| Name | Maks Galeti in Franc Mojškerc, Bizovik |
|---|---|
| Description | Spomenik Galetiju in Mojškercu predstavljata dve pravokotni kamniti plošči temne barve, velikosti 40 x 50 cm, postavljeni ena nad drugo tako, da tvorita površino 80 x 50 cm, z reliefnim napisom in s portretoma - fotografiji. Maks Galeti. Sistory: "priimek: Galeti, ime: Maksimiljan, oče: Marko, mati: Ivana, priimek matere: Remc, datum rojstva: 9. 4. 1916, kraj rojstva: Bizovik, naslov: Bizovik 14, stara občina: Dobrunje, nova občina: Ljubljana, zakonski stan: samsk, poklic: pleskarski pomočnik, vojni status: Aktivist OF, datum smrti: 7. 4. 1942, kraj smrti: Ljubljana, Fužine, kraj pokopa: Ljubljana, vzrok smrti: Ustreljen, povzročitelj smrti, Italijanske okupacijske enote" Nekoč po vojni je bil postavljen spomenik Maksu Galetiju na Fužinskem mostu v Fužinah, blizu mesta, kjer so ga ustrelili Italijani. Ko pa je bil most okoli leta 1969 obnovljen, je spomenik izginil, na njegovem mestu je zrasla kapelica. Možno je, da je bila plošča Maksu Galetiju, ki se zdaj nahaja na steni Zadružnega doma v Bizoviku, prvotno na Fužinskem mostu. Žal ni znano, kdaj je bila sedanja plošča na Zadružnem domu postavljena ali kdaj in kdo jo je izdelal. "Obstajajo tri precej podrobna poročila o smrti Maksa Galetija: 1. Uradno poročilo o smrti Maksa Galetija, ki so ga karabinjerji v Fužinah 7. aprila 1942 poslali s telegramom na poveljstvo v Trstu, navaja, da je umrl ob 19.25 dne 7. 4. 1942 in se glasi: "Vojaška patrulja 2. čete XXI. minometne grenadirske divizije Sardagna je presenetila 26-letnega Galetija Maxa iz Bizovika, ki je imel v lasti subverzivne propagandne plakate. Vir gradiva ni hotel navesti, enoti pa je bilo predano orožje. Notranje poročilo. Poročnik Garino." 2. Na strani 86 knjige Sv. Urh: Kronika dogodkov iz narodnoosvobodilne vojne Štefanije Ravnikar-Podbevšek (1966): "Zaradi izdaje je 7. aprila 1942 padel v okupatorjeve roke 26-letni pleskarski pomočnik Maks Galeti iz Bizovika št. 14. Ko se je tistega dne vrnil iz Ljubljane, kjer je delal pri pleskarskem mojstru Francu Reberniku v Komenskega ulici, mu kosilo ni teknilo. "Nekam čudno sem sit," je dejal materi in odložil žlico. Kmalu nato je prišla v hišo sosedova deklica. Prijel jo je in potisnil k materi, rekoč: "Pojdi k moji mami, da ne bo tako sama." Mati je bila vdova in samo njega je imela. Sinovih besed ni mogla razumeti. Tako ji ni še nikoli govoril. Bil je vesel, veder in dovtipen fant. Tedaj pa se je z žalostnimi očmi ozrl vanjo, ji stisnil roko in odšel iz hiše. Napotil se je proti Fužinam. Ko je prišel čez fužinski most, je opazil pred nekdanjim Terpinčevim gradom skupino italijanskih vojakov, sredi med njimi pa znano vlačugo in izdajalko Milo Habič iz Sostrega. Ko ga je ta zagledala, je zavpila: "Primite ga! Poročevalce ima!" Na povelje oficirja so ga vojaki prijeli in preiskali. Pri njem so našli nekaj izvodov Slovenskega poročevalca. Eden izmed vojakov je znal slovensko. Med preiskavo mu je prišepnil, naj beži nazaj čez most, v smeri proti domu. Galeti je bežal, kot mu je velel vojak. Oficir je ukazal streljati za beguncem. Vojaki so streljali v zrak, krogla iz oficirjeve puške pa ga je smrtno zadela. Ob sedemnajsti uri, dobro uro po sinovem odhodu, je mati že vedela za njegovo smrt. V vrstah Galetijevih sodelavcev je nastala občutna vrzel. Tudi njegovega delodajalca Franca Rebernika je hudo prizadela izguba poštenega in vestnega delavca. Njegovemu spominu se je oddolžil s tem, da je pomagal materi, ki je s sinom vse izgubila. Izdajalka se je okoristila z nagrado, dobljeno za prelito kri svojega rojaka. Toda kmalu je morala za vselej opustiti svoj ogabni posel. Ljudstvo ni dopustilo, da bi mu človeški izvržki redčili vrste poštenih borcev za svobodo. Z odobravanjem je sprejelo vest, da jo je doletela kazen, kakršno je že prejelo nekaj izdajalcev na terenu poljske in dobrunjske občine. Zaradi umorov aktivistov je bilo marsikdaj hudo celo nekaterim okupatorjevim vojakom, in to ne samo tistim s slovenskega ozemlja, zasedenega po fašistih že po prvi svetovni vojni. Tudi h Galetijevi materi so prišli in ji govorili, da njen sin ni padel zaradi njih. »Vaši so ga izdali!« so ji zatrjevali." 3. Natančnejši opis je podan v članku z naslovom Poglej, na mostu je komunist!, ki ga je leta 1981 za revijo Naš tovariš napisal Franc Školc. Franc Školc je bil primorski Slovenec, rekrutiran v italijansko vojsko. Po italijanski okupaciji je bil nameščen v Fužinskem gradu, a je na skrivaj navezal stike s partizani in obveščal Osvobodilno fronto o premikih italijanskih vojakov. V članku je zapisal: "Sedmega aprila je bil na Fužinah zvečer tudi Maks Galeti iz Sostra, pleskar, ki je prinesel partizansko pošto in Slovenskega Poročevalca. Ker ni dobil niti Vidergarja niti Bolte, se je odpravil. Slučajno ga je opazila Ivanka, ki je bila pri Štajercu, pri Tončki, kjer so bili tudi Cazzati in Brambila. Rekla je Cazzatiju: 'Na mostu je pravi komunist'. Cazzati in Brambila sta partizanskega kurirja ujela, preden je prišel do polovice mostu, vendar je kljub vsemu skušal odvreči pošto. Namero mu je preprečil Brambila. Skupaj s Cazzatijem, ki je prišel pome, sva odšla v pisarno, kjer so ujetega pravkar pretepali in zasliševali. Ujetnik je hladnokrvno lagal. Stolkli so ga na tla, kjer ga je tepel podporočnik Visconti. Prevedel sem Karlu vprašanje, kje je dobil pošto in da ga bodo ustrelili, če ne bo povedal. Dejal je, da je nedolžen in da ni komunist. Na to je Visconti dejal, naj ga odvedejo pod fužinski most in tam ustrele. Iz pisarne sem odšel zadnji in ko so ujetnika odvedli po stopnicah, ga je Cazzati še enkrat udaril po glavi, da se je sesedel na stopnicah. Odbrali so deset vojakov. Ko sem prišel iz gradu, sem opazil Košutnika in mu povedal, kaj se bo zgodilo, in da naj gre zraven, če bi morebiti obsojenega spoznal. Odpeljali so ga na travnik pod mostom, vendar je Karl šel naprej. Hodil je še potem, ko je že odjeknila salva. Padel je šele, ko ga je ustrelil Cazzati. Naložili so ga na voz, odpeljali na grad in obvestili mater. Na grad je prišel tudi župnik iz Polja. Ne vem, ali so ga odpeljali v Polje ali v Sostro. V knjigi o Urhu ni točno zapisano, kako so Karla ujeli, pa tudi ne, da je bila Habičeva v bližini, v gruči vojakov. Tudi ni res, da bi Habičeva dobila nagrado, ker tega ni bila kriva ona, pač pa Ivanka Hribar, ki je na velikonočni ponedeljek 1942 dobila za to svoje gnusno izdajstvo pošteno plačilo." Smrt Franca Mojškerca se je zgodila kmalu po vojni. Po eni verziji naj bi Franca Mojškerca, ki je bil partijski funkcionar, aprila 1948 ubili bivši domobranci iz maščevanja, po drugi Udba. Mojškerčeva plošča je bila postavljena leta 1948. Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 33. |
| Location and access | Center Bizovika - Zadružni dom, nasproti Gasilnega doma, naslov Bizoviška cesta 6, na obcestni strani stavbe, in sicer desno od glavnega vhoda, okoli 2 m od tal. |
| Text on the memorial | V SPOMIN MAKSU GALETI [SLIKA V MEDALJONU] [ZVEZDA] ROJ. 1916, PADEL APRILA 1942 PRVEMU SEKRETARJU SKOJ IN PRVEMU USTRELJENEMU TALCU TERENA BIZOVIK Druga plošča: V SPOMIN [SLIKA V MEDALJONU] MOJŠKERC FRANC - FRENKU DOSLEDNEMU BORCU ZA GRADITEV SOCIALISTIČNE DRUŽBE. PADEL OD ZLOČINSKE ROKE 28. 4. 1948 TERENSKA ORGANIZACIJA ZB NOV BIZOVIK |
| Status | Existing memorials |
| Entry author | Dušan Škodič, 8.9.2017 |
| Last changed | 2026-06-21T09:09:09.055025+00:00 |
| Changes, supplements, corrections | Opis smrti Maksa Galetija po predlogi Colina Brooksa, M. Hladnik 21. 6. 2026 |
| Type of memorial | Memorial plaque |
| Municipality | Ljubljana |
| Cadastral data | k.o.1733, parc. št. 186/6 |