| Name | Neoznačeno grobišče sovjetskih vojnih ujetnikov taborišča STALAG XVIII D |
|---|---|
| Description | ŽP MARIBOR - CARINARNICA- MELJSKA VOJAŠNICA ; TRIKOTNIK GROZE V Mariboru je bilo od Julija 1941 do konca vojne na območju bivše Carinarnice Taborišče,pri čemer je prvotno taborišče STALG XVIII D ki je delovalo do Okrobra 1942 imelo grozovite lastnosti uničevalnega taborišča . Staro skladišče CARINARNICE je po zaslugi tov. Eduarda Vedrenjaka danes urejeno kot muzejski prostor mednarodnega pomena (MRC Maribor) , saj so tu trpeli ljudje različnih evropskih narodov ob pošastni uničevalni vnemi nemškega okupatorja (podrobnejši opis izveden na sosednji lokaciji na partizanstvo.si) Umrle so pokopavali na pobreškem pokopališlu in tudi na območju med Stolnim vrhom , železnico in carinarnico. Preminule so pokopavali angleški vojni ujetniki iz sosednjih barak. To je bilo kazensko delo uvedeno že zaradi majhnih prekrškov, nevarno pa zaradi grozljivih higienskih razmer. G. Vedrenjak je pridobil pričevanje tedaj (2009) še živega nekdanjega ujetnika, ki je to delo opravljal. Umrle Ujetnike (prebivalci SZ vseh narodnosti , večinoma Ukrajinci) so morali polagati v lesene zaboje in jih voziti v bližnje izkopane jame med železnico in Stolnim vrhom. Civilisti so jih takoj posipali z živim apnom. Ta ujetnik ki je opisal dogajanje je bil Ralph Churches avtor knjige Vranov Let , knjige o največjem pobegu zavezniških letalcev (96 britanskih, 10 francoskih …) v okupirani Evropi (iz delovišče Ožbalt na partizansko Letališče Otok) . G. Churches je takole 27. julija 2009 pričal o smrti in pokopu sovjetskih vojnih ujetnikov v tem taborišču, kot je to doživel jeseni 1941 : "Do takrat so prispevale grozljive množice ruskih ujetnikov, ki so jih zadrževali v carinskih barakah. Če ne bi bil sam priča temu, mislim, da ne bi mogel verjeti v nesmiselno krutost, s katero so ravnali z njimi Nemci. Umirali so po stotine, morda na tisoče, in bili pokopani v jame na hribu ob železniškem odcepu. Maščevanje, ki so ga izvedli Rusi ob koncu vojne, je bilo zadnje poglavje v najbolj nizkotni epizodi človeške zgodovine ..." 6. septembra 2009 pa je g. Churches opisal razmere bolj podrobno: Konec leta 1941 sem bil začasno nazaj v taborišču Stalag XVIID. Kršil sem neko pravilo ali kaj podobnega in kot kazen sem moral eno jutro opravljati delo v carinskih barakah čez železniško progo, kjer smo bili pozneje zaprti leta 1943. V skupinah po štiri smo morali vstopiti v barake z velikim lesenim zabojem, v katerega smo morali položiti trupla ruskih vojnih ujetnikov, ki niso več kazali znakov življenja. Še zdaj me strese, ko opisujem ta prizor. Smrad je bil tako ogaben, da sem bruhal. V baraki je bilo malo svetlobe, a dovolj, da lahko rečem, da nikoli prej in nikoli potem nisem videl takšne groze: shujšana, slabo oblečena trupla so pokrivala tla. Stokanje je bilo nekaj, česar ne morem opisati, a ker so nas stražarji opazovali, smo morali pobrati mrtve, jih vreči v zaboj, odnesti na sosednji hrib in jih vreči v enega od že izkopanih jarkov. Nekateri civilisti so jih posuli z negašenim apnom in nato s plastjo zemlje. Nihče v tisti baraki ne bi preživel, vendar so prihajali novi ujetniki, ki so jih zamenjali. Do poldneva niti stražarji niso mogli več zdržati in odkorakali smo nazaj v Stalag. Ne morem pisati iz osebnih izkušenj, vendar so drugi v taborišču poročali, da so preživeli Rusi dobili le en obrok na dan, ki je bil sestavljen iz grobo narezane krmne pese, kuhane neoprane v velikih kotlih. Pozneje so me obvestili, da se je to dogajalo nekaj mesecev. Resno, Ed, postane mi slabo, ko se spominjam vsega tega. Hvala za poročilo o zgodovini Maribora. Lep pozdrav za zdaj. Original e-poštnega spročila g. Ralpha Churchesa tov. Eduardu Vedrenjaku v e pošti in angleškem jeziku z dne 6.9.2009 se glasi kot navedeno spodaj. I was temporarily back in Stalag XVIID late in 1941. I infringed some rule or other and, as punishment, had one morning's duty at the customs sheds across the railway from where we were later held in 1943. In parties of four we had to enter the sheds with a large wooden packing case in which we had to put the bodies of Russian POWs who were lifeless. It still gives me the shudders to describe the scene. The stench was so vile that I vomited. There was little light in the shed but enough to say that, never before or since have I seen such horror: emaciated, ill-clad bodies covered the floor. The moaning was like nothing I can describe but, with the guards watching us, we had to pick up the dead, throw them in the packing case and take them up the adjoining hillside and throw them into one of the pits already dug. Some civilians threw quicklime over them and then a layer of earth. No-one in that shed would have survived but there were more captives coming in to replace them. By midday, even the guards could not take any more and we marched back to Stalag. I can not write from personal experience but others in the Stalag reported that the surviving Russians received only one meal a day and that consisted of roughly chopped up mangelwurzel cooked unwashed in large boilers. I was later informed that this went on for some months. Really Ed, I feel bilious as I recall all this. Thank you for the account of Maribor's history. Cheerio for now Ko so umirali množično, so jih vozili njihovi tovariši z vozovi na pokopališče na Pobrežje ter jih metali, tudi če so še kazali znake žilvljenja v jamo. V bližini stoji danes spomenik 1819 ruskim vojnim ujetnikom. Po približni oceni je bilo pod Stolnim vrhom zagrebenih okrog 180 trupel. Seznam žrtev v tem »TRIKOTNIKU GROZE« s tem še ni zaključen in bi bil bolje znan po ekshumaciji trupel ujetnikov katerih pa je verjetno že kar nekaj prekopanih in zmletih v nevednosti gradbincev ,ki izvajajo dela na tem območju. Na območju kjer je zagrebljeno stotine trupel vojnih ujetnikov predvidena nadaljnja gradnja brez ekshumacije in dostojnega pokopa pomorjenih!!! Eduard Vedrenjak: OD POBUDE DO NAMERE (STALAG XVIII-D), 2010. Helena Ponudič: Štalag 18D (Raziskovalna naloga v okviru programa Mladi za Napredek Maribora, 2015). |
| Location and access | Po cesti iz Prisojne Ulice zaviti v prvo ulico levo takoj za poslopjem MRC oz stare carinarnice in nadaljevati okoli 200 m.. Dostop z avtomobilom in nadalje peš. Zapuščeno in zaraščeno območje z odpadnimi deponijami. |
| Text on the memorial | Na mestu pokopa pomorjenih ujetnikov bi moralo stati veliko in obiskovano spominsko obeležje mednarodnega pomena dostojno civilizirani družbi in v opomin ljudem , da se kaj takšnega več ne ponovi !!! Primer obeležja je Stalags VIII B v Lambinowicah na Poljskem (gl. Povezani objekti). |
| Status | Not specified |
| Entry author | Gorazd Stopinšek |
| Entry date | 2026-06-27T14:45:16.563960+00:00 |
| Last changed | 2026-06-29T06:05:49.841846+00:00 |