.

21. Neznan partizan, star okrog 20 let. Umrl 1.11.1943. Ob nemški ofenzivi padel v gozdu nad Lučami pri Križu. Pokopan 18.1. 1944 v Žalni na novo pokopališče.

37. Neznan partizan, umrl 22. ali 24. junija 1944. na pohodu v smeri od Plešivice na Blato padel na boštanjski njivi. Pokopan 27.6.1944, Žalna, novo pokopališče.

38. Neznan partizan, umrl 4.4.1944. Po obsodbi ustreljen na Plešivici. Pokopan 3.7.1944, Žalna, novo pokopališče.

39. Lojzek, neznan partizan, umrl 6.4.1944. Po obsodbi ustreljen na Plešivici. Pokopan 3.7.1944,Žalna, novo pokopališče.

41. Neznan mlad partizan, umrl v noči 14. na 15. september 1944. Padel na Lobčku. Pokopan 17. 9.1944, Žalna, novo pokopališče.

42. Rošelj (Uršič) Franc, delavec hišar »pri Mihcu« Kitni Vrh, iz Kitnega vrha 8, župnija Zagradec, umrl 19. september 1944, rojen 1908. V Lučah od domobrancev na patroli ujet kot partizan in ustreljen na cesti, ko se začne na levo gozd od Žalne proti Lučam. Pokopan 21.9.1944,Žalna, novo pokopališče. Opomba (AK) Rošelj Franc naveden tudi v v Pomnikih NOB v občinah Grosuplje, Ivančna Gorica in Dobrepolje na str. 283. Verjetno svojci ne vedo, kje je njegov grob.

55. Neznani partizan, padel 1.11.1943 v nemški ofenzivi v Bukovju pri Lučah in od tam prepeljan 8.12.1946 v Žalno na novo pokopališče.

56. Neznani partizan, padel 1.11.1943 v nemški ofenzivi v Bukovju pri Lučah in od tam prepeljan 8.12.1946 v Žalno na novo pokopališče.

57. Neznani partizan, padel 1.11.1943 v nemški ofenzivi v Bukovju pri Lučah in od tam prepeljan 8.12.1946 v Žalno na novo pokopališče.

58. Neznani partizan, padel 1.11.1943 v nemški ofenzivi v Bukovju pri Lučah in od tam prepeljan 8.12.1946 v Žalno na novo pokopališče.

59. Neznani partizan, padel 1.11.1943 v nemški ofenzivi v Bukovju pri Lučah in od tam prepeljan 8.12.1946 v Žalno na novo pokopališče.

60. Neznana partizanka, padla 1.11.1943 v nemški ofenzivi v Bukovju pri Lučah in od tam prepeljana 8.12.1946 v Žalno na novo pokopališče.

61. Neznana partizanka, padla 1.11.1943 v nemški ofenzivi v Bukovju pri Lučah in od tam prepeljana 8.12.1946 v Žalno na novo pokopališče. Avtor J. Koščak navaja: 5 neznanih partizanov in 2 partizanki so bili prekopani iz dveh grobov.

[...] To zbrano gradivo posvečam padlim nepoznanim borcem in borkam, za katere ne vemo ne imena, ne priimka, pa so našli svoj zadnji počitek na žalskem polju. [...]

• Redni izpis iz zemljiške knjige (sedanji lastnik parcele k. o. 1791 Žalna, parc. št. 2068).
• Andrej Kastelic: Gradivo o grobišču borcev NOB v ŽALNI na Devcih, dec. 2024.
• Andrej Kastelic: Predlog za ureditev grobišča v Žalni, dec. 2024.

Na državnem seznamu vojnih grobišč tega grobišča ni. -- mh

Franc Štibernik 15. 11. 2025: "Od mojega zadnjega javljanja sem se posvetil raziskovanju zapisa o grobišču v Žalni, ki ga je prispeval Andrej Kastelic iz Žalne [...]. Združenje borcev za vrednote NOB Grosuplje je zaradi razjasnitve, kaj se je zgodilo z novim pokopališčem  na parceli, ki jo omenja Kastelic, naročilo slikanje območja, kjer naj bi bili grobovi. Slikanje ni  pokazalo, da bi tam še bili grobovi.  Glede na to, da  so na partizanskem pokopališču  v Grosupljem  zapisani tudi partizani  Čuček Franc, Petrnelj Ivan in Vute Radko in tudi neznani borci ki naj bi bili pokopani  v Žalni, smo se povezali s sinom Franca Čučka, ki   prihaja na komemoracije na partizanskem pokopališču v Grosupljem. Povedal je, daje bil oče res pokopan v Žalni in da je z mamo obiskoval to grobišče, da pa je bil oče po vojni prekopan na partizansko pokopališče in očitno so bili takrat prekopani tudi vsi ostali partizanski borci. Zapisa o tem prekopu  oziroma o povojnih pokopih na partizanskem pokopališču ni."  

Sistory:

• Franc Čuček
• Ivan (Janez) Peternelj (ga ni?)
• Rudolf Vinter
• Franc Rošelj
• Franc Duša 
• Anton Mihevc 
• Franc Pajk 
• Janez Planinšek 
• Štefan Zgonc 
• [dopolni z linki iz Sistory na druge tu pokopane]

V Pritržnikovem gozdu nasproti hišne številke Graška Gora 27 je bil leta 1944 ustreljen in pokopan borec Šercerjeve brigade Ivan Novinšek iz Škalskih Cirkovc. Prav tedaj je brigadna patrulja pripeljala v štab Andreja (pravilno Ivana) Novinška, ki je dezertiral in se dva meseca skrival pred partizani. Izročili so ga štabu brigade, ki ga je obsodil na smrt. To naj bi bil resen opomin, da se ni več mogoče izogibati partizanski mobilizaciji in samovoljno zapuščati partizanskih vrst. Obsodbo so prebrali pred zborom vse brigade na cesti pred Jesenjakovo domačijo. Kazen je bila izvršena. To je bilo 16. avgusta 1944. Vir: Jože Marolt, Šercerjeva brigada na Štajerskem, str. 127. Pred sodbo so nas domače zaprli v klet. Nenadoma so se odprla vrata. Vstopil je partizan z vojaškimi čini in poprosil za kramp in lopato, rekoč: Orodja nazaj ne bom prinesel...Vir: Pripoved starega Jesenjaka malo pred smrtjo, leta 2022.

 V gledališču "N. Piccinni je Pevski zbor NOVJ "Srečko Kosovel" imel svoj prvi kob+ncert 11. septembra 1944.